Annie Besant

Založba Stella Šmarješke Toplice

“O zavesti in njenih nosilcih, o človeku in oblačilih, ki jih nosi, obstoja tako velika zmedanniebesant227a, da se zdi nujno, da pred študente teozofije postavimo jasne ugotovitve o teh dejstvih, do te mere, kot so nam ta poznana. Prišli smo do tiste točke v našem študiju, ko nam je marsikaj, kar je bilo prej nejasno, postalo jasno, ko je precej, kar je bilo prej medlo, postalo določno, ko je marsikaj, kar je bilo sprejeto le kot teorija, postalo znanje iz prve roke. Zato lahko uredimo ugotovljena dejstva v določno zaporedje, dejstva, ki jih lahko študentje vedno znova in znova opazujejo, ko razvijejo moč opazovanja, in o katerih lahko govorijo z enako gotovostjo kot fizik, ki ima opravka z drugače opazovanimi in razvrščenimi pojavi. Vendar, tako kot se lahko moti fizik, se lahko moti tudi metafizik. Ko novo znanje prižiga nove luči, ki razjasnijo stara dejstva, postanejo njihovi odnosi bolj jasni in spremeni se njih videz – pogosto zato, ker je v novi luči dejstvo, ki se je prej zdelo kot celota, spoznano le kot njen del. Nobena avtoriteta si ne lasti tu predstavljenih pogledov. Ponujeni so le kot sporočilo študenta drugim študentom, kot prizadevanje, da se poustvari to, kar je bilo naučeno in brez dvoma zelo nepopolno dojeto, kot rezultat opazovanja študentov, kakršnega jim omogočajo njihove omejene moči.

Na začetku našega preučevanja je nujno, da zahodni bralec spremeni svoj običajen pogled na samega sebe in začne jasno razlikovati med človekom in telesi, v katerih človek prebiva. Preveč smo navajeni istovetenja z zunanjimi oblačili, ki jih nosimo, in tega, da razmišljamo o sebi, kot da smo naša telesa. Če želimo dojeti pravo zasnovo našega predmeta je nujno, da opustimo ta zorni kot in se nehamo istovetiti z oblačili, ki si jih nadenemo le začasno in nato znova odvržemo, da bi si nadeli nova, ko jih ponovno potrebujemo. Če se istovetimo s temi telesi, ki imajo le prehoden obstoj, je to enako neumno kot je nerazumno to, da bi se istovetili z našimi oblekami; nismo odvisni od njih – njihova vrednost je sorazmerna z njihovo uporabnostjo.

Pomoto, ki jo nenehno ustvarjamo s tem, ko našo zavest, ki je naš Jaz, istovetimo z nosilci, v katerih ta zavest trenutno deluje, lahko opravičimo le z dejstvom, da budna zavest, in do neke mere tudi zavest sanj, ki živita in delujeta v telesu, običajnemu človeku izven njega nista znani. Kljub temu pa lahko o teh resničnih pogojih dosežemo neko intelektualno razumevanje in se lahko navadimo na to, da vidimo naš Jaz kot lastnika svojih nosilcev. Po določenem času bo na podlagi izkušnje to dejstvo za nas postalo določno in se bomo naučili ločiti naš Jaz od njegovih teles in stopiti iz nosilcev ter spoznali, da obstojamo v veliko bolj polni zavesti izven teh nosilcev kot znotraj njih in da nismo v nobenem oziru od njih odvisni. Ko to enkrat dosežemo, ni več mogoče nikakršno nadaljnje istovetenje našega Jaz-a z njegovimi telesi in ne moremo več ponoviti napake, da smo mi to, kar nosimo.

