Robert Wright

Založba Mladinska knjiga

a

             Človek v knjigi O nastanku vrst skorajda ni omenjen. Prvotna izdaja je nedvoumno ogrozila tako biblijsko tolmačenje robertwrightnašega lastnega nastanka kakor tolažilno zazibanost v prepričanje, da smo več kot le živali; Charlesu Darwinu ne bi prav nič koristilo, ko bi to še podžigal. Šele proti koncu zadnjega poglavja preprosto omeni, da bomo skozi preučevanje evolucije več »izvedeli o izvoru človeka in njegovi zgodovini«. V istem odstavku smelo ugotovi, da bo »v daljni prihodnosti … psihologija dobila novo osnovo«. (str.11)

            Novi darvinistični sociologi se bojujejo z doktrino, ki je v njihovi vedi prevladovala večji del dvajsetega stoletja: da biologija ni hudo pomembna in da nas je edinstveno prilagodljivi človeški duh skupaj z edinstveno silo kulture iztrgal evolucijskim koreninam; da ni edinstvene vrojene človeške narave, ki bi gnala naša dejanja, temveč da je naša temeljna narava ravno v tem, da smo gnani. Kakor je pred stoletjem zapisal oče sodobne sociologije Emile Durkheim: človeška narava je »nedoločeno gradivo, ki ga družbeni dejavnik oblikuje in spremeni«. Po Durkheimu zgodovina potrjuje, da so še celo tako globoko doživeta čustva, kot so spolno ljubosumje, očetova ljubezen do otroka ali otrokova ljubezen do očeta, »daleč od tega, da bi bila vrojena v človekovi naravi«. Po njegovem mnenju je duh v osnovi pasiven – deluje kot posoda, v katero se med odraščanjem postopno zliva krajevna kultura; če duh postavlja kakšne okvire vsebini kulture, so ti izjemno široki. Leta 1917 je antropolog Robert Lowie zapisal, da »načela psihologije ne morejo pojasnjevati kulturnih pojavov, prav tako kakor razlogov za arhitekturne sloge ne moremo iskati v gravitaciji.« Celo psihologi so duh pogosto obravnavali kot nepopisan list. Behaviorizem, ki je obvladoval psihologijo večji del dvajsetega stoletja, temelji predvsem na misli, da ljudje navadno delajo tisto, za kar so nagrajeni, in ne delajo tistega za kar so kaznovani; tako se neoblikovani duh oblikuje. V utopičnem romanu Walden II B. F. Skinerja iz leta 1948 zavist, ljubosumje in druge antisocialne vzgibe odstranjujejo s strogim režimom pozitivnega in negativnega utrjevanja. (str. 13)

            Če se zdi, da je to lahko sprejeti, najverjetneje ne razumete dobro. Vaše celotno telo – ki je veliko bolj zapleteno in ubrano od česarkoli, kar so kdaj izdelale človeške roke – je bilo ustvarjeno v tisočih drobnih korakov in vsak korak je bil naključen; vsak drobceni korak med vašim bakterijskim prednikom in vami je slučajno pomagal nekemu vmesnemu predniku, da je uspešneje spravil svoje gene v naslednji rod. Kreacionisti, privrženci teorije o božjem stvarjenju sveta, včasih pravijo, da je verjetnost, da bi človek nastal s postopkom naključnih genskih sprememb, približno enaka verjetnosti, da bi opica z naključnim udarjanjem po tipkah napisala Shakespearova dela. No, seveda, ne ravno zbranih del, vsekakor pa daljše, prepoznavne odlomke. (str. 29-30)

            Nobeno človeško dejanje ne vpliva tako očitno na prenos genov kakor spolnost. Zato so v vsej človekovi psihologiji ravno stanja duha, ki vodijo k spolnosti, najboljši kandidati za evolucijsko razlago: surova pohota, sanjava zanesenost, trdna (ali vsaj taka, da daje občutek trdnosti) ljubezen in tako naprej – osnovne sile, med katerimi odraščajo ljudje po vsem svetu, med njimi tudi Charles Darwin. (str. 33)

