Z obiskom te strani se strinjate z uporabo piškotkov Kliknite sem...

Novice

Povzetek simpozija

»PRIMERJALNI ŠTUDIJ MED ZNANOSTJO, RELIGIJO IN FILOZOFIJO«

a

Naši tokratni gostje so bili:

Mag Markus Van Alphen, strokovnjak za restorativne metode, terapevt klinične psihologije z Univerze v Leidenu na Nizozemskem; Barbara Trnovec, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja iz Pokrajinskega muzeja Celje; izr. Prof. Aleš Črnič, FDV; publicist in član regiološke sekcije SSD in G. Aristid Havliček – Tili, ustanovni član Teozofskega društva Jivatma, ki je v uvodu pozdravil prisotne.

Poudaril je povezavo med temeljnimi cilji Teozofskega društva in osvetlil zgodovinosko ozadje z njegovo ustanovitvijo v New Yorku in prvim ciljem, oblikovanjem univerzalnega bratstva, ki se je zasnoval v Indiji ter doživel nasprotovanje kast. Drugi cilj, z naslovno temo tokratnega simpozija, spodbujanje komparativnega študija, pomeni zlato nit za iskanje odgovorov.

G.Markus Van Alphen je predstavil svoje družinsko okolje, saj je bil rojen v teozofski družini in zrasel s teozofskimi principi. Na vprašanje, kaj je prinesel komparativni študij religije, vidi odgovor v tem, da se je potrebno znebiti etiketiranj. Na primeru vrline, kot je «ljubiti bližnjega«, ki obstaja tako v krščanstvu kot ostalih religijah, dokazuje, da imajo religije v osnovi več skupnega kot različnega; zakaj potem imamo toliko religij? Odgovor je v pasivnosti ljudi, ki ne želijo razmišljati, ampak želijo, da jim to nekdo pove, iz potrebe po varnosti hočejo predvideno okolje – kar je poznano, je predvidljivo; enako velja za religije – ljudje želijo pravila, ki jim sledijo in dobijo nagrado, ki pa je v bistvu nejasna, je le občutek varnosti. Pojavlja se vprašanje, zakaj religije ne marajo ena druge in se zopet vrnemu k neznanemu, ki je nepredvidljivo, ne pomeni varnosti; v bistvu gre za etikete,; če razumeš vrednote, ki se nahjajo v različnih religijah, razumeš sporočilo. Voditelji religioznih institucij pa si opolnomočenja ljudi ne želijo, saj s tem sami izgubljajo avtoriteto in moč.

Ga. Barbara Trnovec se raziskovalno ukvarja z življenjem in delom Alme M.Karlin in jo je v svojem prispevku skušala umestiti v kontekst ljubezni do znanja in zavezanosti k resnici.

Pri tem se je navezala na njeno vzgojo v otroštvu, ki je vplivala na njen kasnejši razvoj in neodvisnost; že pri trinajstih letih si je namreč želela oditi iz meščanskega okolja in materinega nezadovoljstva z njenim videzom. Odkrila je nadarjenost za jezike, katerih učenje in kasnejše poučevanje ji je omogočilo samostojnost. V Londonu je že pri dvajsetih  prišla v stik s teozofijo, teozofom se je pridružila, ko je med prvo svetovno vojno kot pacifistka bivala na Norveškem. Tam se je tudi odločila, da bo postala pisateljica in da gre na pot okoli sveta. Vseskozi je širila svoje znanje, njen odnos do znanja razberemo iz številnih citatov: » Uživam v učenju, znanje mi pomeni tolažbo. Biti jaz v popolni svobodi«. V Celje se je vrnila 1918.leta in se pripravila na veliko popotovanje, ki je kontinuirano trajalo osem let. Alma Karlin sodi med največje popotnike vseh časov. S potopisi je kot raziskovalka dosegla zaslužen uspeh, predvsem v Nemčiji. Vendar jo njena zavezanost k resnici in javni protest proti okupaciji , ko jo gestapo označi za nenaklonjeno nacizmu, ogrozi in poskuša s pomočjo partizanov v tujino, kar pa ji ni uspelo. Po vojni ji zaplenijo premoženje in kljub pomoči teozofskih družin iz Celja l.1950 zelo bolna umre v revščini. Alma M.Karlin je sama sebe označila kot večno iskalko :« Nič me ni navdajalo z večjim zadoščenjem kot pridobivanje novega znanja.«

G. Aleš Črnič se je predstavil kot regiolog, pri čemer njegov študij religij poteka tako, kot so se zgodovinsko oblikovale; predvsem ga zanimajo novi tokovi in religije kot fenomen, kako se  spreminjajo skozi čas ter odnosi med religijami. Razsežnosti religije kažejo na njeno kompleksnost; pomeni pomoč pri odgovorih na temeljna vprašanja našega bivanja, ki si jih ljudje delimo skozi vse čase, razlikujejo pa se načini. V ta namen obstajajo javnomnenjske raziskave, katerih reultati pa so odvisni od kultur, v katerih smo rojeni. Temeljni konflikti se dogajajo med močnimi religijami s tradicijo in manjšinskimi; na zahodu sicer religije počasi izgubljajo svoj dominanten vpliv. Potekajo konflikti, kjer se s strani novo nastalih skupnosti izpostavlja legitimno vprašanje, kaj je religija, saj točni kriteriji ne obstajajo ter gre za interpretacijo. Gre za razumevanje drugih religij in religije kot institucije, ki ima strukturo totalne narave – človeku pojasnjuje vse oblike in ne dopušča stvari odprtih. Na bistvena vprašanja obstajajo dokončni odgovori. V tem smislu ima religija kot institucija težave pri komuniciranju in zato obstaja skeptičnost do medverskega dialoga. Zelo redko je prišlo do pogovora o vsebinah, kar bi pomenilo prvi korak k primerjalnem študiju med religijami; ta pa je v svoji osnovi kritičen. Še danes smo zato ujetniki nasprotij. Metodološko se v distanciranem sistemu religijo obravnava kot družbeno kulturni fenomen.

Na okrogli mizi so gostje s strokovno in laično publiko še poglobili izpostavljene teme.

G. Aleš Črnič je še posebej pohvalil prizadevanje Teozofskega društva Jivatma v smeri raziskovanja in samo izvedbo simpozija kot hvalevredno početje.

Ključ k teozofiji

H.P. Blavatsky

The Theosophical Publishing House, Wheaton, Illinois U.S.A.

 

V: Kaj so cilji Teozofskega društva?

T: Cilji so trije, in to od vsega začetka:

  1. Osnovati jedro bratstva vseh ljudi na zemlji, brez razlike in ne glede na raso, barvo ali versko prepričanje.
  2. Pospeševati preučevanje verstev in znanosti ter braniti pomen starejše azijske literature, to je brahmanske, budistične in zoroastske filozofije.
  3. Raziskovati nepojasnjene skrivnosti narave v vseh možnih pogledih ter še zlasti skrite fizične in duševne sile v človeku.

To so, na kratko povedano, trije glavni cilji Teozofskega društva. (str.49)

V: Rekli ste, da je znanost dokazala naš skupni fizični izvor, naš duhovni pa modrost-religija. Vendar pa ni videti, da bi darvinisti kazali veliko bratovske ljubezni.

T: To govori o pomanjkljivosti materialističnega sistema in dokazuje, da imamo teozofi prav. Skupni fizični izvor ne gane naših globljih, plemenitejših čustev. Snov, ki sta ji odvzeta duša in duh – ali njeno božje bistvo – ne more spregovoriti človeškemu srcu. Toda ko bi se spoznanje o skupni duši in duhu, o resničnem, nesmrtnem človeku, kakor nas uči teozofija, zakoreninilo v naših srcih, bi nas popeljalo daleč po poti resničnega usmiljenja in bratske dobrohotnosti.

V: Kako pa teozofija razloži skupni izvor človeka?

T: Teozofija uči: prazačetek vse narave, objektivne in subjektivne, vsega vidnega in nevidnega v vesolju – je, je bila in vedno bo ena sama absolutna bit, iz katere vse izhaja in v katero se vse vrača. (str.52)

V: Kaj pa lahko poveste o tretjem cilju, o razvoju duhovnih ali psihičnih moči, latentnih v človeku?

T: V krajih, kjer ne moremo imeti predavanj ali osebnega stika, si pomagamo s publikacijami. Naša dolžnost je, da v človeku ohranjamo živo njegovo duhovno intuicijo. Upreti se moramo fanatizmu v sleherni obliki – po temeljitem preverjanju in dokazu njegove iracionalne narave – religioznemu, znanstvenemu ali socialnemu, še predvsem pa licemerstvu, naj se kaže kot versko sektaštvo ali kot prazno vero v čudeže ali druge nadnaravne stvari. Prizadevati si moramo, da se dokopljemo do znanja, do poznavanja vseh zakonov narave in da ga širimo med ljudmi. Vzpodbujati moramo študij tistih zakonov, ki jih današnji ljudje najmanj razumejo, tako imenovanih okultnih ved, ki temeljijo na pravem znanju o naravi. Stare ljudske pripovedke in običaji, ki so včasih zelo nenavadni, bi lahko, če bi jih skrbno presejali, pripeljali do odkritja davno pozabljenih, toda pomembnih skrivnosti narave. Naše društvo torej načrtuje taka prizadevanja v upanju, da bo razširilo polje znanstvenega in filozofskega raziskovanja. (str. 55-56)

V: Trdite torej, da so vse velike religije izšle iz teozofije in da se bo svet rešil prekletstva velikih zmot in napak, ko bo teozofijo sprejel?

T: Tako je. Dodajam, da je naše teozofsko društvo skromno seme, iz katerega bo nekoč – če ga bomo zalivali in pustili živeti – zrastlo drevo spoznanja dobrega in slabega, cepljeno na drevesu večnega življenja. Kajti samo s preučevanjem velikih religij in filozofij človeštva, z medsebojnim primerjanjem brez strasti in predsodkov lahko ljudje pričakujemo, da bomo odkrili resnico. Še zlasti je potrebno, da poiščemo različne skupne točke. Ko se namreč dokopljemo do njihove notranje resnice – bodisi s študijem ali da nam pove, kdor to že ve – odkrijemo domala v vsakem primeru, da izraža kako veliko naravno resnico. (str. 61)

V: Ali verujete v Boga?

T: Odvisno, kaj s tem izrazom mislite.

V: Mislim krščanskega Boga, Jezusovega očeta in stvarnika: skratka Mojzesovega Boga iz Biblije.

T: V takšnega boga ne verujemo. Zavračamo predstavo o osebnem ali izvenkozmičnem in antropomorfnem bogu, ki ni nič drugega kot gigantska senca človeka, pri tem pa niti ne človeka v njegovem najboljšem smislu. Bog teologije – tako pravimo mi – je skupek nasprotij in logična nemožnost. Zato ga odklanjamo. (str. 63)

V: Ali verjamete v molitev, ali kdaj molite?

T: Ne, mi delamo, namesto da bi govorili.

V: Torej ne posvečate molitve niti Absolutnemu Principu?

T: Zakaj? Nespoznavno je sposobno razviti odnose samo med svojimi posamičnimi deli, medtem ko Nespoznavno samo – kar se tiče omejenih odnosov – ne obstaja. Vidno vesolje je glede svojega obstoja in pojavov odvisno od vzajemno delujočih oblik in njihovih zakonitosti, ne od molitev. (str. 67)

V: Postavimo vprašanje drugače: Ali da Bog človeku človeško, razumsko dušo in neumrljivega duha?

T: Tako postavljenemu vprašanju moramo znova ugovarjati. Ker ne verjamemo v osebnega boga, kako naj bi tedaj verjeli, da osebni bog človeku nekaj da? Pa recimo (da bomo o stvari sploh lahko razpravljali), da obstaja bog, ki tvega in ustvari za vsakega novorojenčka novo človeško dušo; vse, kar bi k temu lahko rekli, je, da takšen bog ne kaže niti modrosti niti predvidljivosti. So pa še druge težave. Tega tudi ni mogoče združiti s trditvijo, da je ta bog milostljiv, pravičen in vseveden. Vse to so uničujoče čeri, na katerih se ta teološka dogma razbija vsak dan in vsako uro. (str. 73-74)

V: Ali zagovarjate mnenje, da doslej nismo pravilno razumeli niti Budhovih niti Jezusovih naukov?

T: Prav to hočem povedati. Obe sporočili, budistično in krščansko, sta bili dani z istim ciljem. Oba reformatorja sta bila izredna človekoljuba in dejanska altruista – nezmotljivo je, da sta pridigala o socializmu v najplemenitejši in najpopolnejši obliki, o samožrtvovanju do grenkega konca. “Naj padejo name grehi vsega sveta, da bi lahko olajšal bedo in gorje ljudi!” je vzkliknil Budha; “nobenega človeka ne bom pustil jokati, ki bi ga lahko rešil,” je dejal princ berač, oblečen v zavržene cunje z grobišč. “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil,” je nagovoril revne in razdedinjene trpeči, ki sam ni imel ničesar, kamor bi položil glavo. Njuni nauki so brezmejna ljubezen do človeštva, sočutje, odpuščanje krivic, samo pozabljenje in usmiljenje do prevaranih množic; oba kažeta enak prezir do bogastva in ne delata razlik med mojim in tvojim. Njuna želja je bila – ne da bi pri tem razodela vse svete skrivnosti iniciacije – prinesti nevednim in v zmoto zapeljanim, ki jim je bilo breme življenja pretežko, upanje in toliko vpogleda v resnico, da bi jim dala moči v najtežjih urah. Toda namen obeh reformatorjev je bil zmaličen zaradi pretirane vneme njunih kasnejših privržencev. Napačno so razumeli in razlagali njune besede, posledice tega pa lahko vidimo še danes. (str. 77-78)

V: Povedali ste mi, kaj bog, duša in človek po vaših nazorih niso; ali mi lahko razložite, kaj po vaših prepričanjih so?

