Annie Besant

a

Povezovanje znanosti in duhovnosti

Teozofsko društvo v Evropi: Evropski kongres 2014

Sobota, 2. avgust 2014 ob 15.00

 

Annie Besant: »Jasnovidec in znanstvenik se srečata«

Dr Muriel Pécastaing-Boissière,

glavna predavateljica britanskih civilizacij na Univerzi Sorbona v Parizua
a

Annie Besant leta 1897

a

Predstavitev
a
Osebnost Annie Besant je preveč bogata in zapletena, da bi jo lahko povzela v nekaj besedah. Vendar pa me je moja biografska raziskava pripeljala k misli, da je Annie Besant bila v prvi vrsti intelektualka in znanstvenica, ki je na svoji poti predstavljala, raziskovala in podvomila v Univerzum tudi v njegovi duhovni dimenziji.

Življenje Annie Besant je bilo eno samo dolgo iskanje resnice. Ali ni prav zaradi tega končala svojega eseja Zakaj sem postala teozofinja s temi znanimi besedami: »Ne prosim za noben drug epitaf na mojem grobu, razen za slednjega: POSKUŠALA JE SLEDITI RESNICI.«^[1]?

Mislim, da se je pričela zavedati lastnega iskanja Resnice v času intenzivne duhovne krize, ko je šla skozi katastrofalno zakonsko zvezo, ki jo je skušala celoten preostanek življenja rešiti. Od takrat naprej je bila njena Resnica znanost, ki predstavlja naravo Univerzuma in Človeka in izključuje nadnaravno, ki ga Annie Besant razume kot nekaj, kar se dogaja nasproti poznanim in še nepoznanim naravnim zakonom. To je eden od razlogov, zakaj je zavrnila Biblijo, saj ni mogla več verjeti v tisto, kar je šteti kot nadnaravno razodetje.

Kakorkoli že, Annie Besant je častila Resnico in, celo kot razglašena ateistka, izrazila svoja znanstvena prepričanja v smislu vere.

Vera Annie Besant v Znanosti je bila takšna, da je verjela, da bi celo etika morala temeljiti na znanstvenih zakonih; da obstaja naravni red, ki logično narekuje dolžnost; in da je zlo lahko sčasoma odpraviti.

S poznavanjem omenjenega bom z vami danes raziskala, zakaj je Annie Besant takoj, ko je prebrala Tajni Nauk, opozarjala in verjela: »Našla sem resnico.« Zakaj? Za njo je Teozofija kot jo je opredelila Madame Blavatsky popolnoma združljiva z znanstvenim vidikom Univerzuma.
a
Izobraževanje Annie Besant: Ellen Marryat

Annie Besant je imela srečo – vendar je to sreča ali usoda? – s tem, da je zelo zgodaj spoznala ljudi in se znašla v okoliščinah, ki so ji omogočili, da razvije svoje intelektualne sposobnosti in poteši znanstveno radovednost, kar je bilo veliko več od tistega, kar je takrat viktorijanska družba lahko ponudila mlademu dekletu nižjega srednjega razreda. Prva vplivna oseba, ki jo je tako srečala, je bila Ellen Marryat. To je bila premožna samska ženska štiridesetih let, ki se je odločila, da bo izobraževala malo Annie, ki je nato pet let preživela na njenem domu v Dorsetu.

V svoji avtobiografiji^[2] Annie Besant močno poudarja izobrazbo, ki jo je dobila v času bivanja z Ellen Marryat, inteligentne, načitane in kultivirane ženske. V nasprotju z večino viktorijanskih učiteljev, Ellen ni verjela učenju učnih lekcij na pamet, zato je spodbuja Annie ter svoje druge učence k razvijanju ustvarjalnosti. Najbolj pomembno pa je, da je učila fante in dekleta povsem enako: vsi so se učili latinščine, francoščine, nemščine, zgodovine in geografije, vsak od njih je moral narediti tudi kakšen izdelek, medtem ko jim je sama brala na glas. To nam pojasni, zakaj moška avtoriteta ni naredila vtisa na Annie Besant in zakaj nikoli ni verjela, da bi bile ženske intelektualno manjvredne.

Kljub vsemu se je Annie, ko je dosegla šestnajst let, znašla v slepi ulici. V zgodnjih 1860 letih je bila višja izobrazba v Veliki Britaniji še vedno rezervirana zgolj za moške, in če je Annie želela, da nadaljuje s študijem, ni  imela druge izbire, kot da to stori sama. Zavedajoč se tega jo je Ellen Marryat učila, kako študirati sama na dobro organiziran in strukturiran način. Dvajset let kasneje ji je Annie Besant v svoji avtobiografiji prav zaradi tega izrazila veliko hvaležnost: »Nimam besed, koliko ji dolgujem, ne samo znanja, ampak tudi ljubezni do znanja, ki me spremlja odkar sem sposobna za učenje.«
a
Samoizobraževanje Annie Besant

Zakonsko življenje se je z intelektualnega vidika za Annie Besant izkazalo strašno neprijetno. Počutila se je izgubljeno med ženami učiteljev Cheltenham Collega, kjer je njen mož poučeval matematiko.