            Williams je okrepil in razširil logiko Batemanove razprave iz leta 1948. Vprašanje moških genskih interesov v primerjavi z ženskimi je obdelal v smislu »žrtve« potrebne za razmnoževanje. Moški sesalec skoraj ničesar ne žrtvuje. Njegova »bistvena vloga se lahko konča s kopulacijo, ki zanj predstavlja zanemarljivo potrošnjo energije in snovi, njegovo pozornost pa le za hip odmakne od ključnih dejavnikov za varnost in dobro počutje«. S tem, da moški nimajo veliko izgubiti, lahko pa veliko pridobijo v valuti naravnega izbora, se jim splača »agresivno in nemudoma stremeti k parjenju s toliko samicami, kolikor jih je na voljo«. Za samico pa, po drugi strani, »kopulacija lahko pomeni obvezo daljšega bremena, tako v mehanskem kot fiziološkem pomenu, z vsemi številnimi spremljajočimi napori in nevarnostmi«. Zato je v njenem genskem interesu, da »prevzame breme razmnoževanja« le, ko se zdijo okoliščine ugodne. In »ena od najpomembnejših okoliščin je oplojevalni samec«; ker »imajo nenavadno sposobni očetje praviloma navadno sposoben naraščaj«, je »samica v prednosti, če zna izbrati najsposobnejšega moškega, ki je na voljo…« (str. 44)

            S poželenjem in podobnimi čustvi nas naravni izbor pripravi do tega, da ravnamo, kakor da bi si želeli veliko potomcev in bi vedeli, kako priti do njih, pa če jih dobimo ali ne. Če naravni izbor  ne bi deloval tako, temveč bi bila namesto tega težnja po razmnoževanju prepuščena razumskim odločitvam, bi bilo življenje precej drugačno. Možje in žene na primer ne bi zapravljali časa za zaščiteno zunajzakonsko spolnost; ali ne bi uporabljali zaščite ali pa bi se odrekli spolnosti. (str.47)

            Zelo pomemben dokaz za razlike med moškimi in ženskami najdemo tudi pri naših najtesnejših sorodnikih. Človeku podobne opice – šimpanzi, pritlikavi šimpanzi (ali bonobi), gorile in orangutani – seveda niso naši predniki; vsi so se razvijali od časa, ko so se njihove poti ločile od naše. Vendar so se poti cepile pred osmimi milijoni let (za šimpanze in bonobe) in šestnajstimi milijoni let (za orangutane). To ni prav veliko za biološki razvoj. (Za primerjavo: avstralopitek, naš prednik, ki je imel sicer opičjo glavo, hodil pa je pokonci, se je razvil pred šest do osem milijoni let, torej le malo po »odcepitvi« šimpanzov. Homo erectus z možgani med opičjimi in našimi, se je razvil pred poldrugim milijonom let.) (str. 50-51)

            Izbiro samic je izjemno težko odkriti, dolgoročni dokazi za učinek izbire pa so nejasni. So samci večji in močnejši od samic le zato, ker so močnejši osebki premagali šibkejše in so se uspešno parili s samico? Ali pa tudi samice raje izberejo močnejše samce, ker so samice s to prirojeno preferenco imele močnejše in zato bolj plodovite sinove, njihove številne hčere pa so potem podedovale babičin okus?

            Ne glede na tovrstne težave lahko mirno zatrdimo, da so na en ali drugi način samice pri vseh vrstah človeku podobnih opic izbirčne. Samica gorile, ki je v splošnem vezana na spolnost z enim samim, dominantnim samcem, ga lahko tudi zapusti. Ko se njenemu tropu približa tuj samec in si z vodjem tropa začneta groziti in se morda celo stepeta, se samica lahko odloči, da gre s tujim samcem, če nanjo naredi dovolj velik vtis. (str.52-53)

