CAROL ZALESKI

Založba Mladinska knjiga

          carol zaleski  Zgodovina človeštva je zgodovina človekovega odnosa do smrti. Prve sledi o tem so stare že kar pol milijona let: lobanje, ki jih je pustil za sabo »pekinški človek«, tip homo erectus, ki so ga odkrili v tridesetih letih tega stoletja na Kitajskem, so bile tako premišljeno ločene od hrbtenice, da so nekateri paleontologi sklepali na obredni kanibalizem ali pa so se vsaj poigravali z mislijo, da so že ti zgodnji hominidi skrbeli za odstranjevanje svojih rajnkih.

            Če drži, da je pekinški človek žrl možgane svojih sovražnikov ali herojev oziroma častil lobanje svojih prednikov, nam je bil precej podoben: bil je bitje, zmedeno spričo smrti in preje sanj in bajk o drugem življenju. In vendar so lobanje, ki so jih našli v Zhou kou tianu, neme, in o njihovem pomenu oziroma funkciji si nismo enih misli. Za bolj jasne dokaze o obrednem odnosu do mrtvih se lahko ozremo k fosilni zapuščini neandertalcev, zgodnjih ljudstev homo sapiensa, ki so se potikali po Evropi in Bližnjem vzhodu med zadnjo veliko ledeno dobo, dokler jih niso spodrinili kromanjonski predniki, ki jim, s tolikšnim poudarkom, rečemo homo sapiens sapiens. (str. 21)

            Za srednjeveške bralce pa je bil čar Videnja predvsem v živem opisu doživetij, ki čakajo človeka ob smrti in v času pred poslednjo sodbo. Čeravno Pavel sam ne umre, opazuje odhod treh duš iz teles in pričuje njihovemu posmrtnemu potovanju; duša pravičnika zapusti telo v spremstvu bleščečih angelov, ki jo branijo pred sovražnimi silami neba in pospremijo pred nebeški prestol, ker ji Bog zaželi dobrodošlico in ji da zaščito; hudobneža surovo izvlečejo iz telesa »angeli brez milosti«, muči ga njegov oživljajoči duh, sovražne sile ga razglasijo za svojega sopotnika, nazadnje pa je obsojen na muke v zunanji temi; drugi hudobnež pa, ki pred sojenjem sedem dni preživi na prisilnem potovanju po vesolju, prejme sodbo, ko njegov lastni angel predloži dokaze, pisno poročilo o njegovih grehih, in pripelje predenj duše tistih, ki jih je umoril ali izdal. (str. 39)

            Na vprašanje, ki ga zastavlja ta dvoumna epizoda – namreč, ali je smrt prijateljica ali sovražnica – krščanski misleci niso odgovarjali enoglasno. S podrobnejšim pregledom bi odkrili, da krščanski odzivi na smrt zaobsegajo cel spekter od filozofskih prepričanj o naravni neumrljivosti  duše do stališča, da sta telo in duša neločljivo združena in da je potemtakem smrt nedvomna katastrofa. Ti skrajni stališči pa le redko nahajamo v njuni čisti obliki; v vizionarskih pripovedih o ločitvi duše in telesa sta često pomešani, ne oziraje se na teoretsko koherentnost. Duhovni in didaktični pisci si to neskladje obračajo v svoj prid in govorijo o dveh smrtih: o prijetni smrti svetnika, ki je kakor vsak platonist vesel, da se je znebil telesa in odpotoval na svoj nebeški dom, in mučni smrti hudobneža, čigar kazen se začne že s smrtnim bojem, s katerim se duša ločuje od telesa, in se nadaljuje z duhovnimi in »telesnimi« mukami po smrti. Za tretji sloj duš, v katerem ni ne svetnikov ne smrtnih grešnikov, ima smrt dvojni obraz, ki obljublja tako trpljenje kot blaženost. (str. 62)

