Celinsko prostozidarstvo

Celinsko prostozidarstvo se nanaša predvsem na prostozidarske lože v celinski Evropi, ki priznavajo Veliki Orient Francije (VOF) ali pripadajo krovnim prostozidarskim organizacijam kot sta CLIPSAS ali SIMPA. Celinskemu prostozidarstvu pravimo tudi liberalno prostozidarstvo, latinsko prostozidarstvo, nedogmatično prostozidarstvo ali neregularno prostozidarstvo. Danes obstajata dve veji prostozidarstva, ki zaenkrat še ne priznavata druga drugo. Poznamo anglo-ameriško „regularno” tradicijo ali jurisdikcijo katere tipični predstavnik je Združena velika loža Anglije. Lože te veje se združujejo v Velike lože. Prav tako poznamo tudi evropsko „celinsko” tradicijo ali jurisdikcijo, katere tipični predstavnik je Veliki orient Francije. Lože te veje se združujejo v Velike oriente. V večini latinskih držav prevladuje evropsko celinsko prostozidarstvo. Vendar pa v teh državah obstajajo tudi Velike lože in Veliki orienti ki priznavajo regularnost Veliki loži Anglije in svetovni skupnosti Velikih lož, ki so bratsko povezane z to Veliko ložo. Tako npr. v Franciji Velika narodna loža Francije priznava regularnost Velike lože Anglije, ki prav tako priznava njeno regularnost. Med tem, ko Veliki orient Francije in velika loža Francije ne priznavata regularnosti Velike lože Anglije. Večina prostozidarskih lož po svetu je bližje Veliki loži Anglije. Obstajajo pa tudi manjše variacije. V prostozidarstvu se je zgodil razkol (shizma). Obstaja mnogo vzrokov zakaj je prišlo do razkola in zakaj le-ta še vedno obstaja. Kmalu po ameriški državljanski vojni je prišlo do prvega ne-priznavanja med ložami. Leta 1869 je Veliki orient Francije priznal prostozidarsko skupino v Louisiani, ki je Velika loža Louisiane ni priznavala. Velika loža Louisiane je to razumela kot napad na njeno jurisdikcijo. To je bil razlog, da je prenehala priznavati Veliki orient Francije. Prav tako je zaprosila ameriške Velike lože, da prenehajo priznavati Veliki orient Francije. Mnoge ameriške velike lože so prenehale priznavati Veliki orient Francije. Obstajajo dokazi, da je bila prekinitev priznavanja Velikega orienta Francije rasistično motivirana. Veliki orient Francije je pred nedavnim sprejel resolucijo, ki pravi da „Ne barva kože, ne rasa, ne versko prepričanje niso dejavniki, ki bi lahko diskvalificirali človeka tako, da ne bi mogel biti iniciiran v prostozidarstvo.” V času razkola je bila Velika loža Louisiane dosledno rasno ločena (segregirana). Vendar pa ta prvi razkol niso podprle vse ameriške Velike lože. Mnoge so Veliki orient Francije priznavale v 20. stoletju. Razkol se je leta 1877 še povečal, ko je Veliki orient Francije spremenil svojo temeljno listino tako, da je dovolil popolno versko „laicite” (sekularizem, ločenost verskih zadev od posvetnih). V anglo-ameriški tradiciji morajo kandidati izraziti svoje verovanje v božanstvo. Veliki orient Francije pa je to zahtevo umaknil. Njegovo stališče je, da „laicite”: „daje vsem ljudem, ne glede na njihov razred, izvor ali versko prepričanje možnost, da so to kar so. Vsi ljudje imajo svobodno voljo izbora in so odgovorni za svoj lastni razvoj in zorenje. Vsi ljudje so gospodarji svoje usode.” Povedano drugače – Veliki orient Francije v svoje vrste sprejema ateiste, lože angleško-ameriške tradicije pa jih ne sprejemajo. To je bil razlog zaradi katerega je Velika loža Anglije nehala priznavati Veliki orient Francije, ki ga je opredelila kot neregularnega. Nekatere jurisdikcije so potem začele slediti Velikemu orientu Francije, nekatere pa Veliki loži Anglije. Tako se je razkol le povečeval. Med prostozidarji teče diskusija, kdaj so prostozidarji iz anglo-ameriške tradicije začeli zahtevati, da njihovi člani verujejo v božanstvo. Obstajajo namigi, da je bilo tako že v zgodnjih časih prostozidarstva. V rokopisu Regius, ki je najstarejši poznani prostozidarski dokument (iz leta 1390) najdemo opis, da mora prostozidar: „vedno ljubiti boga in sveto cerkev”. Temeljna listina Jamesa Andersona iz leta 1723 pravi: „Prostozidar je zavezan prostozidarstvu, tako, da mora ubogati zakone morale. Če pravilno razume Umetnost, ne bo nikoli neumen ateist, niti nereligiozen libertin.”