To jasno intelektualno razumevanje je dostopno vsem nam, tako da se lahko urimo v razlikovanju med Jaz-om – človekom – in njegovimi telesi. Že to je korak iz utvare, v katero je ovita večina ljudi. Na ta način spremenimo celoten naš odnos do življenja in sveta ter se vzdignemo na bolj spokojno področje, ki je nad ”spremembami in priložnostmi smrtnega življenja”, in se umestimo nad drobne dnevne težave, ki v veliki meri pretijo utelešeni zavesti. Tako lahko spoznamo resnično razmerje med stalno spreminjajočim in relativno trajnim ter občutimo razliko med potapljajočim se človekom, ki ga premetavajo in zalivajo dušeči valovi, in človekom, katerega noge stojijo na skali in ob katere vznožju se razbijajo ti valovi.

S človekom mislim na živi, zavestni, misleči Jaz, individuum; s telesi pa na različne posode, v katere je ta Jaz zaprt, in od katerih vsaka usposablja Jaz, da deluje na nekem določenem področju univerzuma. Tako kot človek uporablja za svoja potovanja iz kraja v kraj na zemlji avto, na vodi ladjo, v zraku letalo, pa vendar obstoja na vseh teh krajih tudi on sam, tako tudi Jaz, resnični človek, ostaja on sam, ne glede na to, v katerem telesu deluje. Tako kot se avto, ladja in letalo razlikujejo glede na okolje, v katerem morajo delovati, tako se tudi telesa razlikujejo, po materialih in ustroju, glede na element, v katerem se morajo delovati.

Eno je gostejše od drugega, krajšega življenja od drugega, vendar je vsem skupno to, da so v odnosu do človeka sorazmerno prehodna, da so to njegovi instrumenti, služabniki, ki jih ponosi in obnovi v skladu z njih naravo, prilagojena njegovim različnim potrebam, njegovim rastočim močem. Preučili bomo enega za drugim, začenši z najnižjim, in nato obravnavali še človeka samega, igralca v vseh telesih.”

 

Telesa so človekovi instrumenti, v katerih mora živeti in delovati, in resnično, prva stvar, ki jo moramo spoznati, je ta, da telo obstaja zaradi nas in ne mi zaradi telesa. Telo je namenjeno naši uporabi – ne pripadamo mi njemu, da bi nas ono uporabljalo. Telo je instrument, ki ga je potrebno ugladiti, izboljšati, izuriti, oblikovati v takšno obliko in sestaviti iz takšnih sestavin, da postane ustrezen instrument na fizični ravni za najvišje človekove namere. (str.15)

            Če pogledamo na ljudi, ki so nenehno v stiku z alkoholom, ki izdelujejo ali razpečujejo alkohol, vina, piva in druge vrste nečistih pijač, lahko tudi s fizičnim očesom vidimo, da so postala njihova telesa groba in prostaška. Vinar, gostilničar – da ne govorimo o tistih osebah v vseh slojih družbe, ki pijejo prekomerno – vsi ti kažejo, da vsak, ki vgrajuje v svoje telo te delce, vztrajno in počasi propada. Več teh delcev, ko vgradi, bolj prostaško postane njegovo telo.

            Enako je tudi v primeru drugih sestavin neprimerne diete v človekovi prehrani, mesa sesalcev, ptic, plazilcev in rib, rakov in mehkužcev, ki se hranijo z mrhovino, s hrano, napolnjeno s krvjo, ki je neprimerna za arijska usta – le kako naj bodo telesa, ki so zgrajena iz takšnih materialov, uglajena, občutljiva, prefinjeno uravnovešena in še popolnoma zdrava, močna in fina kot kaljeno jeklo, kakršna potrebuje človek za dela višje vrste? (str. 23)

            Sodobna fizika meni, da se vsa telesa spreminjajo. To spreminjanje v mišicah, celicah ali živcih spremlja električno delovanje. Isto verjetno velja tudi za kemične spremembe, ki se prav tako odvijajo neprestano. Veliko dokazov je bilo zbranih na podlagi skrbnih opazovanj z najbolj občutljivimi galvanometri. In kadarkoli se odvija neko električno delovanje mora biti prisoten eter. Tako je prisotnost toka dokaz za prisotnost etra, ki prežema vse, obkroža vse. Noben delec fizične materije ni v neposrednem stiku s katerimkoli drugim delcem, ampak vsi plešejo v polju etra. (str. 28)