            Kot pravi povest o Barontusu, duša potrebuje vozilo v obliki zračnega oziroma eteričnega telesa, da bi se lahko prebila skozi področja onostranstva v nejasnem obdobju pred sodnim dnem. To prepričanje se sklicuje na patristične komentarje, ki tolmačijo priliko o bogatinu in Ubogem Lazarju (Luka 16:19-32) kot dokaz za to, da je duša »podobnost telesa«. Ko so si začeli kristjani posmrtno življenje predstavljati kot obdobje dejavnosti, ne pa počitka, se je podoba duše izostrila; da bi jo prepoznali kot osebo, si je duša nadela poteze telesa. (str. 67)

            Duša je razen vodnika, ki jo pomaga usmerjati na onem svetu, potrebno tudi simbolično prevozno sredstvo oziroma pot dostopa, ki bi pojasnjevala skrivnostnost prehoda iz tega sveta na onega. Srednjeveške vizionarske pripovedi poznajo najrazličnejša vozila in pota, ki so, čeravno niso tako dognana kot Elijeva kočija, Aleksandrov zmaj ali Mohamedov nebesni žrebec, vendarle zadovoljiva oblika duhovnega prevoza. Baldarija iz sedmega in Aberica iz dvanajstega stoletja ponese v višave golobica, Gunthelm sledi svojemu vodniku po lestvi v kraljestvo etra, sv. Benedikt odkoraka v nebesa po svetli preprogi, neki Gregorjev sosed pa ob smrtni uri zagleda ladjo, ki ga čaka, da ga odpelje na Sicilijo, deželo vulkanskih žrel, ki vodijo v pekel. Tudi poslednja misel pred smrtjo je nekakšno prevozno sredstvo, ki naj bi duše naglo poneslo na ustrezen kraj. (str. 73)

            Ritchie se spominja, da se je v prvih trenutkih krize znašel zunaj svojega telesa in ves zmeden strmel v nekakšno truplo, ki ga je lahko prepoznal samo po študentskem prstanu na enem izmed njegovih prstov. Zbežal je iz bolnišnice proti Richmondu v Virginiji, da bi se udeležil nekega zmenka, vendar ga je njegova breztelesnost tako potrla, da se je kmalu vrnil, da poišče zgubljeno telo. Ko ga je naposled spet našel, ni vedel, kako naj ponovno vstopi vanj. V tistem hipu pa se je soba napolnila s svetlobo in na lepem se je znašel ob Kristusu, ki mu je velel, naj v mislih obnovi vse svoje misli in dela. Potem ga je popeljal na potovanje skozi različna področja bede in blaženosti, področja, ki so bila »neznansko drugačna« od našega sveta, čeprav so zavzemala isti prostor. Po bežnem ogledu svetlih ulic in stavb in sijočih množic, je Ritchie zaspal in se znova prebudil v operacijski dvorani. Odtlej je njegovo življenje, kot pravi Ritchie, odrejalo hrepenenje, da bi spet videl Kristusa, in prepričanje, da je bil poslan nazaj v življenje zato, da »bi postal zdravnik«, da bi se poučil o človeku, in nato služil Bogu. (str. 127)

            Doživetje se začne z občutjem spokojnega miru in prijetnega počutja, ki kmalu naraste v občutek vseprežemajoče radosti in sreče. Ta ekstatičnost, ki resda niha v jakosti od primera do primera, traja tudi še potem, ko se začno razkrivati druge reči. V teh trenutkih se človek zaveda, da ne čuti nobene bolečine in da tudi sicer nima nikakršnih telesnih občutkov. Vse je spokojno. Po teh znamenjih lahko sklepa, da bodisi umira ali pa je že »umrl«.

            Po tem lahko nekaj časa sliši brnenje oziroma nekakšno zavijanje, vselej pa zaplava kvišku in si od zgoraj ogleduje svoje telo. V teh trenutkih odkriva, da odlično sliši in vidi; pravzaprav sta njegov vid in sluh še ostrejša kot sicer. Zaveda se dogajanja in pogovor v neposrednem okolju, vendar ima do njih odnos pasivnega, odmaknjenega opazovalca. Vse to se mu zdi zelo različno, celo naravno, še malo ne kot sanje ali privid. Misli so mu jasne in živahne.

