Gary Zukav

Založba: Alpha Center d.o.o. Ljubljana

Naše globlje razumevanje nam pravi, da je resnično razvito bitje tisto, ki bolj ceni druGaryZukav220ge kot sebe in bolj ceni ljubezen kot fizični svet in kar je v njem. Zdaj pa moramo uskladiti svoje razumevanje evolucije s tem globljim razumevanjem. Pomembno je, da to naredimo, kajti naše sedanje razumevanje evolucije odseva razvojno fazo, ki jo zdaj zapuščamo. Če si to razumevanje ogledamo, lahko opazimo, kako smo se razvijali doslej in kaj smo zdaj, ko to opuščamo za seboj. Ko razmišljamo o novem in razširjenem razumevanju evolucije, o takem, ki potrjuje naše najgloblje resnice, lahko razumemo, v kaj se razvijamo in kaj to pomeni glede na naše izkušnje, vrednote in dejanja. (str. 16)

Avtentična moč duše ima korenine v najglobljem viru našega bitja. Avtentične moči duše se ne da kupiti, podedovati ali kopičiti. Oseba z avtentično močjo duše ni zmožna, da bi nekoga ali nekaj naredila za žrtev. Oseba, ki dopusti, da se avtentična moč duše izrazi, je tista, ki je tako močna, tako polna moči, da si niti zamisliti ne more, da bi uporabila silo proti drugemu.

Nobeno razumevanje evolucije ni ustrezno, če njegovo bistvo ne vsebuje poti k avtentični moči duše in če cilj našega razvojnega procesa in namen našega bivanja ni avtentično izražanje moči duše. Iz človeštva, ki išče zunanjo moč, se razvijamo v človeštvo, ki išče kako bi izrazilo avtentično moč duše. Za sabo zapuščamo raziskovanje fizičnega sveta kot svojega edinega sredstva evolucije. To sredstvo evolucije in zavest, ki je posledica zavedanja, omejenega na petčutnost, ne ustreza več temu, kar naj bi postali jutri. (str. 20)

Petčutni človek zaznava fizični svet in vidi sebe v njem kot osamljeno bitje. Mnogočutni človek pa dojema sebe in vesolje kot živo, zavestno, inteligentno in sočutno. Petčutni človek razume fizični svet kot dano nerazložljivost, v kateri se nerazložljivo znajdemo. Prizadevamo si, da bi ga obvladali, da bi lahko v njem preživeli. Mnogočutni človek pa razume fizični svet kot učno okolje, ki so ga skupaj ustvarile duše in si ga med seboj delijo. Učijo se iz vsega, kar se v njem dogaja. Petčutni človek misli, da nameni ne povzročajo posledic, da se posledice dejanj odražajo le na fizični ravni in da zato vsa dejanja ne vplivajo na nas ali na druge. Mnogočutni človek pa je mnenja, da namen, ki stoji za dejanjem, določa njegove posledice, da vsak namen vpliva tako na nas kot na druge in da posledice namenov segajo daleč preko fizičnega sveta. (str. 21)

Če želite spoznati svojo dušo, je prvi korak, da spoznate, da imate dušo. Naslednji korak je, da si dovolite razmišljati: “Če imam dušo, kaj je moja duša? Kaj hoče moja duša? Kakšen je odnos med mojo dušo in mano? Kako vpliva moja duša na moje življenje?”

Ko spoznamo energijo duše, jo priznamo in cenimo, začne prevevati življenje osebnosti. Ko začne osebnost polno služiti energiji svoje duše, je to avtentična moč. To je cilj razvojnega procesa, v katerega smo vključeni, in vzrok za to, da smo. Vsaka vaša sedanja ali prihodnja izkušnja na Zemlji spodbuja usklajenost vaše osebnosti z vašo dušo. Vsaka okoliščina in položaj vam daje priložnost, da izberete to pot in pustite, da vas duša presvetli, prinese skozi vas v fizični svet svoje brezkončno in brezmejno spoštovanje ter ljubezen do Življenja. (str. 23)