T: Po svojem izvoru in v večnosti je to troje, kakor vesolje in vse v njem, eno z absolutno Enostjo, s tisto nespoznavno božansko bitjo, o kateri sem že govorila. Ne verjamemo, da je bilo kaj ustvarjeno, marveč verjamemo v periodično, zaporedno pojavljanje vesolja iz subjektivne na objektivno raven bivanja, in to ob rednih časovnih intervalih, ki pa trajajo strahovito dolga obdobja. (str. 82)

V: Vse to pa mi ne razloži, kako iluzija, imenovana vesolje, nastane; kako pride do tega, da se zavestno, ki naj bo, manifestira iz nezavednega, ki je.

T: Nezavedno je samo za našo omejeno zavest. Bodisi z žarčenjem ali emanacijo – ni se nam treba prepirati zaradi izrazov – preide vesolje iz svoje homogene subjektivnosti, tako so nas učili, na prvo izmed sedmih ravni manifestacije. Na vsaki ravni postane gostejše in bolj materialno, dokler ne doseže te, to je naše ravni, na kateri je edini svet, ki ga naravoslovna znanost približno pozna in razume v njegovi fizični sestavi, torej planetarni ali solarni sistem – sis – tem sui generis, kakor nam je bilo rečeno. (str. 84)

V: Kaj mislite s tem, ko govorite o drugačni vrsti čutov?

T: Ko sanjamo, deluje neka druga vrsta čutov, kajne? Čutimo, govorimo, slišimo, vidimo, okušamo in delujemo nasploh na neki drugi ravni; sprememba v stanju naše zavesti je očitna, to dokazuje dejstvo, da cela vrsta dejanj, ki obsegajo leta – tako se nam zdi – preletijo naše misli v trenutku. Izredna hitrost naših miselnih procesov v sanjah in popolna naravnost vseh drugih funkcij med tem časom nam kažeta, da smo na čisto drugi ravni. Naša filozofija nas uči, da je poleg sedmih temeljnih sil in sedmih ravni obstoja tudi sedem stanj zavesti, v katerih človek živi, misli, se spominja in obstaja. (str. 87-88)

V: Ali bi dušo, tj. človeško mislečo dušo, ali tisto, kar imenujete Ego, označili kot – materijo?

T: Ne kot trdno materijo, gotovo pa kot neko substanco. Tudi besedo materija bi lahko uporabili, če bi ji dodali pridevnik prvobitna. Ta materija je, tako pravimo mi, enako večna kot duh; to ni naša vidna, otipljiva in deljiva materija, ampak njena najvišja sublimacija. Čisti duh je samo za eno stopnjo oddaljen od ne-duha ali absolutnega VSE. Če ne priznavate, da je človek nastal iz te prvobitne duhovne materije ter predstavlja pravilno napredujočo lestvico “principov” od meta-duha (nad-duha) navzdol do najgostejše materije, kako naj potem notranjega človeka smatramo kot nesmrtnega, hkrati pa kot duhovno bitnost (entiteto) in umrljivega človeka? (str.100)

V: Nenavadno je slišati, da govorite o nirvani kakor o božjem kraljestvu ali raju, saj vsi znani orientalisti razlagajo, da nirvana pomeni isto kot uničenje.

T: Samo če jo razumemo dobesedno, glede na osebnost in diferencirano materijo, drugače ne. Idejo o reinkarnaciji in trojstvu v človeku so sprva zagovarjali tudi številni cerkveni očetje. Osebna duša se seveda mora razgraditi na sestavne delce, preden lahko svoje čistejše bistvo za vedno poveže z nesmrtnim duhom. V budistični filozofiji pomeni uničenje samo razpršitev materije, v kakršni koli obliki ali pojavi je pač bila, kajti vse, kar ima obliko, je minljivo in zato v resnici samo iluzija. V večnosti so najdaljša obdobja kot tren z očesom. Tako je tudi z obliko. Še preden bi se zavedali, da smo jo videli, je že izginila hitro kakor blisk, minila za vedno. Šele tedaj, ko se spiritualno bistvo za vedno otrese slehernega delca materije, substance ali oblike ter znova postane duhovni dih, vstopi v tisto večno in nespremenljivo nirvano, ki traja tako dolgo, kot je trajal ciklus življenja – večnost, resnično. Tedaj pa je ta dih, ki obstaja v Duhu, nič, ker je vse; kot oblika, pojava ali predmet je popolnoma uničena, kot absolutni Duh pa še vedno je, saj je postala bitnost sama. Izraz “preiti v univerzalno bit” pomeni, če govorimo o “duši” kot o Duhu, “združenje v bit-i”. Ne more pomeniti uničenja, saj bi to pomenilo večno ločitev. (str. 106-107)

V: Podali ste kratek pregled sedmih principov. Ali je možno z njimi razložiti, zakaj popolnoma pozabimo, da smo že kdaj živeli?

T: To je zelo preprosto. Ker se tisti principi, ki jim mi pravimo fizični (in ki jih znanost ne zanika, čeprav jih drugače imenuje), po smrti razgradijo skupaj z elementi, iz katerih so sestavljeni, neha obstajati tudi spomin z možgani, ki ga nosijo; ta izgubljeni spomin osebnosti, ki je nehala obstajati, se v naslednji reinkarnaciji EGA ne more povrniti, ničesar se ne more spominjati, ničesar zabeležiti. Reinkarnacija pomeni, da dobi ego novo telo, nove možgane in nov spomin. Zato je prav tako nesmiselno pričakovati, da bi se v novem spominu ohranilo nekaj, česar spomin ni nikoli zabeležil, kot če bi z mikroskopom iskali sledi krvi na srajci, ki je hudodelec nikoli ni oblekel, saj so take sledi lahko samo na oblačilih, ki jih je nosil med dejanjem. Če pa so oblačila sežgana, uničena, kako naj jih dobimo? (str. 118-119)

V: Ampak, kje pa je pravičnost, o kateri govorite, saj nove osebnosti ne vedo, da so grešile ali trpele krivice?

T: Nova osebnost ni nič več kot nova obleka s svojimi posebnimi značilnostmi, kot so barva, kroj in kakovost; toda resnični človek, ki jo nosi, je isti stari grešnik kot v preteklosti. Individualnost namreč trpi prek svoje osebnosti. Samo to lahko razloži strašno, čeprav samo dozdevno strašno, nepravično razdelitev usode. Če bi sodobnim filozofom uspelo pokazati vzrok, zakaj se rodi toliko na videz nedolžnih in dobrih ljudi, ki trpijo vse življenje; zakaj se toliko ljudi rodi revnih, zakaj so obsojeni na stradanje v zanikrnih četrtih velikih mest, pozabljeni od usode in ljudi? Zakaj se eni rodijo v jarku, drugi pa zagledajo luč sveta v palačah? Zakaj se pogosto zdi, da je plemeniti rod in bogastvo dano najslabšim ljudem in le malokdaj najboljšim? Zakaj so nekateri berači po svoji notranjosti enaki najplemenitejšim in vsega spoštovanja vrednim ljudem? Šele tedaj, ko se bo vašim sodobnim filozofom ali teologom posrečilo to vprašanje zadovoljivo razložiti, šele tedaj, ne prej, boste lahko zavrnili teorijo o reinkarnaciji. (str. 130-131)

V: Torej mora osebni človek vedno znova slepo trpeti zaradi karmične kazni, ki si jo je zaslužil Ego?

T: Ne čisto tako. V svečanem trenutku smrti, tudi če je le-ta nenadna, vidi vsak človek pred seboj razgrnjeno vse svoje življenje z najmanjšimi podrobnostmi. Za hip postane osebni jaz eno z individualnim, vsevednim Egom. Toda ta trenutek je dovolj, da mu predoči celo verigo vzrokov, ki so delovali v njegovem življenju. Zdaj vidi in razume sebe, kakršen je, brez olepšav laskanja ali samoprevare. Bere svoj življenjepis, hkrati pa ostaja gledalec, ki gleda v areno, katero zapušča; začuti in spozna pravičnost vsega trpljenja, ki mu je bilo dodeljeno. (str. 149)

V: Pravite, da se skande s spominom vred spremenijo z vsako novo inkarnacijo? Kljub temu pa trdite, da odsev minulih življenj, ki je v celoti sestavljen iz skand, “zagotovo preživi”. Zdaj mi ni čisto jasno, kaj natančno je tisto, kar preživi, in vas prosim, da mi razložite. Ali je to samo tisti “odsev” ali so to skande ali pa vedno isti Ego, tj. Manas?

T: Kot sem pravkar razložila, je reinkarnirajoči princip, ki ga imenujemo božanski človek, neuničljiv skozi življenjski ciklus: neuničljiv kot misleča entiteta (bit) in tudi kot eterična oblika. “Odsev” (refleksija) je med devachanom samo poduhovljeno spominjanje na nekdanjo osebnost – na gospoda A ali gospo B – s katero se Ego v tem času identificira. Ker je ta čas le nadaljevanje zemeljskega življenja, tako rekoč njegov višek, saj je sestavljeno iz neprekinjene vrste maloštevilnih srečnih trenutkov v minulem obstajanju, se mora Ego identificirati z osebno zavestjo tega življenja, če naj se ohrani. (str. 157)

V: Mislite torej, da smo že vsi velikokrat živeli na zemlji in da bomo še živeli?

T: Da. Življenjski krog – ali bolje rečeno ciklus zavestnega življenja – se je začel z ločitvijo umrljivega živalskega človeka na dva spola in se bo končal z zadnjo človeško generacijo v sedmem krogu in v sedmi rasi človeštva. Če pomislimo, da smo danes šele v peti rasi četrtega kroga, si to trajanje laže predstavljamo, kot pa ga opišemo.

V: V vsem tem času pa naj bi se inkarnirali kot nove osebnosti?

T: Seveda, kajti življenjski ciklus ali obdobje inkarnacij je najlaže primerjati s človeškim življenjem. Kakor je vsako življenje sestavljeno iz dnevov dejavnosti, ki so med seboj ločeni z nočmi spanja ali nedejavnosti, tako tudi v inkarnacijskem ciklusu sledi dejavnemu življenju počitek v devachanu.

V: In to zaporedje rojstev se običajno označuje kot reinkarnacija?

T: Da. Samo s ponovnimi rojstvi se milijoni posameznih Egov lahko neprestano izpopolnjujejo in bližajo cilju končne popolnosti in počitka (ki potem traja enako dolgo, kolikor je trajala doba dejavnosti). (str. 171-172)

V: Kaj pa je pravzaprav karma?

T: Kot sem že rekla, vidimo v njej najvišji zakon vesolja, začetek in izvor vseh ostalih zakonov, ki vladajo v naravi. Karma je nezmotljiv zakon, ki usklaja posledice z vzroki na fizični, mentalni in duhovni ravni bivanja/obstoja. Noben vzrok ne ostane brez pripadajoče mu posledice, od največjega do najmanjšega, od kozmične motnje do giba vaše roke; zato je karma tisti nevidni in neznani zakon, ki modro, razumno in pravično prilagodi vsak učinek njegovemu vzroku in ga pripelje nazaj k povzročitelju. Čeprav je zakon sam nespoznaven, pa njegovo delovanje lahko zaznavamo. (str. 173)

V: Pravite, da vaši člani verjamejo v doktrino teozofije. Ker pa ne spadajo med adepte, ki ste jih pravkar omenili, morajo torej to doktrino slepo sprejemati. V čem je tedaj glede tega razlika med teozofijo in običajnimi religijami?

T: Kar vi imenujete “vera” in kar je v resnici slepa vera z dogmami v krščanskih religijah – to postane pri nas znanje, logično zaporedje nam znanih dejstev o naravi. Vaše doktrine temeljijo na interpretacijah, torej prevzetih pričevanjih vidcev, naše pa na nespremenljivem pričevanju vidcev. Običajna krščanska teologija, na primer, pravi, da je človeka ustvaril bog in da je sestavljen iz treh delov – telesa, duše in duha – ki so vsi bistveno pomembni za njegovo integriteto; vsi ti deli so potrebni – bodisi v grobi obliki fizičnega obstoja na zemlji ali v eterizirani obliki bivanja po vstajenju – da ga določijo enkrat za vselej, tako da ima vsak človek svoj stalen obstoj, ločen od drugih ljudi in od božjega. Teozofija pa nasprotno razlaga, da je človek emanacija neznanega, vendar vedno in povsod pričujočega božjega bistva, njegovo telo in vse drugo je nestalno, zatorej iluzija, utvara; samo duh v njem je trajna substanca, pa tudi ta izgubi svojo ločeno identiteto v trenutku popolne ponovne združitve z univerzalnim duhom. (str. 181)

Reinkarnacija

Ko opazujemo naravo, se zavemo cikličnega reda obstoja v vesolju. Sezona sledi sezoni in noč sledi dnevu v ritmičnih sekvencah. Ne moremo si predstavljati noči, ki se ne spremeni v dan ali zime, ki se ne spremeni v naslednjo pomlad. Faze lune, cikli rasti rastlin in dreves, krožeč ples zvezd, vsi so namig univerzalnemu vzorcu cikličnega obstoja v evolucijskem napredku življenja.

a

CIKLIČNI VZORCI

a

            Podobne ciklične vzorce lahko zasledimo tudi v naših življenjih, v 24. urah vsakega dne, obdobja počitka z obdobji aktivnosti. Medicinska znanost nas uči, da ima telo prav tako cikle – krčenje in raztezanje srca, rast in obnova v življenju celic. Odkrito je bilo tudi, da možgani funkcionirajo v ritmih. Psihologija meni, da ciklom depresije sledijo cikli razburjenja, ciklom mentalne aktivnosti sledijo cikli tihega premišljevanja. Fizično, emocionalno in mentalno vsem periodam aktivnosti sledijo periode sorazmernega počitka.

