Valerija Kuštor, samozaložba, Murska Sobota, 2012

 

 

            Leta 1941 sem dobila od prijatelja s Škotske pismo, ki me je dokončno prepričalo v to, da opišem svoje življenje. Po njegovem bi ljudem zares napravila uslugo, če bi jim prikazala, kako sem postala to, kar sem, iz tega, kar sem bila. Koristilo bi jim, če bi izvedeli, kako je fanatična, pravoverna krščanska delavka postala svetovno znana okultna učiteljica. Veliko bi se lahko naučili, ko bi odkrili, kako je teološko usmerjena študentka svetega pisma prišla do trdnega prepričanja, da se morajo učenja vzhoda in zahoda zliti in prežeti, preden se lahko pojavi prava in univerzalna religija, na katero čaka svet. Prav tako ima svojo vrednost védenje, da je ljubezen Boga starejša kot krščanstvo, in da ne pozna meja. To je bila prva in najtežja lekcija, ki sem se je morala naučiti in je zelo dolgo trajala. Fundamentalisti porabijo veliko časa, da se naučijo, da je Bog ljubezen. To sicer vseskozi, toda v praksi ne verjamejo, v Božji praksi, mislim. (str.1)

            Tako sem zavestno stopila na prastaro pot iskanja smisla, ki ga je treba najti, če želimo dobiti odgovor na zmedenost življenja in človeško gorje. Napredovanje korenini v mistični zavesti, in kdor želi postati dober okultist mora biti predvsem vadeči mistik (ali praktični mistik – morda oboje). Naravno in normalno je, da se dogovor srca in moč občutenja (in to natančnega) razvijeta pred miselnim pristopom in močjo védenja. Duhovni nagon mora biti pred duhovnim znanjem, tako kot so nagoni živali, otroka in nerazvite osebe prisotni pred njihovim intelektualnim dojemanjem. Torej mora priti vizija prej, kakor obvladamo njeno uresničitev. Ali drugače, izpraševanje in slepo ‘tipanje’ po Bogu morata obstajati prej, kot stopimo zavestno na »pot«, ki vodi v razodetje. (str.21)

            Moje delo je bilo raznoliko: vodenje računov, urejanje rož v čitalnicah, pisanje pisem za vojake, neskončna evangelijska srečanja, vodenje vsakodnevnih molitvenih srečanj, vztrajen študij svetega pisma in skrajna krepost. Kupila sem vsako knjigo, ki bi mi lahko pomagala bolje pridigati, tako npr.: Smernice za pridigarje, Govori za učitelje, Razprave za učence, Osnutki za delavce (te štiri knjige sem imela sama) in druge z enako vabljivimi in podobnimi naslovi. Pogosto me je imelo, da bi objavila knjigo z naslovom Zamisli za tepce in sem z njo celo začela, vendar je nikoli nisem napisala. S sodelavkami sem, vsaj kar se mene tiče, dobro shajala. Zaradi močnega kompleksa manjvrednosti sem jih vedno občudovala, kar je učinkovito preprečevalo zavist. (str.59)

            Najprej sem bila skoraj omamljena od čudežev Orienta. Bilo je tako novo, tako tuje, tako popolnoma različno od vsega, kar sem si kdaj predstavljala. Barvitost in čudovite zgradbe, umazanija in propadanje, palmova drevesa in bambus, ljubki otročički in žene, ki so tedaj še nosile posode z vodo na glavi; vodni bivoli in nenavadne kočije s streho (kot npr. štirikolesne gerije in fijakarske dvokolesne eke), množice na bazarjih, ulice z domačimi trgovinami, srebrnina, čudoviti tepihi, domačini s tihimi koraki, muslimani, hindujci, Sikhi, Radžputi, Gurkaji, domači vojaki in policaji, kak slon z gonjačem, nenavadne vonjave, neznan jezik in vedno sonce (razen med monsunom) – vedno  in kar naprej vročina. Taki so nekateri spomini iz tistega časa. Rada sem imela  Indijo. Vedno sem upala, da bom šla nazaj, toda bojim se, da mi v tem življenju ne bo več uspelo. Tam imam veliko prijateljev, veliko pa jih je tudi med Indijci v drugih deželah. Vem nekaj o indijskih problemih, o hrepenenju o neodvisnosti, notranjem razdoru in konfliktih, mnogoterih jezikih in rasah, mrgoleči populaciji in mnogih verah. Žal sem bila tam samo nekaj let, zato je ne poznam pristno, toda ljudi imam rada. (str.66)