            Po svoje je smiselno gledati na purane in ljudi ločeno in ne pod skupnimi darvinističnimi pravili. Naše vedenje je res pod bolj pretanjenim in najverjetneje bolj »zavestnim« nadzorom kakor pri puranu. Moški se lahko zavestno odločijo, da jih kaj ne vzburi, ali pa se vsaj zavestno odločijo, da ne bodo gledali česa, za kar vedo, da jih bo vzburilo. Včasih se celo držijo svojih odločitev. In čeprav se lahko purani vsaj navidez podobno odločajo (puran, ki mu je za petami človek s puško, se lahko odloči, da zdaj pač ni čas za ljubezen), je vendarle povsem jasno, da nikjer v živalskem kraljestvu ne najdemo toliko kompleksnih in pretanjenih možnosti kakor pri ljudeh. Nekaj posebnega je tudi zasledovanje ciljev na zelo dolgi rok, česar so sposobni le ljudje. (str.54)

            Williams je poudaril, da se moramo, če želimo izvajati resno evolucijsko analizo, osredotočiti na usodo konkretnega gena. Če »gen za zvestobo« (ali »gen za nezvestobo«) oblikuje vedenje ženske tako, da bo veliko kopij gena prešlo v prihodnje rodove, bo že po definiciji uspeval. Nepomembno je, ali se na poti gen pomeša z geni njenega moža ali poštarja. Kar zadeva naravni izbor, so vsa vozila enako dobra. (Ko govorimo o »genu« za karkoli – zvestobo, nezvestobo, nesebičnost, krutost -, navadno pretirano poenostavljamo; zapletene značilnosti izhajajo iz medsebojnega sodelovanja več genov, vsak od njih pa je bil praviloma izbran zaradi delnega prispevka k večji sposobnosti vrste. (str.57)

            Dovolj jasno je, zakaj so moški nagnjeni k temu, da pomagajo pri vzgoji otrok. Več dejavnikov je bilo v naši nedavni zgodovini razvoja, zaradi katerih se s stališča samčevih genov roditeljsko vlaganje splača. Z drugimi besedami, zaradi teh dejavnikov so se geni, ki so samca vodili v ljubezen do potomcev – da je skrbel zanje, jih branil, hranil in izobraževal -, razmnožili bolj od genov, ki so navajali k odmaknjenosti od družine. (str.58)

            Pri vrstah z razmeroma majhnim roditeljskih vložkom samcev je dvorjenje, kakor smo videli, dokaj preprosto: samec si močno želi spolnosti, samica pa ni tako zagreta. Lahko si želi nekaj časa, da (podzavestno) pretehta kakovost njegovih genov, ali tako, da ga neposredno oceni, ali tako, da ga opazuje v tekmi z drugimi samci, ki se prav tako potegujejo zanjo. Lahko tudi preveri, kakšne so možnosti, da je nosilec bolezni. In lahko skuša izkoristiti visoko ceno svojih jajčec in pred parjenjem od samca dobi darilo. To »poročno darilo« – natančno gledano, gre za droben roditeljski vložek, saj nahrani samico in njena jajčeca – opazimo pri številnih vrstah, od prvakov do nekaterih vrst muh. (Samica muhe vztraja pri tem, da se med parjenjem hrani z mrtvo žuželko. Če z obedom konča, preden je samec opravil svoje, se lahko odpravi iskat novo hrano in samca pusti na cedilu. Če pa je prepočasna, se lahko zgodi, da ji samec zapleni preostanek hrane za darilo novim partnericam.) Večino skrbi samica lahko razreši razmeroma hitro in prav nobenega razloga ni, da bi se dvorjenje vleklo več tednov. (str.60)

            V vsem drugem so se odgovori moških in žensk skladali. Partner, s katerim bi resno hodili, bi moral biti nadpovprečno pameten, partner, s katerim bi se bili pripravljeni poročiti, pa bi moral biti še pametnejši. Te ugotovitve iz leta 1990 se skladajo z napovedmi Triversa v članku iz leta 1972 o roditeljskem vložku. Zapisal je, da bi pri vrsti z visoko stopnjo roditeljskega vložka samcev »naravni izbor privedel do samcev, ki bi razlikovali med samicami, ki bi jih želeli le oploditi, in samicami, s katerimi bi skupno vzgajali mladiče. Pri prvi bi moral biti bolj zagret za samo spolnost in manj zahteven pri izbiri partnerja kakor samica do njega, do druge pa bi moral biti približno enako zahteven kakor ona do njega.« (str.65)