Na sarkastičen način se v avtobiografiji spominja:

»…ženske, ki z mano govorijo samo o dojenčkih in hišnih opravilih, o katerih ne vem ničesar in me dolgočasijo, in ki so nezainteresirane za vse, kar daje pomen mojemu življenju, od teologije, politike, znanosti, prav tako kot sem sama nezainteresirana za pogovore o mladih možeh teh gospodinjah ter o kuharskih ekstravagancah v smislu »raztopljeno maslo bi naredilo to zelo dobro, draga moja.«

V svoji avtobiografiji Annie Besant opozarja na dolgo pot, ki jo je vodila do izgube svoje krščanske vere.

V vero je podvomila, ko je njena deklica nevarno zbolela. Kljub temu pa je duhovna kriza napajala tudi zanimanje Annie Besant za znanost. Ko je dr. Winterbotham, družinski zdravnik, videl, kako potrta je Annie Besant, se je odločil, da ji posodi nekaj svojih znanstvenih knjig. Odveč je reči, da se je vse skupaj povsem izjalovilo, zato se je Annie Besant odločila, da da vse krščanska prepričanja na znanstveni preizkus: »Vzela sem krščanstvo, kot se ga uči po cerkvah, ter skrbno in temeljito proučila njegove dogme eno po eno, tako da ne bi mogla nikoli več reči “verjamem”, če tega ne bi dokazala,« kar pomeni preučeno na znanstven način. Ker pa še vedno ni bila zmožna narediti razlike med religijo in duhovnostjo, je podvomila v dogme.

Potem, ko se je ločila od svojega moža, je morala Annie Besant delati za lastno preživetje. Najprej je postala pisateljica svobodomisleca Thomasa Scotta. Eseji, ki jih je napisala, so potrdili, kako je ljubila študij in raziskovalno delo. Bilo je zelo malo krajev, kjer bi lahko viktorianske ženske študirale, z opazno izjemo čitalnice v British Library v oviru British Museum-a. Ne samo, da so tam ženske imele dostop do kataloga (razen za nekaj tako imenovanih opolzkih knjig), ampak je čitalnica predstavljala tudi prostor za intelektualna srečanja in razprave. Annie Besant se je tako pridružila prestižni skupini ženskih mislecev od George Eliot do Virginie Woolf.^[3] Annie Besant je tako v knjižnici preživljala dneve ob branju Spinoze, Darwina, Johna Stuarta Milla ali Augusta Comta.

Potem ko je Annie Besant nadaljevala z branjem in raziskovanjem, se je pridružila National Secular Society, za katero je morala pregledati veliko znanstvenih knjig za National Reformer, NSS paper. Prevajala je tudi nemške znanstvene eseje v angleščino, kot je npr. Ludwig Büchner’s Force and Matter (1855). Dejansko je bila del boja NSS proti verskemu dogmatizmu in vraževerju. NSS je celo pozvala njihov londonski sedež The Hall of Science. Kmalu zatem je Annie Besant postala eden najbolj vplivnih NSS predavateljev kot tudi ena od njenih podpredsednikov, tako da je morala slediti vsem sodobnim znanstvenih odkritjem in teorijam.
a
Študije Annie Besant za Science Degree na University College v Londonu^[4]

Kljub vsemu, Annie Besant ni bila samouk na lastno željo. Takoj, ko je leta 1878 University College v Londonu ponudila programe za ženske enakopravne z moškimi, se je Annie odločila, da tam maturira. Na tem mestu se strinjam z Manon Gozard, ki je v svoji doktorski disertaciji zapisala, da je bila odločitev Annie Besant del »njenih nenehnih prizadevanj v iskanju odgovorov na svoja vprašanja o svetu in ljudeh.«

Da se je lahko Annie Besant vpisala na študij na UCL, je morala opraviti izpite iz petih predmetov, vključno z matematiko, in vsaj enega s področja znanosti. Pri tem ji je bil v pomoč tutor,  dr. Edwarda B. Aveling, profesor anatomije na King’s Collegu v Londonu, kot svobodomislec in socialist. Annie Besant je maturirala šele po tem, ko je izgubila skrbništvo nad svojo hčerjo, v svoji avtobiografiji pa je pisala: »Začutila sem veliko olajšanje ob vrnitvi k algebri, geometriji in fiziki, in želela pozabiti na mučne pravne boje v borbi s predpisi in problemi.« Poleg tega, da bi pridobila diplomo, je študij Annie Besant ponujal tudi več legitimnosti za njene znanstvene trditve za svobodomiselnost in za žensko.

