H.P. Blavatsky

The Theosophical Publishing House, Wheaton, Illinois U.S.A.

 

V: Kaj so cilji Teozofskega društva?

T: Cilji so trije, in to od vsega začetka:

  1. Osnovati jedro bratstva vseh ljudi na zemlji, brez razlike in ne glede na raso, barvo ali versko prepričanje.
  2. Pospeševati preučevanje verstev in znanosti ter braniti pomen starejše azijske literature, to je brahmanske, budistične in zoroastske filozofije.
  3. Raziskovati nepojasnjene skrivnosti narave v vseh možnih pogledih ter še zlasti skrite fizične in duševne sile v človeku.

To so, na kratko povedano, trije glavni cilji Teozofskega društva. (str.49)

V: Rekli ste, da je znanost dokazala naš skupni fizični izvor, naš duhovni pa modrost-religija. Vendar pa ni videti, da bi darvinisti kazali veliko bratovske ljubezni.

T: To govori o pomanjkljivosti materialističnega sistema in dokazuje, da imamo teozofi prav. Skupni fizični izvor ne gane naših globljih, plemenitejših čustev. Snov, ki sta ji odvzeta duša in duh – ali njeno božje bistvo – ne more spregovoriti človeškemu srcu. Toda ko bi se spoznanje o skupni duši in duhu, o resničnem, nesmrtnem človeku, kakor nas uči teozofija, zakoreninilo v naših srcih, bi nas popeljalo daleč po poti resničnega usmiljenja in bratske dobrohotnosti.

V: Kako pa teozofija razloži skupni izvor človeka?

T: Teozofija uči: prazačetek vse narave, objektivne in subjektivne, vsega vidnega in nevidnega v vesolju – je, je bila in vedno bo ena sama absolutna bit, iz katere vse izhaja in v katero se vse vrača. (str.52)

V: Kaj pa lahko poveste o tretjem cilju, o razvoju duhovnih ali psihičnih moči, latentnih v človeku?

T: V krajih, kjer ne moremo imeti predavanj ali osebnega stika, si pomagamo s publikacijami. Naša dolžnost je, da v človeku ohranjamo živo njegovo duhovno intuicijo. Upreti se moramo fanatizmu v sleherni obliki – po temeljitem preverjanju in dokazu njegove iracionalne narave – religioznemu, znanstvenemu ali socialnemu, še predvsem pa licemerstvu, naj se kaže kot versko sektaštvo ali kot prazno vero v čudeže ali druge nadnaravne stvari. Prizadevati si moramo, da se dokopljemo do znanja, do poznavanja vseh zakonov narave in da ga širimo med ljudmi. Vzpodbujati moramo študij tistih zakonov, ki jih današnji ljudje najmanj razumejo, tako imenovanih okultnih ved, ki temeljijo na pravem znanju o naravi. Stare ljudske pripovedke in običaji, ki so včasih zelo nenavadni, bi lahko, če bi jih skrbno presejali, pripeljali do odkritja davno pozabljenih, toda pomembnih skrivnosti narave. Naše društvo torej načrtuje taka prizadevanja v upanju, da bo razširilo polje znanstvenega in filozofskega raziskovanja. (str. 55-56)

V: Trdite torej, da so vse velike religije izšle iz teozofije in da se bo svet rešil prekletstva velikih zmot in napak, ko bo teozofijo sprejel?

T: Tako je. Dodajam, da je naše teozofsko društvo skromno seme, iz katerega bo nekoč – če ga bomo zalivali in pustili živeti – zrastlo drevo spoznanja dobrega in slabega, cepljeno na drevesu večnega življenja. Kajti samo s preučevanjem velikih religij in filozofij človeštva, z medsebojnim primerjanjem brez strasti in predsodkov lahko ljudje pričakujemo, da bomo odkrili resnico. Še zlasti je potrebno, da poiščemo različne skupne točke. Ko se namreč dokopljemo do njihove notranje resnice – bodisi s študijem ali da nam pove, kdor to že ve – odkrijemo domala v vsakem primeru, da izraža kako veliko naravno resnico. (str. 61)

V: Ali verujete v Boga?

T: Odvisno, kaj s tem izrazom mislite.