. Kljub temu eksplicitno ne trdi, da je pogoj za sprejem v prostozidarstvo to, da kandidat verjame v božanstvo. Tega pogoja Veliki orient Francije ni sprejel do leta 1849.Nekateri so zahtevali ene vrste verovanje, drugi drugo. To pa niso bile vse razlike. Po spremembah v letu 1877 je Veliki orient izbrisal iz svojega rituala vse omembe Velikega arhitekta univerzuma in umaknil Knjigo svetega zakona (v Franciji je bila to biblija). Ta dva elementa sta bila prisotna v francoskem prostozidarstvu pred letom 1849. Celinsko in anglo-ameriško prostozidarstvo se razlikujeta tudi v tem ali je v loži dovoljen pogovor o politiki ali pa ne. V celinskih ložah je politična diskusija dovoljena, v anglo-ameriških pa je docela prepovedana. Še več. Veliki orient Francije deluje tudi kot aktivni politični lobi. Ljudi, ki bi želeli postati prostozidarji se vpraša tudi po političnih prepričanjih in pripadnosti še predno zaprosijo za vstop v prostozidarstvo. Celinsko prostozidarstvo je prisotno predvsem v tradiconalnih rimo-katoliških državah. Tamkajšnji rimo-katoliški kritiki so prostozidarstvo videli kot sredstvo za blatenje Rimo-katoliške cerkve. Anti-klerikalnim režimom v teh državah so pripisovali močne povezave z prostozidarstvom. Katoliška enciklopedija je leta 1917 okrivila prostozidarstvo za Francosko revolucijo in revolucionarno preganjanje Cerkve. Enciklopedija je opredelila prostozidarstvo kot gonilno silo francoskega anti-klerikalizma od leta 1877 naprej. Sovražnosti so se nadaljevale v zgodnje dvajseto stoletje z afero Des Fiches. Katoliški avtorji so bili mnenja da je Veliki orient Francije tisti, ki je sprožil ločitev Cerkve od Države.Cerkev je v Italiji povezala anti-klerikalno in nacionalistično skrivno združbo Carbonari z prostozidarstvom. Prostozidarstvo je tudi okrivila za anti-klerikalno usmeritev Italijanske združitve – Risorgimento. V devedesetih letih 19. stoletja je cerkev svoje pozive katolikom, naj se izogibajo sodelovanja z državo Italijo utemeljevala z trditvijo da je država Italija prostozidarskega značaja. Na Mehiško prostozidarstvo se je v drugih latinskih državah gledalo, kot na del celinskega prostozidarstva. V 19. stoletju je postalo bolj anti-klerikalno, to pa zato ker je prevzelo Škotski ritual, ki ga je ustvaril Albert Pike. Tega pa je Rimo-katoliška cerkev videla kot anti-klerikalca. Še celo leta 2005 je predsednik Španske Zveze profesionalnih katoliških bratovščin obsodil anti-klerikalne ukrepe socialistične vlade kot del „ogromnega križarskega pohoda proti Cerkvi”. Prostozidarji iz Združene velike lože Anglije so pogosto izjavljali, da je anti-klerikalizem liberalnih prostozidarjev oddaljitev od pravilnega prostozidarstva. V Latinski ameriki obstajata tako celinsko kot anglo-ameriško prostozidarstvo. V večini so Veliki orienti celinske smeri. V mnogih latinsko-ameriških državah se politične razlike zrcalijo tudi v razlikah po pripadnosti tej ali oni smeri prostozidarstva. Po nekaterih avtorjih naj bi rivalstvo med dvema strujama prostozidarstva pripomoglo k Mehiški državljanski vojni. Celinsko prostozidarstvo izvira iz Francije in v Franciji je tudi najmočneje prisotno. Veliki orient Francije je največja prostozidarska jurisdikcija. Velika loža Francije (znotraj celinkse tradicije) tretja po številu članov. Velika narodna loža Francije iz anglo-ameriške tradicije pa je druga po velikosti. Celinska tradicija prostozidarstva prevladuje tudi v Belgiji, Italiji, Portugalski in Španiji. V teh državah je tudi prisotna anglo-ameriška prostozidarska tradicija. Celinska tradicija je prisotna tudi v ostalih evropskih državah, vendar je tam v manjšini. V germanskih državah prevladujeta anglo-ameriška tradicija in Švedski ritual. V severni ameriki je celinska tradicija zelo šibko prisotna. Obstaja nekaj organizacij celinske tradicije. Te so praviloma članice krovnih organizacij, kot je CLIPSAS. Velike lože anglo-ameriške tradicije in prostozidarstvo „Prince Hall” jih ne priznava. V severni ameriki obstajajo lože, ki so članice Ženske velike lože Belgije in Velikega orienta Francije. Obstajajo tudi povsem neodvisne skupine, kot je Združenje Georga Washingtona, Velika loža Omega – države New York, Le Droit Humain in Veliki orient ZDA, ki pripadajo celinski tradiciji. V Afriki je celinsko prostozidarstvo prisotno v francosko govorečih državah. To so bivše belgijske in francoske kolonije. Mnogi afriški voditelji so prostozidarji (Omar Bongo iz Gabona in Pascal Lissouba iz Konga).

