(Založba GANEŠ)

NAJVEČJA OVIRA NA POTI K RAZSVETLJENJU

Razsvetljenje – kaj je to?

Nekoč je živel berač, ki je bil že dolgih trideset let posedal ob robueckhart-tolle-close-up ceste. Nekakega dne je mimo prišel tujec. »Lahko pogrešite kakšen kovanec?« je zamomljal in samodejno stegnil  svojo staro čepico proti njemu. »Ničesar vam nimam dati,« je odvrnil tujec. Nato ga je vprašal: «Kaj pa je to, na čemer sedite?« »Nič«, je odgovoril berač. »Samo stara škatla. Na njej sedim, že odkar pomnim.« »Pa niste nikoli pogledali vanjo?« je zanimalo tujca. »Ne,» je odvrnil berač »Čemu pa bi? Saj ni ničesar v njej« «Pa bi morda le pogledali vanjo,» je vztrajal tujec. Berač je zmignil z rameni in se naposled prisilil, da je odprl tisti pokrov. Kolikšno je bilo njegovo presenečenje, kolikšni sta bili njegova osuplost in navdušenje, ko je videl, da je zaboj poln zlata.

Jaz sem  ta tujec: ničesar vam nimam dati; samo prepričujem vas lahko, da »poglejte noter«. Pa ne v zaboj kakor v gornji priliki, temveč v nekaj, kar vam je še bližje, v vas same. »Ampak saj nisem berač« vas slišim ugovarjati. Tisti, ki še niso našli svojega pravega , tiste bleščeče radosti Bitja in tistega globokega, neomajnega miru, ki prihaja z njo, so berači, pa čeprav so zasuti  z gmotnim bogastvom. Ti iščejo zunaj sebe krpice veselja oziroma zadoščenja, veljavo, varnost ali ljubezen, a ne vedo, da imajo v sebi zaklad, ki ne le zajema vse to,  temveč je neprimerno dragocenejši od vsega, kar lahko da zunanji svet.

Z besedo razsvetljenje si ljudje pogosto predstavljajo nekakšen nadčloveški podvig, in ego je s takšnim pomenom nadvse zadovoljen, v resnici pa ni nič drugega kakor naše naravno stanje, v katerem se čutimo eno z Bitjem. To stanje povezanosti z nečim neizmernim in neuničljivim, z nečim, kar je, paradoksno skorajda,  v bistvu mi, pa hkrati neprimerno več kakor mi. To je odkritje človekove prave narave, ki nima ne imena ne oblike. Ker te povezanosti ne moremo vselej občutiti, nas navdaja lažni občutek ločenosti od sebe in od sveta okrog nas. Tedaj se vidimo, zavestno ali nezavedno, kot osamljen drobec. Od tod izvira ves strah – ki je temelj vsakršnih navzkrižij in konfliktov, notranjih in zunanjih.

Všeč mii je je preprosta Budova opredelitev razsvetljenja: »konec trpljenja«. V tem ni  prav nič nadčloveškega, mar ne? Kot opredelitev sama je seveda nedokončana. Pove nam namreč le, kaj razsvetljenje ni: trpljenje. Toda kaj ostane, ko trpljenja ni več? Buda o tem molči in njegov molk nas nagovarja , da si sami poiščemo odgovor. Negativno opredelitev uporabi zato, da se je um ne bi oklenil kot nekakšne zveličavne resnice ali imel razsvetljenja za zveličavne resnice ali imel razsvetljenja za nekakšen nadčloveški dosežek, cilj, ki ga navaden smrtnik ne more doseči. Kljub temu pa večina budistov še vedno meni, da je razsvetljenje prihranjeno Budi, njim pa ni dosegljivo, vsaj v življenju ne.

Uporabili ste besedo Bitje. Lahko pojasnite, kaj menite z njo?

