Kulti in okultno so v današnjem času veliko v novicah.Vidimo članke o religioznih skupinah, ki planirajo armagedon ali pranje možganov mladih ljudi. Občasno se takšne zgodbe nanašajo na teozofijo kot kult. Okultno, na katerega se literatura pogosto nanaša, je napačno imenovano kot čaščenje hudiča, žrtvovanje živali in oskrunitev cerkva ali pokopališč. Kakšna je resnična povezanost med kulti ali okultnem in teozofijo?

Besedi kult in okultno se pogosto zamenjujeta, ker se slišita podobno, vendar nimata druga z drugo nič več kot nezmožnost ali pojavnost in oklevati ali imeti mnenje. In v pomenih, v katerih se ti dve besedi danes pogosto uporabljata, nima nobena povezave s teozofijo.

KULTI

Beseda kult prihaja od latinske besede colere, ki pomeni kultivirati ali častiti. Sprva je pomenila zelo nedolžno določen sistem religioznega čaščenja. V nadaljevanju je prišlo do pomena pretirane in nerazumne vdanosti osebi ali vzroku. Dandanes se pogosto uporablja za religiozne skupine, ki zahtevajo vso pokornost svojih članov.

Kulti, v tem novem smislu, so religiozne skupine, ki govorijo ljudem, kako razmišljati in kako ravnati. Kultni voditelji zahtevajo brezpogojno ubogljivost in lojalnost. Od kultnih pripadnikov se včasih zahteva, da zapustijo svojo družino in se posvetijo samo delu v kultu. Pogosto so podvrženi obliki pranja možganov, ki izbranca naredijo pripadnega in poslušnega.

Kultno obnašanje vendarle ni omejeno na marginalne organizacije. Katerakoli religiozna organizacija, ki trdi, da ima pravico do razlaganja svoje avtoritete do vseh svojih članov in ne dovoljuje nobene druge razlage, se obnaša kot kult. Kulti zahtevajo konstantnost vere in delovanja. Zadušijo svobodo zavesti.

Teozofi ugotavljajo, da je njihov pogled na življenje izražen v nekaj osnovnih zapisih, toda uradna politika Teozofskega društva je, da so vsa njihova pisanja in učenja odprta individualni interpretaciji in da nihče nima pravice narekovati, kaj naj drugi verjamejo ali počnejo. Torej teozofija uči, da sta kultno obnašanje in kultna mentaliteta nasprotna pravi spiritualnosti.

Skladno s teozofsko tradicijo, imamo znotraj nas vsi iskrico božanskega življenja, da eno življenje izraža samo sebe v vseh bitjih v vesolju. Vsa človeška bitja so torej sopotniki v romanju na velikem potovanju odkritja samega sebe. Čeprav teozofi spoštujejo in imajo korist od modrosti teozofske tradicije, priznavajo, da moramo vsi odkriti pot do nas samih in spoštovati tudi druge, ki delajo enako.

Samo z vadbo našega uma in zavesti lahko rastemo in napredujemo. Naš edini pravi vodič do pravega delovanja je glas znotraj nas, ki nas uči ljubiti in spoštovati samega sebe in druge. Teozofija pravi, da je altruizem ali skrb za dobrobit drugih ključ do pravega življenja. Če skrbimo za blagostanje drugih, jih skušamo prepričati, ne z obvladovanjem ali vsiljevanjem naših prepričanj, temveč z našimi vsakodnevnimi principi.

OKULTNO

Beseda okultno prihaja iz latinske occulere, ki pomeni skrito, prikrito, zamolčano. Izvorno pomeni preprosto »skrito«. Kasneje se je beseda nanašala na nekaj, kar ni na razpolago navadnim čutom ali razmišljanju, ker je pregloboko ali preveliko za besede, nekaj transcendentalnega. Teozofi uporabljajo besedo v zadnjem smislu.

Teozofija uči, da je svet čudovito kompleksen prostor, kjer (kot je Hamlet rekel svojemu prijatelju Horatiusu) “je več stvari na nebu in zemlji, kot sva sanjala v svoji filozofiji.” Danes vemo, da je atmosfera okrog nas polna radijskih in televizijskih valov, ki jih ne moremo videti ali slišati direktno, prav tako pa tudi druge vrste energij, ki bežijo pred našim očmi in ušesi. Vsi takšni valovi in energija so okultni – tj., skriti našim navadnim čutom – toda na nas delujejo in lahko se naučimo, kako jih uporabljati.