Osebnost so tisti deli duše, ki potrebujejo zdravljenje, skupaj s tistimi deli duše – na primer sočutjem in ljubeznijo – ki jih je duša posodila procesu zdravljenja v tem življenju. Razdvojeni vidiki duše, vidiki, ki potrebujejo zdravljenje, morajo med seboj na fizični ravni sodelovati, tako da lahko vsak razdvojeni del postane celota. Osebnost je kot kompleksna mandala, ki jo tvorijo razdvojeni deli poleg nerazdvojenih delov. Prihaja neposredno iz delov duše, ki jih je duša izbrala, da jih bo ozdravila v tem življenju in morajo doživeti fizično raven, in pa iz tistih delov, ki jih je duša prepustila procesu zdravljenja, v katerega ste vključeni. Zato lahko vidite v osebnosti neke osebe razdvojeno trpljenje duše, ki jo je oblikovalo, pa tudi milost, ki jo je duša zaslužila in je ljubeči del osebnosti. (str. 25-26)

Ker ne moremo vedeti, kaj se zdravi z vsakim medsebojnim odnosom – kateri karmični dolgovi se zaključujejo -, ne moremo soditi o tem kar vidimo. Na primer, ko vidimo neko osebo, ki pozimi spi v jarku, ne vemo kaj se končuje za to dušo. Ne vemo, ali je bila duša vpletena v krutost v drugem življenju in se je zdaj odločila, da bo doživela isto dinamiko s čisto drugega stališča, na primer kot dobrodelni cilj. Pravilno je, da se odzovemo na njen položaj s sočutnostjo, ni pa prav, da ga razumemo kot nepravičnega, ker tak ni. (str. 30)

Oseba, ki časti, ne more izkoriščati svojih prijateljev, sodelavcev, mesta, naroda ali planeta. Rod, ki časti, ne more ustvarjati kastnih sistemov, prisilnega dela otrok, živčnih plinov ali jedrskega orožja. Zato oseba ali rod, ki časti, ne more zbirati vrste karme, ki jo ustvarjajo take dejavnosti.

Kaj je to? Kaj je čaščenje?

Čaščenje se vključuje v obliko in globino stika z Življenjem, kar seže daleč preko lupine oblike in v bistvo. Čaščenje je stik z bistvom vsake stvari, osebe, rastline, ptice in živali. Je stik z notranjostjo njenega bivanja. Celo če ne morete čutiti notranjosti, je dovolj že, da veste, da je oblika, lupina zgolj zunanja plast in je pod njo prisotna resnična moč in bistvo osebe ali stvari. To je pri čaščenju treba spoštovati. (str. 35)

Čaščenje je zaznavanje duše. Samo osebnost lahko zaznava Življenje brez čaščenja. Čaščenje je naravni vidik avtentičnega izražanja moči duše, ker duša časti vse Življenje. Ko se osebnost uravna z dušo, ne more zaznati Življenja drugače kot s čaščenjem. Če se Življenju približujemo s čaščenjem, ščitimo dušo pred karmičnimi obveznostmi, ki jih ustvarjajo osebnosti, ki ne časte Življenja, za korak pa se tudi osebnost približa poravnavi z dušo, ker prinese vidik duše neposredno v fizično okolje. (str. 38)

Mnogočutna osebnost vidi Božanstvo, Boga, Božansko inteligenco ali katerokoli besedo pač izbere za to, kot Luč. Vidi tiste, skozi katere se Božanstvo izraža zavestno, na primer Kristusa, Budo in Krišno, kot bitja Luči, celovita bitja, integracijo in popolnost. Zato vidi v belini znanosti odraz celovitosti, integracije in popolnosti brezčasnega Božanstva v času, prostoru in snovi. Vidi zlo, jezo, obup, uničenje in bes kot odsotnost Luči. Zato vidi v črnini znanosti odraz fizikalnih pojavov nepopolnosti, odsotnosti Luči v svetu. (str. 47)

Mnogočutni človek dobro ve, da ni sam. Mnogočutnemu človeku se ni treba zanašati na to, da ga vodijo samo njegovo lastno zaznavanje in razlage dogodkov, ker se zavestno sporazumeva z drugimi, razvitejšimi inteligencami. To ne pomeni, da mnogočutnemu človeku ni treba vsakokrat izbirati toka svojega življenja. Pomeni, da mnogočutni človek zavestno pristopa k sočutni in neosebni pomoči, ko analizira svoje možne izbire, njihove verjetne posledice in proučuje različne dele sebe.