Bitje v tem pomenu je večno, vselej Eno Življenje onkraj neštetih oblik življenje, ki so podvržene rojstvu in smrti. Ni pa to Bitje, ta bit, zgolj onkraj, temveč tudi globoko v sleherni obliki, kot njeno nevidno in neuničljivo bistvo. To pomeni, da vam je dostopno v tem trenutno, kot vaš najgloblji jaz, kot vaša resnična narava. Toda nikar ga ne skušajte doumeti z razumom. Nikar ga ne skušajte doumeti z razumom. Nikar ga ne skušajte razumeti. Spoznate ga lahko le, kadar vaš um miruje, kadar ste navzoči navzoči, povsem in zavestno, povsem in zavestno, v sedanjem trenutku… Znova se zavedeti te biti in ostati v »spoznanju tega občutja« – to je razsvetljenje.

Kadar rečete Bitje, ali govorite o Bogu? In če to drži, zakaj potlej ne uporabite kar te besede?

Beseda Bog se je v  tisoč  letih zlorabe izpraznila pomena. Včasih jo uporabim tudi sam, a le poredkoma. Z »zlorabo« menim na dejstvo, da ljudje, ki niti za bežen hip niso uzrli območij svetega, tega neskončnega prostranstva, ki se razstira za to besedo, le – to uporabljajo kar se da prepričano, kakor da bi jim povsem jasno, o čem govorijo. Ali pa rohnijo zoper njo, kakor da bi jim bilo povsem jasno, kaj sploh zanikujejo. Ta zloraba je kotišče raznih nesmiselnih prepričanj, trdite in »egovsih« slepil, ki se zrcalijo v stavkih, kot je denimo »Moj oziroma naš Bog je edini pravi Bog , vaš Bog pa je lažen« ali pa v Nietzchejevi znameniti trditvi »Bog je mrtev«.

Beseda Bog je postala v sebi zaključena predstava. Kakor hitro to besedo izgovorimo, se nam pred očmi prikaže miselna podoba, na kateri Bog res ni več zgolj nekakšen starec z dolgo belo brado, a je še vedno umska predstava nekoga ali nečesa zunaj nas, pri čemer je ta »nekdo« ali »nekaj« za nameček tako tako rekoč brez izjeme moškega spola.

Sicer pa ne Bog, ne bitje, katerakoli druga beseda ne more opredeliti oziroma tiste neizrekljive resničnosti, ki je za njo, zato je edino zares pomembno vprašanje, ali nam takšna beseda pomaga doživeti Tisto, na kar kaže, ali pa nas pri tem samo ovira. Ali kaže čezse v tisto presežno resničnost ali pa se prehitro zadovolji s tem, da postane zgolj predstava v naši glavi, v katero verjamemo, se pravi miselni malik.

Beseda Bitje torej ničesar ne pojasnjuje – a to velja tudi za besedo Bog. Pač pa je njena prednost ta, da je pomensko odprta in zožuje neko neskončnega nevodenega na nekaj končnega.O njej si je nemogoče ustvariti miselno podobo. Nad Bitjem si nihče no more lastiti izključne pravice. To je naše bistvo in nam v slehernem trenutku dostopno, kot občutje, lastnega bivanja, spoznanje, da je jaz sem pred –  jaz sem to in to. Od besede Bitje do izkustva Bitja do izkustva  Bitja je potemtakem le majhen korak.

 

KAKO SE OSVOBODITI IZPOD JARMA UMA

Kaj natanko ste menili z »opazovanjem premišljevalca?«

Kadar gre nekdo k zdravniku in mu reče »v glavi slišim  glasove« ga bo ta najverjetneje poslal k psihiatru. Dejstvo je, da se nekaj podobnega dogaja vsem: skoraj vsakdo namreč sliši kak glas, ali celo več glasov, v svoji glavi, in sicer ves čas. To so nehoteni miselni procesi, ki jih sicer lahko ustavite, le da tega ne veste, nenehni monologi oziroma dialogi.

