Po našem skromnem mnenju, so v religiji “nujni” človeštva krepost, moralnost, bratska ljubezen in prijazna simpatija do vseh živih bitij, živali in človeka. To je pogosta osnova, ker naša družba nudi nazor; najbolj temeljne razlike med religijami in sektami, padajoče v nepomembnost pred velikim problemom, spravljajo človeštvo zbirajoč vse različne rase v eno družino, prepričano za skrajno potrebo v tem žalostnem svetu, vzgojiti občutke bratske simpatije in tolerance, če že ne ljubezni. Naš moto – ” v teh temeljih” je enotnost; v nepomembni – popolni svobodi; v vseh stvareh – “dobrodelnost, pravimo vsem kolektivno in vsem individualno – “, obdržite religijo vaših prednikov, karkoli že je – če se čutite navezane z njo, brat; mislite s svojo glavo- če jo kaj imate; na vsak način vi sami – karkoli že ste; razen res slab človek. In spomnite se, da je volk v svoji koži neizmerno bolj pošten kot ista žival – v ovčji preobleki. (H.P. Blavatsky, knjiga IV. , str. 502-503)

           Mednarodno bratstvo.-  Ko muslimani in kristjani prisegajo na obojestransko prijateljstvo in obljubljajo,da so bratje, se njihove dvojne formule  razlikujejo. Muslimani pravijo: “Tvoja mati bo moja mati, moj oče tvoj oče, moja sestra tvoja služkinja, in ti boš moj brat.” Na to kristjani odgovarjajo: “Tvoja mati in sestra bosta moji služkinji, tvoja žena bo moja žena in moja žena bo tvoja draga sestra.” – Amen. (H.P. Blavatsky, knjiga VIII., 138)

        To nikdar ne sme biti pozabljeno, toda sledeča dejstva ne smejo biti spregledana. Na dan, ko bo teozofija dosegla svojo najbolj sveto in najbolj pomembno misijo – in sicer, združila človeštvo vseh narodnosti v bratsko ljubezen in nagnjenje do čistega altruizma dela, ne na delu sebičnih motivov – na ta dan bo teozofija postala višja kot simbolična in čudežna, do realizacije, ko človeštvo sebično čaka zadnjih 18 držav in bo vsaka situacija dotlej dosegla neuspeh. (H.P. Blavatsky, knjiga IX., str. 243)

 

          Če si kdo izmed nas drzne govoriti o kakšnem čudnem izkustvu ali navideznem ali nerazumljivem fenomenu, se dvoje plasti trudi ustaviti govorjenje o njem z enakim čepom. Znanstveniki kričijo – “Jaz sem razrešil vse naravne klobčiče volne in stvar je nemogoča; to ni doba čudežev!” Hindu pobožnjakarji pravijo – “To je kali-yuga, spiritualna nočna mora človeštva; čudeži niso več mogoči.” Tako lahko nekdo z domišljavostjo, drugi z ignoranco doseže s sklepom, ki oklofuta nadnaravno, da je tako mogoče v teh zadnjih časih. Hindujci na primer verjamejo, da so se čudeži nekdaj dogajali, medtem, ko znanstveniki tega ne verjamejo. Za pobožnjakarske kristjane to ni kali-yuga, toda človek lahko sodi po tem kar pravijo – zlata era luči – v kateri čar evangelija pojasnjuje človeštvu in jih sili dalje proti večjemu intelektualnemu zmagoslavju. Izhodišče njihove vere o čudežih, se pretvarjajo, da so čudeži prineseni zdaj od boga in device – glavni zadnji – tako kot v starodavnih časih. Naši pogledi so dobro znani – mi ne verjamemo, da so se čudeži dogajali ali se kdaj bodo; verjamemo, da čudni pojavi, napačno poimenovani čudeži, so se vedno dogajali, dogajajo se zdaj in se bodo do konca vseh časov; to je naravno; in ko bodo ta dejstva pronicala v zavest materialističnih skeptikov, bo znanost s temi razvojnimi stopnjami dosegla ultimativno Resnico, ki jo je tako dolgo otipavala. Naporna in odvračajoča izkušnja je govoriti komurkoli o fenomenih v malo znanih straneh narave. Nasmešek nezaupljivosti je pogosto spremljan z žaljivim izzivom točnosti s poskušanim napadom človekovim karakterjem. Stotine nemogočih teorij bo sproženih, da bi se ognili sprejetju samo eni pravi. Vaši možgani morajo biti vzburjeni, vaši živci halucinirati, glamur je bil ulit okrog vas. Če se fenomen ne upošteva s svojo pozitivno otipljivostjo, neizpodbiten dokaz, potem pride skeptični zadnji vir – konfederacija, povezana z zneskom izdatkov, časa in težav totalno neprimernih glede na rezultat, na katerega se upa in kljub odsotnosti zadnjega mogočega zlega motiva. (H.P. Blavatsky, Collected Writings, knjiga III., str. 92-93)

