a
Ali smemo udomačiti živali in ali lahko ljudje delijo svoja življenja z njimi, ali pa bi bilo bolje, da bi jih prepustili same sebi, njihovemu življenju v divjini, da jih nikoli ne bi imeli za hrano in izkoriščali kot delovno silo. Po vzgledu prastarih naukov poudarja Teozofsko društvo pomen vegetarijanstva, kot del izraza našega usmiljenja do živali in tesne povezanosti z njimi. Mnogi zahodnjaki so postali vegetarijanci iz ekoloških vzrokov, toda nekateri bodo trdili, da celo vegetarijanstvo povzroča živalim trpljenje.
a
Tisti, ki razglašajo, da ne bi smeli nikoli udomačiti živali, predpostavljajo, da je udomačenje le-teh čisto človekova odločitev. Človek naj bi v to odločno in zvito prisilil živali. Toda s tako razlago podcenjujejo živali, čes, da same niso sposobne izbirati. Kljub mnogim raziskavam, ki so jih napravili, nihče zares ne ve, kakšna skrivnostna sila nenadoma povzroči, da se človek in žival združita ter delata drug ob drugem. Še vedno je odprto veliko vprašanje, zakaj si človeska in živalska bitja izberejo medsebojno družbo in prijateljstvo, namesto, da bi ubijala drug drugega. Z antropocentričnega gledišča imenujemo to udomačenje, toda tudi živali se morajo odločiti za to, da bodo živele skupaj z ijudmi. Čeprav so nekoč poskušali ljudje udomačiti vec živalskih vrst, se udomačenje nekaterih ni nikoli posrečilo. Tako je tudi danes. Srno lahko pripeljemo na kmetijo, toda ostala bo divja. tako da bi lahko celo umrla od strahu. Zakaj odbijajo opice, da bi se udomačile in vedno ostajajo divje, raje, kot da bi postale človekove tesnejše prijateljice, medtem ko se krepak. divji in uporen bik podredi jarmu? Zakaj so divji psi pred 10.000 leti izbrali, da se približajo človeškim bivališčem in da postanejo njihovi čuvarji in spremljevalci, medtem ko so drugi mesojedi, kot na primer pume, tigri in leopardi, ostali divji in nepredvidljivi?
a
Lahko le skleparno, da samo evolucijske sile, ki neprestano pomikajo življenje naprej in navzgor, vedo za, prednosti tesnega zbližanja med človesko in nečloveško živaljo, pri tem imata obe koristi in se lahko učita drug od druge. Brez domačih živali ne bi bilo civilizacije, kakršno poznamo. Živali so preskrbele prevoz preko puščave in kontinentov, orale polja, mlatile pšenico in dvigale studenčnico. Živali so uporabljali za vojskovanja in so na Zahodu in na, Vzhodu prenašale življenjsko važna sporočila, nove ideje in drugo iz kraja v kraj. Zdaj so pozabljen del zgodovine, tako kot žene in siromaki. Naš dolg do živali je pozabljen, razen v Indiji, edini dezeli, ki se iz prejšnjih časov z ljubeznivim ravnanjem priznava našo odvisnost od goveda.
a
Mnogi zahodnjaki zatrjujejo, da je celo proizvodnja mleka kruta, ker povzroča, da ločijo telička od matere ali ker telička ubijejo in silijo kravo, da proizvaja nenaravno veliko količino mleka, kar je zanjo zelo neprijetno. Res se je na zahodu tradicionalni odnos pokvaril, ker se več ne upošteva živalskih potreb. Toda ni potrebno, da bi bila proizvodnja mleka kruta. V Indiji, kjer teleta ne ločijo od krave in kjer kravo uporabljajo za vprego, mislim, da teh krutosti ni. V bolj tradicionalni Indiji skrbi družba za ostarelo in neproduktivno govedo, medtem ko zahodni narodi vse neproduktivne živali neusmiljeno pobijejo.
a
Nekateri trdijo, da je nenaravno. da bi odrasli ljudje pili mleko drugih živali, namenjeno svojemu naraščaju. Nekaj lepega je tudi v besedah: “’Pijem tvoje mleko, ki me zbliža s teboj”. Nasprotno je ubijanje krave za prehrano nasilje, s katerim prelomimo svoje dolžnosti in svoj odnos do nje, kei žrtvujemo njene osnovne pravice sa našo nenasitnost.
a
Mogoče je zato Indija tako bogata dežela, ker se toliko živalskih vrst meša z človeskimi. Ali bomo sploh kdaj tako srečni, da bomo videli čredo starega goveda, ki spokojno stopa po središču Londona, ali kje v Ženevi opazovali drveče črede bikov s pobarvanimi rogovi in cinglajočimi zvonci? Mi na Zahodu smo izgubili smisel za te stvari. Brez živali smo prikrajšani. Živali preplašene bežijo od nas, ko vstopamo v ogrado. Govedo in ovce poznajo samo krutost in kastriranje, razbeljeno železo in žaganje rogov brez anestezije. Toda v Indiji, kjer so se živali naučile zaupati, je največja čast, če se smeš dotakniti čela krave, ki je prej nisi še nikoli srečal, pa vseeno izžareva vedro radovednosti in čustva, ko voha tvojo iztegnjeno dlan.
a
Če ne bi imeli zveze z živalmi, če bi le-te ostajale divje v gozdovih in se jih ne bi mogli nikoli dotakniti, nasloniti svojo glavo na njihov hrbet, niti ne bi poskušali razumeti njihove govorice in občutke, ali če bi nam jih odvzeli, bi izgubili del sebe. Kakor človestvo potrebuje gozd, da nas popelje v razumevanje edinosti vsega življenja, tako polrebujemo tudi živali, da nas učijo, kako ljubiti in da se zavemo, da smo samo majhen del tega velikega zivljenja v katerem vsi zivimo, se gibljemo in smo.