Najbrž ste že kdaj na ulici srečali katerega izmed tistih »norcev«, ki si neprestano nekaj govorijo ali mrmrajo v brado. To njihovo početje se pravzaprav sploh ne razlikuje kaj dosti od tega, kaj počnete vi in drugi »normalni« ljudje – le da vi tega ne počnete na glas. Glas v vas namreč nenehno nekaj pripominja, tehta, razsoja, primerja, se pritožuje, se navdušuje, nasprotuje itn. In sploh  ni vselej primeren okoliščinam, v katerih se znajdete; rado se namreč dogaja, da ob najbolj neprimernih trenutkih obuja bližnjo ali daljno preteklost, ali pa si slika oziroma zamišlja morebitne prihodnje okoliščine. Pri tem se zelo rad naslaja nad črnimi predstavami, se pravi nad vsem, kar bi se utegnilo slabega izcimiti, temu pravimo skrbi. Včasih ta »zvočni zapis« spremljajo tudi vidne  predstavami oziroma »miselni filmi«. In četudi je glas primeren okoliščinam, le–te vselej tolmači z jezikom preteklosti. Pripada namreč vašemu pogojenem umu, ki je sad vse vaše pretekle zgodovine, pa tudi kolektivnega kulturnega ozadja, ki ste ga podedovali. Sedanjost potemtakem vidite in presojate z očmi preteklosti, tako da je vaš pogled nanjo povsem popačen. Ta večni prišepetovalec je ne tako poredkoma človekov najhujši sovražnik. Mnogi ljudje živijo z mučiteljem v glavi, ki jih nenehno napada in kaznuje ter jim tako jemlje življenjsko energijo. Tak glas je vzrok vsakršne bede in nesreče, pa tudi bolezni.

Še sreča, da se lahko izpod takšnega umskega jarma osvobodite. In to je edina resnična osvoboditev. Prvi korak lahko naredite že kar tako zdaj. Začnete s tem, da čim pogosteje poslušate glas, ki govori v vaši glavi. Še posebno pozornost posvetite vsakršnim ponavljajočim se miselnih vzorcem, tistim starim, preskakujočim gramofonskim ploščam, ki vam toliko let igrajo v glavi. Na to merim, ko govorim o »opazovanju premišljevalca« kar je samo z drugimi besedami izražen nasvet: Prisluhnite glasu v svoji glavi, bodite poleg, kot pričujoče bitje.

Kadar poslušate glas, ga poslušajte nepristransko. To se pravi, ne sodite. Ne sodite oziroma ne obsojajte, kar slišite, kajti to le pomeni, da se je isti glas vrnil skozi zadnja vrata. Kmalu boste videli: tam je tisti glas, tu pa sem jaz, zavest o tem jaz sem, ta občutek, zaznava lastne navzočnosti, ni misel. Ta zavest izvira iz krajev onkraj uma.

RAZSVETLJENJE – DVIG NAD MISEL

Mar ni mišljenje bistvenega pomena, če hočemo preživeti na tem svetu?

Naš um je instrument, orodje. Imamo ga zato, da opravimo to ali ono nalogo, in ko je opravljena, ga odložimo. Glede na splošno situacijo pa bi si upal trditi, da je kakih 80 do 90 odstotkov mišljenja večine ljudi ne le nekoristno premlevanje enega in istega, temveč je zaradi svoje negativne naravnanosti neustreznega delovanja večinoma celo škodljivo. Opazujte svoj um, in videli boste, da je res tako. Z njim vam odteka dragocena življenjska energija.

Takšno prisilno mišljenje je pravzaprav nekakšna zasvojenost. Kaj pa je značilno za vsako zasvojenost? Preprosto rečeno, občutek, da ne morete več odnehati, tudi če si želite. Tisto, s čimer ste zasvojeni, se zdi močnejše od vas. Vrh tega vas navdaja z lažnim občutkom ugodja,  ki pa se prej ali slej sprevrže v bolečino.