Annie Besant je zlahka opravila izpite in maturirala leta 1879. Odločila se je za študij za pridobitev znanstvenega naziva in se je na londonskih univerzah vpisala v toliko razredov, kolikor se je le lahko. Manon Gozard je opazila, da je bila Annie Besant najbolj zaskrbljena, da jo čakajo samo teoretična znanja, zato se je vpisala v kar nekaj eksperimentalnih znanstvenih razredov na zelo praktičnih področjih. Annie Besant je raziskovala tako zvok, svetlobo in toploto, kot tudi elektriko in magnetizem na Birbeck College; poleg tega pa tudi biologijo, fiziologijo živali, botaniko ter matematiko v različnih drugih ustanovah. Ta zelo obsežen seznam prikazuje njeno znanstveno radovednost, namesto zgolj želje le diplomirati.

Annie Besant se je izkazala kot briljantna študentka. Ob koncu svojega prvega leta je dobila certifikate iz zahtevnih znanstvenih predmetov: kemija, matematika, magnetizem in električna energija, botanika, biologija ter zvok, svetloba in toplota. Manon Gozard je ugotovila, da botanični izpit iz leta 1881 vključuje pet predmetov: rastlinsko histologijo, morfologijo in fiziologijo, sistematično botaniko ter strukturne in fiziološke znake glavnega naravnega reda rastlinskega kraljestva. Annie Besant ga je opravila s šesturnim pisnim delom, kateremu je sledil šest ur dolg praktični izpit. Zanj je dobila »First Certificate«, ki je bil tisto leto tudi edini v okviru dvoletnega študija botanike v celotni Veliki Britaniji.

Na žalost pa so se v času njenega tretjega leta študija organi UCL v strahu za svoj ugled, odločili, da se preprečijo Annie Besant opraviti diplomo. Prepovedali so ji vstop v nekatere razrede, vključno v razrede botanike.  Predstojnica UCL, kateri se je je Annie Besant pritožila, ji je povedala: »Obstaja predsodek proti tebi.”

Annie Besant je uspelo sklicati izredno skupščino. Udeležilo se jo je več sto ljudi, vključno z vplivnim  Thomasom Huxleyem, ki je goreče podpiral Darwina in skoval besedo »agnostik«, vendar je tudi on odobril odločitev sveta za izključitev Annie Besant. Za izključitev ni bilo podanega natančnega uradnega razloga, vendar se lahko enostavno sklepa, da so to morali storiti zaradi njenega javnega zagovarjanja pravic žensk do dostopa do informacij o kontracepciji med razvpitim sojenjem nekaj let pred tem, ko je objavila svoj dobro raziskan esej o nadzoru rojstev.^[5]

Jasno je, da se je UCL bal, da bi slava Annie Besant predstavljala priokus ugledu institucije. K temu lahko dodamo tudi dejstvo, da ni imela podpore drugih študentk.
a
Poučevanje znanosti Annie Besant^[6]

Čeprav Annie Besant nikoli ne bi mogla diplomirati leta 1883, je postala kvalificirana učiteljica že leta 1880, ko je pridobila napredne certifikate na izpitih South Kensington. Annie Besant je osem let poučevala znanost študente na Hall of Science of the NSS, ki so se pripravljali na podobne izpite na South Kensington-u. Tedensko je poučevala razrede do trideset študentov o temah kot so osnovna fiziologija živali, napredna kemija, zvok, svetloba in toplota ali elektrika in magnetizem. Objavila je tudi nekaj kratkih učbenikov o temah, ki jih je poučevala.

Rezultati študentov so dokaz, kako odličen učitelj znanosti je Annie Besant bila. V juniju 1881 je National Reformer ponosno sporočil, da sta dva izmed štirinajstih učencev elementarne fiziologije pridobila certifikat prvega razreda. Naslednje leto jih je osem od devetih študentov, ki jih je učila zvok, svetlobo in toploto, prav tako pridobilo prvorazredni certifikat.
a
Kontekst: viktorijanska duhovna kriza in znanost

Zdaj, ko smo ugotovili, da je bila Annie Besant resnično znanstvenik, bomo še vedno morali razložiti, kako ji je uspelo uskladiti znanost in duhovnost.

Najprej se moramo zavedati, da je bilo daleč od tega, da bi bila edina viktorijanka, ki je utrpela škodo zaradi agonije verskega dvoma glede sodobnih znanstvenih odkritij in teorij. Na začetku 19. stoletja večina Britancev še vedno verjame, da sta vera in znanost dogovorjeni. Oxford in Cambridge sta anglikanski univerzi in polovica njihovih študentov je postalo duhovnikov. Torej so bili njihovi učitelji znanosti tisti, ki so poučevali »naravno teologijo,« da je Božje delo na tem svetu, kot je bilo ugotovljeno z razumom in izkušnjami, v nasprotju s teologijo, ki ga razodeva Sveto pismo.^[7]