            Vzemimo ribo morski mesec. Povprečni samec te ribe odraste, zgradi kopico gnezd, čaka na samice, da odložijo jajčeca, ter potem jajčeca oplodi in varuje. Zelo vesten član družbe je. Vendar mora skrbeti za veliko gnezd, tudi do 150, in njegovo skrb zlahka spodkoplje manj skrben samec, klatež. Klatež se smuka naokrog, ob priložnosti oplodi jajčeca, potem pa zbeži in pusti, da za jajčeca skrbi prevarani samec. Klateži se v določenem življenjskem obdobju celo obarvajo kot samice in se podobno vedejo, da bi prikrili svoje potuhnjene operacije. (str.77)

            Pri iskanju odgovora na vprašanje »Zakaj monogamija« moramo najprej razumeti, da za nekatere družbe, ki jih je raziskala antropologija – z nekaterimi lovskimi in nabiralskimi družbami vred -, vprašanje sploh ni tako begajoče. Te družbe so se prebijale na robu preživetja. V takih družbah, kjer rezervnih zalog praktično ni, bi moški, ki bi svoje dobrine delil na dve družini, tvegal, da preživi le malo njegovih otrok ali celo nobeden. A tudi če bi tvegal ustvarjanje druge družine, bi le težko našel drugo ženo. Le zakaj bi se odločila za polovico reveža, če ima lahko celega reveža. Iz ljubezni? Toda kako pogosto bo ljubezen tako hudo zatajila? Namen ljubezni je vendar, da žensko privlači tak moški, ki bo lahko dobro skrbel za njen naraščaj. Poleg tega, zakaj bi njena družina – in v predindustrijskih družbah družine pogosto odločno in pragmatično oblikujejo nevestino »izbiro« – prenašala takšne neumnosti? (str.95)

            Nekaterim darvinistom se morda zdi tak sklep tako logičen, da bodo imeli preverjanje za zapravljanje časa. Vendar sta Daly in Wilsonova to vendarle storila. Tisto, kar sta odkrila, je presenetilo celo njiju. Leta 1976 je bilo za otroka, ki je živel vsaj z enim nadomestnim staršem, stokrat bolj verjetno, da bo doživel zlorabe s smrtnim izidom, kakor za otroka, ki je živel z obema biološkima staršema. V nekem kanadskem mestu je bila v osemdesetih letih dvajsetega stoletja verjetnost, da bo otroka ubil eden od staršev, sedemdesetkrat večja, če je bil eden od staršev le krušni, kakor če sta bila oba starša biološka. Seveda je med otroki, ki živijo s krušnimi starši, vendarle zelo malo umorjenih, tako da ne moremo reči, da je otrok obsojen na smrt, če se njegova mati loči in znova poroči. Vendar vzemimo pogostejši problem grobega ravnanja, ki se ne konča s smrtjo. Otroci, mlajši od deset let, ki so živeli z enim krušnim in enim biološkim staršem, so doživeli do štiridesetkrat več takih dejanj, kakor tisti, ki so živeli z obema biološkima staršema. (str. 103)

            Zapisek je razdeljen na dva stolpca, Poroči se in Ne poroči se, nad njima pa obkrožene besede »To je zdaj vprašanje«. V stolpcu za poroko so bile naslednje postavke: »otroci (če bog da), stalna sopotnica (in prijateljica na starost), ki izkazuje zanimanje, predmet ljubezni in zabave«. Po preudarku je k zadnjemu dodal »vsekakor bolje kakor pes«. Nadaljeval je: »dom in nekdo, ki skrbi za hišo, sladkosti glasbe in ženskega klepeta; vse to je dobro za zdravje, a huda potrata časa.« Nedisciplinirano je s stolpca za poroko skrenil na pomemben dejavnik proti poroki, tako pomemben, da ga je kar podčrtal. Časa, ki mu ga bo tratil zakon, se je lotil še podrobneje v ustreznem stolpcu proti poroki. Če se ne bi poročil, je zapisal, bi obdržal »svobodo, da grem, kamor želim – izbiro družbe, pogovore s pametnimi možmi v klubih. Ne bi bilo treba obiskovati sorodnikov in se jim prilagajati. Strošek in skrb z otroki. Morda družinski prepiri. Izguba časa. Ne bi mogel brati zvečer – debelost in brezdelje. Napetost in odgovornost. Manj denarja za knjige itd. Če bi imel veliko otrok, bi moral povečati zaslužek.« (str.113)