 

Zakaj pa naj bi bili zasvojeni z mišljenjem?

Zato, ker se z njim istovetite, se pravi, občutje samega sebe črpate iz vsebine in dejavnosti svojega uma. Zato, ker mislite, da boste prenehali biti, če boste nehali misliti. Ko odraščate, si oblikujete miselno predstavo, ki temelji na vašem osebnem in kulturnem ozadju. Temu »fantomskem« jazu lahko rečemo ego. Sestoji iz miselne dejavnosti in se lahko ohranja le z nenehnim mišljenjem. Izraz ego lahko marsikomu pomeni marsikaj, a kadar ga tu uporabljam, mislim na lažni jaz, ki nastane z nezavednim poistovetenjem z umom.

zdaj

Za ego sedanji trenutek skorajda ne obstaja. Zanj sta pomembni le preteklost in prihodnost. Ta popolna sprevrženost resnice ima za posledico dejstvo, da um, kadar  deluje v načinu ega, deluje neustrezno. Nenehno si prizadeva ohranjati pri življenju preteklost, kajti brez nje – kdo neki pa bi sploh še bili? Neprestano posega v prihodnost, da bi si zagotovil preživetje in da bi si v njej poiskal takšno ali drugačno zadoščenje oziroma izpolnitev. Dopoveduje vam: »Nekega dne, ko se bo zgodilo to in to, bo z mano vse v najlepšem redu; tedaj bom živel srečno in v miru«. In tudi kadar se zdi, da se vendarle ukvarja s sedanjostjo, ni sedanjost to, kar v resnici vidi. Oziroma jo vidi povsem popačeno, saj jo gleda skozi oči preteklosti. Ali pa jo zoži zgolj na sredstvo za dosego kakega cilja, cilja, ki pa je vedno kje v prihodnosti, kakor si jo sam zamišlja. Opazujte svoj um, in videli boste, da deluje natanko tako. In vendar je ključ osvoboditve prav v sedanjem trenutku. Tega pa ne morete najti, dokler tičite v umu.

Ne bi rad zgubi svoje zmožnosti razčlenjevanja in razločevanja. Nič ne bi imel proti, če bi mislil malce jasneje, bolj zbrano, nikakor pa ne bi bil rad ob svoj um. Dar mišljenja je zame najdragocenejše, kar imamo. Brez njega bi bili pač samo še ena izmed živalskih vrst.

Prevlada uma ni nič drugega kakor stopnja v evoluciji zavesti. In zdaj je skrajni čas, da prestopimo na naslednjo stopnjo; sicer nas bo lastni um pokopal, um, ki se je sprevrgel v pošast. Več bom o tem povedal pozneje. Mišljenje in zavest nista sopomenki. Mišljenje je zgolj eden izmed vidikov zavesti. Misel ne more obstajati brez zavesti, toda zavest za svoj obstoj ne potrebuje misli.

Razsvetljenje pomeni dvig nad misel, in ne padec nazaj na raven pod mišljenjem, na raven živali ali rastline. V razsvetljenem stanju še vedno uporabljate misleči um, kadar je potreben, le da precej bolj usmerjeno in učinkovito kot poprej.

Uporabljate ga večinoma za praktične namene, sicer pa v sebi čutite globok mir saj vas ne vežejo več spone notranjega dialoga. Kadar um vendarle uporabite, še zlasti kadar je potrebna kaka ustvarjalna rešitev, nihate med umom in neumom, se pravi nekaj minut razmišljate, nekaj minut mirujete. Neum je zavest brez misli. Edinole v tem stanju je mogoče misliti ustvarjalno, kajti edino tedaj ima misel resnično moč. Misel sama po sebi, kadar ni več povezana z neprimerno širšim območjem zavesti, prav hitro postane jalova, nesmiselna, uničevalna.