            Pokazalo se je, da imajo individualni člani našega Društva svoja privatna mnenja o vseh stvareh religiozne narave in tudi o drugih stvareh. Zavarovani so za užitke in izpovedi od istega; in kot posamezniki imajo enako pravico, da jih izjavljajo v Teozofistu, s svojimi imeni. Nekateri izmed nas bi bili rajši znani kot arya samajistin, nekateri kot budisti, nekateri kot malikovalci, nekateri kot kaj drugega. Kaj vsak je, se bo pojavilo kot njegova podpisana komunikacija. Toda noben Arijec, Budist, niti kdo tipične določene religije ali urednik ali sodelavec, pod društvenimi pravili, sme uporabiti te stolpce uvodnih člankov ekskluzivno v svojem interesu ali odkrito nameniti časnik propagandi. Načrtovano je, da bo striktna nepristranskost komentirana s strani urednikov; časnik predstavlja celo Teološko društvo ali univerzalno bratovščino v vsaki posamezni sekciji. Društvo ni cerkev ali sekta v kateremkoli smislu, nameravamo dati prijazno dobrodošlico tako eni vrsti vernikov, kot tudi drugih; zahtevamo samo, da bo proti nasprotnikom uporabljen vljuden jezik. Politika Društva je tudi polno jamstvo in garancija, da ne bo zatiranja dejstev ali popuščanja pri pisanjih do ustaljenih ali nasprotujočih si cerkva katerekoli države. (H.P. Blavatsky, knjiga II., str. 84-85)

To vprašanje je bilo pogosto zastavljeno in zmotno prevlada prepričanje, da je časnik vdan ekspoziciji svetovne teozofije. Prva številka je bila izdana brez popolnega razumevanja njenih bralcev. Naše usmerjanje vsebuje dve nadaljnji vprašanji: Kaj je Teozofsko društvo; in kaj so teozofi. Na vsako vprašanje bo dan odgovor.

            Po slovaropiscih je termin teozofija sestavljen iz dveh grških besed – theos, “bog” in sophos, “moder”. Do sedaj, pravilno. Toda razlaga, ki sledi, je daleč od čiste ideje o teozofiji. Webster jo definira najbolj originalno, kot “domnevni odnos z Bogom in superiorni duh in kot posledični dosežek super človeškega znanja, s fizičnimi procesi, kot z magičnimi operacijami nekaterih starodavnih Platonistov, ali s kemičnimi procesi nemških filozofov. ” (H.P.Blavatsky, volume II. Str. 86-87)

            Medtem, ko opazujemo naš namen, enega od mnogih; najbolj pomembno pa je oživiti delo Ammoniusa Saccasa in naučiti različne nacije, da ne pozabijo, da so otroci “ene matere”. Kot transcendentna stran starodavne teozofije, je tudi skrajni čas, da Teozofsko društvo to pojasni. S toliko naravnega iskanja, iskanja Boga, znanosti starodavnih arijcev in grških mistikov in moči modernega spiritualnega posredovanja, ali se s tem društvo strinja? Naš odgovor je: – z vsem. Ampak, če se vprašam ali verjamem vanj, bi bil odgovor: – kot telesno – ne. Društvo, kot telo, nima veroizpovedi, je vse razen lupina okrog spiritualnega znanja; in teozofija v svoji izpolnitvi je spiritualno znanje – esenca filozofskega in teističnega poizvedovanja. Vidno tipične univerzalne teozofije ne morejo biti bolj sektaške kot Geografsko združenje, ki predstavlja univerzalne geografske raziskave brez skrbi ali bodo raziskovalci ene veroizpovedi ali druge. Religija Društva je algebraična enačba,v kateri je tako dolgo izpuščen znak = enakost pa ni izpuščena, vsakemu članu je dovoljeno nadomeščati količine njemu samemu, ki bolje soglaša s klimatskimi in ostalimi nujami njegove domače dežele, z posebnostmi njegovih ljudi, ali celo z njegovimi lastnimi. Ker ni sprejelo veroizpovedi, je naše Društvo zelo pripravljeno, da da in vzame, da se uči in uči druge s praktičnimi eksperimenti in je proti samo pasivnemu in zaupljivemu sprejemu vsiljene dogme. Pripravljen je sprejeti vsak rezultat, zahtevan od prej omenjenih šol ali sistemov, ki se lahko logično in eksperimentalno demonstrirajo. Nasprotno pa, ne more sprejeti ničesar od samo vere, ne glede od kogarkoli bi bila zahtevana.