V: Mislim krščanskega Boga, Jezusovega očeta in stvarnika: skratka Mojzesovega Boga iz Biblije.

T: V takšnega boga ne verujemo. Zavračamo predstavo o osebnem ali izvenkozmičnem in antropomorfnem bogu, ki ni nič drugega kot gigantska senca človeka, pri tem pa niti ne človeka v njegovem najboljšem smislu. Bog teologije – tako pravimo mi – je skupek nasprotij in logična nemožnost. Zato ga odklanjamo. (str. 63)

V: Ali verjamete v molitev, ali kdaj molite?

T: Ne, mi delamo, namesto da bi govorili.

V: Torej ne posvečate molitve niti Absolutnemu Principu?

T: Zakaj? Nespoznavno je sposobno razviti odnose samo med svojimi posamičnimi deli, medtem ko Nespoznavno samo – kar se tiče omejenih odnosov – ne obstaja. Vidno vesolje je glede svojega obstoja in pojavov odvisno od vzajemno delujočih oblik in njihovih zakonitosti, ne od molitev. (str. 67)

V: Postavimo vprašanje drugače: Ali da Bog človeku človeško, razumsko dušo in neumrljivega duha?

T: Tako postavljenemu vprašanju moramo znova ugovarjati. Ker ne verjamemo v osebnega boga, kako naj bi tedaj verjeli, da osebni bog človeku nekaj da? Pa recimo (da bomo o stvari sploh lahko razpravljali), da obstaja bog, ki tvega in ustvari za vsakega novorojenčka novo človeško dušo; vse, kar bi k temu lahko rekli, je, da takšen bog ne kaže niti modrosti niti predvidljivosti. So pa še druge težave. Tega tudi ni mogoče združiti s trditvijo, da je ta bog milostljiv, pravičen in vseveden. Vse to so uničujoče čeri, na katerih se ta teološka dogma razbija vsak dan in vsako uro. (str. 73-74)

V: Ali zagovarjate mnenje, da doslej nismo pravilno razumeli niti Budhovih niti Jezusovih naukov?

T: Prav to hočem povedati. Obe sporočili, budistično in krščansko, sta bili dani z istim ciljem. Oba reformatorja sta bila izredna človekoljuba in dejanska altruista – nezmotljivo je, da sta pridigala o socializmu v najplemenitejši in najpopolnejši obliki, o samožrtvovanju do grenkega konca. “Naj padejo name grehi vsega sveta, da bi lahko olajšal bedo in gorje ljudi!” je vzkliknil Budha; “nobenega človeka ne bom pustil jokati, ki bi ga lahko rešil,” je dejal princ berač, oblečen v zavržene cunje z grobišč. “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil,” je nagovoril revne in razdedinjene trpeči, ki sam ni imel ničesar, kamor bi položil glavo. Njuni nauki so brezmejna ljubezen do človeštva, sočutje, odpuščanje krivic, samo pozabljenje in usmiljenje do prevaranih množic; oba kažeta enak prezir do bogastva in ne delata razlik med mojim in tvojim. Njuna želja je bila – ne da bi pri tem razodela vse svete skrivnosti iniciacije – prinesti nevednim in v zmoto zapeljanim, ki jim je bilo breme življenja pretežko, upanje in toliko vpogleda v resnico, da bi jim dala moči v najtežjih urah. Toda namen obeh reformatorjev je bil zmaličen zaradi pretirane vneme njunih kasnejših privržencev. Napačno so razumeli in razlagali njune besede, posledice tega pa lahko vidimo še danes. (str. 77-78)

V: Povedali ste mi, kaj bog, duša in človek po vaših nazorih niso; ali mi lahko razložite, kaj po vaših prepričanjih so?

T: Po svojem izvoru in v večnosti je to troje, kakor vesolje in vse v njem, eno z absolutno Enostjo, s tisto nespoznavno božansko bitjo, o kateri sem že govorila. Ne verjamemo, da je bilo kaj ustvarjeno, marveč verjamemo v periodično, zaporedno pojavljanje vesolja iz subjektivne na objektivno raven bivanja, in to ob rednih časovnih intervalih, ki pa trajajo strahovito dolga obdobja. (str. 82)

V: Vse to pa mi ne razloži, kako iluzija, imenovana vesolje, nastane; kako pride do tega, da se zavestno, ki naj bo, manifestira iz nezavednega, ki je.

