Praznovanje duhovnih praznikov
“Lepota ciklusa praznikov, ki temeljijo na naravnem ritmu sonca in lune, je v tem, da jih ni ustvarila človeška religiozna ideologija, temveč življenje samo. Ritmi sonca, letnih časov in lune obstajajo ne glede na to, kdo ste, kje na Zemlji živite, ne glede na to, kateri kulturi pripadate in kakšni so vaši življenjski nazori. Če dovolimo, da nas ti ritmi inspirirajo in nas opominjajo na duhovne praznike, to pomeni, da smo harmonično uglašeni z naravo – z Zemljo in vesoljem.
Naravni ciklus duhovnih praznikov imam rad, ker človeška ideologija in teologija ne moreta vplivati na njegov potek in na njegovo bistvo. Če bi ljudje zapustili Zemljo, bi solsticiji, ekvinokciji, lunine mene in prazniki ognja še vedno obstajali. Ko praznujemo te dogodke in živimo v skaludu z njimi, se spojimo z ekološkim vzorcem, ki že obstaja. Živimo v skladu z naravnim ritmom, kar nas privede v večjo harmonijo z Zemljo in vesoljem. Ne praznujemo ideje kakega verskega učitelja, kar bi pomenilo, da se ograjujemo od tistih, ki ne verjamejo v isto idejo. Polna luna je polna luna ne glede na to, kdo ste in kje ste. Solsticij pripoveduje isto kozmično zgodbo kristjanom, muslimanom, židom hindujcem in budistom.
Te praznike imam rad, ker obljubljajo svet brez verskih sporov. Na neki način so globlje bistvo in ritem gibanja Zelenih. Vsi vemo, da smo odgovorni za naše okolje. Kaj pa notranja ekologija? Kaj pa kozmična ekologija? Uglasitev s temi prazniki in uskladitev življenja z njimi nas lahko privede do radostnega slavljenja velikih notranjih ekoloških odnosov.
Ko se vedno bolj zavedamo našega okolja, ko smo vedno bolj dojemljivi za duhovne in notranje dimenzije, se nam zdi vedno bolj logično, da so naši duhovni prazniki povezani z naravnimi ritmi vesolja in da jih ti ritmi označujejo.
Zadnjih sto let postopoma raste nova zavest o teh naravnih praznikih. Vedno več ljudi prilagaja kvaliteto in naravo svojih individualnih in skupinskih meditacij luninemu ciklusu. Prav tako mnogi slavijo življenje in stvarstvo v ritmu solsticijev, ekvinokcijev in praznikov ognja. Rad bi vam razjasnil te novosti in vam predstavil začetke koherentne slike. Duhovno delo z luninim ritmom je podrobno opisal veliki tibetanski učitelj Djwahl Kuhl s pomočjo svoje pomočnice Alice Bailey. Mnogo skupin se že več desetletij ukvarja z meditacijo ob polnih lunah. To pomeni, da je ljudem do določene mere jasno, kako naj sodelujejo z luninim ritmom.
Manj pa je jasno, kako naj delamo z ekvinokciji, solsticiji in s prazniki ognja. Obstaja precej zgodovinskih in antropoloških podatkov o tem, kako so te praznike praznovali nekoč, zamisli o tem, kako naj bi jih praznovali v naši kulturi in v prihodnosti, pa šele vznikajo. Skupine, ki oživljajo tradicijo Keltov in se ukvarjajo s tako imenovanimi ´´zemeljskimi misteriji´´, nam kažejo pot naprej. Lahko bi raziskali, kaj je inspiriralo te praznike. Razumevanje te inspiracije bi nam pomagalo pri doživljanju praznikov in pri delu z njimi.
Vse to je zelo pomembno za prihodnost religije, saj menim, da bodo velike miselne zgradbe in organizacije današnjih svetovnih religij izginile. Moški in ženske bodo resnico iskali v sebi. Izbirali si bodo orodja in poti, ki se jim bodo zdeli primerni, ob teh naravnih praznovanjih pa se bodo zbrali skupaj. Ob solsticijih in ekvinokcijih bodo slavili naše kozmične odnose; ob praznikih ognja bodo slavili naš odnos z angelskimi svetovi; ciklus lune jim bo pomagal pri poglobljenem notranjem delu in pri duhovnem služenju.
Te praznike imam rad tudi zaradi duhovne moči, ki nam jo dajejo. Čudovito je videti moške in ženske, ki jih usmerja le njihov notranji klic in jih navdihuje, kako naj vodijo obrede, meditacije in praznovanja. Lepota obreda in lepota vodenja obreda je v tem, da lahko potem, ko dosežemo pravo razpoloženje in pravo vzdušje, deluje in govorimo povsem uglašeno s svojim notranjim jazom in duhom. Med duhovno ceremonijo se naše notranje življenje izrazi v tridimenzionalnem zemeljskem živjenju in obe stvarnosti se lahko dopolnita.
Upam, da bodo ceremonije, ki so opisane v tej knjigi, ljudi navdihnile, da bodo lastno duhovno življenje vzeli v svoje roke. Izvajanje svetega rituala je lahko nadvse opogumljajoče doživetje in ljudem svetujem, naj ne bodo strahopetni in naj ne podcenjujejo svoje duhovne moči. Če se previdno sprijaznimo z našo duhovno močjo, nam to lahko pomaga do klenega in sočutnega duhovnega dostojanstva. Spomnim se mnogih prijateljev, kiso obrede vodili kljub živčnosti in zaskrbljenosti in jih je to doživetje preobrazilo…”
(William Bloom: Duhovni prazniki; nov pristop do praznovanja, str. 20 – 22, poglavje 1.4 – Lepota praznikov, ki se ponavljajo)