            Eterični dvojnik je sestavljen iz štirih etrov, ki prežemajo trdne, tekoče in plinaste sestavine gostega telesa. Vsak delec goste materije je obdan z eteričnim ovojem, ki predstavlja popolnega dvojnika gostejše oblike. Ta eterični dvojnik lahko vidi izurjen vid v vijolično sivi barvi. Po svojem ustroju je lahko grob ali fin tako kot gosto telo.

            Štirje etri lahko tvorijo bolj grobe ali bolj fine kombinacije tako kot gostejše sestavine telesa. Pomembno je, da gosto telo in eterični dvojnik skupaj spreminjata svojo kakovost, in ko aspirant premišljeno in zavestno prečisti gosto telo, se temu prilagodi tudi eterični dvojnik, brez lastne zavesti ali kakršnegakoli dodatnega napora. (str.28-29)

            Ko človek spi, misleči Ego zdrsne iz teh dveh teles, ali bolje, iz tega telesa, iz njegovega vidnega in nevidnega dela, ki ostaneta skupaj. Ob smrti zdrsne iz njiju zadnjič, vendar s to razliko, da potegne za seboj eterični dvojnik in ga loči od njegovega gostega družabnika ter s tem v njem, kot organski celoti, onemogoči vsako nadaljnje delovanje diha-življenja. Ego se nato hitro otrese eteričnega dvojnika, ki ne more preiti na astralno raven, in ga pusti, da se razgradi skupaj s svojim življenjskim partnerjem.

            Včasih se takoj po smrti prikaže človekovim prijateljem, vendar ne v veliki oddaljenosti od trupla; in običajno kaže zelo malo zavesti, tako da ne govori in ne naredi ničesar, razen to, da “objavlja” samega sebe. Vidimo ga sorazmerno lahko, ker je fizičen in je zato potrebna le rahla napetost živčnega sistema, ki omogoči dovolj pozorno vizijo za razpoznavanje. Istovetimo ga z “duhovi cerkvenih dvorišč”, ker plava nad grobom, v katerega so pokopali njegovega fizičnega družabnika. Tako ju tudi po smrti ločuje le nekaj čevljev prostora. (str. 31)

            Bolj bomo občutljivi na zvoke in svetlobo, za bolj polne, mehke in bogate harmonije, za bolj nežne vilinske in ljubeznive odtenke. Slikar uri svoje oko, da bi razločil barvne odtenke, za katere je povprečno oko slepo. Glasbenik vadi svoje uho, da bi slišal poltone, katere povprečno uho ne sliši. Mi lahko vadimo naša telesa, da postanejo sprejemljiva za bolj fine vibracije življenja, ki jih običajni človek ne zazna. Res je, da se bodo pojavila številna neprijetna čutenja, zato, ker je svet, v katerem živimo, grob in surov zaradi človeštva, ki v njem biva; toda po drugi strani se nam bodo razkrile lepote, ki bodo stokrat poplačale naše težave, ki pridejo in odidejo. Takšnih teles pa ne posedujemo za sebične namene, za nečimrnost in za uživanje, ampak zaradi tega, da jih uporabljamo za širšo korist, z dodatno močjo za služenje. (str. 33-34)

            Preučevali smo človekovo fizično telo, njegove vidne in nevidne dele, in spoznali, da lahko človek – živa in zavestna entiteta – v svoji “budni” zavesti v fizičnem svetu izrazi le toliko svojega znanja in objavi le toliko svojih moči kot jih lahko izrazi skozi svoje fizično telo. Takšna kot je popolnost ali nepopolnost njegove razvitosti, takšna je tudi popolnost ali nepopolnost  njegovega izraza na fizični ravni. Le-ta ga omejuje in njegove funkcije v nižjem svetu oblikujejo okoli sebe pravi “krog-ni-prehoda”. To, kar ne more preiti njegovih meja, se ne more objaviti v tem svetu, in od tu njegov izreden pomen za razvijajočega se človeka.