Komasonerija

Komasonerija je vrsta prostozidarstva, ki v svoje lože sprejema tako ženske kot moške. Rodilo se je v v drugi polovici 19. stoletja v času sufražetk in močnega feminističnega gibanja v Franciji. Ustanovljen je bil prvi mednarodni “Red mešane masonerije Le Droit Humain”. To je bil prvi komasonski red, ki ob svojem nastanku ni imel veze z duhovnostjo. Ustanovitelji so bili svobodomiselni ateisti. Njihov glavni namen je bil vzpostaviti politično, ekonomsko in družbeno enakopravnost med žensko in moškim. Z Le Droit Humain so ženske postale enakopravne moškim tudi v tem, da lahko vstopijo v prostozidarsko bratovščino.

V Francoski masoneriji so dolgo iskali način kako vključiti ženske v masonerijo. Poznali so rituale preko katerih so že leta 1774 sestre, žene in hčerke masonov prejele dele masonskih skrivnosti. Imenovali so se rituali “posvojitve”.

Prvi, ki je v svoj masonski red polnopravno sprejemal ženske je bil Cagliostro. V 18. stoletju je izvajal Egipčanski ritus. Bil je učenec velikega adepta Sancta Germana. Šele zdaj so ga s svojimi raziskavami zelo uspešno rehabilitirali masonski zgodovinarji (npr. v knjigi Faulks & Cooper: Masonic magician). Preko njega je v masonerijo prišel močan impulz po preoblikovanju masonerije v pot, ki vodi k samospoznanju.

Z razširitvijo komasonerije v anglosaksonski svet, je le ta poleg svojega liberalnega značaja dobila še ezoterično noto. V Britanski imperij jo je prinesla Annie Besant, predsednica teozofskega društva. Arundale, Leadbeater in Jinarajadasa so postali komasoni. Kjer je bila takrat teozofija, tudi komasonerija ni bila daleč. Besantova je predsedovala Le Droit Humain do svoje smrti leta 1933. Teozofi so vedno v komasoneriji videli kanal, skozi katerega lahko delujejo sile evolucije.

Annie Besant je postavila pogoj za vstop v Le Droit Humain – kandidat je moral verjeti v obstoj Višjega principa. Večina teozofov/komasonov je verjela (ali pa videla), da gre pri masonskem ritualu za sodelovanje z bitji iz kraljestva dev.

Od leta 1994 so liberalni prostozidarji tudi Slovenci. Liberalno prostozidarstvo, dovoljuje da se dela v loži udeležijo sestre iz mešanih komasonskih lož ali izključno ženskih lož. Komasonerija je del liberalne masonerije. Veliko liberalnih redov je združenih v CLIPSAS. http://www.clipsas.com/

Redke prostozidarje zanima duhovni pomen masonskega rituala. Morda je to posledica dokazovanja večine masonskih zgodovinarjev, da masonerija izvira iz kamnoseških cehov. Večina prostozidarjev bere knjige prostozidarskih zgodovinarjev, ki brskajo po stoletja starih zapisih, ki so zanimivi, a ne dajo odgovora na vprašanje – kaj je namen masonerije in kakšna je narava masonskega “Iskanja”? To da je v tkivu masonerije skrita Skrivna tradicija in pot, ki vodi do vrat prve velike duhovne iniciacije (kot jo opredeli Alice Bailey), ne ve skoraj noben mason. A bistvo masonerije je duhovna Pot…