Kljub temu so se od leta 1830 Viktorijanci pričeli spraševati o evoluciji in naravnih zakonih. Geolog Charles Lyellov je leta 1833 objavil svoje Principles of Geology, v katerih je pojasnil, da so pokrajine večinoma nastale s počasnimi naravnimi procesi, kot je erozija, ki pa so še vedno v dogajanju. Trdil je tudi, da je Zemlja precej starejša kot je sklepati iz Geneze. Drugi geolog, Robert Chambers, je leta 1844 objavil Vestiges of the Natural History of Creation, ki se je izkazala za prodajno uspešnico (Princ Albert jo je prebral kraljici Viktoriji, ko je bila noseča). Chambers je razvil teorijo “pretvorbe,” po kateri se vse, od sončnega sistema do človeka, razvije iz starejših oblik. Chambers pa je še vedno verjel v božansko intervencijo, ki jo je poimenoval Prvi vzrok na izvoru celotnega procesa. Odslej za večino Viktorijancev ni bilo več vprašanje: »Se organizmi razvijajo?«, ampak: »Kako in zakaj se razvijajo?«

Torej, v nasprotju s sodobnim mitom, Charles Darwinova On the Origin of Species ni bila popolna razodetje. Darwin, ki se je spremenil v posvetnega preroka, je bil pravzaprav del širšega področja raziskav. Darwin je opredelil svojo teorijo že leta 1830 in se odločil, da jo objavi. Nakar mu je mladi Alfred Russel Wallace poslal rokopis, v katerem je prišel do istega zaključka. O delu On the Origin of Species se je veliko razpravljalo, vendar ni bilo tako revolucionarno, kot je bilo prikazano kasneje. Vsekakor se je Darwin posvečal le izvoru vrst, ne življenja, zato ni ubil Boga, ampak ga je le potisnil v ozadje, kakor pred njim Chambers. Darwin je govoril o evoluciji človeka le dvanajst let kasneje v The Descent of Man. Še enkrat se je o eseju veliko razpravljalo, vendar so nekatere razprave in načrti skrili dejstva, da je večina Darwinovih bralcev, na njegovo presenečenje, sprejela njegove sklepe. To je tudi razlog, zakaj je, daleč od tega, da bi bil izobčen, Darwin pokopan na Westminster Abbey, potem ko je umrl leta 1882 v bližini Isaaca Newtona.

Annie Besant, ki je brala Darwina že zelo zgodaj, je takoj verjela v njegovo evolucijsko teorijo. Do takrat pa so le evangeličani, ki so bili v manjšini, še vedno dobesedno brali Genezo. Pozneje pa viktorijanski kristjani štejejo Biblijo kot simbol duhovne resnice, ki je združljiva z najnovejšimi znanstvenimi odkritji.

Dejansko bi bilo potrebno obdržati kritično distanco do pozitivističnih zgodovinarjev, ki vztrajajo pri intelektualni in znanstveni duhovni krizi Viktorijancev. Mnogi Viktorijanci so bili zaskrbljeni zaradi pojemajočega pomena religioznega prepričanja v družbi in so razpravljali o tem na dolgo in široko. Ampak tisti, ki so popolnoma izgubili svojo vero, kot jo je Annie Besant, so predstavljali manjšino in so bili precej nereprezentativni. Univerzitetna profesorja Frank M. Turner^[8] in Timothy Larsen^[9] sta v svojih študijah prikazala, da so, v nasprotju s pozitivistično zgodovinsko vizijo, mnogi viktorijanski agnostiki kasneje doživeli “re-konverzijo,”^[10] bodisi h krščanstvu ali, kot Annie Besant, k drugi obliki duhovnosti. Kakorkoli že, je bila Annie Besant res ateist med leti 1874-1889?
a
Imanentističen ateizem Annie Besant

Na prvi pogled se zdi, da Annie Besant ustreza definiciji znanstvenega ateista. V svoji drugi avtobiografiji, ki jo je objavila štiri leta po tem, ko se je nagnila k teozofiji, se spominja:

Mojstrski vpliv, ki ga je znanost začela izvrševati nad mano, me je pripeljal do prizadevanj za razlago  vseh problemov življenja in skrbi v rokah biologov in kemikov. Naredili so veliko, pojasnili veliko, ne morejo pojasniti vsega?