            Zgodovinarji in sociologi sledijo cikličnim vzorcem v svetovnih dogodkih. Pojavi vojn, svetovnih gospodarskih kriz, klimatske spremembe, nihanja v trgovanju, cikli v svetlobnem in zvočnem valovanju (frekvence), cikli v kriminalu, ponavljanje epidemij, geološke periode – vse se lahko evidentira. Foundation for the Study of Cycles, Inc., že nekaj desetletij raziskuje vse vzorce vseh dogodkov, ki so zajeti v tem načelu.

a

CIKLI EVOLUCIJE

a

            V veliki shemi evolucijskih vzorcev je aktiven zakon ponavljanja ciklične manifestacije.  Življenje se razvija skozi serije ritmično ponavljajočih se vzorcev. Obstaja veliki ritem življenja, s katerim se mi sami identificiramo. Nesmrtni jaz menjuje periode počitka in aktivnosti, vzdihuje in izdihuje pulz življenja. Jaz išče izraz samega sebe v mislih, željah in dejanjih – areni obstoja. Toda potrebna sta tudi počitek in osvežitev, da lahko jaz oceni svoja doživetja obstoja in jih oblikuje v nove kapacitete in moči. Cikel aktivnosti in počitka je imenovan reinkarnacija. Je proces, v katerem nesmrtni jaz odkriva svoje polne zmožnosti in večne kvalitete.

            Reinkarnacija je preprosto zagotovilo o neuničljivosti duše in gotovost, da je za vse čase na razpolago za razvijanje našega večnega sebstva. Prihaja v meso, vzame novo prebivališče v materiji; beseda telo je izpeljana iz anglo-saksonske besede bodig, ki pomeni prostor za prebivanje.

 a

METODA TRANSPORTA

a

            Lahko razmišljamo, da je reinkarnacija samo naša metoda transporta skozi evolucijo. Tudi tako je lahko rečeno, bolje kot konec. Če potujemo, na primer iz Chicaga v New York, obstaja več načinov transporta, ki ga lahko izberemo za naše potovanje. Lahko se odločimo, da bomo leteli ali pa gremo z vlakom ali pa imamo raje bolj ležerno potovanje, lahko spakiramo kovčke in potujemo po široki avtocesti in tako premostimo točki našega začetka potovanja in cilja. Lahko celo štopamo, če imamo veliko časa. Razdalja vedno ostaja enaka, toda čas za potovanje se razlikuje glede na želje individualnega popotnika.

            Tako je na potovanju, ki mu pravimo življenje, veliko evolucijsko potovanje, razdalja, ki jo moramo prepotovati, za vse enaka, lahko pa izberemo stopnjo napredka. Naša izbira temelji na več faktorjih: naše želje, naše misli, naša dejanja, naše akumulirane kapacitete (na kratko karma). Lahko potujemo po zračnih poteh našega spiritualnega življenja, lahko pa tudi štopamo, potujemo s sredstvi drugih za čas, ko se naučimo, da se moramo za konstanten napredek potruditi sami. Ko potujemo, so na potovanju, ki mu pravimo življenje, naše sposobnosti v svetu okrog nas in pravila, ki jih moramo upoštevati. Ko letimo čez morje, na primer, moramo paziti koliko prtljage lahko vzamemo s sabo, tako discipliniramo naše želje. Na zračnih poteh spiritualne evolucije moramo tudi biti disciplinirani, v tej realnosti je prtljaga karma, ki smo jo ustvarili – akumulirana dejanja in reakcije skozi naše misli, želje in dejanja.

a

REINKARNACIJA KOT PRILOŽNOST

a

            Reinkarnacija pride kot priložnost za vsakega izmed nas, da potujemo skladno z našo unikatnostjo. Manj je skupek naših življenj kot serija priložnosti za realizacijo naših spiritualnih ciljev. Je tehnika, ki jo uporablja življenje za pridobitev izkušenj za jaz, ki se uči, kako živeti. Če ga razumemo, se ne naučimo identificirati sami sebe z načinom potovanja, niti s potovanjem, ampak z nesmrtnim duhom, ki je izbral, da stopa po cesti življenja. Reinkarnacija je gotovost prihodnjih dosežkov in izziv za sedanja dejanja.

            Lahko si predstavljamo človeštvo, ki maršira po velikem stopnišču, spodnji del stopnic se dviguje iz mraka od začetka časa in zgornji del izginja v slavo božanstva. V vsakem trenutku morajo biti na teh stopnicah bitja.

a

NESMRTNOST DUŠE

a

            Prvo osnovno dejstvo o reinkarnaciji je, da duša ali zavestni jaz živi še pred rojstvom in bo nadaljevala tudi po smrti. Obstoj pred rojstvom je nujna logična posledica obstoja po smrti. Drugo osnovno dejstvo je, da je duša rastoča stvar, in njen razvoj od prvega prebujenja do pridobitve sijajne odraslosti traja neskončno veliko časa. Z znanjem o reinkarnaciji vidimo življenje kot romanje, skozi katerega smo stopili na pot perfekcije človeškega dela naše evolucije.

            Vidimo, da duša ne vstopi v življenje kot sveža kreacija, ampak po dolgem potekanju prejšnjih obstajanj, v katerih dobi svojo unikatno karakteristiko in je na poti prihodnjim transformacijam, ki jih oblikuje zdajšnje obstajanje. Novorojenci niso prazni nepopisani listi papirja, na katere se lahko vse zapiše, in niso niti zgolj povezanost atomskih moči. Oni so vklesani z zgodovino prednikov, ki se razteza v oddaljeno preteklost. Vse kvalitete, ki jih sedaj posedujemo – od telesa, od uma, od duše – so rezultat naše rabe priložnosti v prejšnjih obstajanjih, zato bodo naše sedanje priložnosti determinirale naš prihodnji karakter in kapacitete.

a

PROCES REINKARNACIJE

a

            Nesmrtni jaz odpotuje na svoje potovanje. Žejen izkušenj, ki ga bodo naredile popolnega, zavesten reflektor svojega božanskega kreatorja, duša vstopi v potok obstajanja. Okrog sebe nabira mentalno in emocionalno polje, primerno svoji stopnji evolucije in izdeluje psihične vehikle glede na dednostne zakone in v sozvočju s svojimi potrebami, razvitimi v prejšnjih življenjih. Skozi izkušnje obstoja se duša premakne, najprej se nauči to lekcijo in potem drugo: rojstvo, odraslost, starost in smrt so cikli rasti v enem življenjskem obdobju.

            Smrt prihaja kot samo opuščanje fizičnih inštrumentov za počitek in asimilacijo izkušenj v kapacitete in modrost, s katero bo duša lahko začela naslednjo inkarnacijo. Tako življenje nadaljuje v cikličnem vzorcu, obstoj na Zemlji za zbiranje izkušenj, ki ju spremlja obstoj v drugih področjih življenja. Naši večni nameni odsevajo sami sebe v času in prehodni vehikli, ki jih uporabljamo – mentalni, emocionalni in fizični – zbirajo izkušnje, s katerimi postanemo zavestni o naši božanski naravi in namenu.

a

ZAKON KOT INSPIRACIJA

a

            Zavemo se, da je lahko resnica o reinkarnaciji za nas inspiracija, za katero vemo, ker so nam veliki možje in žene sveta s svojimi osebnostmi in dosežki povedali, kaj lahko s prizadevanjem postanemo. Tokovi prihodnosti so odvisni od zakona vzroka in posledice iz zbranega zagona preteklosti. Na svojem prehodu skozi zemeljske osebnosti, spiritualni Jaz akumulira sklad individualnega karakterja, ki ostaja kot stalna nit, ki prepleta vsa ločena življenja.

            Obstaja veličastno zadoščenje, ko vemo, da je sedanje življenje samo eno v veliki seriji, v kateri vsak individualno obkroži neskončno izkušnjo do veličastnega izida. To ni preseljevanje duš (povratek v živalski obliki) in se nikdar ne sme zmesti s to teorijo; ko enkrat individualna duša naseli človeško obliko, se nikdar ne more vrniti kot manjši izraz  v kraljestvu pod človekom. Lahko je veliko potepanj, preden se zapravljiv otrok vrne domov k Očetu, toda ko enkrat vstopimo na pot človeštva, ne moremo nikdar več biti manj kot človek.

            Velika lekcija o reinkarnaciji je, da so naše moči neskončne, naše priložnosti večne in naš cilj božanski. Če gledamo na življenje s stališča priložnosti za rast, z vidika nesmrtnega bitja kot smo mi, potem komaj čakamo, da se odpravimo na pot. Noben cilj ni višji, ki ga bomo nekoč dosegli z vztrajnim naporom, čeprav bo potrebno za zmago več življenj. V življenju ni neuspeha razen pomanjkanje poguma za ponoven poskus. Priložnosti za nas bodo še prišle, življenje za življenjem. Je čas za vzpenjanje in je čas za rast.

            Reinkarnacija je ritem obstoja. Vsak moment umre, da se drugi lahko rodi. Živeti z zavedanjem tega univerzalnega zakona o cikličnih ritmih, pomeni biti osvobojen strahu in dvoma in gotov, da prihodnost prinaša možnosti in priložnosti. Reinkarnacija trdi, da je vse življenje smiselno, da ima vse pomembnost in neuničljivo vrednoto. Je veliki osvoboditelj, ki nas osvobodi iz zapora trenutne osebnosti v plemenito vizijo in realizacijo naših večnih namenov. Življenje je velika romanca, visoka avantura evolucije. Rojstvo in smrt nista samo znamenji ob poti.

            V luči reinkarnacije, lahko odkrijemo tehniko za življenje in bolj kompletno, izkoriščajoč vsako izkušnjo kot priložnost za večji napredek, videti v vsakem momentu stopnišče do nesmrtnosti.

a

ZA NADALJNJE BRANJE

a

            Life Cycles, Christopher Bache

            Reincarnation, Annie Besant

            Reincarnation in Christianity, Geddes MacGregor

            Theosophy: An Introductory Study Course, John Algeo.

H. P. Blavatsky in njeno pisanje

ŽIVLJENJE IN DELO H.P. BLAVATSKY

Helena Petrovna Blavatsky (1831-1891), ena izmed ustanoviteljic Teozofskega društva, je bila izredna ženska, ki je imela velik vpliv na zahodni svet. V njenih časih je bila kontroverzna zaradi izrednih zmožnosti nadčutnih zaznav, njene neposredne in odkrite narave in njenih pogumnih napade na hipokrizijo in fanatizem. Še danes ostaja v centru radovednosti in pozornosti kot predhodnica novih idej. Njeno veliko metafizično znanje je poosebljeno v njenem literarnem delu, ki je posredno vplivalo na poizvedovalne ume vsepovsod po svetu.

Helena Blavatsky je bila rojena v aristokratski družini v Rusiji. Od zgodnjega otroštva je pritegovala pozornost zaradi njene sposobnosti ustvarjanja psihičnih fenomenov. Vendar ni bila zainteresirana za takšne moči zaradi nje same, ampak zaradi načel in zakonov narave, ki jo urejajo. Postala je študent metafizičnega izročila in potovala v mnoge dežele, vključno s Tibetom, v iskanju skritega znanja. To so bila v devetnajstem stoletju nenavadna potovanja za samotno žensko.Leta 1870 je prišla v New York in s polkovnikom H.S. Olcottom in ostalimi leta 1875 ustanovila Teozofsko društvo.

H.P. Blavatsky je kot prva Rusinja leta 1878 postala ameriška državljanka. Leta 1879 sta se s polk. Olcottom preselila v Indijo in leta 1882 ustanovila sedež Teozofskega društva v Adyarju, blizu Madrasa, nedavno imenovanega Chennai. Ta še danes ostaja sedež Društva, ki je zdaj ustanovljeno v šestdesetih državah po svetu. Leta 1885 je H.P. Bavatsky odšla v Evropo in se naselila v Londonu, kjer je končala svoj magnum opus, Skrivno doktrino. Veliko znanja v tej knjigi in njenih ostalih delih izvira od vzhodnih učiteljev, s katerimi je prišla v stik že zgodaj v življenju.