T: Nezavedno je samo za našo omejeno zavest. Bodisi z žarčenjem ali emanacijo – ni se nam treba prepirati zaradi izrazov – preide vesolje iz svoje homogene subjektivnosti, tako so nas učili, na prvo izmed sedmih ravni manifestacije. Na vsaki ravni postane gostejše in bolj materialno, dokler ne doseže te, to je naše ravni, na kateri je edini svet, ki ga naravoslovna znanost približno pozna in razume v njegovi fizični sestavi, torej planetarni ali solarni sistem – sis – tem sui generis, kakor nam je bilo rečeno. (str. 84)

V: Kaj mislite s tem, ko govorite o drugačni vrsti čutov?

T: Ko sanjamo, deluje neka druga vrsta čutov, kajne? Čutimo, govorimo, slišimo, vidimo, okušamo in delujemo nasploh na neki drugi ravni; sprememba v stanju naše zavesti je očitna, to dokazuje dejstvo, da cela vrsta dejanj, ki obsegajo leta – tako se nam zdi – preletijo naše misli v trenutku. Izredna hitrost naših miselnih procesov v sanjah in popolna naravnost vseh drugih funkcij med tem časom nam kažeta, da smo na čisto drugi ravni. Naša filozofija nas uči, da je poleg sedmih temeljnih sil in sedmih ravni obstoja tudi sedem stanj zavesti, v katerih človek živi, misli, se spominja in obstaja. (str. 87-88)

V: Ali bi dušo, tj. človeško mislečo dušo, ali tisto, kar imenujete Ego, označili kot – materijo?

T: Ne kot trdno materijo, gotovo pa kot neko substanco. Tudi besedo materija bi lahko uporabili, če bi ji dodali pridevnik prvobitna. Ta materija je, tako pravimo mi, enako večna kot duh; to ni naša vidna, otipljiva in deljiva materija, ampak njena najvišja sublimacija. Čisti duh je samo za eno stopnjo oddaljen od ne-duha ali absolutnega VSE. Če ne priznavate, da je človek nastal iz te prvobitne duhovne materije ter predstavlja pravilno napredujočo lestvico “principov” od meta-duha (nad-duha) navzdol do najgostejše materije, kako naj potem notranjega človeka smatramo kot nesmrtnega, hkrati pa kot duhovno bitnost (entiteto) in umrljivega človeka? (str.100)

V: Nenavadno je slišati, da govorite o nirvani kakor o božjem kraljestvu ali raju, saj vsi znani orientalisti razlagajo, da nirvana pomeni isto kot uničenje.

T: Samo če jo razumemo dobesedno, glede na osebnost in diferencirano materijo, drugače ne. Idejo o reinkarnaciji in trojstvu v človeku so sprva zagovarjali tudi številni cerkveni očetje. Osebna duša se seveda mora razgraditi na sestavne delce, preden lahko svoje čistejše bistvo za vedno poveže z nesmrtnim duhom. V budistični filozofiji pomeni uničenje samo razpršitev materije, v kakršni koli obliki ali pojavi je pač bila, kajti vse, kar ima obliko, je minljivo in zato v resnici samo iluzija. V večnosti so najdaljša obdobja kot tren z očesom. Tako je tudi z obliko. Še preden bi se zavedali, da smo jo videli, je že izginila hitro kakor blisk, minila za vedno. Šele tedaj, ko se spiritualno bistvo za vedno otrese slehernega delca materije, substance ali oblike ter znova postane duhovni dih, vstopi v tisto večno in nespremenljivo nirvano, ki traja tako dolgo, kot je trajal ciklus življenja – večnost, resnično. Tedaj pa je ta dih, ki obstaja v Duhu, nič, ker je vse; kot oblika, pojava ali predmet je popolnoma uničena, kot absolutni Duh pa še vedno je, saj je postala bitnost sama. Izraz “preiti v univerzalno bit” pomeni, če govorimo o “duši” kot o Duhu, “združenje v bit-i”. Ne more pomeniti uničenja, saj bi to pomenilo večno ločitev. (str. 106-107)

V: Podali ste kratek pregled sedmih principov. Ali je možno z njimi razložiti, zakaj popolnoma pozabimo, da smo že kdaj živeli?