Kljub temu pa leta 1875 v svojem eseju On the Nature and the Existence of God zveni že veliko bolj usposobljena. Njen zaključek dejansko ustreza agnosticizmu, kot ga je Thomas Huxley prvič definiral leta 1869. Tako kot on tudi Annie Besant trdi, da človek ne more ničesar vedeti o Bogu, vključno s tem ali obstaja ali ne: »Dosegli smo področje, v katerega ne moremo prodreti; tudi vsa človeška znanja ne; ostali smo na “pragu neznanega.” Annie Besant ostro zavrača antropomorfni pogled na Boga, toda v tem eseju njena definicija materije udeležencev, od vitalizma do celo imanentizma: »Tako smo identificirali snov s celostnim dojemanjem in oživitvijo sil narave […]. Božanstvo se identificira z naravo, sobivanjem z Univerzumom, ampak Bog pravoverja ne obstaja več.« Njen zaključek daleč presega meje znanstvenega ali filozofskega materializma. Namesto tega Annie Besant razvije obliko transcendentalizma, da se izraža na skoraj mističen način, v katerem se znanost pojavi kot nova duhovnost: »Proučevati naravne zakone, jih upoštevati, delovati v skladu z njimi, in delo postane molitev in zahvala, češčenje univerzalne modrosti in resnične poslušnosti univerzalnega zakona.«

Ni presenetljivo, da je Madame Blavatsky že leta 1882, sedem let pred preobratom Anne Besant, pisala v Theosophist:

Še ena ženska govornica, zaslužna velike slave tako za govorništvo kot tudi za učenje, dobra gospa Annie Besant, brez verovanja v nadzor duhov ali stvari v njeni duši, še govori in piše take razumne in pametne stvari, za katere bi lahko rekli, da že eden izmed njenih govorov ali poglavij prinaša več koristi človeštvu kakor lahko ponudi moderni zamaknjeni govorec v vsem govorniškem življenju.
a
Raziskovanje Annie Besant od robu viktorijanske znanosti

Annie Besant se je kmalu spraševala o mejah viktorijanskega znanstvenega znanja in je zavrnila vse dogme, vključno z znanstvenimi dogmami, ko se je zelo silovito izrazila leta 1889, ko je razložila svoj preobrat: »Zavrnitev verjetnega, dokler obstajajo dokazi o tem, je racionalni položaj; zanikanje vsega, zunaj lastnih omejenih izkušenj, je absurdno.«^[11]

Od leta 1880 je Annie Besant raziskovala nadnaravne pojave, vendar vedno iz strogo znanstvenega stališča. V svoji drugi avtobiografiji^[12] povzema svoja prizadevanja za resnico v tej fazi in opozarja na svoje frustracije:

Korak za korakom je prišel bol nadme, zahtevna pojasnila sem bila nesposobna dati. Študirala sem mračne strani zavesti, sanje, halucinacije, iluzije, norosti. […] Svojim študijam sem dodala spiritualizem, zasebno eksperimentiranje […]. Prebrala sem veliko različnih knjig, toda v njih sem našla malo prepričljivega. Eksperimentirala sem na različne načine, predlaganih v knjigah, in dobila zame zanimive rezultate. Končno sem se prepričala, da je bilo nekaj skritih stvari, nekaj skrite moči, in si odločno prizadevala, dokler nisem našla.

Torej razlogi, zakaj se je Annie Besant sčasoma pretvorila v teozofinjo, so bili pravzaprav del zelo podobnega znanstvenega spraševanja, ki jo je petnajst let prej privedlo do izgube krščanske vere. Ob branju njene druge avtobiografije ugotovimo, da za ta prestop ni bilo nobenega nenadnega mističnega razodetja. Annie Besant se je za teozofijo odločila povsem razumno.
a
Teozofija Annie Besant kot most med znanostjo in duhovnostjo^[13]

Ko je prijatelj Annie Besant, znani novinar in spiritualist WT Stead, maja 1889 prejel kopijo Madame Blavatsky The Secret Doctrine za predstavitev v svojem Pall Mall Gazette, jo je predstavil Besantovi, saj je vedel za njeno raziskovanje roba viktorijanske znanosti.^[14] V drugi avtobiografiji se spominja, kaj se je potem zgodilo.

Opravila sem svoje delo ter sedla k branju, obračala sem stran za stranjo in srkala vase, kako dobro je delo; kako naravno je bilo, kako skladno, kako subtilno in še kako razumljivo.

Res je, da je Annie Besant takoj dala svoje prve vtise na test svojega znanstvenega razumevanja, čeprav je priznala, kako močna je bila njena intuicija: »Učinek je bil delno iluzoren v nekem smislu, tako, da se je vse počasi razpletlo in so možgani postopno sprejeli tisto, kar je intuicija dojela kot resnico.« Za Annie Besant je vsaka prava definicija narave Univerzuma morala biti znanstveno dokazana, kot so naravne zakonitosti, vzročnost in evolucija.

V Isis Unveiled,^[15] je Madame Blavatsky opisala  “Znanost in teologijo” kot “dva nasprotujoča si titana,” med katerima so se krešejo mnenja Viktorijancev do točke izgubiti vero v človeško duhovno razsežnost. Ampak za njo je starodavna modrost, kot so jo raziskovali in spodbujali teozofi, lahko kos izzivom sodobne znanosti, in Isis Unveiled je bila podnaslovljena “Mojstrski ključ do skrivnosti starodavne in moderne znanosti in teologije« (moj poudarek).

