Z obiskom te strani se strinjate z uporabo piskotkov Kliknite sem...

Zgodovina teozofije

a
Kakor teozofi skozi zgodovino širjenja idej, so bili novoplatoniki velika skupnost, ki je pripadala različnim verskim prepričanjem. V tistem času je žid Aristobulus zatrjeval, da Aristotelova etika predstavlja ezoterične nauke Mojzesovega zakona; Philo Judaeus si je prizadeval usklajevati Pentatevh s Pitagorovo in Platonovo filozofijo; Josephus pa je dokazal, da so bili eseni s Karmela samo prepisovalci in posnemovalci egipčanskih terapevtov oz. zdraviteljev. Tako lahko prikažemo izvor vsake krščanske religije in najmanjše sekte. Le-te so vejice, ki so pognale iz glavnih vej, toda tako veje kot drobni poganjki rastejo iz istega debla – RELIGIJE MODROSTI. Ammoniusov cilj je bilo to dogazati. Trudil se je prepričati pogane, kristjane, žide in malikovalce, da bi poravnali preproste prepire in končali boje ter se spomnili, da verujejo vsi v isto resnico z različnimi imeni in da so ortroci ene matere. Vsak ustanovitelj nove religije, filozofske šole ali sekte je nujno teozof. Zato je teozofija obstajala, tako kot teozofi, vse od časov, ko je človek začel instinktivno iskati sredstva za izražanje svojih neodvisnih pogledov. V tem smislu je teozofija starodavna Modrost – Religija, ezoterični nauk, ki je bil nekoč znan v vsaki deželi. Iz njega so izšle vse velike religije in filozofije, učili so ga vsi modri ljudje, ki so pojavili na zemlji, od Jezusa do Buddhe, od babilonskega Neba do grškega Hermesa.
a
Leta 1875, je v New Yorku nastalo Teozofsko društvo ali skupnost (link), ki je predstavljalo svetovno združenje ljudi, ki so predani dviganju kvalitet človeštva skozi boljše razumevanje posameznikovega življenja in praktičnim apliciranjem teh principov. Glavni ustanovitelji so bili Helena P. Blavatsky, Henry S. Olcott in William Q. Judge in številni drugi. V tem času je začela močno zbujati pozornost moderna duhovnost oz. spiritualnost, zaradi česar so številni ljudje, ki so si želeli raziskati sfere duhovnega, postali člani skupnosti. Teozofska skupnost se je razvijala skozi pomembne in odločilne faze:
a
1. Osnovanje teozofske skupnosti med 1875 in 1884
a
H. P. Blavatsky (link do Blavatsky – pomembni teozofi) in Olcott sta postavila jasne in trajne osnove  skupnosti. Delo Odstrta Isis (Isis Unveiled), ki ga je napisala Blavatsky, je postavljalo pred izziv religiozni dogmatizem in znanstveni ‘materializem’. Vse izvršilne moči in centri so bili preseljeni iz Amerike v Indijo, kjer sta H. P. Blavatsky in Col. Olcott ustanovila prvi Okultni center v Adyarju (Madras). (link: http://www.blavatskyarchives.com/hpbphotos28.htm). V Indiji in Cejlonu sta spodbudila vernike številnih religij, da so se preobrnili k novemu gibanju. Blavatsky je spodbujala študij vzhodnih mističnih tradicij, kot so gnosticizem, kabala, prostozidarstvo in roženkrižarstvo. Leta 1879 izda tudi prvo teozofsko revijo Teozofist (The theosophist) (link text of volume 1 online). Zaradi vztrajnosti in usklajenosti idej z številnimi mojstri, ki jih Blavatsky tudi opisuje v številnih knjigah, se skupnost začne širiti po svetu.
a
2. Med 1885 in 1891
a
Zaradi napada na H. P. Blavatsky v Madrasu, v katerega so vpleteni krščanski misionarji, se Blavatsky preseli v London. Tam napiše slavno poosebljenje teozofije, Skrivnostno doktrino (The Secret Doctrine), ki predstavlja bistven vpogled v kozmično in človeško evolucijo in z namenom predstavitve in opisa univerzalnega v teozofskih konceptih, poveže mistično, religiozno in znanstveno iz različnih kultur. Istega leta je s podporo Williama Q. Judga ustanovila Ezoterični oddelek Teozofskega društva. Zaradi vprašanj in velikega odziva na to delo napiše še Ključ k teozofiji (The Key to Theosophy) in za tiste, ki si želijo