Reči, da je nekaj okultno, je zgolj reči, da je onkraj našega dosega percepcije razumevanja – ne, da je nadnaravno (izven narave) ali pa celo nenormalno. Je samo del narave, ki nam ni očitna, prav tako kot lahko misli neke osebe vplivajo na drugo, ali sposobnost nekaterih ljudi, ki lahko predvidijo prihodnost. Stoletja je bila beseda okultno uporabljana v tem smislu.

V današnjih časih sta besedi okultno in okultizem dobili nov, razvrednoten in celo zlovešč pomen. Pogosto sta povezani s fenomeni kot so verovanje v hudiča, živalskega žrtvovanja, drog, duhovi, napovedovanjem prihodnosti in vrsto drugih stvari. Iz tega razloga je oddelek okultno v knjigarnah napolnjen s knjigami, ki imajo opravka z raznolikimi temami – nekaterimi uglednimi, nekaj neumnimi in nekaterimi ničvrednimi, če ne dejansko zlobnimi.

Teozofija nima nič s temi novimi pomeni okultnega, ki so bile sprožene zadnjih nekaj dekad. Teozofski pogled je, da je hudič popularnega izročila mit in nerazumevanje simbola. Teozofija tudi uči, da je prvi korak k spiritualnemu napredku čisto življenje, ki vključuje spoštovanje in svetost vsega življenja.

Mnogi teozofi so to idejo razširili in so postali vegetarijanci ter ne nosijo krzna, ker verjamejo, da je ubijanje živali brez potrebe in moralno narobe. Teozofija uči, da moramo biti zelo previdni in naj ne spreminjamo naše zavesti z umetnimi sredstvi, zato se mnogi teozofi izogibajo mamilom, vključno z alkoholom in tobakom, razen po naročilu zdravnika.

  TEOZOFIJA

Teozofija priznava in spoštuje skrito stran življenja – energijska polja, ki obkrožajo vsa živa bitja, moč misli, intuitivno razumevanje itd – in pričakuje, da se bodo nekega dne ljudje naučili ravnati s temi stvarmi bolj direktno kot se lahko zdaj. Kar je nekoč bilo okultno, bo v tem prihodnjem času namesto, da bi bilo skrito, postalo del našega zavestnega znanja.

Teozofija uči, da se lahko razvijamo proti prihodnjemu znanju samo skozi naša dela in da se nihče ne sme vmešavati v naše pravice in dolžnosti, da se sami odločamo in odkrivamo resnico za nas same. Ta odnos je izražen v motu Teozofskega društva:

» Ni je višje religije od resnice«

Ko govorimo o religiji iz tega mota, ne gre samo za veroizpoved in cerkvene dogme. Je sistem verovanj, ki omejuje  človeški um. Religijo lahko naredimo iz znanosti, politike, naših predsodkov ali celo same teozofije.

Teozofija poučuje enotnost vsega življenja, temeljni red vesolja in namernost obstoja. Uči, da imamo kot človeška bitja  neomejeni potencial znotraj nas, da imamo možnost, da razvijemo naš potencial, in da je pot do potenciala nam vsem dostopna. Osnovne ideje teozofije se lahko strnejo na različne načine, enega od njih imenujemo” tri resnice belega lotosa”:

  1. Človeška duša je nesmrtna in njena prihodnost je prihodnost stvari, katere rast in sijaj nimata mej.
  2. Načelo, ki daje življenje, biva v nas in okrog nas, je neumrljivo in večno dobro, se ga ne sliši, vidi ali vonja; toda začuti ga ta, ki si želi zaznavanja.
  3. Mi vsi smo sami dajalci prava, delilci slave ali mraka samim sebi, odrejamo si življenje, naše nagrade in naše kazni.

Teozofi so kristjani in judi, muslimani in zoroastrijanci, hindujci in budisti, agnostiki in svobodomisleci. Priznavajo dobroto vesolja, častijo potencial v vsakem človeku in spoštujejo raznolikost in odgovornost vsake osebe. Verjamejo, da besede velikega indijskega učitelja Bude svojim somišljenikom, ko je bil na svoji smrtni postelji, lahko navdahnejo vsakega človeka katerekoli kulture:

»Delaj na svoji rešitvi s pridnostjo.«