Blavatsky je bila zelo jasna glede evolucije: »Moderna znanost pomaga doktrini evolucije, tako kot se to dogaja med človeškim razumom in »tajnim naukom«. Sprejema Darwinovo teorijo, zavrne pa prepričanje T. H. Huxleya, da vse življenje izvira iz materije. Za njo, kot tudi Annie Besant, evolucija ni nujno pomenila materializma, ampak imanentizem, in Annie Besant je kmalu pričela verjeti, da se je Bog  postopoma razgrnil skozi čas v evolucijskem procesu viktorijanske znanosti.

Annie Besant je tudi prišla do zaključka, da je evolucija pomenila, da je človek razvil naravne sile, ki so še vedno neznane znanosti. Ta pogled na evolucijo je razlog, zakaj je sprejela nauke Blavatskyeve o Mahatmi in okultnih pojavih, ki jih uporabljajo, da gledajo preko človeštva iz Tibeta in grejo naprej po poti starodavne modrosti. Za Annie Besant Mahatma ni bil nadnaravno bitje, je pa zelo razvil duhovne sposobnosti. Kot za zakon Karme, je bilo za Annie Besant logično duhovno podaljšanje zakona vzroka in posledice, potem ko je sprejela načela reinkarnacije.

Teozofija, kot je opredeljena v The Secret Doctrine, se nanaša na stara vzhodna besedila kot Upanishad. Vendar pa je Annie Besant spoznala, da za ta sveta besedila, za razliko od Biblije, ni mišljeno, da se jih obravnava kot nadnaravna razodetja, ampak kot nauke strokovnjakov, ki jih je videla kot opazovalce naravnega reda.

Za pojave, ki niso v nasprotju z zakoni narave, vendar pa še znanstveniki ne vedo, kako jih razložiti, Annie Besant v svoji drugi avtobiografiji pravi:

… Nenehno [Madame Blavatsky] nas opominjajo, da je ni take stvari kot je »čudež;« da so vsi pojavi, ki jih je preučila, preučeni na podlagi poznavanja narave globlje kot pri povprečnih ljudi in z močjo dobro usposobljenega razuma in volje.

Za njo zato teozofija ne vključuje samo sodobnih znanstvenih odkritij, kot je razvoj, ampak tudi preseže razkrito metafizično razlago teh pripomb, ki so jo prej tako zmedli in razočarali. To je tudi razlog zakaj je Annie Besant, intelektualna znanstvenica, pri odkrivanju The Secret Doctrine, opozarjala: »Bila sem očarana, zaslepljena s svetlobo, v kateri so bila na videz nepovezana dejstva videti kot mogočna celota, zdelo se je, da vse moje uganke, težave, izginejo.«
a
»Jasnovidec in znanstvenik se srečata«

Leta 1907, ko je bila Annie Besant prvič izvoljena za predsednico Mednarodnega teozofskega društva, je imela vrsto predavanj v Londonu, ki jih je mogoče obravnavati kot njen manifest. Zato je toliko bolj pomembna njena trditev:

H.P.B. […] ni dala telo učenja, da bi ga zaužilo, da bi ga sprejela avtoriteta, da bi bilo sprejeto temu, kar rečemo vera, ampak je dala telo preverljivega učenja, dejstva so preverjena vedno znova, dejstva so dokazana, so previdno preučena kot znanstvenik, ki preučuje del sveta, ki ga pozna.

V teh predavanjih leta 1907, je Annie Besant obžalovala dejstvo, da je bil tretji cilj društva –  Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku – zanemarjen, zato je pozvala k ponovnemu osredotočenju na tisti del poslanstva teozofije:

Zato lahko trdim za društvo, da je mesto iskanja novega znanja, […], zdi se mi, da je dolžnost Teozofskega društva ne samo, da se ukvarjajo z dejstvi, ki so jih že drugi preverili, ampak imeti skrb za opravljanje raziskav ustrezno usposobljenih oseb med svojimi člani; izkoristiti njihove čudovite teorije, njihovo znanje, saj so več kot teorije.

Annie Besant je bila vendarle še vedno zelo jasna v svojem predavanju: »Nič ni čudežnega ali nadnaravnega, ampak je vse produkt narave po določenih linijah,« in je vztrajala na znanstvenem vidiku in metodah.

Morate poskusiti v vseh psiholoških raziskavah, v vseh tehtnih opazovanjih pojavov, gojiti zgolj znanstvenega duha, brezbrižno zadržanje do resnice in natančnosti rezultatov, […]; ne iščite dejstva, da bi verjeli v že preverjeno doktrino, ampak si prizadevajte za dejstva, da pridete do zaključkov dejstev kot zakonov in resnic nevidnega sveta.