T: To je zelo preprosto. Ker se tisti principi, ki jim mi pravimo fizični (in ki jih znanost ne zanika, čeprav jih drugače imenuje), po smrti razgradijo skupaj z elementi, iz katerih so sestavljeni, neha obstajati tudi spomin z možgani, ki ga nosijo; ta izgubljeni spomin osebnosti, ki je nehala obstajati, se v naslednji reinkarnaciji EGA ne more povrniti, ničesar se ne more spominjati, ničesar zabeležiti. Reinkarnacija pomeni, da dobi ego novo telo, nove možgane in nov spomin. Zato je prav tako nesmiselno pričakovati, da bi se v novem spominu ohranilo nekaj, česar spomin ni nikoli zabeležil, kot če bi z mikroskopom iskali sledi krvi na srajci, ki je hudodelec nikoli ni oblekel, saj so take sledi lahko samo na oblačilih, ki jih je nosil med dejanjem. Če pa so oblačila sežgana, uničena, kako naj jih dobimo? (str. 118-119)

V: Ampak, kje pa je pravičnost, o kateri govorite, saj nove osebnosti ne vedo, da so grešile ali trpele krivice?

T: Nova osebnost ni nič več kot nova obleka s svojimi posebnimi značilnostmi, kot so barva, kroj in kakovost; toda resnični človek, ki jo nosi, je isti stari grešnik kot v preteklosti. Individualnost namreč trpi prek svoje osebnosti. Samo to lahko razloži strašno, čeprav samo dozdevno strašno, nepravično razdelitev usode. Če bi sodobnim filozofom uspelo pokazati vzrok, zakaj se rodi toliko na videz nedolžnih in dobrih ljudi, ki trpijo vse življenje; zakaj se toliko ljudi rodi revnih, zakaj so obsojeni na stradanje v zanikrnih četrtih velikih mest, pozabljeni od usode in ljudi? Zakaj se eni rodijo v jarku, drugi pa zagledajo luč sveta v palačah? Zakaj se pogosto zdi, da je plemeniti rod in bogastvo dano najslabšim ljudem in le malokdaj najboljšim? Zakaj so nekateri berači po svoji notranjosti enaki najplemenitejšim in vsega spoštovanja vrednim ljudem? Šele tedaj, ko se bo vašim sodobnim filozofom ali teologom posrečilo to vprašanje zadovoljivo razložiti, šele tedaj, ne prej, boste lahko zavrnili teorijo o reinkarnaciji. (str. 130-131)

V: Torej mora osebni človek vedno znova slepo trpeti zaradi karmične kazni, ki si jo je zaslužil Ego?

T: Ne čisto tako. V svečanem trenutku smrti, tudi če je le-ta nenadna, vidi vsak človek pred seboj razgrnjeno vse svoje življenje z najmanjšimi podrobnostmi. Za hip postane osebni jaz eno z individualnim, vsevednim Egom. Toda ta trenutek je dovolj, da mu predoči celo verigo vzrokov, ki so delovali v njegovem življenju. Zdaj vidi in razume sebe, kakršen je, brez olepšav laskanja ali samoprevare. Bere svoj življenjepis, hkrati pa ostaja gledalec, ki gleda v areno, katero zapušča; začuti in spozna pravičnost vsega trpljenja, ki mu je bilo dodeljeno. (str. 149)

V: Pravite, da se skande s spominom vred spremenijo z vsako novo inkarnacijo? Kljub temu pa trdite, da odsev minulih življenj, ki je v celoti sestavljen iz skand, “zagotovo preživi”. Zdaj mi ni čisto jasno, kaj natančno je tisto, kar preživi, in vas prosim, da mi razložite. Ali je to samo tisti “odsev” ali so to skande ali pa vedno isti Ego, tj. Manas?