            Prav tako je tudi takrat, ko človek deluje, brez fizičnega telesa, na drugem področju vesolja, na astralni ravni ali v astralnem svetu, kjer lahko izrazi le toliko svojega znanja in moči kot mu to dopušča usposobljenost astralnega telesa. Ta je tako njegov nosilec kot njegova omejitev. Človek je več kot njegova telesa. V sebi ima več, kot jo to sposoben izraziti, tako na fizični kot na astralni ravni; vendar pa to, kar je on sposoben izraziti, lahko opredelimo kot človeka samega na tistem posebnem področju vesolja. To, kar lahko človek pokaže na fizični ravni, je omejeno z njegovim fizičnim telesom. To, kar lahko pokaže na astralni ravni, je omejeno z njegovim astralnim telesom. In na naši poti preučevanja k višjim svetovom bomo spoznali, da lahko človek vse bolj in bolj izrazi samega sebe, s tem, ko razvija svojo evolucijo in svoje vedno višje in višje nosilce zavesti postopno vodi proti popolnosti. (str. 35-36)

            Astralno telo je nosilec človekove kamične zavesti, sedež vseh živalskih strasti in želja, center občutkov, kot smo dejali, kjer se porodijo vsa čutenja. Zaradi vibriranja miselnih vplivov se njegove barve neprestano spreminjajo. Če se človek razjezi, se pojavijo bliski škrlatne barve. Če občuti ljubezen, skozenj drgeta roza-rdeča barva. Visoke in plemenite človekove misli potrebujejo bolj fino astralno materijo, da bi se nanje odzvala. Delovanje takšnih misli na astralno telo povzroči izgubo bolj grobih in bolj trdnih delcev na vsaki pod-ravni ter vstopanje bolj finih in redkih vrst astralne materije.

            Astralno telo človeka, katerega misli so nizke in živalske, je grobo, neobčutljivo, gosto in temne barve – pogosto tako gosto, da se v njem izgubi obris fizičnega telesa. Medtem pa je telo naprednega človeka fino, jasno, svetlečih in bleščečih barv – resnično lep predmet. V takšnem primeru je to posledica obvladanih nižjih strasti, ko je selektivno delovanje uma prečistilo astralno materijo. (str. 41)

            Nekateri bralci so morda že slišali za knjige, ki so jih napisali veliki Iniciati v jeziku barv, v jeziku Bogov. Ta jezik je znan mnogim učencem in prepoznan kot “govor” sveta uma, v katerem vibracije posamezne misli porodijo obliko, barvo in zvok. To ne pomeni, da um misli barvo, misli zvok ali misli obliko. Um misli misel, kompleksno vibracijo v subtilni materiji, ta misel pa se z zasnovanimi vibracijami izrazi na vse te načine. Materija uma nenehno snuje vibracije, ki porodijo barve, zvoke in oblike. In če človek deluje v telesu uma, izven astralnega in fizičnega telesa, je popolnoma osvobojen vseh omejitev čutnih organov, sprejemljiv na vsaki točki za vsako vibracijo, ki se v nižjem svetu predstavi kot ločena od svojih prijateljev. (str. 61)