Do takrat je njen pogled na znanost vključeval starodavno in vzhodno znanost. Že leta 1898 je v seriji konferenc z naslovom Evolution of Life and Form,^[16] Annie Besant podala jasno opredelitev razlike med antičnimi in modernimi znanosti, katero je že sama precej raziskala^[17]:

Bistvena razlika med antično in moderno znanostjo je, da […]prva raziskuje življenje, poglede in oblike izrazov življenja. Druga raziskuje oblike in poskuša s postopkom indukcije ugotoviti ali obstaja osnovno načelo, s katerim je mogoče razložiti množico oblik. Prva deluje od zgoraj navzdol, druga od spodaj navzgor, in v tem dejstvu je obljuba srečališča, kjer se bosta oba družila z roko v roki.

Na tej konferenci je Annie Besant pozvala h »končni uniji« starodavne in sodobne, vzhodne in zahodne znanosti, ter k vrnitvi na trdno, znanstveno podlago »starih časov [ko] sta bili religija in znanost povezani in ni bilo razdora med inteligenco in duhom.« Kot vodilna teozofinja in znanstvenica, si je Annie Besant štela to za eno najpomembnejših nalog. Z njo je bil most med znanostjo in duhovnostjo pretrgan z »religijo, nezaupljivo do znanosti v njenem teku na eni strani; na drugi strani z znanostjo, nagnjeno k žalitvam verskih trditev.«

Annie Besant je nato opisala staro vrsto znanstvenika, ki ga je očitno štela kot ideal, ki ga je želela posnemati, in čigar metode raziskave je uporabljala:

Raziskuje življenje, ne oblike; ob svojih raziskavah se mora sam razvijati življenje, ki je v njem, samo za življenje, ki lahko izmeri življenje, samo življenje se lahko odzove na vibracije življenja; njegovo delo je, da odkrije sebe, da iz lastnih globin privleče božanske moči, ki ležijo v njem skrite, ne v čutilih, ampak v Jazu. Njegove raziskave se lahko izvedejo samo s pomočjo teh pooblastil.

Annie Besant je razvila metodo raziskave, ki temelji na jogi in meditaciji, tako da povzročijo astralno potovanje in jasnovidnost, kar je preizkusila v praksi s Charlesom W. Leadbeaterjem. Rezultat je privedel do dveh pomembnih esejev: Thought-Forms, ki je prvič izšel leta 1901^[18], in kar je tu najpomembnejše, Thought-Forms, s podnaslovom »A Series of Clairvoyant Observations on the Chemical Elements,« ki je prvič izšel leta 1908. Po mnenju EP Sinnett, ki je revidiral esej leta 1919^[19], so nekatera jasnovidska odkritja Besantove in Leadbeaterja potrdili ruski kemiki Dimitrija Mendeleef-jeva, ki je oblikoval periodni sistem, Marie Curie in William Crookes. Nisem pristojna za preverjanje trditev Sinnetta o Mendeleef-jevu in Curie-jevi, vendar je Crookes-a navdušila okultna kemija. Bil je zelo spoštovan britanski kemik in fizik ter član Royal Society. Leta 1861 je odkril talij, nato pa še helij leta 1895, delal je na uranu in radioaktivnosti. Crookes je verjel znanosti, zato je imel dolžnost, da preuči nepojasnjene pojave, zaradi česar se je pridružil Society for Psychical Research in postal njen predsednik leta 1890, tako kot  Teozofsko društvo samo.

Leta 1989 je B. Alan Wallace objavil Choosing Reality: A Contemplative View of Physics and the Mind, ki temelji na njegovem doktoratu^[20]. Skoraj sto let po Annie Besant tudi on išče način »preseči razcep med znanostjo in religijo in išče vzporednice med spoznanji sodobne fizike in mistike.« Metoda znanstvenega raziskovanja je presenetljivo podobna Besantovi in Leadbeaterjevi, ker je preveč pogledal proti vzhodu: »Druge kulture, kakor tiste klasične v Indiji in Tibetu, ki so oblikovale alternativne pristope, obsegajo izpopolnitev človeške zavesti kot sredstvo empiričnega raziskovanja fizične realnosti.«

Naslednji citat iz konference Annie Besant, Evolution of Life and Form leta 1898 dokazuje, kako dober bralec v sodobni znanosti je bila:

Zelo je pomembno, da se nekateri največjih problemov moderne znanosti sedaj obračajo na naravo atoma, in da se znanstveniki sprašujejo, kaj je to? Je materija ali sila? Ali je delec ali vrtinec? Nikoli ne bo z gotovostjo odgovorjeno na to vprašanje, dokler je človek v sebi razvil moč, da se odzove na življenje, ki navdušuje v atomu […]

Bila je celo vizionarka (to je iz zahodnega vidika), ki je predvidevala sodobno in kvantno fiziko, saj je leta 1898 napisala: »Vse je odvisno od vibracije. […] Vesolje je sestavljeno iz vibracij«. (Splošna teorija relativnosti Alberta Einsteina, ki odkrije sodobno fiziko, je bila prvič objavljena leta 1915, in kvantna fizika, razvita leta 1920). Njena vpraševanja in sklepi so se izkazala veljavna še skoraj stoletje kasneje, ko jih je povzel kvantni fizik Fritjof Capra v The Tao of Physics, prvič objavljeno leta 1975 s podnaslovom »An exploration of the Parallels between Modern Physics and Eastern Mysticism.«^[21]

Zame, na enak vizionarski način, Annie Besant celo predvidi odkritje dvojne vijačnice DNK za več kot petdeset let, ko je napisala še leta 1898 Evolution of Life and Form.