praktičnega vedenja, Glas tišine (The Voice of the Scilence) in druge cenjene knjige. Poleg tega začne urejati revijo Lucifer (‘nosilec luči, ang. lightbearer) in poučevati bistva teozofije. Ustanovi Vzhodno ali Ezoterično šolo teozofije za urjenje praktičnega okultizma, za tiste, ki so pripravljeni samodiscipline in zaupanja. V tem, času je teozofska skupnost močno razširjena in odpre se knjižnica v Adyarju. Col. Olcott razvije in zbere vse budistične različice iz različnih držav v veliko enotnost. Pred smrtjo, leta 1891,  H. P. Blavatsky oživi svoje teozofsko delovanje v delu Bližnji vzhod ?????(The Occident).
a
3. Med 1892 in 1907
a
Teozofsko gibanje se razširi v ločene organizacije, ki iščejo izpopolnitev skupnosti, s svojimi lastnimi poudarki. Nekaj let po smrti Blavatsky se izvorna organizacija razdeli na dva dela: skupnost, ki sledi H. S. Olcottu in druga, ki sledi Annie Besant, ki ohrani svoj vodilni položaj v Adyarju. Annie Besant začne svojo veličastno služenje Indiji v religiozni, izobraževalni, soicialni in kasneje tudi politični smeri. Spodbuja predvsem hinduizem in vodi Ezoterično šolo. V interesu skupnosti veliko potuje po svetu, tako kot tudi Col. Scott.
a
W. Q. Judge, pomemben član Teozofske skupnosti v Ameriki želi ohraniti predsetstvo skupnosti, a mu ne uspe. Zato se odcepi in poveže z veliko večino lož v Ameriki. Po Judgovi smrti, leta 1896, Katherine Tingley, kot naslednica veliko potuje po svetu in ustanovi šole v različnih država, kjer poudarja praktično humanitarnost, izobraževanje, reformo zaporov in svetovni mir. Leta 1900 prestavi mednarodni vrh skupnosti v Point Lomo v Kaliforniji, kjer ustanovi Raja – Yoga šolo in fakulteto, Teozofsko univerzo in šolo za oživitev izgubljenih antičnih misterijev. Tingley je zgradila prvi odprti grški teater v Ameriki. Razpad in veliko vznemirjenja povzroči smer, ki jo zagovarja C. W. Leadbeater. Col. Olcott premini.
a
4. Med 1907 in 1933
a
Annie Besant je izbrana za predsednico. Začne se obdobje velikega širjenja in izdajanja pomembne literature, za katero je še danes veliko povpraševanje. J. Krishnamurti je predstavljen svetu, kot možen pričakovan Svetovni učitelj. Skupnost je dinamična sila, ki se razširja na vse strani, oplojuje področja religije, izobraževanja, prostozidarstva (ki sprejema tudi ženske) in socialnih storitev. Ustanovi se drugi okultni center v Sydneyu (avstraliji) z škofom C. W. Leadbeaterjem na čelu. Tretji center, ki ga vodi škof J. I. Wedgwood, se ustanovi v Huiznu (Nizozemska). Krščanstvo pridobi posabno pozornost v teh dveh centrih, medtem ko J. Krishnamurti razglasi svoje poglede in odloči, da ne bo povezan z nobeno od preostalih organizacij. Ti vidiki povzročajo vznemirjenje. Annie Besant premine. Poleg tega leta 1909 Robert Crosbie ustanovi drugo večjo teozofsko skupnost, the United Lodge of Theosophists v Los Angelesu (Kalifornija).
a
5. Med 1933 in 1937

a
Leta 1934 je George Sydney Arundale izvoljen za predsednika in navdušen nad poudarkom ozke teozofije (Straight Theosophy) in konsolidiranjem, zaradi česar skupnost vstopi v novo obdobje. Škof C. W. Leadbeater opazi oklutne in redko jasnovidnost. C. Jinarajadasa prevzame njegovo mesto vodilnega v Šoli ezoterike in centra v Sydneyu. Arundale izrazi interest v mladih in njihovem služenju , ki ga usmerja Shrimati Rukmini Devi, Arundalova žena v svetovni federaciji Maldih teozofistov (Young Theosophists) in postane vodja Centra v Huiznu.
a
To so zgolj glavne smeri v fascinantni zgodbi velikih idealov ljudi, ki jih pogumno udejanjajo. Skozi vdanim služenjem članov, skupnost drži skupaj še danesz istim ciljem promoviranja razvoja človeštva proti univerzalnemu bratstvu, realizaciji enotnosti večnega sebstva v vseh stvareh in odkrivanju božanskih kvalitet v človeški naravi.