V Teozofski knjižnici Alme Karlin se je pred dnevi zgodilo izredno zanimivo predavanje na temo multikulturnosti s strani antropologinje dr.Vesne Vuk Godina. Tematiko nam je predstavila na izviren in drugačen način, ki je temeljil predvsem na njenem terenskem delu na Havajih. Tam je preživela  leto dni in prišla do spoznanj, ki mnogim antropologom in zagovornikom multikulturnega raja na Havajih niso bila ravno všeč. V bistvu je videla, da se v praksi ta navidezni raj vzdržuje na ta način, da se je vsaka etnična skupina zaprla v svoj svet in se ne vtika v svetove drugih skupin, razen kjer je to  nujno potrebno. Na ta način niti ni možnosti,da bi prišlo do konflikta, vendar med njimi tudi ni nobenega dialoga.Po njenem mnenju sta v primerih, kjer se srečata dva različna svetova pomenov, možna le dva scenarija. Asimilacija ali pa radikalno zapiranje in obramba lastnih mej.

Multikulturnost je danes velik izziv za svet. Globalizacija in povezanost med državami in narodi je vedno večja in neizbežno je, da razne različne kulture trčijo druga ob drugo, kar pa lahko ima za posledico konflikte na vseh nivojih. O tem bi se lahko veliko povedalo, saj smo imeli v našem prostoru  živi primer propadle ideje multikulturnosti. Jugoslavija je bila eksperiment, ki je hotel preseči nacionalne, verske in jezikovne razlike ter ustvariti nadetnično identiteto. Vsi vemo, kako se je to končalo. V bistvu je bilo takih primerov še več. Najbolj očiten je primer Sovjetske zveze, ki je pod idejo komunizma poskušala zatreti vsako nacionalno ali drugačno identiteto. Tudi tam ta poskus ni uspel in se je ta ogromna zveza razbila na veliko manjših nacionalnih držav.

Najbolj aktualna pa so dogajanja v islamskem svetu, kjer že nekaj časa sledimo spopadom med različnimi verskimi ločinami in pa predvsem spopadu med zahodnim-krščanskim svetom in pa islamskim, ki se vedno bolj radikalizira. Najbolj nevarna ideja zahodu je ravno ideja tako imenovane Islamske države, gibanja, ki je začelo pod svoje okrilje združevati vse radikalne islamske sunite in rušiti meje držav, ki so jih v glavnem risale zahodne velesile. Vendar so si IS nakopali preveč sovražnikov in se njihovo napredovanje vedno bolj zaustavlja. Pod isto zastavo so se zbrali nekateri zagrizeni sovražniki, ki so v projektu IS spoznali grožnjo. Tako imamo na prostorih Sirije in Iraka koalicijo zahodnih sil, Šiitov, Kurdov, sekularnih upornikov, ki se borijo proti režimu Bašarja al Asada in samega Asada! Seveda tudi sunitskih držav, bogatih z nafto, ki jim niti malo ne diši ideja, ki jo propagirajo IS.

V sami Evropi pa multikulturnost predstavlja problem predvsem z vidika emigrantov, ki na legalne in še bolj na ilegalne načine bežijo pred revščino in vojno ter prodirajo v evropsko unijo. V najbolj multikulturno mešani zahodni državi Franciji živijo razne etnične skupine iz področij bivših francoskih kolonij in nekatere so tam že več generacij. To najbolj odslikava Francoska nogometna reprezntanca, ki je v veliki večini sestavljena iz igralcev, ki prihajajo iz Afrike. Lahko bi rekli, da je Francoska družba uspešno integrirala te etnične skupine v svojo državo, vendar ni ravno tako. Tukaj najbolj vidimo, kaj je imela v mislih dr.Vuk Godina, ko je govorila o asimilaciji oziroma radikalizaciji. V Franciji imamo danes ogromno nezadovoljne populacije, ki v glavnem sestoji iz emigrantov in njihovih potomcev. Ti se v večini zbirajo okrog islamske identitete, ki pa je v Evropi vedno bolj radikalna. Enako se dogaja v Veliki Britaniji.