            V bolnicah sem postala precej znana in kaplani vseh veroizpovedi so kar naprej pošiljali pome, da sem sedela ob umirajočih fantih. Če nisem zmogla nič pomagati, me je umirajoči lahko vsaj držal za roko. Ko sem jih opazovala, kako se selijo na drugo stran, sem se naučila pomembno stvar: narava ali Bog v teh trenutkih poskrbita za ljudi tako, da običajno umrejo popolnoma brez strahu in so pogosto zelo veseli da gredo. Ali pa so v komi in se fizično ničesar ne zavedajo. Samo dva moška sta pri umiranju delovala drugače. Eden v Lucknowu, ki je umrl preklinjajoč Boga in svojo mater ter se posmehoval življenju; drugi pa je bil hud primer strahu pred vodo. Smrt ni tako strašna, ko se soočiš z njo. Pogosto se mi je zdela kot prijazen prijatelj in nikoli nisem imela niti najmanjšega občutka, da bi se z njo končalo kaj stvarnega in življenjsko pomembnega. Tedaj nisem vedela ničesar o psihičnih raziskovanjih  ali o zakonu ponovnih rojstev, in vendar sem bila v tistih svojih pravovernih časih prepričana, da je smrt le prehod k opravljanju drugega dela. Podzavestno nisem nikoli zares verjela v pekel, sicer pa je veliko ljudi, ki so s krščanskega vidika pravoverni, moralo iti tja. (str. 73-74)

            Leta 1906 sem začela fizično propadati. Glavoboli, ki sem jih imela vseskozi, so se stopnjevali in zaradi izčrpanosti sem se počutila kot cunja. Vzrok je tičal v treh rečeh. Prvič, za svoja leta sem nosila veliko več odgovornosti in drugič, podlegla sem akutnemu psihičnemu nemiru. Za težave in katastrofe, ki so nastajale ob delu, sem krivdo vedno naprtila sebi. Morala sem se šele naučiti lekcije, da je edini neuspeh, če ne moreš nadaljevati, ko si premagan. Najhujši od vsega pa je bil občutek, da se mi začenja sesedati notranje življenjsko tkivo. Vse svoje življenje sem oprla na besede sv. Pavla: »Vem, komu sem veroval in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne.« Toda sama nisem bila nič več prepričana o sodnem dnevu, pa tudi sploh nisem bila gotova, kaj sem se pri Kristusu obvezala. Preverjala sem vsa dejstva, o katerih sem bila do tedaj prepričana. Edino dejstvo, ki ga nikoli nisem preverjala, in o katerem sem prepričana za vekomaj, je obstoj Kristusa. Vem, komu verjamem. To dejstvo je prestalo preizkušnjo in ne sloni na veri, ampak na znanju. Kristus JE. Obstaja, – »mojster vseh mojstrov in učitelj tako angelov kot ljudi.«

            Začela pa sem s svetopisemskim krožkom, ki je doživel izjemen uspeh. Številčno je presegel moževe nedeljske jutranje maše, kar je najbrž dodatno prispevalo k težavam med nama. Krožka so se udeleževali člani vseh cerkva, razen katoliške in zame je bil edina svetla lisa v tednu. Delno mislim, da tudi zato, ker me povezoval s preteklostjo.