            Sedaj bomo poskušali razumeti, kako se izgrajuje in raste telo uma. Naše misli so material, ki ga vgradimo v telo uma. Raste z mišljenjem. Naše telo dan za dnem dobesedno izgrajujemo z izvajanjem naših mentalnih zmožnosti, z razvojem manjših umetniških moči, z našimi višjimi čustvi; vsak mesec in leto našega življenja. Če človek ne izvaja svojih mentalnih spretnosti, če ste vi le sprejemnik in ne ustvarjalec, če vi le nenehno sprejemate od zunaj, namesto da bi oblikovali od znotraj, če napolnjujete svoj um le z mislimi drugih ljudi, če je to vse, kar vi veste o mišljenju in o mislih, potem vaše telo uma ne more rasti, potem vi življenje za življenjem hodite bolj nazaj kot naprej, potem življenje za življenjem ostajate nek nerazviti posameznik. Kajti le z vadbo samega uma, z ustvarjalno uporabo njegovih sposobnosti, njihovim izvajanjem in delovanjem, nenehno uporabo – le s temi sredstvi se lahko razvija telo uma in nadaljuje resnična človekova evolucija. (str. 62-63)

            Potem, ko moč Jaza pripravi svoje lastno bivališče in se začne počasi razvijati materija ravni uma, potem nastopi izliv iz velikega oceana Atmi-Buddhi, ki stalno varuje evolucijo človeka – ta pride v stik z materijo uma, jo oplodi in iz te zveze se oblikuje kavzalno telo, individuum.

            Tisti, ki so sposobni videti v teh vzvišenih področjih, pravijo, da je ta aspekt-oblike resničnega človeka podoben občutljivi plasti najbolj subtilne, komaj vidne materije, ki zaznamuje začetek ločenega življenja individuuma. Ta občutljiva, brezbarvna plast subtilne materije je tisto telo, ki traja skozi celotno človekovo evolucijo, nit, na katero so nanizana vsa življenja, reinkarnirajoča se Sutratma, “nit-jaz”. Je posoda za vse, kar je v skladu z Zakonom, za vsako plemenito in harmonično svojstvo, ki je zato trajno. Ta je tista, ki zaznamuje človekovo rast, stopnjo evolucije, ki jo je dosegel. V to substanco je vgrajena vsaka velika in plemenita misel, vsako čisto in vzvišeno čustvo. (str. 68)

            Sedaj smo sposobni razumeti, kaj resnično je v svojem polnem pomenu človeška aura. Je človek sam, ki se obenem objavlja na štirih ravneh zavesti. Njegova moč delovanja na vsaki od teh ravni je v skladu s stopnjo njegovega razvoja. Aura je skupek njegovih teles, njegovih nosilcev zavesti, je aspekt-oblike človeka. Najbolj veličastno od vseh teh teles je duhovno telo, ki ga vidijo le Iniciati in skozi katerega se širi živ atmični ogenj. To je manifestacija človeka na buddhični ravni. Manifestacija kavzalnega telesa je na višji mentalni ravni, na arupa nivojih uma, kjer prebiva individuum.

            Naslednje je telo uma, ki pripada nižji mentalni ravni. Nato pa še astralno, eterično in gosto telo. Vsa telesa so oblikovana iz materije svojega lastnega področja in izražajo človeka, takšnega kot je na vsaki od teh ravni. Če študent pogleda človeško bitje, razloči vsa ta telesa, ki ga oblikujejo in od katerih se vsako izraža s krepostjo določene stopnje materije in obenem izraža stopnjo razvoja, ki jo je dosegel človek. (str. 77)

            Človeška bitja okoli nas so na vseh različnih stopnjah razvoja, ki se kažejo v njihovih telesih s točko evolucije, ki so jo dosegla. Naša aura kaže ravno to, kar smo. Veča se z rastjo našega resničnega življenja. Čistimo jo s plemenitim in bolj čistim življenjem, s tem, ko vpletamo vanjo vse višje in višje lastnosti.

            Ali je mogoče, da bi obstajala še kakšna filozofija o življenju, ki bi bila bolj polna upanja, bolj polna moči, bolj polna veselja, kot je ta? Če pogledamo na človeka le s fizičnimi očmi, potem vidimo le ponižanega, revnega, človeka brez upanja. Ta isti svet se nam pojavi v čisto drugačnem videzu, ko ga opazujemo z višjo vizijo. Mi res vidimo žalost in revščino, res vidimo ponižanje in sramoto, vendar vemo, da so te le prehodne, le začasne, da pripadajo otroštvu rase in da jih bo ta prerasla.