ZGODNJA DELA IN ODSTRTA IZIS

V veliko svojih delih H.P. Blavatsky deli nekatera znanja filozofije in religij sveta, modrost zahoda in vzhoda, simbolizma, metafizike, ezoterične filozofije in praktičnih aplikacij vseh teh v življenje. Bila je plodovita pisateljica, objavljala je tudi članke v časopisih in revijah o mnogih temah izpod njenega peresa.Ta dela vsebujejo 15 knjig v indeksiranih zbranih delih.

Prvo veliko delo H.P. Blavatsky je »Odstrta Izis« v dveh knjigah. Leta 1877 je v New Yorku,  ob objavi povzročila senzacijo, prva izdaja s tisoč kopijami je bila prodana v dveh dneh. V sedmih mesecih so jo natisnili še trikrat. Knjiga ima podnaslov “Glavni ključ do skrivnosti starodavne in moderne znanosti in teologije”. Prva knjiga govori o trditvah nezmotljivosti v znanosti, druga pa o podobnih trditvah v religiji. Obe kažeta, da so starodavni imeli modrost, ki je v današnjem času deloma pozabljena.

Odstrta Izis zakriva veliko več kot kaže njen podnaslov. Na primer, avtorica se preseli od antično grških pogledov na snov in silo, kot sta jih predstavila Pitagora in Platon, do kabalistične religiozne filozofije, ki so jo razvili židovski učenjaki z mistično interpretacijo v Skriptah. Blavatsky-eva razpravlja o mitoloških zgodbah v mnogih verskih tekstih, aspektih magije starodavnega Egipta, klasični filozofiji, svetovnih religijah in množici drugih stvari. V svojem predgovoru pravi, da je knjiga prošnja za priznavanje hermetične filozofije, starodavne univerzalne modrosti-religije.

SKRIVNA DOKTRINA

Največje delo H.P. Blavatsky, Skrivna doktrina, je izšla leta 1888 v dveh knjigah, prva se nanaša na kozmogenezo, študijo o izvoru in razvoju vesolja, druga pa na antropogenezo, študijo o izvoru in razvoju človeštva. Knjiga bolj detajlno nadaljuje teme, postavljene v Odstrti Izis, njen podnaslov pa je “Sinteza znanosti, religije in filozofije”, ki je cilj dela.

H.P. Blavatsky je dala jasno vedeti, da Skrivna doktrina ni napisana kot razodetje, ampak kot zbirka fragmentov, raztresenih v tisočih knjigah v svetih spisih velikih azijskih in predkrščanskih evropskih religij in filozofij. Še več, močno je izključila dogmatično interpretacijo katerega koli njenega dela. Bralec je naprošen, da študira ideje iz tega ali kateregakoli vira samo v luči navadne človeške izkušnje in razloga.

Skrivna doktrina očrtuje prostrano shemo evolucije, ki se nanaša na vesolje in človeštvo, na nevidne in vidne svetove manifestacij, v katerih življenje obstaja v tisočih formah. Zasnovana je na treh osnovnih predlogih:

(a)    Vseprisotno, večno, brezmejno in nespremenljivo načelo, o katerem so vse špekulacije nemogoče, ker presega moč človeških zamisli in je lahko samo zasenčen ob vsakem človeškem izražanju ali podobi. Je onkraj dometa in dosega misli.

(b)   Večnost vesolja, kot skupek brezmejne ravnine; periodično “igrišče brezštevilnih vesolij, ki se neprenehoma manifestirajo in izginjajo.”

(c)    Osnovna identiteta vseh duš z univerzalno nad-dušo, pri čemer je slednji vidik neznanega; obvezno romanje za vsako dušo – iskrica nekdanjega – skozi cikle inkarnacije in dodelitvi s cikličnimi in karmičnimi zakoni.

Čeprav je črpana iz mnogo virov, Skrivna doktrina temelji na arhaičnih rokopisih, imenovanih Dzyonova knjiga, katere interpretacija je. Kitice Dzyonove knjige niso lahko razumljive, toda osebi, ki jih je voljna študirati, razkrivajo prečudovit opis kozmične evolucije: duhovno prebujenje vesolja po periodi mirovanja, razlikovanje form, proces svetovne formacije, pojav človeštva na Zemlji in zgodnjo evolucijo naše vrste. Delo ni preprosto, toda, ko se bralec zakoplje vanj, postane magnituda zaveze H.P. Blavatsky očitna. Vsakdo, ki se približa knjigi resno, bo pridobil novo spoštovanje do avtorice zaradi njene znanstvene študije in velikega znanja.

Več kot sto let po njeni prvi objavi, Skrivna doktrina še naprej privablja tisoče študentov, ki kopljejo po njeni bogati globini znanja in modrosti. Delo je na voljo v različnih izdajah, vključno z broširanim setom z verodostojnim uvodom in beležkami ter tretjo knjigo, ki vsebuje detajlni indeks in bibliografijo. Skrivna doktrina je še vedno ključen knjižni vir za študente teozofije, ne kot končna beseda o temi, temveč kot poživilo za ohrabritev študentov, da razmišljajo s svobodnim in iščočim umom.

 

OSTALA DELA

K »Odstrti Izis« in »Skrivni doktrini« je H.P. Blavatsky dodatno napisala še številne manj obsežne knjige. Ena od teh, Ključ k teozofiji, je dragocen uvodnik k teozofski misli in filozofiji, ki se še posebej ukvarja z implikacijami teozofije za življenje. Ta knjiga je napisana v obliki vprašanj in odgovorov, fokusirana na to, kdo smo in kako se povezujemo s svetom okrog nas.

Blavatskyeve se ne spominja samo po njenih znanstvenih študijah, ampak tudi po skromni mali knjigi o spiritualnem razumevanju in navodili, imenovanimi »Glas tišine«. Gre za njen prevod vzhodnega rokopisa in zajema njene razlage in komentarje na serijo temeljnih načel tem, ki iščejo pot k razsvetljenju. Modrost in razumevajoče srce sta vidna v spretnosti, s katero je H.P. Blavatsky očuvala originalno poetično metaforiko, ko je upodabljala starodavne verze v angleški prozi.

Prvič natisnjena v poznem devetnajstem stoletju, je bila knjiga »Glas tišine« objavljena v mnogih izdajah in jezikih. Brana in cenjena je po vsem svetu zaradi poetične metaforike in spiritualne moči. Nekaj citatov:

Ti ne moreš potovati po poti, dokler sam ne postaneš pot.

Pusti svoji duši, da posluša vsako bolečino, tako kot lotos pusti svojemu srcu, da pije jutranje sonce.

Naj mogočno sonce ne obriše nobene solze, preden ni bila obrisana v trpečem očesu.

Toda pustimo vsako gorečo človeško solzo pasti na tvoje srce, in jo nikdar ne obrišimo, dokler bolečina, ki jo je ustvarila, ne izgine.

Pomagaj naravi in delaj z njo in narava te bo imela za svojega kreatorja in te spoštovala.

Um je kot ogledalo: zbira prah, ko odseva. Potrebuje nežne sapice dušne modrosti, da obriše stran prah naših iluzij.

Kolo dobrega zakona se hitro premika. Gara dan in noč. Od ničvrednih luščin do zlatega žita, do smeti na tleh. Roka karme vodi kolo; obrati zaznamujejo bitje karmičnega srca.

Če dobro seješ, boš žel tudi izpolnitev. Nedejavnost v usmiljenju postane dejavnost v smrtnem grehu.

Stopi iz sončne svetlobe v senco, da narediš prostor tudi za druge.

Živeti v dobro človeštva je prvi korak. Vaditi šest veličastnih kreposti je drugi.

Poglej mehko svetlobo, ki preplavlja vzhodno nebo. V znaku hvale se nebo in zemlja združita. In od štirikratno razpoznavne moči pojejo o nastajajoči ljubezni, od gorečega ognja do tekoče vode, od sladko dišeče zemlje do pihajočega vetra… Vsa narava brez besed v tisoč tonih nastaja do napovedi… Romar se je vrnil nazaj z druge obale… Mir za vse sledi.

H.P. Blavatsky je posvetila svoje življenje službi človeštva, da bi pripeljala starodavno modrost nazaj v zavedanje sodobnikov. Božanska modrost, ki jo je imenovala teozofija, navdihuje sočutje za trpeče izmed nas in praktični altruizem, ki išče ne zgolj olajšanje simptomov mizerije, temveč želi odstraniti vzrok: nevednost o naši osnovni povezanosti med vsemi živimi bitji. Helena Petrovna Blavatsky je življenje in delo v popolnosti usmerila k temu cilju.

ZA NADALJNJE BRANJE

HPB: The Extraordinary Life and Influence of Helena Blavatsky, Founder of the Modern Theosophical Movement, Sylvia Cranston. Najboljša in najbolj kompletna biografija.

The Occult World of Madame Blavatsky: Reminiscences and Impressions by Those Who Knew Her, Daniel H. Caldwell. Antologija o poznanstvu s prve roke s H.P. Blavatsky.

H.P.Blavatsky and the Secret Doctrine, Virginia Hanson. Zbirka študij doprinosov H.P.Blavatsky na svetovno misel.

Reminiscences of H.P. Blavatsky and the Secret Doctrine, Countess Constance Wachtmeister. Spomini na prijateljstvo s H.P. Blavatsky.

Povzetek predavanja

Povzetek – A.Komat, 4.11.2014

“Več znanja za večjo konkurenčnost ali več domišljije za velike spremembe?”

Predava: Anton Komat, samostojni raziskovalec, pisec, publicist, naravovarstvenik, poznavalec mladinske problematike.

“Znanje se pojmuje kot črpanje iz obstoječega fonda znanja. V ekonomskem smislu obstaja konkurenčnost v svetu, kjer velja dogma neomejene rasti in s fizično omejenim planetom, saj z rastjo zmanjkuje virov; zgodovinsko gledano je potekal prehod energije sonca v energijo nafte. Z nadzorom nad zalogami hrane in nafto so velike korporacije dobile vzvod oblasti; obvladujejo vse surovine, industrijska hrana povzroča bolezni in tako imajo posredni vpliv na zdravje. Globalizacija se je pričela z odkritjem Novega sveta. Znanost in njen razvoj sta prešla zaradi moči kapitala v roke multinacionalk. Očiten je razkol v znanosti, med tisto, ki se poučuje na fakultetah in korporativno znanostjo, ki so jo kupile korporacije.Tretji segment – ekspertokracija, je pod vplivom politike, ki znanost izkorišča za svoj vpliv. Nov pogled na biologijo ponuja Bruce Lipton, ki jo razlaga v svoji knjigi Epigenetika.

Konflikt sodobnega sveta obstaja v sistemu, pri katerem se vztraja in se le ta odnos vzdržuje. Ekologija ne deluje kot znanost o ekosistemih in ekonomija kot gospodarjenje dejansko ne opravlja svoje vloge. Reševanje dediščine v sodelovanju z znanostjo bi pomenilo nadgradnjo dosežkov; rešitev se nakazuje na lokalni ravni.Vprašanje je, kako globalne probleme rešiti na lokalnem nivoju. Potrebno je obnovirti odnose ki so razpadli. Novo ekonomijo preživetja je v svoji knjigi “Small is beautiful”postavil E.F. Schumacher in je primerljiva s slovenskimi razmerami.”

G.Anton Komat bo aktualno problematiko predstavil v novi knjigi “Ladja norcev”.

Povzetek foruma o nasilju

TKBAK, 23.10.2014

Markus Van Alphen:

»Nasilje je naravni rezultat strahu; izvira iz strahu, da moramo ščititi svojo lastnino, da nam drugi ne bi česa odvzeli in da moramo kontrolirati svoje življenje. Primer religije: druga ideja ogroža, v smislu, da bi drugi lahko imeli prav in ne toliko v fizičnem smislu. Glede na vedenje o agresiji razdelimo človeštvo naravo na dve področji; na površju je fizična, v globini je območje vpliva. S psihološkim vplivom na druge človek dobi tisto, kar potrebuje. Tudi osebno področje delimo na dva nivoja; na vrednote, ki pa niso kulturne, ampak so v bistvu osebne vrednote; če si ogrožen na tem nivoju, močneje odreagiraš, kot če bi bil na fizičnem. Najgloblje področje je človekova ideja o samopodobi – kar misliš, da si, tvoja vrednost.

Soočenje s strahom pripelje do negotovosti, česar ne maramo – radi predvidevamo, kaj se bo zgodilo in to deluje na vseh nivojih. Družbo smo kreirali, da bi se počutili varne. V bistvu je to iluzija, saj ne gre za družbo, ampak za tebe samega in rešitev ni v objektivno varni družbi. Veliko nasilja, za katerega smo sami odgvorni, ne želimo videti. Če si resnično želimo nenasilno družbo, nam v takšni ne bo udobno…

Kako definirati srečo, obstaja povezava? Sreča v veliki meri pomeni odsotnost grožnje ( nasilja).«

Komentar – multikulturnost

V Teozofski knjižnici Alme Karlin se je pred dnevi zgodilo izredno zanimivo predavanje na temo multikulturnosti s strani antropologinje dr.Vesne Vuk Godina. Tematiko nam je predstavila na izviren in drugačen način, ki je temeljil predvsem na njenem terenskem delu na Havajih. Tam je preživela  leto dni in prišla do spoznanj, ki mnogim antropologom in zagovornikom multikulturnega raja na Havajih niso bila ravno všeč. V bistvu je videla, da se v praksi ta navidezni raj vzdržuje na ta način, da se je vsaka etnična skupina zaprla v svoj svet in se ne vtika v svetove drugih skupin, razen kjer je to  nujno potrebno. Na ta način niti ni možnosti,da bi prišlo do konflikta, vendar med njimi tudi ni nobenega dialoga.Po njenem mnenju sta v primerih, kjer se srečata dva različna svetova pomenov, možna le dva scenarija. Asimilacija ali pa radikalno zapiranje in obramba lastnih mej.