Um je v bistvu naprava preživetja. Napadanje drugih umov in obramba pred njimi, zbiranje, shranjevanje in razčlenjevanje podatkov – v tem je resnično dober, vendar še malo ni ustvarjalen. Vsi pravi umetniki, pa najsi se tega zavedajo ali ne, črpajo navdih iz neuma, iz notranje globoke tišine, molčečnosti. Um potem temu ustvarjalnemu vzgibu oziroma uvidu nadene obliko. Celo največji znanstveniki pripovedujejo, da so do svojih ustvarjalnih prebojev prišli prav v trenutkih miselnega mirovanja. Ko so povprašali nekaj najvidnejših ameriških matematikov, med drugim tudi Einsteina, kakšne so njihove delovne metode, so dobili nadvse presenetljive odgovore, ki bi jih lahko povzeli s trditvijo, da »v tisti kratki, odločilni fazi ustvarjalnega dela mišljenje igra le postransko vlogo«. Zatorej menim, da vzrok, da večina znanstvenikov ni ustvarjalnih, ni v tem, da ne bi znali misliti, temveč v tem, da ne znajo nehati misliti!

Ni namreč um oziroma mišljenje tisto, s čimer je nastal in se ohranil čudež življenja na zemlji oziroma čudež našega telesa; očitno in nedvomno je na delu inteligenca, Um, ki je neprimerno mogočnejši in širši od človeškega (raz)uma. Kako neki bi bilo sicer mogoče, da ena sama človeška celica, ki ne meri več kakor  petstotinko centimetra, v svoji DNA vsebuje navodila, ki bi napolnila kar tisoč knjig, od katerih bi imela vsaka nič manj kakor šesto strani? Čim več vemo o delovanju telesa, tem bolj jasno nam postaja, kako neizmerna inteligenca stoji za vsem tem in kako malo vemo. In kadar naš omejeni um znova najde stik s tem neizmernim Umom, tedaj postane najsijajnejše orodje. Tedaj služi nečemu, kar je večje od njega samega.

 

ZAVEDANJE – POT IZ BOLEČINE

NEHAJMO SI PRIZADEVATI BOLEČINO V SEDANJOSTI

Nihče ni povsem prost bolečine in bridkosti. Ali ne gre bolj za to, da se naučimo živeti z njima, ne pa da se jima skušamo izogniti?

Človekova bolečina je večidel nepotrebna. Ustvarja se sama, vse dokler nam um neopazno upravlja življenje.

Bolečina, ki si jo prizadevate zdaj, je vselej nekakšna oblika nesprejemanja, nekakšna oblika nezavednega odpora zoper to, kar je. Na ravni misli je ta odpor nekakšna oblika sodbe. Na čustveni ravni pa takšna ali drugačna oblika negativnosti. Moč bolečine je odvisna od tega, kako močan je naš odpor zoper sedanji trenutek, to pa je spet odvisno od tega, kako močno se istovetimo s svojim umom. Um si namreč vedno prizadeva zanikovati sedanji trenutek in mu kar naprej uhaja. Z drugimi besedami, čim bolj se istovetimo s svojim umom, tem bolj trpimo. Lahko pa bi rekli tudi takole: čim bolj smo zmožni ceniti in sprejeti sedanji trenutek, tem bolj prosti smo bolečine, trpljenja – in egovskega uma.

In zakaj um tako mrzlično zanikuje ta zdaj in se mu upira? Zato, ker brez časa, se pravi brez preteklosti in prihodnosti, ne more delovati in ohranjati nadzora nad stvarmi. Brezčasni zdaj je zanj smrtna grožnja. Čas in um sta pravzaprav nerazdružna prijatelja.

