Z obiskom te strani se strinjate z uporabo piskotkov Kliknite sem...

Življenje

“… jaz sem človek brez naroda. V treh mesecih se mi je razodelo, da bom za Slovence vedno tujka in da drugače ne more biti. Moja materinščina je nemščina, trideset let sem bila Avstrijka. (…) Tudi mednje ne sodim. Zdaj sem samo še državljanka sveta. Vse moje dejanje in nehanje mora služiti človeštvu,”

  …
Alma M. Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče je bil upokojeni oficir avstro-ogrske vojske in je umrl, ko je bila Alma stara 8 let. Mati Vilibarda Miheljak je bila mestna učiteljica v nemški šoli, hči prvega slovenskega notarja v Celju  Martina Miheljaka, ki je kot mlado dekle javno nastopala v slovenskem jeziku. Da je svojo hčer je pozneje vzgojila v celjsko Nemko, je verjetno posledica ostrih nacionalnih bojev med celjskimi Nemci in Slovenci, pronemško usmeritev pa so od nje pričakovali tudi v šoli, kjer je učila. Alma se je rodila šibkega zdravja in nepopolnega videza. Zaradi zdravstvenih težav je neredno obiskovala osnovno šolo, prestati je morala tudi naporno ortopedsko zdravljenje. Alma je bila bistro in daljnovidno dekle in je zgodaj pokazala zanimanje in nadarjenost za učenje tujih jezikov.

aa

aa

aa

Že pri desetih letih se je začela učiti francoščino, nato pa tudi angleščino pri neki Američanki. Učne ure ji je plačevala mama, Alma pa je zato morala opravljati naporne ortopedske vaje in nositi boleč steznik. Kmalu je v njej dozorela odločitev, da se bo osamosvojila takoj, ko bo sposobna sama skrbeti zase. Po opravljenih izpitih iz francoščine in angleščine, sta se z mamo odpravili na potovanje po Zahodni Evropi; Alma je ponekod prevzela vlogo prevajalke, kar ji je dalo samozavest in odločenost, da najde pot na svobodo.

..

..
Priložnost se je pokazala leta 1908 in komaj 19-letna Alma je odpotovala v London. Po začetnih težavah je našla službo, kjer je poučevala, naučila se je tudi stenografije in strojepisja ter nadaljevala študij tujih jezikov.  Do leta 1910 je popolnoma obvladala italijanski jezik, začela se je učiti švedsko, zelo so jo  privlačili azijski jeziki in kultura. Sledilo je učenje japonščine, španščine, kitajščine, sanskrta, norveščine, danščine in ruščine. Njeni dnevi so bili do potankosti zapolnjeni, saj se je vsak dan učila drugega jezika, vendar je bilo njeno življenje pogosto zelo naporno. Spoznala je tudi Norvežanko, ki jo je seznanila s teozofijo. Leta 1914 je na znameniti londonski ustanovi Royal Society of Arts uspešno opravila izpite iz jezikov, ki se jih je učila, angleščino na najvišji zahtevnostni ravni.  V Londonu si je širila intelektualna in  duhovna obzorja, saj so jo njeni učenci učili o svoji kulturi, pa tudi čustveno je oživela. S Kitajcem Hsi Sing Jung Lungom se je celo zaročila in ga predstavila materi v Celju, a je zaroko kasneje razdrla.

Ob izbruhu prve svetovne vojne kot avstrijska državljanka v Londonu ni bila zaželena, zato se je umaknila na Švedsko in Norveško, kjer je nekaj tednov preživela v polarnem pasu in obiskala Laponce. V Oslu je obiskovala predavanja na univerzi, poučevala in pisala vojni dnevnik.Takrat se je začela resneje ukvarjati s pisateljevanjem in se odločila, da bo tudi sama potovala in pisala o eksotičnih deželah, čeprav je vedela da bo pot do uspeha trnova.

Poleti  1918 se je vdala maminim prošnjam in se vrnila v Celje. Odprla je jezikovno šolo, kjer je poučevala in se pripravljala na potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Z veliko vnemo se je lotila dela, da bi zbrala dovolj denarja za potovanje, saj je delala cele dneve. Hkrati se je pripravljala na potovanje tudi tako, da se urila v slikanju, zlasti slikanju rastlin,  preučevala je zemljevide in se učila zgodovine, botanike, zemljepisa.