Multikulturnost je danes velik izziv za svet. Globalizacija in povezanost med državami in narodi je vedno večja in neizbežno je, da razne različne kulture trčijo druga ob drugo, kar pa lahko ima za posledico konflikte na vseh nivojih. O tem bi se lahko veliko povedalo, saj smo imeli v našem prostoru  živi primer propadle ideje multikulturnosti. Jugoslavija je bila eksperiment, ki je hotel preseči nacionalne, verske in jezikovne razlike ter ustvariti nadetnično identiteto. Vsi vemo, kako se je to končalo. V bistvu je bilo takih primerov še več. Najbolj očiten je primer Sovjetske zveze, ki je pod idejo komunizma poskušala zatreti vsako nacionalno ali drugačno identiteto. Tudi tam ta poskus ni uspel in se je ta ogromna zveza razbila na veliko manjših nacionalnih držav.

Najbolj aktualna pa so dogajanja v islamskem svetu, kjer že nekaj časa sledimo spopadom med različnimi verskimi ločinami in pa predvsem spopadu med zahodnim-krščanskim svetom in pa islamskim, ki se vedno bolj radikalizira. Najbolj nevarna ideja zahodu je ravno ideja tako imenovane Islamske države, gibanja, ki je začelo pod svoje okrilje združevati vse radikalne islamske sunite in rušiti meje držav, ki so jih v glavnem risale zahodne velesile. Vendar so si IS nakopali preveč sovražnikov in se njihovo napredovanje vedno bolj zaustavlja. Pod isto zastavo so se zbrali nekateri zagrizeni sovražniki, ki so v projektu IS spoznali grožnjo. Tako imamo na prostorih Sirije in Iraka koalicijo zahodnih sil, Šiitov, Kurdov, sekularnih upornikov, ki se borijo proti režimu Bašarja al Asada in samega Asada! Seveda tudi sunitskih držav, bogatih z nafto, ki jim niti malo ne diši ideja, ki jo propagirajo IS.

V sami Evropi pa multikulturnost predstavlja problem predvsem z vidika emigrantov, ki na legalne in še bolj na ilegalne načine bežijo pred revščino in vojno ter prodirajo v evropsko unijo. V najbolj multikulturno mešani zahodni državi Franciji živijo razne etnične skupine iz področij bivših francoskih kolonij in nekatere so tam že več generacij. To najbolj odslikava Francoska nogometna reprezntanca, ki je v veliki večini sestavljena iz igralcev, ki prihajajo iz Afrike. Lahko bi rekli, da je Francoska družba uspešno integrirala te etnične skupine v svojo državo, vendar ni ravno tako. Tukaj najbolj vidimo, kaj je imela v mislih dr.Vuk Godina, ko je govorila o asimilaciji oziroma radikalizaciji. V Franciji imamo danes ogromno nezadovoljne populacije, ki v glavnem sestoji iz emigrantov in njihovih potomcev. Ti se v večini zbirajo okrog islamske identitete, ki pa je v Evropi vedno bolj radikalna. Enako se dogaja v Veliki Britaniji.

Vendar tudi v tradicionalno strpnih državah, kjer do zdaj ni bilo večjih medetničnih trenj, vidimo, da se stvari spreminjajo. Nizozemska, Belgija ter skandinavske države so bile vedno vzor za visoko stopnjo strpnosti in medetnične tolerance. Danes ni več tako. V Nizozemski, ki ima ogromno populacijo emigrantov iz bivših kolonij, je vse bolj popularna nacionalistična stranka Geerta Wildersa. V Belgiji je še veliko huje, saj se tam že desetletja spopadata Flamska (nizozemsko govoreča) in Valonska (francosko govoreča) skupnost. Stranka Flaams belang pa je tudi izrazito anti emigrantsko nastrojena. V skandinavskih državah, kjer je velika socialna skrb in blaginja do zdaj prepečevala medetnične spopade, se je zgodil največji zločin na osnovi medetničnega sovraštva. Vsi se spominjamo norveškega fanatika Breivika, ki je pobil več kot 70 ljudi,udeležencev zborovanja na temo multikulturne tolerantnosti. Njegov namen je bil jasen napad na to idejo. Ironično pa je to, da so bile žrtve v glavnem vsi beli Norvežani.

Tako iz vseh teh primerov vidimo, da je imela dr. Vesna Vuk Godina prav, ko je izpostavila to problematiko na malo globljih nivojih. Enostavne rešitve ni in tudi Evopska unija, tako kot Jugoslavija ali Sovjetska zveza ne bo mogla razrešiti teh težav tako, da vse etnične skupine in nacije stopi v enem velikem loncu. Komunizem je to počel z diktaturo in strahovlado, medtem ko EU to poskuša z globalizacijo. Vendar kot je ugotovila dr.Vuk Godina, se v takih primerih etnične skupine še bolj zaprejo v svoje meje. To se ne vidi samo v spopadu krščanskih in islamskih vrednot, ampak tudi v samih državah EU, kjer smo nedavno imeli referendum o samostojnosti Škotske in podoben poskus v Španiji s strani Kataloncev. Vprašanje je torej, ali poleg dveh možnosti-asimilacije in radikalizacije obstaja še tretja.

(komentiral: Srečko Konec)

a

Povzetek predavanja:

a

“Multikulturnost – napredek ali ovira?”, s predavateljico Dr. Vesna Vuk Godina, prof., s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, socialno in kulturno antropologinjo.

Gostja je v uvodu predstavila antropološki zorni kot na medkulturne primerjave in metode opazovanja z udeležbo v etičnih skupinah ( profesionalna praksa antropologa je, da se vključi v etično skupino, v svet, ki ga ne pozna) ter se podrobneje posvetila temi na primeru Havajev, ki so bili že koncem 19.stol. razglašeni za multietično družbo:

“Američani bi jih s svojega stališča navedli kot multietično področje, a dejansko multietična družba ne izgleda tako, kar se kaže v različnih aspektih, od ekonomskega, stopnje izobrazbe, stopnje alkoholizma, odvisnosti od drog itd; različne etične skupine imajo enake možnosti samo formalno, ne pa tudi v praksi. Glavna igra je na področju kultur- to so svetovi pomenov.Kultura tu ni mišljena kot zahodna opredelitev, antropološka razlaga je, da je to svet izmislekov, značilen za posamezne etične skupine, ki ima vsaka drugačno razumevanje pojava. Etnično sobivanje bi v teoriji pomenilo, da nobena skupina o določeni razlagi nima prav, kar je še oteženo s praksami; zato v praksi enakopravne multietične skupine ne obstajajo- bogastvo in revščina sta razporejena po etičnem ključu. Pri koeksistenci multiplih sistemov pride do nasprotne reakcije, skupine se začnejo obnašati bolj etično, da se zavejo svojih korenin ( primer tudi Slovenci ob prihodu nemške etične skupnosti ali ob osamosvojitvi, odnosu do Romov), kot če bi živeli v multietični skupnosti. Skupine se začnejo zapirati vase, kar je v bistvu obramba pred asimilacijo; konflikti se rešujejo tako, da se etični pripadniki družijo izključno po etičnem ključu- kot primer znova Havaji- zato Američani kot etnična skupina tam ne obstajajo. Odnosi so strogo formalizirani. Pojavlja se vprašanje, kako dolgo ta koeksistenca lahko traja, saj nativni prebivalci vidijo svet drugače kot prišleki, ki so sicer v nadrejenem položaju. Pride do ekspozivizma namesto tolerantnosti – to je strategija izogibanja konfliktom. Če bi družbe dopuščale koeksistenco multietičnosti, bi posledično psihološko ogrozilo posameznike, vodilni bi izgubili svojo moč in bi to pomenilo konec reda; vsak red pa je boljši kot nered. V svojem svetu vztrajamo, ker bi drugače nastopil kaos. Ob etičnem stiku se meje dejansko poostrijo. Če se meje držite, niste asimilirani.

Kako uskladiti dva svetova pomenov? Toleranten si lahko kot nadrejeni; tudi Slovenci so se zgodovino učili, da kot etična skupina ne bi preživeli, če bi bili kot podrejeni tolerantni. Za razliko monokulturna družba ne deluje tako kot multietična.”

Sai Baba govori o odnosih

Stephan v. Stepski-Doliwa
STELLA, Šmarješke Toplice, 2000

 

Danes vlada svetu boginja užitka. Sporoča nam, da je užitek najvišji cilj življenja. Kdor doživi največji užitek, ta je dosegel cilj. Ampak, kateri cilj? Užitek je le stanje med dvema stanjema, v katerih užitka ni. Ne le, da je to stanje minljivo, temveč lahko hitro preide v nasprotje, v trpljenje. Torej, za koga je užitek najvišji cilj? Odgovor je: za tiste, ki so svoj pravi cilj izgubili izpred oči, ki ne poznajo sebe, svojega namena in poslanstva, in zato lovijo vse, kar se leskeče in blesti. (str. 32)

Verjemi mi, resnica je pravo nasprotje tistemu, kar ti domnevaš. Komajda obstaja kaj bolj škodljivega za telo, kot sta strast in pohota – še posebej, če nista čvrsto vgrajena v odnos. Pa ne zato, ker je telo slabo in so njegove potrebe nizkotne, temveč zato, ker z njim narobe ravnate. Zato sem Jaz zagovornik trdnega, trajnega odnosa. Samo v takem odnosu lahko strast in poželenje najdeta varen okvir. S tem mislim, da lahko le zakon pretvori strast v ljubezen in jo tako pripelje k srcu, in ne stran od njega, kar bi se brez tega trdnega okvirja neogibno tudi zgodilo. Edino trdna institucija zakona omogoča, da strast ne pripelje do razočaranja in da se dve osebi lahko srečata, ne da bi bila njuna srca ranjena. (str. 34-35)

Današnji svet boleha za pomanjkanjem duhovnosti. Sam izraz duhovnost izvira iz latinske besede »spiritus«, ki pomeni duh. Duh je esenca, je bit vsega. Čutne zaznave so v bistvu le prevare, slepila. Vidiš kamen in misliš, da je to neživa materija. Vidiš drevo in meniš, da je to nekaj čisto drugega kot žival ali človek. Razliko, ki jo zaznavaš, povzroča maya (privid, slepilo). Maya je koprena, ki pred tvojimi očmi kot pajčolan prekriva en edini Duh in povzroča, da se ta prikazuje v raznovrstnih oblikah. V najgloblji osnovi Edine Resnice ne obstajajo kamen, drevo, žival, niti človek. V osnovi obstaja le vse objemajoči Duh in ta je Bog. Zato nek kamen ni v resnici nič manj in nič bolj neživ, kot je drevo ali žival. Pojavna oblika enega Duha je tu le drugačna, kot je bit tega kamna. V svoji biti je vse enako, kajti vse je le odsev Enega Boga. Zato je nauk, ki te opominja, da spoštuj vse na zemlji, pravilen, kajti vse je Bog. (str. 39)

Vedeti moraš, da je celotno vesolje podrejeno zakonu vzroka in posledice. Ta zakon, ki ga Indijci v skladu z Vedami (najstarejši religiozni teksti na svetu) imenujejo karma, pravi sledeče: vsako dejanje ima svoj učinek in s tem tudi posledico. Počneš dobro, žanješ dobro. Počneš zlo, žanješ zlo. To je čisto preprost zakon, a je večno veljaven. Pa vendar se pogosto zdi, da je zlo nagrajeno, dobro pa kaznovano. Verjemi, tako se le zdi. Maya (privid, zunanji svet) vas preslepi. Na svet glej kot na velik oder. Mnogo tega se odvija prikrito, da se lahko doseže potreben učinek, da ne moremo tako zlahka ugotoviti, v čem je stvar in tudi z namenom, da se ohranja napetost. To je tudi vzrok, da ne poznate prihodnosti. Preveč znanja o prihodnosti bi vam odvzelo iniciativo in ne bi mogli narediti tisto, kar je potrebno za vaš razvoj. (str.40)

Danes večina ljudi misli, da so na prvem mestu oni, sledi njihov partner, nekje zadaj, na koncu vrednostne lestvice, pa je Bog. Tak odnos ne le, da je napačen, temveč je v veliki meri odgovoren za to, da so odnosi v takšnem, obžalovanja vrednem stanju.

Vedno misli na to: zato, da lahko nekaj premakneš, potrebuješ čvrsto oporo ali trdno izhodiščno točko. Kako boš letel, ko pa te vrtinči po zraku? Nogometaš lahko udari žogo v letu zato, ker se opira na trdna tla. Če pa mu spodrsne, ne bo zadel žoge, temveč bo padel, ne da bi karkoli dosegel.