            Ko premišljujemo o nas samih individualno, je to čisto druga stvar. Člani v društvu so zelo različnih nacionalnosti in ras in so bili rojeni in šolani v zelo različnih veroizpovedih in socialnih razmerah. Eni verjamejo v eno stvar, drugi v drugo. Eni se nagibajo proti starodavni magiki ali skrivni modrosti, ki so se je naučili v svetiščih, kar je zelo nasprotno od supernaturalizma ali diabolizma; drugi v modernem spiritualizmu ali odnosu z duhom mrtvih, nekateri drugi v mezmerizem ali živalski magnetizem ali pa samo okultnim dinamičnim silam v naravi. Nekateri so komaj pridobili kakšno prepričanje, toda so v stanju pozornega pričakovanja katerekoli religije, ki ni v Društvu; dejstvo, da se kdo včlani, dokazuje, da išče finalne resnice kot ultimativne esence stvari. Če bi obstajal spekulativni ateist, kar bi filozofi zanikali, bi moral zavreči oba, vzrok in posledico, če je ta svet iz materije ali iz duha. Lahko so tudi člani, ki so tako kot pesnik Shelley, pustili svoji domišljiji dvigniti od vzroka prej ad infinitum, ko vsak v svojem obratu postane logično transformiran v rezultat, potreben prejšnjemu vzroku, stanjšati večnost v zgolj meglico. Ampak niso ateisti v spekulativnem smislu, ko identificirajo materialne sile vesolja s funkcijami, s katerimi teisti obdarijo Boga ali drugače; ko se enkrat osvobodi od zamisli abstraktnega ideala, vzroka, nuje in posledice, lahko kot ateisti samo spoštujejo osebnega boga in ne univerzalne duše panteista. Po drugi strani, pobožni sektaši, ograjeni v to kar so, z bledečo veroizpovedjo, na katero je pozorno napisano “ni prehoda”, ne more nihče priti iz svoje ograde, da se pridruži Teozofskemu društvu, tudi če bi lahko, ima svoj prostor za tiste, ki jim vera prepoveduje raziskave. Korenska ideja Društva je svoboda, brez strahu za raziskovanje. (H.P.Blavatsky, knjiga II. str.100-101-102)

            In je tudi zaveznik poštene religije – k duhovitosti: religija, ki je pripravljena biti sojena z enakimi testi, ki jo aplicira drugim. Te knjige, ki vsebujejo samoevidentno resnico, so od njih navdahnjene (ne razodete). Toda vse knjige upoštevajo in pripovedujejo o človeškem elementu v njih, podrejene Knjigi o naravi; za branje in pravo razumevanje se morajo prirojene moči duše  visoko razviti. Idealni zakoni se lahko začutijo samo z intuitivno fakulteto; so onkraj domene argumentov in dialektike, in nihče ne razume ali prav mara čez razlago drugega uma, ker bo tudi ta um trdil direktno odkritje. In tako kot to Društvo, ki dovoljuje najširši zamah na področjih čistih idealov, ni manj čvrst v sferah dejstev, njegova spoštljivost do moderne znanosti in njegovi pravični predstavniki so iskreni. Kljub vsemu njihovemu pomanjkanju višje spiritualne intuicije, je zatorej svetovni dolg predstavnikov moderne fizične znanosti je gromozanski. Društvo iskreno podpira iplemenit in ogorčen protest nadarjenega in prepričljivega pridigarja, O.B.Frothinghama, proti tistim, ki so poskušali podceniti usluge naših velikih naturalistov. “Govori o znanosti so nereligiozni, ateistični,” kriči v nedavnem govoru v New Yorku, “Znanost kreira novo idejo o Bogu. To je dolg do znanosti, da imamo vsaj kakšen koncept o živem Bogu. Če ne bomo postali ateisti, nekega dne pod neznosnim efektom protestantizma, bo to zaradi znanosti, ker je odvrnila od nas odvratno iluzijo, ki nas draži in nas sramoti, v smislu kako vidimo razloge o teh stvareh. (H.P.Blavatsky, knjiga II. str.103)

 

            V zaključku lahko trdimo, da je teozofija širša in veliko bolj univerzalna v svojih pogledih, kot katerokoli obstajajoče zgolj znanstveno združenje, ima poleg znanosti svojo vero v vsako možnost in odločno voljo prodreti v tista neznana spiritualna področja, o katerih se eksaktna znanost pretvarja, da jih njeni redovniki ne smejo raziskovati. In ima eno kvaliteto več kot katerakoli druga religija, ker ne dela razlik med nejudi, judi ali kristjani. V tem duhu je bilo združenje ustanovljeno na temeljih univerzalnega bratstva. (H.P. Blavatsky, knjiga II. str.105)