T: Kot sem pravkar razložila, je reinkarnirajoči princip, ki ga imenujemo božanski človek, neuničljiv skozi življenjski ciklus: neuničljiv kot misleča entiteta (bit) in tudi kot eterična oblika. “Odsev” (refleksija) je med devachanom samo poduhovljeno spominjanje na nekdanjo osebnost – na gospoda A ali gospo B – s katero se Ego v tem času identificira. Ker je ta čas le nadaljevanje zemeljskega življenja, tako rekoč njegov višek, saj je sestavljeno iz neprekinjene vrste maloštevilnih srečnih trenutkov v minulem obstajanju, se mora Ego identificirati z osebno zavestjo tega življenja, če naj se ohrani. (str. 157)

V: Mislite torej, da smo že vsi velikokrat živeli na zemlji in da bomo še živeli?

T: Da. Življenjski krog – ali bolje rečeno ciklus zavestnega življenja – se je začel z ločitvijo umrljivega živalskega človeka na dva spola in se bo končal z zadnjo človeško generacijo v sedmem krogu in v sedmi rasi človeštva. Če pomislimo, da smo danes šele v peti rasi četrtega kroga, si to trajanje laže predstavljamo, kot pa ga opišemo.

V: V vsem tem času pa naj bi se inkarnirali kot nove osebnosti?

T: Seveda, kajti življenjski ciklus ali obdobje inkarnacij je najlaže primerjati s človeškim življenjem. Kakor je vsako življenje sestavljeno iz dnevov dejavnosti, ki so med seboj ločeni z nočmi spanja ali nedejavnosti, tako tudi v inkarnacijskem ciklusu sledi dejavnemu življenju počitek v devachanu.

V: In to zaporedje rojstev se običajno označuje kot reinkarnacija?

T: Da. Samo s ponovnimi rojstvi se milijoni posameznih Egov lahko neprestano izpopolnjujejo in bližajo cilju končne popolnosti in počitka (ki potem traja enako dolgo, kolikor je trajala doba dejavnosti). (str. 171-172)

V: Kaj pa je pravzaprav karma?

T: Kot sem že rekla, vidimo v njej najvišji zakon vesolja, začetek in izvor vseh ostalih zakonov, ki vladajo v naravi. Karma je nezmotljiv zakon, ki usklaja posledice z vzroki na fizični, mentalni in duhovni ravni bivanja/obstoja. Noben vzrok ne ostane brez pripadajoče mu posledice, od največjega do najmanjšega, od kozmične motnje do giba vaše roke; zato je karma tisti nevidni in neznani zakon, ki modro, razumno in pravično prilagodi vsak učinek njegovemu vzroku in ga pripelje nazaj k povzročitelju. Čeprav je zakon sam nespoznaven, pa njegovo delovanje lahko zaznavamo. (str. 173)

V: Pravite, da vaši člani verjamejo v doktrino teozofije. Ker pa ne spadajo med adepte, ki ste jih pravkar omenili, morajo torej to doktrino slepo sprejemati. V čem je tedaj glede tega razlika med teozofijo in običajnimi religijami?

T: Kar vi imenujete “vera” in kar je v resnici slepa vera z dogmami v krščanskih religijah – to postane pri nas znanje, logično zaporedje nam znanih dejstev o naravi. Vaše doktrine temeljijo na interpretacijah, torej prevzetih pričevanjih vidcev, naše pa na nespremenljivem pričevanju vidcev. Običajna krščanska teologija, na primer, pravi, da je človeka ustvaril bog in da je sestavljen iz treh delov – telesa, duše in duha – ki so vsi bistveno pomembni za njegovo integriteto; vsi ti deli so potrebni – bodisi v grobi obliki fizičnega obstoja na zemlji ali v eterizirani obliki bivanja po vstajenju – da ga določijo enkrat za vselej, tako da ima vsak človek svoj stalen obstoj, ločen od drugih ljudi in od božjega. Teozofija pa nasprotno razlaga, da je človek emanacija neznanega, vendar vedno in povsod pričujočega božjega bistva, njegovo telo in vse drugo je nestalno, zatorej iluzija, utvara; samo duh v njem je trajna substanca, pa tudi ta izgubi svojo ločeno identiteto v trenutku popolne ponovne združitve z univerzalnim duhom. (str. 181)