Ravno tako je z vsem v življenju. Če želiš kar koli doseči, potrebuješ gotovo, čvrsto izhodiščno točko. Edina trdnost in gotovost v svetu je Bog. Naj se vse še tako spremeni, On je na tvoji strani. Neomajno. (str. 63)

Stik z Bogom je najbolj intimen, čudežen in trajen odnos, ki ga sploh lahko imaš. V stiku z Bogom oziroma v stiku s Sabo ne odkriješ ničesar tujega, temveč odkriješ sebe, svojo pravo naravo, svojo bit in svoj cilj. In s tem, ko odkriješ sebe, odkriješ svojega partnerja in svoj pravi Ti. Ko samega sebe razumeš iz globin srca, takrat lahko k vsemu pristopaš z odprtostjo, ki raztaplja vse ločevanje. (str.67)

Najdražje ženske, vi niste le opora družbe, vi ste opora sveta! Zato ne zapravljajte velike moči svoje spolnosti, ki ni vaša samo zato, da bi moškega vezale nase in kateri, ne samo, da vam ne ustreza, vam niti ne pripada. Raje imejte v mislih, da prihaja nova družba, ki potrebuje vašo sposobnost ljubezni in vašo moč, da se bo lahko razvila in tudi obstala. Ta nova družba potrebuje vašo nežnost. Zato jo varujte. Živite svojo spolnost z enim moškim in bodite blagoslovljene. Istočasno pa očistite devištva napačnih mitov, ki vas in vaše dostojanstvo le omejujejo, in ki ne peljejo nikamor. Na devištvo glejte raje kot na pomoč, da si ozavestite svojo nežnost in da naredite vse, da jo ohranite. Odvrzite tudi mit, ki trdi, da je devištvo vredno več kot zakon ali materinstvo. To je v osnovi napačno. Ne moremo med seboj primerjati različnih stadijev človeškega razvoja. Ne moremo reči, da je mladost vredna več od zrelosti ali starosti. Vsako življenjsko obdobje ima svoj pomen in svojo vrednost. (str. 75)

Predstavljaj si rimsko cesto, predstavljaj si vse naštete zvezde, predstavljaj si tudi, da je takšnih rimskih cest v vesolju veliko. Vse te zvezde in vsi planeti so trdno povezani v popoln red. Le zakaj ne bi mogel Gospod poskrbeti tudi za tvoje življenje? Bodi prepričan, da je On v vseh življenjih stalno ob tebi in skrbi zate na popoln način. Samo da ti tega ne opaziš, ker se več ukvarjaš s svetom kot z Bogom. In počem spoznaš, da svetu pripisuješ večji pomen kot Bogu? Po mnogih dejanjih in izjavah, ki jih stalno počneš. (str.86)

Sam pa ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je prehranjevanje v resnici. Zato bi moral vsak z njim ravnati skrajno previdno. Vse, kar poješ, se v tvojem telesu presnavlja. Groba materija se izloči. Fina materija pa hrani mišice in kosti, oblikuje kri ter prehranjuje živce in čutila. Tisto subtilno v hrani pa skozi možgane oblikuje tvoj karakter. Seveda ni edina snov, ki oblikuje tvoj karakter, a je vendar ena odločilnih. To pomeni, hrana te lahko naredi tako blagega kot agresivnega, tako depresivnega kot uravnoteženega. Torej, dobro pazi, kaj ješ, kajti s prehrano imaš veliko, veliko opraviti s karmo. (str.101)

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je: kaj moraš narediti, ko srečaš človeka, ki te prav posebno privlači?

Da boš v tej situaciji ustrezno opremljen, moraš vaditi duhovne tehnike, ki sem jih opisal v tretjem poglavju: ponavljanje Božjega Imena, meditacija, molitev, vzpostavitev stika s svojim notranjim glasom oziroma razvijanje jasnega občutka zanj. Če vse to počneš, te nič več ne omaja tako zlahka – niti tako pomembno vprašanje, kot je, ali je neka oseba tista prava zate. Beri: ali je to tvoj duhovni partner ali ne. (str. 111)

In kakor si vedno znova v skušnjavi, da bi užival v vonju čudovitega cveta, ne da bi ga pogrešal, kadar ga ne duhaš, tako je z erotiko. Ona se veseli nad vsem, kar je lepo, očarljivo, popolno, privlačno, kajti v vsem tem vidi spomin na najljubšo Lepoto, ki jo tako zelo išče. To dela erotiko tako lahno in posebno, kajti njen cilj je tisto nevsiljivo, estetsko, dostojanstveno, lahno in ki je zaradi te lahnosti tudi popolno. To je čar erotike. Ta čar naredi erotiko, da tako rečem, »modrejšo« od spolnosti. Spolnost hitro pripelje do nekega rezultata in s tem do konca. Nasprotno pa erotika živi od tega, da tisto »najpomembnejše« ostane lebdeče v zraku. In to najpomembnejše je iskanje oziroma tisto še ne najdeno. (str. 172)

Moški ljubijo aktivnost. Radi delujejo, nekaj oblikujejo, ustvarjajo, izvajajo. Ko pa gre za njihov odnos, za čustva, pogosto izgubijo vso svojo aktivnost in postanejo popolnoma pasivni. Poslušanje, kakršno si Jaz predstavljam, sploh ni pasivno, temveč še posebno aktivno. Aktivno poslušati pomeni želeti sogovornika natančno razumeti oziroma zaslutiti, kaj natanko misli. Poslušanje je zelo aktivna dejavnost tudi zato, ker k poslušanju spada tudi to, da na pravem kraju in v pravem času poveš pravo stvar. Poslušanje ima opraviti tudi s spodbujanjem, in sicer v tolikšni meri, v kolikšni tvoj partner iz tvojega obnašanja občuti, da tebe zanima, kaj govori, in da ga razumeš in da doživljaš skupaj z njim. (str. 202-203)

In kako prideš do potrpljenja? S služenjem. Vem, da tega odgovora dandanes ne slišite radi. Če bi rekel: preko moči, preko ugleda, tedaj bi to odgovarjalo vašim predstavam. Služenje? To pa ne. Služenje je dandanes že tako iz mode, da izumira celo poklic sluge. Pa ne, ker bi zaradi visokih stroškov nihče ne hotel zaposliti sluge, temveč zato, ker nihče noče več služiti. Sluga, ki noče služiti; kakšen sluga pa je to? In natakar, ki noče služiti? Kateri bo tvojo pijačo prinesel le, če bo zato razpoložen; kako se ti pa to zdi? To ne bi šlo kajne? In zdravnik, ki ne služi, ki pride šele, ko pacient že dolgo trpi ali pa je celo že mrtev? Tudi ni prav. In pek, ki ti proda slab kruh, ker je na tak način hitreje končal z delom in zato več zaslužil, kako se ti zdi to? Tudi narobe. (str. 223)

Zato svojo inkarnacijo kot ženska izkoristi tako, da čim bolj izoblikuješ sočutje. Ženska inkarnacija ti nudi čudovito priložnost, da prideš v stik s svojim čutenjem. Zato se ne čudi svojemu možu, temveč ga raje poskušaj znova in znova razumeti. Poskusi se vživeti v njega, raziskuj, kaj doživlja. To je očarljivo področje delovanja. Če bi ženske danes tako živele, bi zavestno vadile svojo sposobnost razumevanja in sočutja, in s tem bi v odnosih bilo mnogo manj težav. (str. 233)

Zapeljivci so ljudje, ki sebe niti ne poznajo, niti nimajo kakšnega posebnega stika s seboj. Zato pa zapeljujejo. S pomočjo zapeljevanja poskušajo dobiti potrditev, ki si je sami ne morejo dati. Zapeljivci so vedno osamljeni. Vedno. Kajti nikoli ne dobijo resničnega stika oziroma potrditve, ki bi jo z vsem srcem sprejeli. Osamljeni so, ker se človeku ne morejo resnično približati in se z njim spojiti, kajti strah jih je čustev, do katerih bi lahko prišlo. Namesto tega igrajo svoje igrice. Pretvarjajo se, da so odprti, naklonjeni in da jih drugi zanima. V resnici so zaposleni le sami s seboj, popolnoma zapleteni v svoje krhko samovrednotenje – skoraj tako, kot da bi ga neprekinjeno morali držati skupaj, da ne bi razpadlo. (str. 277)

Mnogi sploh ne opazijo, kako naredijo partnerja ljubosumnega. Problem osebne vrednosti imajo najpogosteje privlačni ljudje, ker se v preveliki meri enačijo s svojo zunanjostjo, namesto da bi razvijali svoje notranje kvalitete. Zato so v veliki skušnjavi, da iščejo potrditev s pomočjo dvorjenja drugim in s pomočjo partnerjevega ljubosumnega odzivanja. Poleg  tega imajo mnogi občutek, da nimajo nobene pravice načenjati problema svoje ljubosumnosti, zato niti ne izgubljajo besed o svoji ranjenosti, temveč situacijo le boleče prenašajo. Takšna drža obeh – enega, ki sproščeno flirta in drugega, ki poskuša požreti svoje ljubosumje – je razlog za neuspeh mnogih odnosov in še zdaleč ne kaže na to, da bi se kateri od partnerjev tega zavedal. (str. 291)

Do nasilnosti in problemov ne pride edino tako, da starši s svojim načinom življenja dajejo napačen vzgled, temveč tudi zato, ker celotna kultura sledi napačnim ciljem.  To se je stoletja kazalo v zatiranju žensk, v razvrednotenih, v šibkih in v drugačnih. Družina in družba predstavljajo eno celoto. Predstavljaj si obok vrat in kamne, ki ga oblikujejo. Obok je družba, kamni pa so družine. Če kamni postanejo lomljivi, ali pa začnejo odpadati, se bo podrl celoten obok. Odnosi ne morejo biti srečni, če je njihov okvir družba, ki se preživlja z zlorabljanjem oblasti in z zatiranjem. Kdor je zatiran, ta v večini primerov razvije nasilnost. Zato vam vedno znova ponavljam, da morate svoje otroke vzgajati z ljubeznijo. Ravno tako ne smete zatirati žensk v svoji družbi. Tudi določeni sloji ne smejo biti bolj spoštovani od drugih. Družba je kot organizem. Ali svoje noge ceniš manj kot roke? Pljuča manj kot srce? Živce manj kot limfni sistem? Če da, kako neumno od tebe! Kaj bi eno brez drugega? Ne zaničuj ničesar in nikogar! (str. 304)

Svoji odgovornosti se ne poskušaj ogniti tako, da kriviš partnerja. Na zemlji nisi zato, da bi za svoje probleme obtoževal druge, temveč da bi se sam učil. Pomisli tudi na to, da je tvoja pravica in dolžnost spremeniti le enega edinega človeka, in ta človek si ti. Zato ne prenašaj na partnerja niti odgovornosti niti krivde, za katero si sam odgovoren. V težkih situacijah se vedno vprašaj: »Kaj bi Kristus, Buda, Krišna ali Mohamed naredil na mojem mestu?« Popolnoma se naravnaj na sveto energijo Božanske figure, ki si jo izbral, in dopusti, da energija učinkuje v tebi. To lahko včasih v trenutku prepodi probleme, ki te bremenijo. (str. 365)

Kdo sem jaz? Kaj pomeni biti človek?

 

            Nasrudin, pametni tepec iz sufijskih pripovedk, je nekega dne odšel v banko, da bi vnovčil ček in blagajnik ga je prosil, naj se identificira. Izvlekel je ogledalo iz svojega žepa, se pogledal, in rekel: “Da, to sem jaz.”

            Mi bi lahko namesto ogledala  izvlekli vozniško dovoljenje, toda naše umevanje o tem, kdo smo, ne gre globlje od Nasrudinovega. Poredkoma se vprašamo, kdo sem jaz, kaj pomeni biti človek?

SPOZNAJ SAMEGA SEBE

            Skozi zgodovino se zahodnjaki skušamo spoznati, tako kot je to svetoval delfski orakelj. V srednjem veku smo poskušali determinirati naše fizične in psihične tipe. V zadnjem času so nekateri izmed nas raziskovali podzavestno, ki ga je odkril Freud, polno naših najslabših lastnosti ali širše nezavedno s heroičnim in pametnim potencialom, ki ga je odkril Jung ali pa celo trans osebno zavest onkraj naše ločene osebne skrbi, ki je v zadnjih časih raziskovana na zahodu.

            Starodavna ali brezčasna modrost, imenovana teozofija, je dolgo prikazovala bolj precizno in detajlno razumevanje celotnega obsega človeške narave, kot si moderna psihologija predstavlja. Joga filozofija, tibetanski budizem in učenje starodavnega Egipta je samo nekaj tradicionalnih izvorov za razširjen pogled na človeško naravo v moderni teozofiji.

            Včasih z lahkoto prepoznamo aspekte nas samih v teozofskih opisih človeške narave in lahko najdemo tudi druge, ki jih medlo zaznavamo v sebi. Na primer, nekateri ljudje dobivajo znamenja, ki so več kot vsakodnevna – znamenja nesmrtnosti, kot jih imenuje pesnik William Wordsworth. Znotraj vsakega od nas je jedro, večna iskra, “atman” ali jaz, Jezus znotraj nas ali narava Bude, ki je eno z božanskim bitjem, ki mu pravimo Bog. Mi izražamo to notranje jedro v svetu skozi moči, ki jih naše življenje postopoma aktivira.