Lahko, da je to učenje – kot vsaka očitna resnica – odbijajoče mnogim ljudem. Kot za nas, ki verjamemo vanj. Sentimentalnost nima prostora v naših vrstah; ta, ki ni pripravljen žrtvovati svojega osebnega upanja večni resnici, lahko postane član Teozofskega združenja, ne bo pa nikdar član Ezoteričnega kroga. Brez pritiska našega mnenja do kogarkoli, spoštujemo te in druge , brez da jih delimo. In vendar naše Društvo računa na tisoče Evropejcev in Američanov v naših vrstah. (H.P. Blavatsky, knjiga II., str.20-21)

 

            Seveda, celotno telo ortodoksnih duhovnikov bi z jezo poslušalo vsak poskus prikrajšati jih za zadovoljstvo verjeti v vroč in stalen pekel. Kaj sestavlja to zadovoljstvo, se zaman poskuša  analizirati in razumeti. Zdi se kot prihodnost, ki izključuje možnost brezštevilnih bitij, ki gorijo v agoniji za stalno zaželenost nekomu, v kateri je bila ta tesnoba »a sine qua non«. Vera budistov onemogoča vsakršno takšno verovanje in priporoča samemu sebi, toliko kolikor gre, religiozni svet v splošnem. Ko človek ne more bivati v sreči za vedno, ni nič neprijetnega v misli zavesti, ki je uničena ali samo obstajujoča v nežnem in blagem načinu, v katerega lahko vstopi bolečina. Mi v nobenem načinu ne zagovarjamo budistične religije, toda, ko toliko sekt oporeka vprašanje o peklu ali ne peklu , je zanimivo vedeti, da religija, ki ne vključuje milijone ljudi, ki razdelijo idejo popolnoma. (H.P.Blavatsky, Collected writings, knjiga III, str.90-91)

Če si kdo izmed nas drzne govoriti o kakšnem čudnem izkustvu ali navideznem ali nerazumljivem fenomenu, se dvoje plasti trudi ustaviti njegovo govorjenje z enakim čepom. Znanstveniki kričijo: “Jaz sem razrešil vse naravne klobčiče volne in stvar je nemogoča; to ni doba čudežev!” Hindu pobožnjakarji pravijo :”To je Kali-yuga, spiritualna nočna mora človeštva; čudeži niso več mogoči.” Tako lahko nekdo z domišljavostjo, drugi z ignoranco dosežejo isti sklep, da nič, kar diši po nadnaravnem v slednjih časih ni mogoče. Hindujci na primer verjamejo, da so se čudeži nekdaj dogajali, medtem, ko znanstveniki tega ne verjamejo. Za pobožnjakarske kristjane to ni Kali-yuga, toda če sodimo po tem, kar pravijo – zlata era luči, v kateri čar evangelija pojasnjuje človeštvu in jih sili dalje proti večjemu intelektualnemu zmagoslavju. Svojo vero utemeljujejo na čudežih, se pretvarjajo, da so čudeži prineseni zdaj od Boga in Device – zlasti slednji – tako kot v starodavnih časih. Naši pogledi so dobro znani – mi ne verjamemo, da so se čudeži dogajali ali se kdaj bodo; verjamemo,da so se čudni pojavi, napačno poimenovani čudeži, vedno dogajali, dogajajo se zdaj in se bodo do konca vseh časov; to je naravno; in ko bodo ta dejstva pronicala v zavest materialističnih skeptikov, bo znanost s temi razvojnimi stopnjami dosegla ultimativno Resnico, ki jo je tako dolgo otipavala. Naporna in odvračajoča izkušnja je govoriti komurkoli o fenomenih v malo znanih straneh narave. Nasmešek nezaupljivosti prepogosto sledi žaljivim izzivanjem resničnosti nekoga ali s poskušanim napadom na karakterj. Stotine nemogočih teorij bo sproženih, da bi se ognili sprejetju samo eni pravi. Vaši možgani morajo biti vzburjeni, vaši živci halucinirani, glamur vas obdaja. Če fenomen pusti za sabo svoje pozitivne, otipljive, neizpodbitne dokaze, potem pride skeptični zadnji vir – konfederacija, vključuječe z zneskom izdatkov, časa in težav, totalno nesorazmernim z rezultatom, na katerega se upa in kljub odsotnosti zadnjega mogočega zlega motiva. (H.P. Blavatsky, Collected Writings, knjiga III., str. 92-93)