Meditacija v praksi

a

Pred samim meditiranjem sta pomembni dve stvari

1) najti čas

2) najti prostor za meditacijo

Priporočljivo je, da si odredimo določen čas dneva za meditiranje. Na začetku zadostuje 15 minut meditiranja. Ker je po koncu dneva um v stanju nasilnih vibracij, je najbolje, da se potrudimo najti čas zjutraj. Jutra so namreč relativno tiha in zato se lahko um hitreje prilagodi višjemu stanju zavesti.

Če dan začnemo s tem, da našo pozornost usmerimo na duhovne stvari in zadeve, bomo dan preživeli na drugačen način. Če meditiranje postane navada, bomo kmalu začeli misliti misli, ki jih misli naša duša.

Poiskati si je potrebno prostor, ki je zelo tih in kjer bomo lahko nemoteno meditirali. To pa ne pomeni, da mora biti prostor tih v smislu hrupa, saj je svet poln zvokov, ampak »nedostopen« za druge osebe in njihove klice.
a
DRŽA:
a
Ko najdemo čas in prostor, se usedemo na udoben stol in pričnemo meditirati. Nato pa se pojavi vprašanje: Kako naj sedim? Ali je najboljša drža s prekrižanimi nogami, ali naj klečim, sedim, stojim? Najenostavnejši in najbolj običajen položaj je vedno najboljši.

Držo s prekrižanimi nogami so, in jo še vedno, veliko uporabljajo na Vzhodu. Težava pri takšnih položajih je v tem, da lahko vodijo v dve nezaželjeni reakciji: oseba koncentrira um na tehniko procesa namesto na cilj in pogosto vodijo v miselnost nadrejenosti, ki ima temelj v tem, da poskušamo početi nekaj, kar večina ne počne in nas ločuje kot potencialne poznavalce. Tako namesto, da bi bili zaposleni sami s seboj, počnemo ravno nasprotno.

Izberimo si držo, ki nam omogoča, da najlažje pozabimo, da imamo fizično telo. Za ljudi z Zahoda je to najverjetneje položaj sedenja. Glavni pogoji so, da sedimo pokončno (hrbtenica naj bo v ravni črti), da sedimo sproščeno (brez polzenja), tako da telo ni napeto ter da malo spustimo brado in tako sprostimo napetost v zadnjem delu vratu. Meditacija je notranje dejanje in jo lahko uspešno izvajamo le, ko je telo sproščeno, pravilno nameščeno in nato pozabljeno.
a
DIHANJE:
a
Ko dosežemo fizično ugodje, sproščenost in ko smo se izolirali od zavedanja telesa, opazimo svoje dihanje in poskušamo dognati ali je tiho, enakomerno, ritmično.

Dihalne vaje nimajo popolnoma nobene zveze z duhovnim razvojem, zato je pomembno samo to, da vidimo, da je naše dihanje tiho in redno. Nato svoje misli v celoti izoliramo od telesa in pričnemo s koncentracijo.
a
VIZUALIZACIJA IN KREATIVNA UPORABA DOMIŠLJIJE:
a
Naslednji korak meditiranja je uporaba domišljije; predstavljamo si človeka, ki je usklajen ali v neposredni komunikaciji z dušo. To lahko storimo na več načinov. Temu pravimo upodabljanje ali vizualiziranje. Zdi se, da so vizualizacija, domišljija in volja trije močni posredniki pri vseh ustvarjalnih procesih. So subjektivni vzroki za naše številne objektivne uspehe.

Na začetku je vizualizacija večinoma eksperimentalno zaupanje. Vemo, da smo skozi proces mišljenja prišli do razumevanja, da znotraj in onstran vseh očitnih stvari, obstaja Idealen Predmet ali Idealen Vzorec, ki išče jasnost na fizični ravni. Vizualizacija, predstavljanje in uporaba volje so premišljene dejavnosti, ki pospešujejo izražanje tega Ideala.

Ko naredimo miselno sliko, materialna substanca našega uma povzroči določeno mero vibracij, ki k sebi privabi ustrezno stopnjo materialne substance, v katero je pogreznjen um. Volja pa je tista, ki to sliko drži pri miru in ji daje življenje. Ta proces se nadaljuje tudi, če ga doslej nismo bili sposobni videti z notranjim, duševnim očesom.

Fizično telo in narava hrepenenja eno za drugim potoneta pod nivo zavesti, mi pa osredotočeni na um in iskanju usmerjanja uma k naši volji.
a
KONCENTRACIJA:
a
Tukaj se pojavijo težave. Um se upira oblikovanju misli, ki smo jih izbrali misliti, in drvi na vse strani v svojem običajnem prizadevanju po materialnem. Razmišljamo o tem, kaj bomo ta dan počeli, namesto da bi mislili o naši »kaleči misli«, spomnimo se nekoga, ki naj bi ga videli ali pa celo vrst dejanj, ki kličejo po pozornosti. Pričnemo razmišljati o nekom, ki ga imamo radi in še isti trenutek pademo nazaj v svet čustev in vse delo moramo začeti od začetka.

Ponovno zberemo svoje misli in začnemo znova in smo uspešni pol minute, saj se nato spomnimo, da smo z nekom dogovorjeni in spet smo se vrnili v svet duševnih reakcij in naša izbrana veriga misli je pozabljena. Ponovno zberemo svoje raztresene misli in svoj kljubovalen um znova prisilimo k predaji. Sčasoma in z vajo postanemo sposobni, da učinkovito zadržimo mentalno koncentracijo na eni točki.

Kako dosežemo ta pogoj? Tehtno in s pametnim namenom postavimo meje naši miselni aktivnosti v takšni obliki, da ko zablodimo izven teh meja to tudi prepoznamo.