Prebrala sem v starodavni knjigi gore, ki je simbol stabilnosti, kot osni krog, ki vse, kar se vrti, vrže v mogočni ocean; in prebrala sem o veliki kači, ki se je ovijala okoli gore v spiralnih navojih; na eni strani Suras vleče, na drugi strani pa je Asuras enako zaseden. Med njima – pozitivno in negativno modem znanostjo – se je začela evolucija in spirala v obliki kače se je začela vrteti v obliki osi.
a
Zaključek

Torej, Annie Besant sebe vidi kot jasnovidko, ko leta 1898 piše o: »jasnovidcu, ki gleda na ocean materije in slikovito opiše, kaj tam zagledajo oči prikazni.« Vendar pa je, daleč od zavrnitve »suhoparne znanstvene izjave modemskega misleca,« kot se je sama izrazila, menila, da sta se v takih primerih »Videc in znanstvenik srečala.« Rekla bi, da sta se srečala v Annie Besant, ki s svojim iskanjem resnice predstavlja most med znanostjo in duhovnostjo.

a

Bibliografija
a
Annie BESANT (po kronološkem zaporedju):
a
On the Nature and Existence of God. London: T. Scott, 1875

The Law of Population: Its Consequences and Its Bearing upon Human Conduct and Morals. London: Freethought Publishing Co, 1877.

Why I Became a Theosophist. London: Freethought Publishing Co, 1889

My Autobiography. London : T. Fisher Unwin, 1893

Evolution of Life and Form. London & Benares: Theosophical Publishing Society, 1900 (1898)

“The Place of Phenomena in the Theosophical Society” in London Lectures of 1907. London & Benares: Theosophical Publishing Society, 1907
a
S Charlesom W. Leadbeaterjem:

Thought-Forms. Adyar : Theosophical Publishing House, 1901

Occult Chemistry: A Series of Clairvoyant Observations on the Chemical Elements : London: Theosophical Publishing House (Revised Edition edited by A.P. Sinnett, 1919) (1908)

BEVIR,  Mark. “The West Turns Eastward: Madame Blavatsky and the Transformation of the Occult Tradition.” Journal of the American Academy of Religion, 62. 3 (1994) : 747-767

—— . “Annie Besant’s Quest for Truth: Christianity, Secularism and New Age Thought.” The Journal of Ecclesiastical History 50.1 (1999): 62-93

BLAVATSKY, H.P. Isis Unveiled: A Master-Key to the Mysteries of Ancient and Modern Science and Theology. W. J. Bouton, 1877.

—— . The Secret Doctrine: The Synthesis of Science, Religion and Philosophy. Theosophical Publishing C°, 1888.

—— . The Key to Theosophy. London: Theosophical Publishing House, 1889.

CAPRA, Fritjof, The Tao of Physics : An Exploration of the Parallels between Modern Physics and Easter Mysticism. Boston: Shambala, 2000 (1975).

CLAVIER, Paul. Qu’est-ce que la théologie naturelle. Paris : Librairie philosophique J. Vrin, 2004

GOZARD, Manon. Annie Besant (1847-1933)’s Emblematic Struggle to obtain a University Degree in London in the mid-1880s. Unpublished Master dissertation, University of Paris-Sorbonne, Paris IV, 2012

HOBERMAN, Ruth. “Women in the British Museum Reading Room during the Late-Nineteenth and Early- Twentieth Centuries: From Quasi- to Counterpublic”. Feminist Studies, Vol. 28, No. 3 (Autumn, 2002), pp. 489-512

LARSEN, Timothy. Crisis of Doubt : Honest Faith in Nineteenth-Century England. Oxford UP, 2006

MACKAY, Carole Hanbery,”Confounding or Amazing? The Multiple Deconversions of Annie Besant.” Quest  90.2 (March-April 2002):50-56

—– ., ed. BESANT, Annie. Autobiographical Sketches (1885). Broadview Press Ltd, 2009

STEAD, W.T. ‘Character Sketch: Mrs Annie Besant’, Review of Reviews. vol. IV, October, 1891, pp.349-367

TURNER, Frank M. Contesting Cultural Authority. Essays in Victorian Intellectual Life. Cambridge UP, 1993

WALLACE, Alan B. Choosing Reality : A Contemplative View of Physics and the Mind. Boston : Shambala, 1989

Annie Besant in Charles Leadbeater

 

Dve “vibrirajoči nihajni obliki” & “sedemkratni prikaz” iz Thought Forms (1901)

 

Iz Occult Chemistry (1908)

a