Vendar tudi v tradicionalno strpnih državah, kjer do zdaj ni bilo večjih medetničnih trenj, vidimo, da se stvari spreminjajo. Nizozemska, Belgija ter skandinavske države so bile vedno vzor za visoko stopnjo strpnosti in medetnične tolerance. Danes ni več tako. V Nizozemski, ki ima ogromno populacijo emigrantov iz bivših kolonij, je vse bolj popularna nacionalistična stranka Geerta Wildersa. V Belgiji je še veliko huje, saj se tam že desetletja spopadata Flamska (nizozemsko govoreča) in Valonska (francosko govoreča) skupnost. Stranka Flaams belang pa je tudi izrazito anti emigrantsko nastrojena. V skandinavskih državah, kjer je velika socialna skrb in blaginja do zdaj prepečevala medetnične spopade, se je zgodil največji zločin na osnovi medetničnega sovraštva. Vsi se spominjamo norveškega fanatika Breivika, ki je pobil več kot 70 ljudi,udeležencev zborovanja na temo multikulturne tolerantnosti. Njegov namen je bil jasen napad na to idejo. Ironično pa je to, da so bile žrtve v glavnem vsi beli Norvežani.

Tako iz vseh teh primerov vidimo, da je imela dr. Vesna Vuk Godina prav, ko je izpostavila to problematiko na malo globljih nivojih. Enostavne rešitve ni in tudi Evopska unija, tako kot Jugoslavija ali Sovjetska zveza ne bo mogla razrešiti teh težav tako, da vse etnične skupine in nacije stopi v enem velikem loncu. Komunizem je to počel z diktaturo in strahovlado, medtem ko EU to poskuša z globalizacijo. Vendar kot je ugotovila dr.Vuk Godina, se v takih primerih etnične skupine še bolj zaprejo v svoje meje. To se ne vidi samo v spopadu krščanskih in islamskih vrednot, ampak tudi v samih državah EU, kjer smo nedavno imeli referendum o samostojnosti Škotske in podoben poskus v Španiji s strani Kataloncev. Vprašanje je torej, ali poleg dveh možnosti-asimilacije in radikalizacije obstaja še tretja.

(komentiral: Srečko Konec)

a

Povzetek predavanja:

a

“Multikulturnost – napredek ali ovira?”, s predavateljico Dr. Vesna Vuk Godina, prof., s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, socialno in kulturno antropologinjo.

Gostja je v uvodu predstavila antropološki zorni kot na medkulturne primerjave in metode opazovanja z udeležbo v etičnih skupinah ( profesionalna praksa antropologa je, da se vključi v etično skupino, v svet, ki ga ne pozna) ter se podrobneje posvetila temi na primeru Havajev, ki so bili že koncem 19.stol. razglašeni za multietično družbo:

“Američani bi jih s svojega stališča navedli kot multietično področje, a dejansko multietična družba ne izgleda tako, kar se kaže v različnih aspektih, od ekonomskega, stopnje izobrazbe, stopnje alkoholizma, odvisnosti od drog itd; različne etične skupine imajo enake možnosti samo formalno, ne pa tudi v praksi. Glavna igra je na področju kultur- to so svetovi pomenov.Kultura tu ni mišljena kot zahodna opredelitev, antropološka razlaga je, da je to svet izmislekov, značilen za posamezne etične skupine, ki ima vsaka drugačno razumevanje pojava. Etnično sobivanje bi v teoriji pomenilo, da nobena skupina o določeni razlagi nima prav, kar je še oteženo s praksami; zato v praksi enakopravne multietične skupine ne obstajajo- bogastvo in revščina sta razporejena po etičnem ključu. Pri koeksistenci multiplih sistemov pride do nasprotne reakcije, skupine se začnejo obnašati bolj etično, da se zavejo svojih korenin ( primer tudi Slovenci ob prihodu nemške etične skupnosti ali ob osamosvojitvi, odnosu do Romov), kot če bi živeli v multietični skupnosti. Skupine se začnejo zapirati vase, kar je v bistvu obramba pred asimilacijo; konflikti se rešujejo tako, da se etični pripadniki družijo izključno po etičnem ključu- kot primer znova Havaji- zato Američani kot etnična skupina tam ne obstajajo. Odnosi so strogo formalizirani. Pojavlja se vprašanje, kako dolgo ta koeksistenca lahko traja, saj nativni prebivalci vidijo svet drugače kot prišleki, ki so sicer v nadrejenem položaju. Pride do ekspozivizma namesto tolerantnosti – to je strategija izogibanja konfliktom. Če bi družbe dopuščale koeksistenco multietičnosti, bi posledično psihološko ogrozilo posameznike, vodilni bi izgubili svojo moč in bi to pomenilo konec reda; vsak red pa je boljši kot nered. V svojem svetu vztrajamo, ker bi drugače nastopil kaos. Ob etičnem stiku se meje dejansko poostrijo. Če se meje držite, niste asimilirani.

Kako uskladiti dva svetova pomenov? Toleranten si lahko kot nadrejeni; tudi Slovenci so se zgodovino učili, da kot etična skupina ne bi preživeli, če bi bili kot podrejeni tolerantni. Za razliko monokulturna družba ne deluje tako kot multietična.”