Multikulturnost – Napredek ali ovira
MULTIKULTURNOST – NAPREDEK ALI OVIRA
1.Pojmovanje ključnih izrazov
Multikulturnost, medkulturni dialog, multikulturalizem
Pojem multikulturnosti je tesno povezan s socializacijo, procesom včlenitve posameznika v družbeno življenje. Multikulturalizem pomeni težnjo po ohranitvi kulturne različnosti. Multikulturalizem v najbolj načelnem pomenu lahko razumemo kot ideologijo, ki varuje in pospešuje mnogoterost kultur.
V današnjem času globalizacije je multikulturnost vrednota, ki naj bi jo spoštovali in upoštevali, vendar se še vedno pojavljajo diskriminacija, predsodki in stereotipi, tako da multikulturnost predstavlja izziv.
Večkulturnost je še vedno problem, ko se znajdemo v območju medkulturnosti, v katerem se dogajajo vsakršne (družbene, kulturne, medosebne, politične..) interakcije v območju raznolikosti. Identitete, tradicije, običaji, simboli, religije in nenazadnje različne govorice opredeljujejo prostor srečevanj, ki smo ga označili kot družbeni prostor večkulturnosti ( Štrajn, 2009,77).
Medkulturni dialog razumemo kot čim bolj odprto in spoštljivo komunikacijo med ljudmi iz različnih družbenih okolij. Gre za izmenjavo mnenj med posamezniki ali skupinami različnih narodnosti, kultur, veroizpovedi, jezikov, generacij, socialnih okolij …
V vse bolj globalni in večkulturni družbi je neprestano srečevanje s kulturno raznovrstnostjo za večino prebivalstva postalo dejstvo, hkrati pa še vedno za vse to ostaja velik izziv. Sobivanje kulturno, versko, jezikovno ali svetovnonazorsko različnih ljudi bogati posameznike in družbo kot celoto, vendar ni vedno enostavno. Dejansko smo danes nemalokrat v dilemi: na eni strani upoštevamo kulturne razlike, a če hočemo živeti skupaj, moramo te razlike vsaj delno zanikati. Pomembno je, da stalno aktivno presegamo delitve na ‘mi in oni’, ‘naši in drugi’, ‘na naši in njihovi strani’. To še posebej velja za javno, predvsem pa politično komunikacijo. Prisila razmišljanja o homogenih skupinah zapira prostor za udejanjanje medkulturnega dialoga, saj slednji ne dopušča delitve ljudi na homogene skupine in kategorije.
Medkulturni dialog se odvija na različnih področjih in ravneh, socializacija za multikulturnost pa je bistvena že v šolskem okolju, kjer se srečujemo z rasno, kulturno in nacionalno drugačnostjo.
Medkulturni dialog je več kot le učenje jezika okolja. Ravni delovanja, spodbujanja medkulturnega dialoga so: družbeno politična, šolska, institucionalna raven, vzgojno-izobraževalni proces in pedagoška raven – od “pedagogike za tujce” do “medkulturne pedagogike”, ki je pogojena z medkulturnimi zmožnostmi in kompetencami na področju izobraževanja.
V Republiki Sloveniji imamo dve tradicionalni nacionalni manjšini – italijansko in madžarsko narodno skupnost – ter posebno romsko etnično skupnost. Vse tri skupnosti so ustavno zavarovane (64. in 65. člen Ustave RS).
Na področju Slovenije in v evropski uniji je aktualno reševanje romske problematike z integracijo v širšo družbeno skupnost.
V skladu z Zakonom o romski skupnosti v Republiki Sloveniji se izvaja nacionalni program ukrepov za Rome in so ustvarjeni pogoji na vseh področjih družbene organiziranosti, začenši z vzgojo in izobraževanjem. Pri ljudskem štetju z nastankom naše samostojne države so v večini navedli kot svoj materni jezik romščino.