Tudi petčutni človek ni sam, vendar se petčutni človek ne zaveda pomoči, ki jo stalno dobiva, in zato te pomoči ne more zavestno uporabiti. Petčutni človek se mora najprej učiti s svojimi fizičnimi izkušnjami, to učenje pa traja dlje, ker mora snov, ki se je uči, tako preiti skozi gostoto fizične snovi. Oseba, ki se mora, na primer, naučiti zaupanja, bo doživljala nezaupanje drugih. To nezaupanje bo ustvarjalo nesporazume, ti pa bodo privedli do napetosti in neprijetnih izkušenj. Petčutni človek bo še naprej občutil neprijetnosti, ki so posledica njegovega nezaupanja do drugih, dokler ne bo v tem ali drugem življenju v odnosih z drugimi spoznal, od kod izvirajo te neprijetnosti, ter ukrenil vse potrebno, da bi to spremenil. (str. 55)

Vsako vprašanje, kot na primer: “Zakaj me novice o tem poslovnem sestanku tako prizadenejo?” , “Zakaj sem tako razburjen?” in “Ali je po mojih izkušnjah sum utemeljen?” kliče po vodstvu. Vsakič ko prosite za vodstvo, ga dobite. Vsakič, ko se vprašate: “Kakšen motiv imam?” , prosite Vsemirje: “Pomagaj mi videti” in pomoč pride. Morda ne morete vedno slišati odgovorov na zastavljena vprašanja in odgovori morda ne pridejo vedno tako, kot pričakujete, pridejo pa vedno. Včasih se pojavi odgovor v obliki občutka – občutka da ali ne – včasih v obliki spomina ali misli, ki se takrat zdita naključna, včasih pa v sanjah ali v obliki resničnosti, ki jo sproži izkušnja, ki se bo zgodila naslednjega dne.

Nobeno vprašanje ni preslišano in nobeno vprašanje ne ostane neodgovorjeno. “Vprašajte in dobili boste” je pravilo, toda naučiti se morate, kako vprašati in kako sprejeti. (str.58)

Ste sistem Luči, kot vsa bitja. Frekvenca vaše Luči je odvisna od vaše zavesti. Ko premaknete raven svoje zavesti, premaknete tudi frekvenco svoje svetlobe. Če se na primer odločite, da boste odpustili nekomu, ki vam je naredil krivico, in da ne boste te osebe sovražili, s tem premaknete frekvenco svoje Luči. Če se odločite, da boste naklonjeni ali prijateljski do njega in da ne boste ustvarjali razdalje ali hladnega odnosa, premaknete frekvenco svoje Luči. (str. 65-66)

Zemeljska šola in Zemlja nista isto. Zemlja je planet. Obstajala bi s človeštvom ali brez njega. Namen planeta je torej dvojen. Ima svojo lastno evolucijo in del njegove evolucije vključuje domovanje rodu, ki se imenuje človeštvo. Zemlja je soglašala s tem, da bo delovala skupaj s človeškim rodom, in dovolila, da se razvoj tega rodu spoji z njeno lastno zavestjo. Del tega sporazuma lahko razumemo kot sporazum, da bo snov soustvarjena na planetu z zavestjo Zemlje. Ker ima Zemlja zdaj ustvarjalne prebivalce, se odziva na njihovo energijo. Človeški rod in Zemlja tvorita vzajemni odzivni sistem. To se dogaja na enak način, kot obstaja Narava. Tudi to je soustvarjalna izkušnja. (str. 79)

Ste proizvod svoje duše. Nagnjenja, zmožnosti in stališča, s katerimi ste se rodili, so namenjeni učenju vaše duše. Ko se vaša duša nauči snovi, ki se je mora naučiti, da bo uravnavala svojo energijo, postanejo te lastnosti nepotrebne in jih zamenjajo druge. Tako rastete. Ko spoznate, na primer, da jeza ne vodi nikamor, začne vaša jeza izginjati in postanete bolj integrirano in zrelo usmerjeni do svojih izkušenj. Kar vas je nekoč spravljalo v jezo, zdaj povzroča drugačne odzive.