            Moževi napadi jeze so sčasoma presegli vse meje. Živela sem v stalni grozi, da bi člani skupnosti to odkrili in bi izgubil službo. Kot duhovnika so ga imeli zelo radi; v svoji duhovniški obleki in štoli je bil res impresivna podoba. Bil pa je tudi zelo dober pridigar. Kakorkoli, zase zelo iskreno mislim, da me ni bilo treba za kaj dosti grajati. Vodilo v življenju mi je zmeraj bilo vprašanje: Kaj bi Jezus želel, da storim? Nisem bila niti prepirljiva niti zaletava in domnevam, da sta ga dražili moja molčečnost in prizadevna potrpežljivost. Razveselilo ga ni nič, kar sem naredila. Potem ko je uničil vse slike in knjige, za katere je menil, da jih cenim, je postal grob še do mene. Toda nikoli se ni dotaknil Dorothy; do otrok je bil zmeraj prijazen. (str.105)

            Za stalno in nenehno preganjanje židov mora obstajati nek osnovni vzrok, za nepriljubljenost mora obstajati nek razlog. Kaj bi to lahko bilo? Osnovni vzrok je najbrž globoko zakoreninjen  v nekaterih rasnih značilnostih. Ljudje se pritožujejo (kar je pogosto res), da židje znižujejo kvaliteto okolja, v katerem prebivajo. Skozi okna obešajo posteljnino in obleko, živijo na cestah in sedijo v skupinah na pločnikih. Možno je, da sledijo dednim vzorcem, kajti stoletja so prebivali in so morali tako živeti. Ljudje se tudi pritožujejo, da če žida spustiš v svojo skupino ali delovno organizacijo, ne bo dolgo, ko bodo tudi njegove sestre, nečaki, strici in tete v njej. Toda židje so se zaradi stoletnega preganjanja morali držati skupaj. Trdijo tudi, da so židje čisti materialisti, da jim vsemogočni dolar pomeni več kot etične vrednote, in da so hitri in izkušeni pri izkoriščanju nežidov. Iz razprav z židovskimi študenti teologije vem, da židovska vera ne poudarja nesmrtnosti ali življenja po smrti, zakaj torej ne bi po materialni liniji potegnili najboljše iz življenja? Jejmo in pijmo in si privoščimo posvetne dobrine, kajti jutri bomo umrli. Vse to je razumljivo, ne pripomore pa k dobrim odnosov. (str. 112-113)

            Bila sem torej popolnoma razočarana nad življenjem, nad vero s togimi (ortodoksnimi) prikazi in nad ljudmi, zlasti možem, ki sem ga bila idealizirala. Nihče, razen treh otrok, me ni potreboval, včasih pa me je potrebovalo na stotine in tisoče ljudi. Samo peščico ljudi je v tem hitrem tempu življenja skrbelo, kaj bo z mano, nekoč pa sem bila pomembna mnogim. Kazalo je, da sem dosegla točko popolne nekoristnosti. Opravljala sem samo gospodinjska dela in izvajala  običajno rutino življenja v majhnem mestu, rutino, ki jo je najbrž na stotine žena z manj kulturnega ozadja, izobrazbe in pameti bolje opravljalo. Bila sem sita pranja plenic ter rezanja kruha in masla. Spoznala sem, kaj pomeni popoln brezup. Edina tolažba so mi bili otroci in ti so bili tako majčkeni, da je bil njihov zdravilni vpliv ravno v tem, da niso nič razumeli. (str.118-119)

            Ocenjujem, da so se ure študija, ki sem jih porabila zanjo, med najbolj dragocenimi urami mojega življenja. Ozadje in znanje, ki mi ju je dala, je omogočilo vse najboljše, kar sem uspela narediti pri svojem okultnem delu. Ponoči sem sedela v postelji in brala Skrivni nauk ter tako začela zanemarjati sveto pismo, ki sem ga brala ponavadi. Knjigo sem imela srčno rada, a je hkrati prav tako nisem marala. Menila sem, da je napisana zelo slabo, nepravilno in neurejeno, toda ločiti se od nje nisem mogla. (str.129)