            V nekem trenutku se lahko znajde v stanju dvojnega zavedanja. Medtem ko še naprej zaznava fizične prizore okrog sebe, se namreč lahko zave tudi »druge resničnosti«, o kateri ima občutek, da ga priteguje. Tedaj zdrsne ali pa je popeljan v temno praznino ali predor in zdi se mu, da plava skozenj. Čeprav se lahko občasno čuti osamljenega, to osamljenost doživlja večinoma s spokojnostjo in vedrino. Vse je zelo mirno in človek se zaveda le svojega duha in občutja plavanja.

            Na vsem lepem začuti, ne pa tudi vidi, prisotnost nekakšnega bitja. To bitje, ki utegne govoriti ali pa »zgolj« sporoča misli človekovemu duhu, ga spodbudi, da v mislih obnovi svoje življenje, in ga nagovori, naj se odloči, ali bi rad še živel ali pa bi rajši umrl. To inventuro lahko olajša nagel in živ posnetek epizod iz človekovega življenja. V tej fazi nima občutka za čas in prostor, pojmi sami pa so brez pomena. Tudi se nič več ne identificira s svojim telesom. Edino duh je prisoten in presoja – logično in racionalno – alternativi, s katerima se sooča na pragu, ki ločuje življenje od smrti: ali naj gre naprej v to doživetje ali naj se vrne v pozemeljsko življenje. Človek se ponavadi odloči za vrnitev, pa ne zato, ker bi sam tako hotel, ampak zato, ker vidi, da si tega želijo njegovi ljubljeni, ki bi jih s smrtjo seveda zapustil. Ko se dokončno odloči, se doživljaj nanagloma konča.

            Včasih trenutki odločitve nastopijo pozneje ali pa sploh ne in človek doživlja »smrt« še naprej. Odplava, na primer, naprej po temni praznini, proti magnetični in bleščeče zlati svetlobi, ki seva občutja (sic) ljubezni in topline in nezadržno vabi k sebi: Ali pa vstopi v »svet luči« in nadnaravne lepote in se (začasno) pridruži pokojnim ljubljenim, dokler ne izve, da še ni prišla njegova ura in da se mora vrniti v življenje.

            V vsakem primeru se človek vrne, bodisi da se sam tako odloči ali pa mu je zaukazano, da se vrne, in med posvetne opravke. Značilno pa je, da se prav nič ne spominja, kako je »ponovno vstopil«, zakaj v tistih trenutkih zgubi vso zavest. Zelo redkokdaj se človek spominja, kako se je vračal v telo, pretresen in poln mučnega občutja. Nekaterim se celo zdi, da so se vrnili »skozi glavo«.

            Pozneje, ko lahko pripoveduje o tem, kar je doživel, ugotavlja, da kratko malo ni besed, s katerimi bi lahko opisal občutke in način zavedanja, ki se jih spominja. Nekateri o tem sploh nočejo govoriti z drugimi, bodisi zato, ker se jim zdi, da jih tako in tako nihče ne bi mogel razumeti, ali pa ker se bojijo, da bi naleteli zgolj na nejevero in posmeh. (str.132-133)

            Tako kot v srednjeveških pripovedih tudi mnogi današnji vidci odkrivajo, da jih obdaja nekakšno zračno oziroma eterično telo. V raziskavi, ki sta jo vodila Bruce Greyson in Ian Stevenson, je 58 odstotkov tistih, ki so poročali o obsmrtnih doživetjih, povedalo, da so imeli občutek, da so v nekem novem telesu, ki je bilo enake velikosti in starosti kot njegov fizični dvojnik, vendar precej lažje. Tudi večina Moodyjevih prič je čutila, da ima nekakšno telo, ki je bilo najbolj podobni meglici, oblaku ali sferi ali pa je posnemalo obrise snovne oblike. Za Elisabeth Kubler-Ross je duhovno telo natančna replika snovnega telesa, le da nima njegovih pomanjkljivosti; podobo takšne posmrtne rehabilitacije podaja v obliki nekakšnega utopičnega zagotovila: V obsmrtnem doživljanju telo spet postane popolno. Kvadriplegiki niso več hromi, pacienti z multiplo  sklerozo, ki so dolga leta preživeli v invalidskih vozičkih, pripovedujejo, da so lahko, medtem ko so bili zunaj svojih teles, prepevali in plesali. (str. 144)