Dokler se ne začnete zavedati posledic svoje jeze, še naprej ostajate jezna oseba. Če tega zavedanja ne dosežete do svoje vrnitve domov, se bo vaša duša še naprej učila z izkušnjami drugega življenja. Inkarnirala se bo v drugo osebnost s podobnimi pogledi, kot so vaši. Česar se niste naučili v posameznem življenju, se prenese v druga življenja skupaj z novo snovjo, ki se je mora duša naučiti, z novimi karmičnimi obveznostmi, ki so posledica odzivov njene osebnosti na položaje, s katerimi se srečuje. Snov, ki se je je duša že naučila, se ravno tako prenaša v druga življenja in tako se duša razvija. Osebnosti dozorevajo v času, duša pa se razvija v večnosti. (str. 82)

Ko delujete v okviru zaznav svoje osebnosti in svojih petih čutov, obstaja iluzija, ki je ne vidite. Nesporazum med dvema prijateljema, na primer, ni toliko nesporazum, kot to, da prihajajo na površje vidiki vsakega, da bi se pozdravili. Če ne bi bila skladni duši, potem sploh ne bi bila skupaj. Če si oče želi biti pri rojstvu svojega sina, na primer, pa ga okoliščine odvedejo drugam, je zaznava, da je drugod, iluzija. On je pri sinu. Ko osebnost postane celovita in notranje močna, ji je prav, da se prepusti igri iluzije. (str. 96)

Glejte nase kot na nekoga, ki sega po zdravljenju, in na kompleksnost tega, kar je treba ozdraviti. Ne mislite, da obstajate sami brez drugih človeških bitij z enako kompleksnostjo. Človeška izkušnja je pravzaprav eno samo popotovanje k celovitosti. Zato lahko pogledate vsakega posameznika in bodite prepričani, da niso celoviti. Če bi bili celoviti, na našem planetu ne bi bili v fizični obliki. Torej imate družbo milijard duš. (str. 108)

Če želite, da postane svet ljubeč in sočuten, postanite ljubeči in sočutni tudi vi sami. Če želite zmanjšati strah na svetu, zmanjšajte svojega. To so darila, ki jih lahko dajete. Strah, ki obstaja med narodi, je makrosistem strahu, ki obstaja med posamezniki. Zaznavanje moči kot zunanje, kar ločuje narode, je isto, kot obstaja med posamezniki; in ljubezen, jasnost in sočutje, ki se pojavljajo v posamezniku, ki zavestno izbere, da se bo uravnal s svojo dušo, so prav iste, ki bodo pripeljale spola, rase, narode in sosede v harmonijo drugega z drugim. Druge poti sploh ni. Čeprav je vsako človeško bitje odgovorno, za kakovost svojega Življenja, se to istočasno razširja v makrosistem. (str. 113)

Povezani ste z vsako obliko Življenja na planetu in še preko. Ko se vaša duša razvija, se vedno bolj zavedate narave tega odnosa in odgovornosti, ki jih prevzamete.

V človeškem rodu so stopnje zavesti duše. Pomen evolucije odgovornosti je, da gre vsak človek skozi ravni odgovornosti na svoji poti k celovitosti. Ko torej duša izbere odgovornost, se bo inkarnirala v ozračje močnejšega vpliva na človeški rod. S tem, kar je izbrala duša, se mora strinjati tudi osebnost. Če zavestno ne boste pripravljeni, se ne boste znašli v položaju, da bi lahko vplivali na druge, ker tako zavarujete svojo dušo. (str. 115)

Vsako človeško bitje ima dušo. Potovanje k skupnosti individualnih duš razlikuje človeško kraljestvo od živalskega kraljestva, rastlinskega kraljestva in mineralnega kraljestva. Samo človeško kraljestvo ima izkušnjo individualnih duš. Zato so človeške ustvarjalne moči velike.