            Tretje učenje, na katerega sem naletela, in ki me je dolgo zaposlovalo, je bilo dvojno prepričanje v zakon ponovnega rojevanja ter zakon vzroka in posledice. Teozofi, ki se pogosto radi učeno izražajo, ju imenujejo reinkarnacija in karma. Osebno verjamem, da bi vse to zares potrebno učenje veliko hitreje napredovalo, če teozofi ne bi bili tako prevzeti in očarani s sanskrtskimi izrazi. Z resnico bi lahko seznanili širši krog ljudi, če bi učili o zakonu ponovnega rojevanja namesto o doktrini reinkarnacije, in če bi predstavili zakon vzroka in posledice namesto zakona karme. Tega ne govorim zaradi kritiziranja, kajti tudi sama podlegam istemu slepilu. Sedaj se z užitkom smejim ob spominu na svoje prve skupine in predavanja, kako pompozno sem uporabljala tehnične sanskrtske izraze in prav tako razlagala podrobne pomene večne modrosti. Opažam, da z leti postajam preprostejša in morda malo bolj modra. (str.131)

            Foster je v tem času organiziral Odbor 1400, ki se je zaobljubil, da si bo prizadeval spraviti Teozofsko društvo k izvirnim načelom. Ta odbor je bil majhna kopija velikega svetovnega razcepa, ki je po letu 1939 dosegel vrhunec v svetovni vojni. Boj znotraj Teozofskega društva je v bistvu potekal med nazadnjaškimi, konzervativnimi silami ter novimi liberalnimi silami, ki so si prizadevale obnoviti izcioništično, skupino, ki se je imela za bolj modro in bolj duhovno od preostalega članstva in tistimi, ki so ljubili soljudi ter verjeli v napredek in univerzalnost resnice. To je bil boj med izključevalno stranko in vključevalno skupino. Ni šlo za boj doktrin; šlo je za boj načel in Foster je porabil veliko časa, da ga je organiziral. (str.175)

            Tibetanec obdeluje to temo v brošuri Nova svetovna religija. Navaja, da je Budovo delo pripravilo ljudi na pot učeništva, medtem ko je Kristusovo delo pripravilo ljudi na pot posvečenj. V tej brošuri je nakazal obred, v katerem sta veliki dan Bude – praznik imenovan vesak (praznik Vaisakha ob polni luni v maju) in velikonočna nedelja ob polni luni v aprilu, določena za razsvetljenega Budo in vstalega Kristusa. Polna luna v juniju pa je praznik človeštva, ki se tedaj pod vodstvom Kristusa najbolj približa Bogu. Polne lune v preostalih mesecih so manjši prazniki, v katerih se obravnava ter poudarja določene duhovne kvalitete, potrebne za pot učeništva in posvečenj. (str. 221)

            Besedi »ezoteričen« in »okulten« označujeta »tisto, kar je skrito«; kažeta na tisto, kar je za zunanjim videzom ter na vzroke, ki ustvarjajo zaznavne pojave in učinke; govorita o finejšem svetu energij  in sil, ki jih zunanje oblike zastirajo in skrivajo. Obravnavata, kar je treba vedeti, preden se lahko razvije zavest posvečenca.

             V preteklosti so poudarjali subjektivne, a vendar materialne sile (skrite v človeku) in pogosto psihične moči, kot sta na primer jasnovidnost in jasnoslišnost, ki si ju človek deli z živalmi. V starih šolah je bila izjemno poudarjena fizična čistost, kar je povezano s čiščenjem oblik, skozi katere se mora izražati duša.  To čiščenje ni ezoterične narave in ni znak ezoteričnega ali duhovnega razvoja. Je samo najpotrebnejša pripravljalna stopnja; dokler ni opravljeno, ni možno naprednejše delo. Fizične discipline so potrebne in koristne in morajo biti del programa vseh šol za začetnike. Z njihovo pomočjo začetnik vzpostavi navade čistosti in izgrajuje tip telesa, ki ga bo potreboval kot učenec, ko bo začel s prvim ezoteričnim delom. (str. 248-249)