            Večina sodobnih mater se znajde daleč na eni ali na drugi strani zadovoljne srednje poti, po kateri se navadno giblje ženska v lovsko-nabiralski družbi. Delajo po štirideset ali petdeset ur na teden, skrbi jih, ali je vrtec dovolj dober za otroka, in živijo z rahlim občutkom krivde. Ali pa so samo gospodinje in same vzgajajo otroke in jih enoličnost življenja spravlja ob pamet. Seveda si nekatere gospodinje znajo tudi v prehodnem in anonimnem sodobnem okolju ustvariti čvrsto družbeno infrastrukturo. Ženske, ki tega ne zmorejo, pa so skoraj nujno obsojene na nesrečno bivanje. Ni presenetljivo, da je sodobni feminizem doživel razcvet v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, potem ko je povojna rast predmestij razvodenila pomen soseščine in raztresla širšo družino na vse strani. Ženske niso ustvarjene za to, da bi bile predmestne gospodinje. (str. 135)

            O sebi radi mislimo, da smo nesebični. In včasih smo res. V primerjavi z družbenimi žuželkami pa smo pravi prašiči. Čebele umirajo za druge čebele, ko napadejo vsiljivca. Nekatere mravlje se prav tako žrtvujejo v korist mravljišča. Druge preživijo svoje življenje kot vrata, ko varujejo vhod pred nepovabljenimi žuželkami, ali kot mehovi, ki visijo s stropa za primer pomanjkanja. Ti kosi pohištva nimajo potomcev. (str. 151)

            Če poznamo Hamiltonovo teorijo, laže dojamemo povezavo, ki jo je Darwin videl med kravo z odličnim mesom, ki jo zakoljejo in pojedo, in mravljo delavko, ki trdo dela vse življenje, ne da bi se razmnoževala. Gen v kravi, odgovoren za dobro meso, res ni bil prav nič koristen za njegovo vozilo, ki je končalo pod nožem, in ne more storiti ničesar za neposredno gensko nasledstvo vozila: mrtve krave se pač ne morejo razmnoževati. Gen pa  vendarle naredi veliko za posredno gensko zapuščino, saj s vplivanjem na dobro meso doseže, da bo kmet še naprej redil bližnje sorodnike krave, med temi pa jih ima zagotovo nekaj tudi izvod tega gena. Podobno velja za sterilno mravljo. Mravlja nima neposrednih potomcev, geni, ki so za to odgovorni, pa prav dobro uspevajo, če mravlja čas in energijo, ki bi ju porabila za razmnoževanje, vloži v skrb za bližnje sorodnike, ki se razmnožujejo. Čeprav pri teh sorodnikih gen za sterilnost miruje, je vendarle navzoč in se prenese v naslednji rod, tam pa spet proizvede množico sterilnih altruistov, predanih nalogi, da ga prenesejo naprej. Prav v tem so si delavke pri čebelah in krave z okusnim mesom podobne: nekateri geni preprečujejo nadaljevanje po eni poti, s tem pa olajšajo prenos po drugih poteh, končni rezultat pa je večji prenos. (str. 157)

            Strategija programa MILO ZA DRAGO – stori drugim, kar so drugi storili tebi – ima kar nekaj skupnega s povprečnim človekom. Nima pa človeškega predvidevanja. Ne razume vrednosti vzajemnega sodelovanja, vračanja usluge. Uslugo (ali pomanjkanje usluge) enostavno vrne. V tem pogledu je morda bolj podoben našem predniku z majhnimi možgani, avstralopiteku. (str. 188-189)