Proces duše se giblje po stopinjah zavedanja. Živali, na primer, nimajo individualnih duš. Imajo skupinske duše. Vsaka žival je del skupinske duše. Vsak konj je del konjske skupinske duše, vsaka mačka je del mačje skupinske duše in tako dalje. Skupinska duša ni isto kot individualna duša.

Pomislite, na primer, na bizonsko skupinsko dušo. Obstaja ena skupinska duša gromozanske neosebne energije, ki se imenuje “bizon”. Bizonska zavest je izredno obsežno področje neosebne energije. Obstaja na ravni preproste energetske dinamike in ne posamezne individualnosti. Ta energija je v stalnem gibanju. Ko se njena frekvenca dvigne, se lahko razlije na naslednjo raven in lahko tudi prevzame druge frekvence z nižje ravni in tako se duša nadaljuje. To je skupinska duša, ne individualna. V celoti ni individualnih bizonskih duš. Je samo en energetski sistem duš, v katerem ni individualnosti. Skupinska duša se vede nagonsko. (str. 120)

Kam gredo razvite človeške duše?

Veliko je razvitejših oblik Življenja od tega življenja. Dobesedno na milijone možnosti je. Življenje je na številnih galaksijah. Na milijone, pravzaprav na milijarde je drugih živih planetov. Niti enega planeta ni, na katerem ne bi bilo ravni aktivne zavesti. Nekatere od njih so podobne naši človeški obliki, nekatere pa niso podobne naši obliki, ostaja pa zavest, kot mi razumemo ta pojem.

Obstaja kraljestvo, ki bi ga verski jezik Zahoda imenoval angelsko kraljestvo. To je območje bitij številnih frekvenc in kakovosti zavesti. Mnogi od njih nas vodijo in delujejo vzajemno z nami na Zemlji. To kraljestvo je resnično uravnoteženo z drugimi silami, ne moremo pa ga razumeti s človeško logiko. Evolucija se nadaljuje tudi v tem kraljestvu, čeprav tam vladata “harmonija” in “popolnost”, kot mi temu rečemo. O angelu lahko mislimo kot o sili zavesti, ki je razvila ustrezen način poučevanja za planetarno vas, imenovana Zemlja, bil pa je morda tudi del evolucije drugih galaksij in tamkajšnjih oblik Življenja. (str. 124)

Veliki zakon karme deluje, ker ima angel še vedno voljo, toda angel je oborožen veliko bolje kot z omejitvijo, ki je značilna za človeško izkušnjo. Angel se ne boji smrti. Nima fizičnosti. Je pač nesmrten. Obstaja z vsem, kar je. Nobenega dvoma nima. Razume Luč in živi v njej, tako da sestavni deli, ki ustvarjajo karmo za človeško izkušnjo, niso del njegove osebne resničnosti. Čeprav ima angel voljo, ni mogoče opisati okoliščin, v katerih bi se ta volja lahko upognila napačno, če bi se kaj takega sploh lahko zgodilo, ali pa negativno. V nekem smislu imamo lahko angela za tako razvitega, da ga ni potrebno preverjati, in zato zanj ni karme. (str. 125)

Vsak medsebojni odnos s posameznikom je del stalne učne dinamike. Ko vplivate drug na drugega, je del te dinamike iluzija. Zaradi te iluzije lahko vaša duša dojame, kaj mora razumeti, da se bo zdravila. Kot predstava v živo ustvarja položaje, ki so potrebni, da bodo postali celoviti tisti vidike duše, ki potrebujejo zdravljenje. Z iluzijo se učimo. Pripada osebnosti. Iluzijo boste zapustili, ko boste umrli, ko se boste vrnili domov. Vendar lahko osebnost, ki živi v ljubezni in Luči, ki gleda skozi oči svoje duše, če govorimo metaforično, gleda iluzijo, ne da bi jo hkrati potegnilo vanjo. To je osebnost, ki dopusti, da se avtentična moč izrazi.