Pojem multikulturalizem s primerom Švedske
Multikulturalizem je nov teoretični in politični pojem, ki se je pojavil pred tridesetimi leti in okrog katerega se vrtijo sodobne razprave o medkulturnem dialogu, ustroju družb, migracijah. Marina Lukšič Hacin razdeli rabo pojma multikulturalizem na tri različne primere. S tem pojmom lahko samo opisujemo realnost, ko se v isti državi nahaja več različnih kulturnih ali etničnih skupin; lahko se uporablja kot teoretska kategorija za analiziranje odnosov med različnimi kulturnimi in etničnimi skupnostmi in v tretjem primeru se multikulturalizem »pojavlja znotraj političnih programov in gibanj, ki zagovarjajo spremembe obstoječih odnosov med dominantno kulturo in t. i. avtohtonimi etničnimi manjšinami, ali na drugi strani kot princip uradne državne politike do priseljencev«.[4] Poudariti moram, da se vse sodobne države in družbe morajo ukvarjati s pojavom multikulturalizma, tudi če ga zanikajo. Gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene »nacionalne«. V prvi vrsti so to seveda etnično drugačne manjšine, pa prvobitni prebivalci, narodne manjšine, migranti in celo ženske ter gejevsko in lezbično usmerjeni posamezniki. Vsi ti zahtevajo priznanje svojega stila življenja in vrednot, ki so drugačne od dominantnih, lahko pa tudi diskriminirane in preganjane.[5] V temelju gre pri multikulturalizmu, ki ga teoretiki različno interpretirajo, za eno skupno potezo: zanikanje, da obstaja samo ena možna obravnava kulturnih razlik, to je, ali asimilacija ali marginalizacija. Kot pravi Milan Mesić: »Multikulturalizem torej ne zadeva samo kulture, temveč tudi odnose moči in dominacije. Prizadeva si za ukinjanje ali vsaj slabitev mehanizmov socialnega izključevanja«.[6] Zagovorniki multikulturalizma trdijo, da priznavanje razlik in različnosti utrjuje socialno kohezivnost in pravičnost. Nasprotniki trdijo, da multikulturalizem zagovarja kulturni relativizem in zanika pomen skupnih norm in pravil. Vsi se strinjajo, da so ključne razlike, o katerih govori multikulturna kontroverza, etnične razlike in oboji imajo, povsem očitno, prav.
“Naj končam s posebnim primerom multikulturalizma in medkulturnega dialoga v povezavi z migracijami. Švedska je edina evropska država, ki je načelo multikulturalizma vnesla v ustavo in vgradila v politični in socialni sistem. Leta 1975 so sprejeli odločitev, da so multikulturna družba, da priseljeni ljudje niso “gastarbajterji”, začasno uvoženi pari delovnih rok, pač pa ljudje, ki imajo družine, otroke, življenjske aspiracije in so si na Švedskem ustvarili svoj dom. Multikulturalizem temelji na treh načelih: enakosti življenjskega standarda, svobodi izbire glede tega, kako močno si želi biti migrant integriran v švedsko družbo, in partnerstvu.[7] Enakost življenjskega standarda pomeni pravico do zaposlovanja, izobraževanja, stanovanja in socialnih oblik pomoči. Pravice obsegajo tudi volilno pravico za tujce, zastonj prevajalce, kjerkoli jih potrebujejo, brezplačne tečaje švedskega jezika. V šole je bilo uvedeno brezplačno poučevanje maternega jezika otrok, ki šole obiskujejo, društvenemu organiziranju in delovanju priseljencev pa je bila dana velika finančna pomoč in politična spodbuda. Posebej pomemben in premisleka vreden je poseben tip državljanstva, ki ga je s temi ukrepi uvedla švedska politika. Kot pravi Marina Lukšič Hacin, se je pojavil »multikulturalen tip državljanstva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specifično obliko etnije in državljanstvom kot političnim statusom v odnosu med posameznikom in državo. Nacija je opredeljena kot politična skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprejmejo v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugačnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etničnem ključu«.[8] Bistven element tega sistema je seveda prag tolerantnosti, ki je postavljen tam, kjer se začne pravnopolitična ureditev, predpisana s strani države. In tam je postavljen za vse enako. Paradoks multikulturalizma je s tem razrešen, čeprav ostajajo elementi rasizma in ksenofobije, ki jih mora vsaka družba vsakodnevno premagovati. “(Mirjam Milharčič Hladnik)
[1] Izraz hyphenated identity je termin, ki je nastal v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja in velja za priseljence, ki čutijo pripadnost tako kulturi, iz katere so prišli, kot tudi državi in kulturi, v katero so se priselili. Na začetku je imel slabšalen pomen, ki pa je s politiko multikulturalizma pridobil pozitiven predznak. Uporablja se tudi v prenesenem pomenu za moderno pojmovanje identitete kot večplastne, hibridne, fluktuirajoče identitete.
[2] Več o vlogi šolskega sistema pri vzpostavljanju medkulturnega dialoga in multikulturne politike. V: Mirjam Milharčič Hladnik, Šolske izkušnje v multikulturnem okolju Združenih držav Amerike, Dve domovini/Two Homelands 20, 2004, 217–232.
[3] Maxine Schwartz Seller, To Seek America, A History of Ethnic Life in the United States of America, Jerome S. Ozer, 1988, 268.
[4] Marina Lukšič Hacin, Konceptualne dileme v razpravah o multikulturalizmu in globalizaciji, Dve Domovini/Two Homelands 19, 2004, 109.