            Moči ali kapacitete in sposobnosti, s katerimi izražamo naš najgloblji jaz, se v teozofski literaturi imenujejo načela. Lahko si jih predstavljamo v dveh skupinah, eni orientirani v največji meri k zunanjemu svetu in bolj kratkotrajni, imenovani osebnost in drugi globlji, bolj notranji in bolj trpežni, imenovani individualnost. Izrazi kot so “Nisem bil pri sebi” in “Bil sem poleg sebe” kažejo na intuitivni občutek, da imamo zunanji ali spodnji in notranji ali višji jaz. Starodavna modrost dela to razumevanje eksplicitno.

OSEBNOST

            V prvem kompletu načel ali osebnosti, se lahko zlahka prepoznamo, kajti s tem ponavadi identificiramo jaz, ki je sestavljen iz najbolj običajnih aspektov naše narave. Čeprav se včasih imenuje spodnji jaz, ni inferioren do drugih delov, prav tako kot nizki C ni inferioren visokemu C na klavirju. Oba sta potrebna dela celote.

            Osebnost je sestavljena iz fizičnega telesa (oba, tako gosti del, ki nam je domač in subtilnejši del, ki ga imenujemo vitalni dvojnik, povezan z energijo, ki teče skozenj), emocij in dela uma.

            Telo, dvojnik in vitalnost. Ko se počutimo utrujeni in brez energije, je naš tok vitalne energije nizek. Ko se počutimo polni energije in žive, je tok močan. Telo ima okrog in skozenj energijsko polje, ki ga imenujemo eterični dvojnik ali telo. To polje napaja življenjska sila, ki jo Hindujci imenujejo “prana”, Kitajci “chi” in zahodni psihologi “libido”. Ta sila je univerzalna energija v vseh živih bitjih in njen pravilni tok je esencialen za življenje in zdravje.

            Emocije. Emocije, občutki, poželenja in strasti so lahko zelo močne sile in imajo lahko velika nihanja. Včasih smo entuziastični in razvneti od življenja. Včasih smo depresivni in otrpli. Lahko smo jezni, žalostni, ljubeznivi, veseli, vse v zelo kratkem časovnem razponu. Naša telesa so obkoljena in preplavljena s poljem emocionalnih energij zaradi našega vitalnega dvojnika. Emocije potekajo skozi to polje in nam včasih grozijo, da nas bodo premagale.

            Intelekt. Aspekt uma, ki je zajet v osebnosti, je tesno povezan s fizičnimi možgani, in je tako imenovan tudi možganski um, ali konkretni um, ker vidi specifike, je prizemljen in praktičen ali “spodnji” um, ker je blizu svetu okrog nas. Skozi njegove moči delamo urnike, najdemo usmeritve, rešujemo praktične probleme in organiziramo naša vsakodnevna življenja.

            Intelektu pravimo tudi “opičji um”, ker nenehno preskakuje z ene stvari na drugo, kot ste že verjetno opazili, če ste poskušali meditirati. Je sedež stereotipov, avtomatske obrambe, togih poti reagiranja brez upoštevanja enkratnosti položaja in pogojevanja vseh tipov. Na primer, če je oseba druge rase ali kulture hladna do nas, smo lahko sovražno nastrojeni proti celi skupini, s katero identificiramo to osebo. Iz takih navad in pogojevanj ravnamo večkrat kot se zavedamo.

INDIVIDUALNOST

            Si lahko predstavljate sami sebe brez telesa, emocij in “opičjega uma”? Bi še kaj ostalo? Konstantno uporabljamo energije in moči osebnosti in ponavadi mislimo, da smo to mi. Vendar se včasih dotaknemo globljih plasti našega bitja, na primer, kadar smo navdihnjeni ali se dvignemo izven sebe.

            Ko smo popolnoma izgubljeni v spoštovanju do narave, umetniškemu delu ali glasbi, verski gorečnosti, smo lahko povzdignjeni do višjega občutka, kdo smo. To izstopanje od vsakodnevnega jaza (etimološki pomen besede ekstaza ) se lahko zgodi tudi zaradi nesebične ljubezni, sočutja in simpatije. Spiritualna volja ali hotenje, ki nam daje občutek smeri, je tudi aspekt individualnosti.

            En način, da postanemo odprti za ta aspekt nas samih, je skozi meditativne in kontemplativne izkušnje, v katerih um ostane obrnjen navznoter, namesto da nas vleče navzven.

            Individualnost se imenuje tudi višji jaz ali nesmrtni jaz, duša, reinkarnirajoči ego. Sestavljen je iz druge skupine načel, vključujoč aspekt uma, ki je abstrakten, ker deluje s posplošitvami in univerzalijami.

            Neoseben um. Osebni ali »nižji možgani« so pogojevani z našimi izkušnjami in se konstantno spreminjajo zaradi vplivov naših izkušenj v svetu. Neosebni, višji ali abstraktni um ne deluje s z senzoričnimi podatki, ampak z univerzalnimi načeli, ki poudarjajo, kako se odzivamo na senzorične podatke. Matematika in simboli, ki stojijo za celim razredom stvari, pozivajo k višjim, neosebnim mislim. Neosebni in osebni um nista ločena subjekta.Osebni um je način, kako deluje neosebni um skozi možgane med inkarnacijo. Oba sta aspekta enega uma, manas v sanskritu.

            Intuicija. Včasih se znajdemo pred težkim problemom ali idejo. Potem problem opustimo in kar naenkrat zasije zora. To je primer intuicije, ki dela skozi um. Nenaden vpogled ali osvetljenost je značilna za intuicijo ali buddhi, kot je imenovana v sanskritu. Buddhi daje dvig čuta enotnosti, bodisi z drugo osebo, z naravo, s planetom, vesoljem ali z božanskim.

            Spiritualni namen. Načela intuicije in abstraktnega uma sta vodeni s spiritualnim namenom ali voljo, aspekt atmana, jaz ali božanska iskra, ki se fokusira  na dolgoročne spiritualne cilje in nam daje občutek smeri od globoko znotraj. To funkcijo jaza lahko občutimo, ko imamo močan namen za daljši čas, tako kot diplomirani študent preloži osebno zadovoljstvo, ali ko mi vztrajamo v spiritualnih praksah daljši čas.

            Ta načela niso ločeni deli nas samih. So aspekti enega jaza znotraj nas. So poti, kako celota izraža jaz v svetu. Takšne so kot barve mavrice, ki se pojavijo iz bele barve duha ali atmana, notranje iskre, ki je eno z božanskim.

NAŠE DOLGO POTOVANJE

            “Atman je brahman” je vzhodni izraz, ki tako kot kristjan pravi “jaz in moj oče sva eno”, ki izraža pomemben koncept, da smo eno z božanskim. Atman, božansko znotraj, je jedro našega bitja, od katerega prihaja in je tudi božanska podlaga, ki podpira in drži vesolje. Mi potujemo od našega doma v atmanu v svet, da pridobimo izkušnje in se s potovanja vrnemo obogateni

            Miti in pravljice o potovanju pogosto upodabljajo naše zadrževanje v osebnosti in v telesu in naš povratek domov v atmanu. Zgodba o Tomu Thumbu je ena izmed njih.

            Tomov oče je bil krojač in njegova mati izdelovalka sukanca. Sukanec predstavlja neizoblikovano snov, iz katere je stkano vesolje in tkanine, ki jih krojač izoblikuje, so forme, narejene iz tega sukanca. Tako Tomovi starši simbolizirajo atman ali božansko esenco, iz katere vse nastaja v komplementarnih žensko/moških aspektih.

            Tom ” ni večji od tvojega palca”. Atman je opisan v Upanishadah kot “večji od velikega”, točka božanskega, zakopana v srcu vseh živih bitij. Tom se je rodil prezgodaj, tako kot smo mi neizoblikovani in neizkušeni, ko se vkrcamo v naše spiritualno potovanje. Tom je željan, da bi zapustil svoj dom in starše, in da bi videl svet, prav tako kot smo mi željni, da se vkrcamo na življenje izkušenj.

            Med njegovimi dogodivščinami je Toma pogoltnila krava, zemeljski simbol, direkten simbol, ki se nanaša na fizično telo. Padel je tudi med tatove in lisice, tradicionalne simbole pohlepa in požrešnosti, ki predstavljajo preveliko navezanost na fizični svet. Tom tudi vodi konja s šepetanjem v njegovo uho, kar sugerira, da bo čez čas obvladoval fizično telo. Na koncu se vrne domov k staršem, pametnejši kot pred odhodom.

            Romarska duša v nas, ki potuje skozi materialne svetove je atman, točka v božanskem, oblečena v fini plašč buddhija. Oba združena se imenujeta monada. Ko se vkrcata na pot, postaneta vgrajena v polje manas, neosebni um. Skozi dolgo romanje ti trije ostajajo v uniji kot individualnosti in se odražajo v svetu. Kot Narcis v grškem mitu, individualnost postane zaverovana v svojo refleksijo, osebnost pa pozabi, kdo v resnici je.

            Mi smo kot individualnosti, ali atma-buddhi-manas, projekt mnogih osebnosti skozi dolgo periodo časa. Odraženi v teh osebnostih smo soočeni z mnogimi izzivi in priložnostmi, ki vedno bolj razvijajo naša načela in kapacitete, na katerih vztrajamo v naši individualnosti, tako, kot jih izražamo  v svetu. Ničesar pridobljenega ni za vedno izgubljeno, čeprav je lahko za nekaj časa neaktivno.

            Končno začnemo občutiti razlog našega dolgega potovanja skozi mnogo življenj. Ljudje, ki jih zanima pomen življenja skozi študij, kot je teozofija, se začnejo vračati domov. Poraja se želja, delati z našim spiritualnim smislom in mi občutimo razvoj samega sebe, živimo v večji harmoniji z višjim znotraj nas. Kot Tom Thumb, se odpravimo proti našemu domu v atman.

            ZA NADALNJE BRANJE:

            The Personal Aura, Dora van Gelder Kunz.

            The Pilgrin and ThePilgrimage, Emily B. Sellon

            Seven Principles of Man, Annie Besant.

Naša misija:

            Teozofsko društvo v Ameriki vzpodbuja raziskovanje odprtega uma svetovnih religij, filozofije, znanosti in umetnosti, razumevanje starodavne modrosti, spoštuje enotnost življenj in pomaga ljudem raziskovati spiritualno samotransformacijo.

            Teozofsko društvo v Ameriki ohranja knjižnico in nacionalni center z več kot 18.000 knjigami, revijami, audio-video posnetki, ki se ukvarjajo s teozofijo, misticizmom, svetovnimi religijami, filozofijo in podobnimi temami. Člani si lahko izposodijo material osebno, preko maila ali preko interneta.

            Društvo nudi teozofske inštrukcije na predavanjih, delavnicah in spletno poučevanje. Posnetke naših programov nudimo na www.quebooks.net.

Potovanje v Ixtlan

Carlos Castaneda

Quatro marketing, inženiring, svetovanje in trgovina d.o.o.

 

 

            In tvoja smrt bo sedela tukajle in te gledala. In zahajajoče sonce bo sijalo nate, ne da bi te žgalo, tako kot je sijalo danes. Veter bo mehak in blag in vrh tvojega hriba bo drhtel. Ko boš odplesal zadnji korak, boš pogledal v sonce, zakaj nikdar več ga poslej ne boš videl, ne buden ne sanjajoč, in tedaj bo tvoja smrt pokazala na jug: na prostranstvo.

            Povedal sem mu, da se zanimam za zbiranje in preučevanje zdravilnih zelišč in da me še zlasti zanima raba halucinogenega kaktusa pejotla, o katerem da sem se do podrobnosti poučil na vseučilišču v Los Angelesu. Rekel sem mu, da o pejotlu veliko vem, čeprav o njem nisem vedel malodane ničesar. Mislil sem pač, da ga bom napeljal h govorjenju, če se mu naširokoustim o svojem poznavalstvu. Toda ničesar ni rekel. Potrpežljivo me je poslušal. Potem je počasi pokimal. Njegov molk me je opogumil, zato sem dodal, da bi bilo nedvomno za oba koristno, če bi se dobila in se pogovorila o pejotlu. (str. 15-16)

            Takoj ko sem prišel k njemu, me je odpeljal na sprehod v puščavsko goščo. Še zmenil se ni za vrečko špecerije, ki sem mu jo prinesel. Očitno me je že čakal. Hodila sva ure in ure. Rastlin ni nabiral in tudi pokazal mi ni nobene. Zato pa me je naučil ‘primerno hoditi’. Rekel mi je, naj imam med hojo dlani rahlo skrčene, češ da bom tako lažje usmerjal pozornost na pot in okolico. Dopovedoval mi je, da me moj običajni način hoje izčrpava in da človek nikdar ne sme nositi ničesar v rokah. Če pa že moram kaj nositi, je dejal, naj imam oprtnik ali pa kako mrežo ali malho, da si jo lahko obesim čez ramo. Trdil je namreč, da si človek poveča zdržljivost in razširi zaznavo s tem, da prisili dlani v posebno držo. (str. 31-32)

            Hodila sva in hodila in se naposled le ustavila. Hotel sem sesti k počitku, pa mi je naročil, naj grem nagovarjat zaplato nekakšnih rastlin, ki so rasle kakih dvajset metrov od tam, naglas in razločno. Bilo mi je mučno. Njegove čudaške zahteve so bile zame vseeno malce preveč in še enkrat sem mu povedal, da ne morem govoriti z rastlinami, ker se počutim bedasto. Na to je pripomnil le, da je moj občutek pomembnosti neizmeren. Potem si je na lepem premislil in rekel, naj ne poskušam govoriti z rastlinami, dokler se mi to ne bo zdelo nekaj lahkega in naravnega. (str.39)

            Zgodaj zvečer pa me je vendarle dal na nekakšno preskušnjo; postavil me je namreč pred neko nalogo, ne da bi količkaj namignil, kako naj se je lotim: poiskati sem moral dobrodejno mesto oziroma točko, in sicer prav pred vrati, kamor sva vselej sedala k pomenku, mesto, kjer naj bi se počutil popolnoma zadovoljnega in polnega moči. V teku noči, ko sem se valjal okoli, skušaje odkriti tisto “točko”, sem na omenjenem področju dvakrat zaznal rahlo spremembo v barvi sicer enakomerno temačnih tal.