            Prijetno je torej, če si ločen od telesa, vendar pričevanja kažejo, da je to šele prag, onkraj katerega se začenja pravo obsmrtno doživetje. Da bi se lahko vkrcali na onostransko potovanje, se nekateri vidci – tako dandanašnji kot v srednjem veku – zanašajo na simbolična prevozna sredstva in poti. Neka Indijka, katere vrnitev iz navidezne smrti je raziskoval Karlis Osis, je v nebesa jahala na hrbtu z bleščicami okrašene krave; njena ameriška dvojnica, žrtev srčne kapi, pa je poklicala kar taksi. Kenneth Ring je izprašal tudi neko žensko, ki jo je »brodnik prepeljal čez reko Styx«. (str. 149)

            Žrtve nesreč, ki se nenadoma znajdejo v smrti nevarnosti, pogosteje poročajo o tem vidnem posnetku spominov kot tisti, ki so preživeli kako nevarno bolezen. Pri obojih pa so, kot kaže, življenjski dogodki stisnjeni v bliskovito zaporedje oziroma preplet živih slik. Noyes in Kletti navajata tale primer moža, ki bi kot otrok malodane utonil:

…Vrsta dogodkov, ki so se mi pripetili dotlej v življenju, je zamigetala pred mano, kakor v kalejdoskopu ali montažnem efektu. Pred očmi so se mi odvrteli silno naglo, kakor tiste stroboskopske luči, ki jih videvamo dandanašnji, kakor bliskovito menjavanje diapozitivov ali nekaj takšnega. Vsi so bili pretekli dogodki, ostro osvetljeni, nekakšni vidni vtisi… Ko sem gledal vse to, sem se nekako zamaknil. Imel sem občutek, da sem nekje zunaj in gledam noter, in moje življenje se je znova odvijalo pred mano in jaz sem ga gledal. Bil sem ves vznesen. (str. 159)

            Kenneth Ring ugotavlja, da se duhovi umrlih sorodnikov vidijo v najvišji fazi obsmrtnega izkustva (ob »vstopu v luč«), ne pa na njenem začetku. Toda kot smo videli v prejšnjem poglavju, družinski člani često pridejo najavit smrt; njihova naloga pa je, tako kot pri psihopompih, tudi ta, da pošljejo vidca nazaj v življenje. V pričevanju iz prejšnjega poglavja, ki ga navaja Sabom, sta ti dve nalogi odigrani na en mah; sorodniki se samo pokažejo, se zasučejo in spet oddidejo, odslavjajoč umirajočega: »Babica se je ozrla čez ramo in rekla: Vidimo se pozneje, tokrat pa še ne. « Zgodba, ki so jo pred nedavnim objavili časniki, opisuje podobno epizodo, med katero je mlada žrtev uboda z nožem, ki je bila pet minut klinično mrtva, doživela, da jo je njen mrtvi prisilil, da se vrne v življenje: »Položil mi je roke na rame in me odrinil proč. Dejal je: Nočemo te…Porinil me je nazaj na operacijsko mizo, rekoč: Ne moreš sem, tu ni prostora zate.« (str. 168)

            Raziskovalci se strinjajo, da je podobnosti med pričevanji o doživetju smrti precej več kot razlik, v čemer vidijo enega izmed ključev za veljavnost obsmrtnega izkustva. Ali kot pravita Osis in Haraldsson: »Če je kak drug način bivanja, bi sklepali, da bodo vsi klienti videli v bistvu enake reči… ne glede na to, ali so moški ali ženske, Amerikaci ali Indijci, visokošolsko izobraženi ali nepismeni.« Moody, ki je nekoliko previdnejši, pa pripominja: »Dejstvo torej, da se njihova pričevanja, kot smo videli, tako lepo ujemajo, na nas povsem upravičeno napravlja velik vtis, čeprav to še ne dokazuje ničesar.« Ring, ki zavrača ugovore, češ da so obsmrtna doživetja samo nekakšne sanje, pa pravi, da je kaj malo verjetno, da bi »v trenutku (navidezne) smrti vsakdo sanjal odlomke skupnih sanj«. (str. 193)