            Tudi, če gledamo na najbolj nizko in surovo naravo, lahko v njej odkrijemo njene božanske možnosti in spoznamo, v kaj se bo razvila v prihajajočih letih. To je sporočilo upanja, ki ga zahodnemu svetu prinaša teozofija, sporočilo univerzalne odrešitve iz nevednosti in zato univerzalne emancipacije od revščine – ne v sanjah, ampak v realnosti, ne v upanju, ampak v gotovosti. Vsak, ki v svojem lastnem življenju izraža to rast, je sveža uresničitev in okrepitev tega sporočila. Prvi sadovi se pojavljajo povsod, tako da bo nekega dne celotni svet zrel za žetev, s katero bo izpolnil namen, zaradi katerega mu je Logos podaril rojstvo. (str. 79-80)

            Človek začenja svoje izkušnje z razvijanjem samo-zavesti na fizični ravni. V tej se pojavi to, kar imenujemo “budna zavest”; ki jo poznamo in ki deluje skozi možgane in živčni sistem; s katero razmišljamo in izvajamo vse logične procese, se spominjamo preteklih dogodkov v tekoči inkarnaciji in izvajamo presojanje v vsakodnevnih življenjskih poslih. Vse to, kar poznamo kot naše mentalne sposobnosti, so le posledice človekovega dela v predhodnih stopnjah njegovega romanja, zaradi katerega postaja njegova samo-zavest vse bolj in bolj živa, in, z razvojem individuuma ter napredovanjem človeka od življenja do življenja, vse bolj in bolj dejavna, vse bolj in bolj oživljena. (str. 81)

            Močna in slabotna volja se razlikujeta prav z ozirom na to izbiro. Človeka slabotne volje vodijo zunanje stvari, zunanje privlačnosti in odbojnosti, medtem ko je človek močne volje voden od znotraj in nenehno izpopolnjuje okoliščine, s tem, ko v njih vključuje sile, ki jih pripelje iz svoje shrambe zbranih izkušenj. To shrambo, ki jo je človek zbral v mnogih življenjih, začne vse bolj uporabljati takrat, ko postanejo fizični možgani bolj izurjeni in fini ter zato bolj sprejemljivi: shramba je v človeku, vendar jo lahko uporabi le toliko, kolikor je lahko vtisne v fizično zavest.

            Človek sam ima spomin in razmišlja, presoja, izbira, odloča, vendar pa vse to počne skozi svoje fizične in eterične možgane. Delovati mora skozi in s fizičnim telesom, z živčnim mehanizmom in eteričnim organizmom, ki je z njim povezan. Takrat, ko postanejo možgani bolj sprejemljivi za vtise, ko človek izboljša svoje materiale in jih pripelje pod svoj nadzor, šele takrat jih je sposoben uporabiti za boljši izraz samega sebe. (str. 86- 87)

            Neka nerazvita duša pa tam, na teh vzvišenih področjih, ne more ohraniti zavesti. Ona vstopi vanje in nanje prenese vse klice svojih lastnosti; tam se zgodi dotik, blisk zavesti objame preteklost in bodočnost, in omamljeni Ego se potopi proti ponovnemu rojstvu. V kavzalnem telesu nosi klice, ki jih izrazi navzven; na vsaki ravni tiste, ki pripadajo tej ravni. Te zberejo k sebi materijo, ki jim ustreza. Na rupa nivojih nižjega manasičnega sveta mentalne klice pritegnejo materijo, ki oblikuje telo uma, ki kaže mentalne značilnosti klic. Na enak način kot se znotraj hrasta razvija želod, z zbiranjem primernih materialov iz zemlje in ozračja. (str. 96)