            Naloga me je tako izčrpala, da sem naposled na enem izmed mest, na katerih sem zaznal tisto rahlo spremembo, zaspal. Don Juan me je zjutraj prebudil in zadovoljno razglasil, da sem preskušnjo opravil nadvse uspešno. Nisem namreč odkril le dobrodejnega mesta, ki sem ga iskal, temveč tudi njegovo nasprotje, se pravi sovražno oziroma negativno točko, in barve, po katerih se eno loči od drugega. (str. 59-60)

            “Biti nedostopen pomeni, da se sveta okrog sebe dotikaš zmerno. Da ne poješ petih prepelic, ampak eno. Da ne uničuješ rastlin samo zato, da bi pripravil jamo za peko. Da se ne izpostavljaš moči vetra, razen če je nujno potrebno. Da se ne okoriščaš z ljudmi in jih ne izžemaš, tako da so nazadnje samo še posušen olupek, še zlasti ne tistih, ki jih imaš rad.” “Nikoli nisem nikogar izrabljal,” sem rekel iskreno. Toda Don Juan je vztrajno zatrjeval, da sem se ljudi nasitil in naveličal. “Biti nerazpoložljiv pomeni, da se načrtno izogibaš izčrpavanju sebe in drugih,” je nadaljeval. “Da nisi sestradan in obupan kot kak sirotek, ki misli, da se ne bo nikdar več najedel, pa zato pomlati vse, kar more, vseh pet prepelic!” (str. 77)

            “Zdaj ga ubij” je zinil suho.

            Segel sem v past in ga zgrabil. Ravno sem ga za uhlje vlekel ven, ko me je na lepem popadla groza; prvič, odkar sem bil v uku pri Don Juanu, mi je prišlo na misel, da me ni nikoli učil, kako naj žival pobijem. Ničkolikokrat sva se že potikala po puščavi, ubila pa sva vsega skupaj enega zajca, dve prepelici in eno kačo klopotačo, pa še to je opravil sam.

            Spustil sem zajca in pogledal Don Juana.

            “Ne morem ga ubiti,” sem odlašal.

            “Kako da ne?”

            “Nikdar nisem tega počel.”

            “Saj si vendar pobil na stotine ptic in drugih živali.”

            “S puško že, ne pa z golimi rokami.”

            “Kakšna pa je razlika? Temu zajcu se je čas iztekel.”

            Don Juanov ton me je presunil; besede je izgovoril s tolikšno gotovostjo in vednostjo, da sploh nisem mogel več podvomiti o tem, da se je zajcu čas zares iztekel. (str.91)

            Strmel sem vanjo v popolni, neskončni grozi. Razum se je upiral. Bil sem kakor hrom. Niti besede nisem mogel spraviti iz ust. Še nikoli v življenju nisem videl česa podobnega. Tam, tik pred mano, je ležalo nekaj neznanskega! Hotel sem reči Don Juanu, naj mi pojasni, za katero žival vendar gre, pa sem samo nekaj zamomljal. Don Juan je strmel vame. Pogledal sem vanj, nato v žival – in tedaj se je nekaj v meni prelomilo, bilo mi je, kot da bi stopil na trdna tla, in pri priči sem vedel, kaj ta žival je. Stopil sem do nje in jo pobral. Bila je velika veja z grma. Bila je ožgana in najbrž je veter napihal vanjo nekaj ožganega smetja, da se je ujelo vanjo in ji dalo podobo velike, usločene, okroglaste živali. Barva ožganega smetja ji je dajala v kontrastu z zelenim rastlinjem svetlo rjav videz. (str. 103)

            “Moč je nekaj čisto posebnega,” je nadaljeval. “Ne moreš je kar tako zgrabiti in reči, to je to. Moč je tisto, kar človek občuti do te ali one reči. Moč je nekaj osebnega. Pripada samo tistemu, ki mu pripada. Moj dobrotnik, na primer, je lahko človeka napravil smrtno bolnega že samo s tem, da ga je pogledal. Ženske so kar ovenele, če jih je pogledal. Seveda ljudje okoli njega niso stalno obolevali, ampak samo tedaj, ko je tako hotela njegova osebna moč. (str. 119)

            Jaz sem ti povedal skoraj vse, kar mora vedeti bojevnik, da odrine v svet in si sam začne nabirati moč. Zdaj vem, da tega ne zmoreš, zato moram biti potrpežljiv s tabo. Zanesljivo namreč vem, da se mora človek vse življenje bojevati za to, da sam preživi v svetu moči.

            Don Juan se je ozrl po nebu in gorah. Sonce je že legalo na zahodno obzorje in nad gorami so se naglo kopičili deževni oblaki. Nisem vedel, koliko je ura; pozabil sem bil naviti uro. Vprašal sem ga, ali ve, koliko je ura, in bruhnil je v tako silovit krohot, da se je s skalne plošče zavalil v grmovje.

            Potem je vstal, si pretegnil roke in zazehal.

            “Zgodaj je še,”je rekel. “Počakati morava, da se megla zbere na vrhu gore, potem pa boš moral sam stati tule na tejle plošči in se zahvaliti megli za njene darove. Pusti ji, da pride in te ovije. Jaz bom tu blizu, da ti bom pomagal, če bo treba. (str. 131)

            “Osebna moč je občutje,” je razlagal. “Nekaj takšnega, kot če si srečen. Razpoloženje – tudi tako bi se dalo reči. Je nekaj, kar si človek pridobi, ne glede na to, od kod izvira. Povedal sem ti že, da je bojevnik lovec na moč in da te učim, kako jo uloviš in si jo shraniš. Težava pri tebi – in ne le pri tebi, pri nas vseh – je ta, da se ne daš prepričati. Verjeti moraš, da je osebno moč mogoče rabiti in jo shraniti – samo da zaenkrat o tem še nisem prepričan.” (str.150)

            Don Juan je stopal za menoj. Na vsem lepem je zakričal, da mi je zaledenela kri v žilah. Zasmejal se je in mi pojasnil, da nenadni glasovi odganjajo neprijazne duhove. Priprl sem oči in tako kake pol ure taval sem in tja. V tem času se je tista zoprna vročina zmehčala v nadvse prijetno toploto, in ko sem tako korakal gor in dol po vrhu hriba, sem se nenadoma začutil čisto lahkega. Zato pa je bilo toliko večje moje razočaranje: pričakoval sem bil namreč, da bom zaznal takšen ali drugačen vidni pojav, a opazil nisem prav ničesar posebnega, nobenih nenavadnih barv, ali sija, ali temnih senc. (str. 154)

            Tedajci je nekakšna grozovita prikazen pritegnila mojo pozornost. Na levi je dejansko hodilo nekaj živali podobnega in se me malone dotikalo. Nehote sem odskočil in zavil na desno. Od strahu mi je jemalo sapo. Tako neznansko strah me je bilo, da nisem mislil na nič več, samo kolikor sem mogel hitro sem jo cvrl skozi temo. Ta strah je bil očitno čisti telesni strah in ni imel prav nič opraviti z mojimi mislimi. To se mi je zdelo nadvse nenavadno. Kadarkoli sem se v življenju česa bal, vselej je strah izviral iz misli na to, kaj se mi utegne zgoditi v tem ali onem zoprnem življenjskem položaju, za katerega so bili seveda krivi drugi ljudje. Ta strah pa je bil zame nekaj povsem novega. Prihajal je iz neznanega dela sveta in me zadeval v neznani del mene. (str.164)

            “Nedelanje je tako težavno in učinkovito opravilo, da ga sploh ne smeš omenjati,” je nadaljeval. “Vsaj dotlej ne, dokler ne zaustaviš sveta; šele tedaj lahko po mili volji govoriš o njem, seveda če to želiš.”

            Don Juan se je ozrl naokrog in pokazal na neko veliko skalo.

            “Tistale skala tamle je skala zaradi delanja,” je rekel.

            Spogledala sva se, in on se je nasmejal. Čakal sem, da mi pojasni svoje besede, a je kar molčal. Naposled sem moral sam povedati, da ne razumem, kaj s tem misli.

            “To je delanje!”

            “Prosim?”

            “Tudi to je delanje!”

            “O čem pa vendar govoriš, Don Juan?”

            “Delanje je tisto, zaradi česar je tista skala skala in tisti grm grm. Delanje je tisto, kar dela tebe tebe in mene mene.”

            Odvrnil sem, da mi njegova razlaga ničesar ne pojasnjuje. Zasmejal se je in se popraskal po senceh.

            “To, vidiš, pa je težava pri govorjenju,”je rekel. “Človek zmeraj vse pomeša, če govori. Če začneš govoriti o delanju, nazadnje zmeraj govoriš o nečem drugem. Zato je boljše samo delovati. (176)

            Moje pasti so bile brezhibne; nastavil sem jih prav; videl sem zajce, veverice in druge glodalce, prepelico in druge ptice, a v celem dnevu se ni ujelo nič.

            Don Juan mi je bil namreč navsezgodaj zjutraj, ko sva odhajala od njegovega doma, rekel, da bom ta dan čakal na “dar moči”, na prav posebno žival, ki se utegne ujeti v moje pasti in katere meso bom lahko posušil in uporabil za “hrano moči”.

            Don Juan je bil videti zamišljen. Nobenega nasveta nisem dobil od njega, nobene pripombe. Proti večeru pa je končno odprl usta.

            “Nekdo te ovira pri lovu,” je rekel.

            “Kdo pa?” sem vprašal ves začuden.

            Pogledal me je, se nasmehnil in nejeverno odmajal z glavo.

            “Tako se obnašaš, kot da ne bi vedel,” je rekel. “Pa že ves dan dobro veš, kdo.”

            Hotel sem ugovarjati, a sem vedel, da bi bilo vse bob ob steno. Vedel sem, da bo rekel “la Catalina”, in če je to bilo vedenje, na katero je namigoval, potem je imel prav: ja, vedel sem, kdo.

            Potem, ko si zabijal čas s tistimi Mehičani, si bil seveda šibak, in “la Catalina” je brž pograbila priložnost. In se je postavila na cesto, da te počaka.

            Tvoje telo je vedelo, da nekaj ni v redu, pa si jo vseeno nagovoril. To pa je bila strahotna neumnost. Nasprotniku ne smeš črhniti niti besedice, kadar se srečaš z njim. In kaj si storil potem? Obrnil si ji hrbet! To pa je bilo še hujše. In kaj si napravil potem? Zbežal si od nje, in to je bila od vseh strahot še najstrahotnejša! Očitno je tudi ona štorasta. Vrač, ki je vreden svojega imena, bi te bil že kar tam pri priči potolkel, že kar tedaj, ko si pokazal hrbet in jo ucvrl. (str.210)

            “Nečesa bi se moral doslej že zavedati,” je rekel Don Juan. “Temu pravim kubični centimeter  priložnosti. Vsi mi, pa najsi smo bojevniki ali ne, imamo svoj kubični centimeter priložnosti, ki se nam tu in tam pokaže pred očmi. Razlika med povprečnim človekom in bojevnikom je v tem, da se bojevnik tega zaveda, in ena izmed njegovih nalog je, da je nenehno čuječen in zavestno na preži, tako da je v trenutku, ko mu tisti kubični centimeterček poblisne pred očmi, dovolj hiter in priseben, da ga zgrabi.

            Priložnost, sreča, osebna moč, ali kakorkoli temu že rečeš, je nekakšno posebno stanje stvari. Kakor čisto drobna vejica je, ki se nam prikaže pred nosom in nas vabi, da jo utrgamo. Ponavadi smo preveč zaposleni ali pa smo preveč zabiti in leni, da bi sprevideli, da je ravno to tisti naš kubični centimeter srečne priložnosti. Bojevnik pa je, kot sem že rekel, vselej čuječen in obvladan in ima v sebi vzmet in iznajdljivost, ki mu omogočata, da ga zgrabi. (str.217)

            Dolgo časa sem tako opazoval hrošča, in tedaj sem se zavedel tišine okoli mene. Samo veter je šumel med vejami in listjem puščavskega grmičja. Pogledal sem gor, se naglo in nehote ozrl na levo in bežno opazil nekakšno bledo senco oziroma trepetljavo liso na skali nekaj korakov stran. Sprva nisem bil pozoren nanjo, potem pa sem odkril, da je bila nekje na moji levi. Znova sem se nanagloma ozrl, in tokrat sem lahko povsem jasno videl senco na skali. Imel sem čuden občutek, da je senca, kakor hitro sem jo pogledal, zdrsnila na zemljo in da jo je prst vpila vase, kakor pivnik popije packo črnila. Mrzlo me je spreletelo po hrbtu. Pomislil sem, da naju s hroščkom opazuje smrt. (str.229)