            Po mnenju nekaterih raziskovalcev je prisotnost preverjenih paranormalnih pojavov najboljši dokaz za to, da je obsmrto življenje nekaj posebnega. Če lahko pacient natančno popiše potek svojega oživljanja, potem utegne biti točen tudi opis onostranstva. Razen verodostojnih »zunajtelesnih poročil« raziskovalci navajajo tudi pregled življenja, ki ne poteka po časovnih zakonitostih, ampak simultano, in včasih, čeprav redko, vsebuje tudi prekognitivne prebliske, ter na pojavljanje ustreznih onostranskih oseb: otrok, ki vidi pokojnega strica namesto živega starša, ki bi se namara prej usmislil, ali pacient, ki ga preseneti duh nekoga, o katerem sploh ni vedel, da je umrl. (str. 194)

            Zgodbe o vrnitvi iz smrti ljudi privlačijo deloma tudi zaradi predpostavke, da je začasna odsotnost znakov življenja enaka smrti. Vendar v  skladu z današnjim medicinskim naziranjem Moody, Ring, Sabom in Greyson priznavajo, da glede na nekatere definicije nihče izmed njihovih klientov ni bil zares mrtev. Vseeno pa nočejo zmanjševati pomena pričevanja tistih, ki govorijo iz izkušenj.

            Zadevo zapleta dejstvo, da ni medicinskega, kaj šele filozofskega soglasja glede tega, kaj je smrt. V medicini, kjer se je treba spričo kliničnih okoliščin zanašati na pragmatično definicijo, o vprašanju razsodi komisija. Leta 1968, recimo, je skupina s harvardske medicinske fakultete razglasila štiri kriterije: »nezmožnost sprejemanja in odzivanja, negibnost in odsotnost dihanja, odsotnost refleksov in raven encefalogram«. Po takšnih vodilih se morajo torej ravnati zdravniki, kadar se odločajo, ali naj opustijo oživljanje ali odstranijo organe za presaditev. (str. 198)

            Če obsmrtnih doživetij ni mogoče pojasniti samo z medikamenti, si je pametno ogledati še druge toksične okoliščine, ki bi utegnile imeti halucinogene učinke. Človek, ki je telesno na robu smrti, čeprav se čuti še tako bistrega, hočeš nočeš preživlja nekakšno metabolično motnjo, pa najsi gre za vročico, izčrpanost, travmo, infekcijo, zastrupitev jeter, uremijo ali pomanjkanje kisika v krvi. Sleherna od teh okoliščin je lahko vir delirija in prividov; najpogosteje pa kritiki kot vzrok za obsmrtna videnja navajajo pomanjkanje kisika – hipoksijo ali anoksijo: Psihiater Richard Blacher piše: »Mislim, da ljudje, ki doživljajo smrt, preživljajo hipoksično stanje, v katerem skušajo psihološko premagati tesnobo, ki jo povzročajo medicinski postopki in pogovor.«

            S takšnim gledanjem se strinja tudi nevrolog Ernst A. Rodin, ki preučuje svoje lastno obsmrtno doživetje v članku za Journal od Nervous and Mental Disease (»Stvarnih smrtnih izkušenj: osebni pogled«). Čeprav ima svoje obsmrtno videnje, ki ga je doživel med operacijo, za »enega najmočnejših in najsrečnejših trenutkov v življenju«, ga označi za »toksično psihozo«, ki jo sproži pomanjkanje kisika v možganih. Prav hipoksiji pripisuje svoja občutja blaženosti in neranljivosti, svoje zmotno prepričanje, da je bil mrtev, in svoj občutek »večne prisotnosti«. (str. 203)