            Zgražanje je še veliko več vredno, če je vidno v javnosti. Če se razve, kako borbeni ste za svojo čast in če en sam krvav pretep s pestmi odvrne celo množico sosedov, ki bi vas sicer morda goljufali, čeravno malo ali poredko, se je pretep splačal. V družbi lovcev in nabiralcev, v kateri je skoraj vsako dejanje javno in se čenče hitro širijo, pa je občinstvo za pretep bolj ali manj vsesplošno. Zanimivo, da je tudi v sodobni industrijski družbi največkrat navzoče občinstvo, ko moški ubije moškega, ki ga pozna. Tak vzorec se zdi nesmiseln – zakaj neki bi si morilec želel priče -, razen v okvirih evolucijske psihologije. (str. 196)

            Seveda pa nam naravni izbor ni obljubljal življenja, postlanega z rožicami. Nobene »želje« nima, da bi bili srečni. »Želi« si le, da čim širše razpečujemo gene. V Darwinovem primeru ta plat nikakor ni bila zanemarjena. Darwin je imel deset otrok, od tega jih je sedem preživelo otroštvo. Ko torej skušamo ugotoviti, kakšne drobne značilnosti je naravni izbor vtkal v našo vest, ni nobenega očitnega razloga, da ne bi Darwinove vesti uporabili kot dokazno gradivo za v splošnem uspešno prilagoditev. Če ga je pripravila do tega, da je storil, kar je bilo treba za povečanje genske zapuščine, je morda vendarle delovala pravilno, tudi če je bolelo. (str. 201)

            Najbolj prebrisano doseganje družbenega položaja lahko priznamo šimpanzu Miku iz skupine, ki jo je preučevala Jane Goodall v Afriki. Mike ni bil ravno največji primerek, je pa ugotovil, da si lahko pridobi spoštovanje bolj možatih samcev, če teče proti njim in ropota s praznimi posodami za petrolej, ki jih vihti v rokah. Goodallova je zapisala: »Včasih je Mike tudi do štirikrat zapored ponovil svojo predstavo, vmes pa je počakal toliko, da so se samci spet sprostili, potem je spet napadel. Ko se je končno ustavil (pogosto točno na mestu, kjer so prej sedeli drugi samci), so se včasih vrnili in ga začeli podložno čohati. Mike si je pridobil še druge človeške predmete, da je podkrepil svoje predstave: stole, mize, škatle, stojala, karkoli je že bilo pri roki. Sčasoma nam je uspelo vse te predmete pritrditi.« (str.240)

            Enega od bioloških pogledov na tak konflikt je prispeval Paul D. MacLean. Človeške možgane je imel za »troedine«, s tremi deli, ki odsevajo našo evolucijo: plazilsko jedro (sedež naših najosnovnejših nagonov), obdano s prasesalskimi možgani (ki so, med drugim, naše prednike obdarili z naklonjenostjo do potomcev), ti pa so obdani z novosesalskimi možgani. Veliki novosesalski možgani abstraktno razmišljajo in omogočajo govor, morda pa tudi (selektivno) naklonjenost do ljudi zunaj družine. MacLean meni, da so ti zunanji možgani nekakšna »služkinja«, ki racionalizira in upravičuje ter ubesedi delovanje notranjih delov. Tako, kakor velja za druge enostavne modele, je tudi ta zavajajoče preprost, vendar lepo odseva pomembno značilnost naše evolucije: razvijali smo se od samotarjev do družabnih bitij, ob tem pa sta postajala iskanje hrane in prizadevanje za spolnostjo vse bolj zakriti in dovršeni dejavnosti. (str.310)

            Človeško vedenje zastavlja še veliko drugih darvinističnih vprašanj. Kakšno vlogo imata humor in smeh? Zakaj se ljudje izpovedujejo na smrtni postelji? Zakaj se zaprisežejo revščini in čistosti in včasih prisego celo izpolnijo? Kakšna je natančna vloga žalovanja? (Zagotovo kaže na čustveni vložek v preminulega kakor smo predpostavili v sedmem poglavju, ta pa je gensko smiseln, dokler je človek še živ. Kako pa genom koristi žalovanje, ko človeka ni več, ni jasno.) (str.372)