Alma je sprva načrtovala, da bo njeno potovanje trajalo največ tri leta, a je trajalo celih 8 let. Na pot se je odpravila konec leta 1919. Na pot so jo gnali raziskovalni duh, želja po učenju in uveljavitvi v družbe ter, ne nazadnje, tudi želja po materinem priznanju. V tem času je prepotovala velik del sveta in obiskala Južno Ameriko in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v nemščini v 25 različnih evropskih časopisih in revijah, med drugim tudi v glasilo celjskih Nemcev Cillier Zeitung. Žal so časopisi honorarje izplačevali neredno in prepozno, zato  je na poti zelo pogosto imela denarne težave.

V Celje  se je vrnila konec leta 1927 z dvema kovčkoma, izmučena in bolna.  Upala je, da jo bodo ob prihodu pozdravili someščani, vendar se to ni zgodilo; tudi snidenje z bolno mamo je bilo hladno. A ko je bila urejena ogromna količina zbranega materiala in zapiskov in je someščane povabila na ogled, so se ti vabilu množično odzvali. Časopisi so poročali o njej, njena predavanje so požela  veliko zanimanja. Slavo in uspeh,  o katerih je sanjarila, so Almi prinesli njeni potopisi; do leta 1933 je izšla njena potopisna trilogija. Odziv bralcev je bil izreden, Alma se je odpravila na predavanja in javna branja po Evropi. Njene knjige so dosegale visoke naklade, bile ponatisnjene in prevedene v angleščino in finščino. Njena takratna popularnost se kaže tudi v tem, da je bila predstavljena tudi v koledarju za leto 1931, kjer je bil vsak teden posvečen eni  izmed uspešnih žensk tistega časa.

aa

Almino predstavitev potopisa  na radiju je slišala Thea Schreiber Gamelin, slikarka in novinarka nemškega rodu, ki je bila navdušena nad njenih podvigom. Almi je napisala pismo, Alma pa jo je povabila v Celje. Iz tega srečanja se je razvilo trajno prijateljstvo, saj se je obema zdelo, kot da se že dolgo poznata. Nekaj let sta si dopisovali,nato pa je Thea Almo prosila, če se sme preseliti k njej; poleg povezanosti, ki jo je čudila z Almo, se je Thea želela umakniti pred Hitlerjem in nacizmom.Thea se je za stalno preselila v Celje in postala Almina dosmrtna zaupnica in prijateljica.

aa

Poleti 1939 sta se Alma in Thea preselil v vilo v Zagradu pri Celju. Takrat se je tudi začelo za Almo težko obdobje. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Alma zavzela izrazito protinacistično držo, čeprav se je težko sprijaznila s tem, da je v Nemcih morala videti sovražnika.  Na svojem domu, ki so ga leta 1941 Nemci zaplenili, je večkrat skrivala nemške disidente, Jude in se ni hotela vključevati v Kulturbudn. Nemci so njene knjige zažigali in jo zaprli v celjski kapucinski samostan in nato mariborsko meljsko vojašnico. Hoteli so jo poslati v Dachau, vendar so jo pred gotovo smrt rešile dobre veze prijateljice Thee.

a

a

a

a

Jeseni 1944 se je Alma priključila partizanom, saj je upala, da bo prek njih uspela navezati stik z Angleži in z njihovo pomočjo ponovno oživeti  svojo pisateljsko kariero.  Partizani  so jo odpeljali na osvobojeno ozemlje v Belo Krajino. Srečala se je s Francem Leskošek Luko, ki je odločno zavrnil prošnjo za stik z Angleži; ponudil ji je delo propagandnem oddelku, kar je Alma zavrnila in pojasnila, da ni komunistka. Almo so v partizanih pogosto selili, trpela je pomanjkanje, imela zdravstvene težave, a partizane je opisovala kot borce za svobodo. Tudi v tem času je vseskozi pisala.

a

Po končani vojni se je, že resno  bolna, vrnila v Celje. Nova oblast ji je zaplenila vilo v Zagradu. S Theo, ki se je tudi pridružila narodnoosvobodilnem boju, sta se naselili v skromni hišici v Pečovniku nad Celjem, ki sta jo kupili že prej. Živeli sta v hudem pomanjkanju, saj sta bili brez vsakršnih finančnih sredstev. Živeli sta od razprodaje hišne opreme in bili prisiljeni dragocenosti menjavati za hrano. Alma je bila vse slabšega zdravja in je prosila za potni list, da bi odšla v Švico in uredila svoje številne rokopise, a ji ga oblasti niso izdale. Alma, ki je trdno verjela v reinkarnacijo, je umrla 14. januarja 1950 zaradi tuberkuloze in raka na prsih. Pokopali so jo v hudem snežnem metežu na Svetini, kot si je želela. Mnogo let kasneje, Thea je Almo preživela za skoraj štirideset let,  so tam pokopali tudi Theo.