[5] Temeljno delo za razumevanje multikulturalizma je knjiga Milana Mesića, Multikulturalizam, Društveni i teorijski izazovi, Školska knjiga, Zagreb, 2006. Za natančnejše razumevanje tega kompleksnega sodobnega problema je priporočljiva tudi knjiga, ki jo je uredil Milan Mesić, Perspectives of Multiculturalism: Western & Transitional Countries, Zagreb: FF Press, Croatian Commission for UNESCO, 2004.
[6] Milan Mesič, nav. delo, 407.
[7] Model švedskega multikulturalizma je natančno opisan v knjigi Marine Lukšič Hacin, Multikulturalizem in migracije, Ljubljana: Založba ZRC, 1999.
[8] Marina Lukšič Hacin, nav. delo, str. 231.
Multikulturnost v evropski izobraževalni praksi
Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja CMEPIUS vzpodbuja in omogoča mobilnost mladih v evropski uniji in s tem pridobivanje izkušenj v večkulturnem evropskem prostoru. Temelj evropskemu sodelovanju na področju visokega šolstva je Bolonjska deklaracija (1999).
Poslanstvo bolonjskega procesa je ohranjanje evropskega kulturnega bogastva in jezikovne različnosti, ki temelji na dediščini raznovrstnih tradicij ter z izboljšanjem sodelovanja med visokošolskimi zavodi pospešiti inovacijski potencial ter socialni in gospodarski razvoj.
Za področje poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi se je začel identični proces s Kopenhagensko deklaracijo ( 2002). Maastrichski komunike ( 2004) predstavlja formalni zaključek tega procesa s sprejetjem instrumentov EUROPASS, standardni obrazec za življenjepis in dokumentacijo.
CEEPUS (Central European Exchange Program for University Studies -srednjeevropski program za izmenjavo študentov in profesorjev) je regionalni program, ki je pričel delovati marca 1995. Cilj programa je vzpostaviti in spodbujati mobilnosti študentov in profesorjev med sodelujočimi državami ter izkoristiti prijateljske povezave in možnosti za oblikovanje skupnih študijskih programov. V CEEPUS programu sodelujejo visokošolske institucije iz naslednjih držav: Albanija, Avstrija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Črna Gora, Hrvaška, Kosovo, Madžarska, Makedonija, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Srbija.
Primeri : Erasmus izkušnje študentov:
Program Erasmus nudi udeležencem terciarnega izobraževanja različne priložnosti na področju izobraževanja, poučevanja, usposabljanja, razvoja in sodelovanja v mednarodnem okolju.
Cilj programa je spodbujati mednarodno mobilnosti posameznikov in povečati obseg različnega sodelovanje med organizacijami ter dvig kakovosti terciarnega izobraževanja v Evropi.
Odnos mladih do multikulturnosti
Ali imate sami izkušje z udeležbo v programu Erasmus?
Ste se tekom izobraževanja udeležili programov Comenius ( šolsko izobraževanje) ali Leonardo da Vinci (poklicno izobraževanje in usposabljanje)?
Poznate program Grundtvig, ki pokriva izobraževalne potrebe osebja v vseh oblikah izobraževanja odraslih (formalno, neformalno, priložnostno) in neformalno učno izkušnjo tudi učečim se odraslim?
Imate ali ste imeli izkušnje z drugimi etničnimi skupinami v vašem okolju?
So te izkušnje pozitivne ali negativne?
Vam je poznan konkreten primer socialnega izključevanja?
Ste zaradi različnosti bili priča nestrpnosti?
Kako so bili sprejeti posamezniki druge narodnosti skozi šolski sistem ?
Koliko vam je poznano reševanje romske problematike pri nas in kako integracija poteka v Evropi?
Ime Cigan sicer označuje ipriseljeno indijsko nomadsko skupino, ima pa že skozi preteklost velikokrat slabšalni pomen; katere sinonime so mu pripisali?
So priseljenci dejansko enakovredni pri zaposlovanju v naši državi in naši državljani v drugih državah evropske unije?
Predstavlja posamezniku multikulturnost napredek ali oviro?
Je sprejemanje drugačnosti pri mladih bolj feksibilno kot v medgeneracijskem okolju?
Kaj menite o medsebojnem spoštovanju pripadnikov različnih verstev v Sloveniji?
Se je na področju medkulturnega dialoga evropska politična volja uveljavila v praksi ali še vedno obstajajo razlike ter v kolikšni meri?
Ali po vašem mnenju priznavanje razlik utrjuje socialno pravičnost ali obratno, zanika pomen skupnih pravil?
Naslovi aktualnih institucij:
http://www.ursm.gov.si/si/delovna_podrocja/programi_za_mlade/
http://www.medkulturnidialog.si
http://www.cmepius.si/files/cmepius/userfiles/publikacije/2013/Student%20na%20poti.pdf
http://www.arhiv.uvn.gov.si/si/manjsine/romska_skupnost/
http://www.mladinski-ceh.si/mladinska-akademija
Comments are closed.