Iluzija je izjemno tesno povezana s potrebami vsake duše. Vsak položaj je vedno namenjen vsaki osebi, ki jo zadeva. Ne morete naleteti ne in tudi ne boste naleteli – niti za hip ne – na nobeno okoliščino, ki ne bi bila neposredno in takoj namenjena potrebi vaše duše, da se zdravi in dosega celovitost. Iluzijo za vsako dušo ustvarjajo njeni nameni. Zato v iluziji vedno kar mrgoli najustreznejših izkušenj, s katerimi lahko zdravite svojo dušo. (str. 142)

Kaj je narava moči? Kaj pomeni biti resnično močno človeško bitje?

Moč ni sposobnost, da uveljavljate svojo voljo na drugi osebi. V taki vrsti moči ni nobene notranje varnosti. Je samo znak časa, in ko se spreminja čas, se spremeni tudi to. Imate močno telo, s katerim se drugi ne morejo meriti? Spremenilo se bo. Kaj boste naredili takrat? Imate fizično lepoto, ki se jo da uporabiti in vplivati na druge? To se bo spremenilo. Kaj boste naredili takrat? Imate bistrost, ki zna voditi druge? Kaj se bo zgodilo, ko boste preutrujeni, da bi jo uporabili, ali ko boste zamudili priložnost?

Če se na svetu ne počutite udobno, živite v strahu človeka, ki se nikoli ne more zares sprostiti in uživati Življenja. Je to moč? V strahu ali v katerikoli dejavnosti, ki jo sproža strah, ni moči. V miselni obliki strahu ni moči, pa tudi če jo podpirajo cele armade. Rimska vojska je izginila pred več kot tisoč leti, toda sila življenja posameznega človeka, ki so ga rimski vojaki usmrtili, še naprej oblikuje razvoj človeškega rodu. Kdo je imel moč? (str. 152)

Vsaka duša pride na Zemljo z nadarjenostjo. Duša se ne inkarnira samo zato, da se zdravi in uravnava svojo energijo, da plačuje svoje karmične dolgove, marveč tudi zato, da prispeva svojo posebnost na poseben način. Vsaka duša prinese določeno sestavo življenjske sile, da ustreza potrebam zemeljske šole. To naredi s ciljem in namenom.

Preden se inkarnira, vsaka duša pristane na to, da bo na Zemlji opravila določene naloge. Vključi se v sveti dogovor z Vsemirjem, da bo opravila določene cilje. V to povezavo se vključi s polnostjo svojega bitja. Ko duši uspe dokončati svoj cilj, izpolniti, na kar je pristala, nastane v življenju te osebnosti bogastvo in posebnost, ki jo ostale duše, tako fizične kot nefizične, priznavajo in spoštujejo. (str. 161)

Začnite se zavedati tega, kar čutite. Dovolite si, da vedno izberete najbolj pozitivno vedenje. Ko zavestno odslovite negativno energijo in postavite svoje namene ustrezno temu, kar vam govori srce, ko izzovete svoje strahove, se jih znebite in izberete zdravljenje, uravnavate svojo osebnost s svojo dušo in greste proti cilju, da postanete bitje Luči, popolnoma celovito in notranje močno ter varno. Skromnost, odpuščanje, jasnost in ljubezen, vse nadarjenosti duha se zakoreninijo in vzcvetijo, vi pa pritegnete k sebi največji dar Vsemirja: človeška bitja z odprtimi srci.

Raje kot duša v telesu postanite telo v duši. Sezite po svoji duši. Sezite še dlje. Impulz stvarjenja in avtentične moči – vrat pri peščeni uri med energijo in snovjo: to je domovanje duše. Kaj pomeni, če se dotaknemo tega mesta?

Kako vznemirljivo je postati duhovno polnoleten. (str. 170)