Zamislite si Zemljo brez človeškega življenja, poseljeno zgolj z živalmi in rastlinami. Bi imela še vedno preteklost in prihodnost? Bi lahko še vedno smiselno govorili o času? Vprašanje »Koliko je ura? Ali »Katerega smo danes?«« – če bi bil pač kdo, ki bi to lahko sploh vprašal – bi bilo povsem nesmiselno. Hrast ali orel bi se ob takšnem vprašanju samo namuznila. »Koliko, da je ura?« bi odvrnila. »Ura je zdaj, koliko pa? Saj ni ničesar drugega kakor zdaj, ali pač?«

Res je: da bi lahko preživeli na tem svetu, potrebujemo tako um kakor čas; toda težava je v tem, da to dvoje v nekem trenutku zavlada našemu življenju, in tedaj se vse skupaj zaplete; tedaj se porodita bolečina in trpljenje.

Um hoče imeti vse pod nadzorom, zato se nenehno trudi prikrivati sedanji trenutek s preteklostjo in prihodnostjo. Tako življenjska sila in neskončna ustvarjalna moč Bitja, ki je neločljivo povezano z zdajšnjim trenutkom, ostajata pod pregrinjalom časa; naša prava narava je skrita za zaslonom časa. V umu pa se kopiči čedalje težje breme časa. Vsi ljudje ječimo pod tem bremenom, hkrati pa mu dodajamo še novo težo, in sicer vsakič, ko se ne menimo za ta dragoceni zdaj ali ga zanikujemo – ali pa ga zožujemo na sredstvo za dosego kakega prihodnjega trenutka, ki pa obstaja edinole v umu, nikdar v resničnosti. Breme časa, ki se tako kopiči v človeškem umu,  kolektivnem in posameznem, pa vsebuje tudi velikansko količino bolečine, ki se je ohranila iz preteklosti.

Če torej nočete več prizadevati bolečine sebi in drugim, če nočete več preteklim bolečinam, ki vas še vedno razjedajo, dodajati novih, potlej ne ustvarjate več časa, ali vsaj ne več kot je potrebno, da bi bili kos praktičnim vidikom svojega življenja. In kako ustvarjati čas? Zavedite se do svoje srčike, da je sedanji trenutek, zares vse kar imate; naj postane zdaj poglavitna usmeritev vašega življenja. Medtem,  ko ste prej prebivali v času in le občasno in  za kratek čas obiskovali ta zdaj, odslej rajši bivajte v njem in le občasno in za kratek čas obiskujte preteklost in prihodnost, kadar je to pač potrebno iz praktičnih razlogov. Vselej pritrdite sedanjemu trenutku, vedno bodite odprti zanj. Je lahko sploh še kaj bolj jalovega, bolj nesmiselnega od tega, da se v svoji notranjosti upiramo nečemu, kaj že je? Kaj je lahko bolj nezdravo od tega, da se upiramo življenju samemu, ki je zdaj in vedno samo zdaj? Prepustite se torej temu, kar  je. Pritrdite življenju – in videli boste, kako bo začelo delati za vas, in nič več proti vam.

Sedanji trenutek je včasih, nesprejemljiv, neprijeten  ali selo strašen.

Je pač, kakršen je. Opazujte, kako ga um označuje in kako to označevanje, to nenehno razsojanje, povzroča bolečino in bridkost. Če opazujete delovanje uma, tedaj izstopite iz njegove dejavnosti odpora in s tem dopustite sedanjemu  trenutku, da se razgrne pred vami. Tako boste okusili stanje notranje svobode, prostost od zunanjih okoliščin, stanje resničnega notranjega miru in spokoja. Potem samo glejte, kaj se bo zgodilo, in ukrepajte, če je treba ali če je mogoče.

Zatorej najprej sprejmite – nato ukrepajte. Karkoli že sedanji trenutek vsebuje, sprejmite ga, kakor da bi ga sami izbrali. Vselej delajte z njim, nikoli zoper njega. Naredite si ga za prijatelja in zaveznika, ne za sovražnika. Življenje se vam bo naravnost čudežno spremenilo.

(povzetki, str. od 9 do 31)