Kaj nam pove masonski ritual? Simbolično nam pove, da mason lahko najde nekaj zelo dragocenega. To večini masonov ne odzveni. Ne slišijo, čeprav poslušajo. Tisti redki kateri spregledajo pa vidijo, da jih masonerija lahko pripelje na pot do templja, ki ga ni zgradila človeška roka. To je tempelj v nas samih, v starih tradicijah – “skrita luč”. V starem Egiptu je pot vodila skozi misterično šolo do “skrite luči” v človeku samem. Tudi velika služiteljica Helena Petrovna Blavatsky pravi da je stik s to lučjo najpomembnejši: “Zavedati se duše je pomembnejše kot ukazovati štirim elementom!”Eden izmed namenov komasonerije je restavracija antičnih misterijev. Zunanja oblika bo nujno modernejša in bližja današnjemu človeku. Namen je enak, le oblika se spreminja iz dobe v dobo. To da je masonerija prihodnosti, nujno ezoterična masonerija, je samo eden izmed korakov do končnega cilja. Cilj je človeštvu odpreti vrata Misterijev povsem javno. Alice Bailey pravi, da bo Veliko belo bratstvo masonerijo ki prihaja, uporabilo kot organizem skozi katerega se bodo podeljevale duhovne iniciacije. Vsi jasnovidci bodo lahko videli, do kakšne transsubstanciacije človekove aure pride, ko zvezda iniciatorja, prižge zvezdo nad posvečencem.

Vendar pa na to visoko pot ne moremo samo z umovanjem. Po besedah Iamblikusa: “S prebuditvijo višjih duhovnih moči je možno preko teurgije najti pot do Bogov.”. Masonerija je sistem ceremonialne magije, v srcu katere je skrivna pot, nespremenjena od začetkov dni, ko so jo zgradili prvi učitelji človeštva.

Williamhurst pravi, da je “edini cilj masonerije združitev osebnosti z dušo in da so vse ostalo le sekundarni cilji.” Prav tako Israel Regardie, ki pravi da je “…glavni cilj magije stik z višjim jazom.” Stik z notranjo lučjo je za vsakega človeka najpomembnejši korak v dolgi seriji njegovih življenj.

Večina komasonov smatra, da skozi masonski ritual priteka v naš gostomaterialni svet duhovna energija zelo visokih vibracij. (Tako kot tudi v drugih ritualih, o tem govori knjiga “Sun men of americas” jasnovidke Grace Cook) V starem Egiptu, ki je prav tako poznal eno izmed oblik masonerije, so egipčanski masoni misterične šole verjeli, da če ne bi dnevno delali ritualov bi Egipt prekrile sile teme, sile Seta in Egipt bi potonil. Redki masoni čutijo, da se med ritualom nekaj dogaja tudi v energetskem svetu, v svetu dev. Poleg teh pa so bili vedno tudi taki, ki so to videli. Ti so podrobno opisali kaj se dogaja tako Hodgson v V znamenju kotomera in šestila kot Leadbeater v Skriti strani masonerije.

Iz njihovih opisov je razvidno, da kanal za dotok te energije na tej strani življenske opne gradimo ljudje in na drugi strani visoko specializirane deve. Pravo delo masonov ni ritual sam, ampak gradnja kanala s pomočjo dev, skozi katerega se spustijo duhovne energije evolucije. Stranski efekt tega dela je, da se po ritualu počutimo bolj žive in z več energije, podobno kot mag po svojem obredu.

Šele danes, več kot sto let po nastanku komasonerije je v zahodnem kontinentalnem prostozidarstvu in komasoneriji čutiti, da prihaja nova generacija zidarjev, ki bo vstopala v njene vrste predvsem zaradi dela. Dela na sebi in dela za Velikega arhitekta (ne pa zaradi druženja, dobrodelnosti in poslov – s čimer ni nič narobe). Ta generacija se ob vstopu v masonerijo mentalno naravnava (ne gre za prisego), da bo ostala v masoneriji do konca te inkarnacije. Z delom na sebi bodo integrirali osebnost in potem začeli s transpersonalno aktivnostjo.

Poleg tega je zaznati otoplitev v odnosih med “klandenstinsko” komasonerijo in običajnim prostozidarstvom. Neformalno obe struji prostozidarstva že navezujeta stike in samo še vprašanje časa je, kdaj bodo postali bolj formalni.

Prihodnost komasonerije je svetla. Prav tako kot vedno je tudi danes določen delež mladih in starih, žensk in moških, revnih in bogatih, ki iščejo skrito luč. Tisti, katerih karma je, da najdejo pot do vrat komasonerije je malo. Tistih, ki vstopijo še manj. Tistih, ki ostanejo in vztrajajo na njeni poti dokler ne odidejo na Veliko ložo na Vzhodu je le peščica. Ta peščica zadošča.