JIDDU KRISHNAMURTI

Založba Didakta, Radovljica

Na vprašanje ali je ali ni boga, ali resnice ali resničnosti, ali kakorkoli to želite imenovati, ni nikoli mogoče dobiti odgovora iz knjig, od duhovnikov, filozofov ali odrešenikov. Nihče in nič ne more odgovoriti na to vprašanje razen vas samih in zato morate sebe poznati. Nezrelost je samo v popolnem nepoznavanju sebe. Sebe razumeti je začetek modrosti. (str.9)

            Vse zunanje oblike spremembe, ki so jih prinesle vojne, revolucije, reformacije, zakoni in ideologije, niso osnovno naravo človeka in zato tudi družbe popolnoma nič spremenile. Kot človeška bitja, ki živimo v tem pošastno grdem svetu, se vprašajmo, ali je lahko družbe, ki sloni na tekmovalnosti, krutosti in strahu, sploh kdaj konec? Ne kot intelektualnega koncepta ne kot upanja, temveč kot resničnega dejstva, tako da se ustvari svež, nov in nedolžen um, ki lahko prinese popolnoma drugačen svet. Mislim, da se to lahko zgodi samo, če vsak od nas spozna osrednje dejstvo, da smo mi kot posamezniki, kot človeška bitja ne glede na to, v katerem delu sveta pač po naključju živimo, ali kateri kulturi slučajno pripadamo, popolnoma odgovorni za celotno stanje sveta. ( str.11)

            Najtežja stvar na svetu je gledati nekaj enostavno. Ker so naši umi zelo zapleteni, smo izgubili kvaliteto preprostosti. Ne mislim na preprostost obleke in hrane, tako da bi nosili ledveno ogrinjalo ali potolkli rekord pri postenju ali kakšen drug nezrel nesmisel, ki jih gojijo svetniki, temveč preprostost, ki lahko naravnost, brez strahu jasno gleda stvari – ki nas lahko brez izkrivljenja gleda takšne, kot dejansko smo – ki reče, ko lažemo, da lažemo in tega ne prikriva ali od tega beži. (str.21)

            Kako to, da bežimo od dejanskega stanja. Bojimo se smrti – to dajem zgolj za primer – in da bi prikrili dejstvo smrti, iznajdemo različne teorije, upanja, verovanja, toda dejstvo je še vedno tu. Da bi razumeli dejstvo, ga moramo gledati in ne od njega pobegniti. Večina se nas boji življenja enako kot smrti. Bojimo se za svojo družino, bojimo se javnega mnenja, izgube službe, svoje varnosti in mnogih drugih stvari. Preprosto dejstvo je, da smo prestrašeni in ne, da se bojimo tega ali onega. Torej, zakaj se ne moremo soočiti s tem dejstvom?

            Z dejstvom se lahko soočite samo v sedanjosti, in če nikoli ne dopustite, da bi bila sedanjost, ker iz nje vedno bežite, se mogoče nikoli ne boste z njim soočili. Ker smo razvili celotno mrežo pobegov, smo ujeti v navado bežanja. (str.24-25)

            Pozornost ni enaka stvar, kot je koncentracija. Koncentracija je izključitev; pozornost, ki je totalno zavedanje, ne izključuje ničesar. Zdi se mi, da se nas večina ne zaveda o čem govorimo, niti našega okolja, barv okrog nas, ljudi, oblike dreves, oblakov, gibanja vode. Morda se zato objektivno ne zavedamo, ker se toliko ukvarjamo s seboj, s svojimi lastnimi majhnimi problemi, svojimi idejami, svojimi lastnimi zadovoljstvi, opravili in ambicijami. Pa vendar o zavedanju veliko govorimo. Nekoč sem z avtomobilom potoval po Indiji. Šofer je vozil jaz pa sem sedel zraven njega. Za nam so trije gospodje, ki so zelo napeto razpravljali o zavedanju in mi o njem postavljali vprašanja. Na nesrečo je šofer za trenutek pogledal drugam in povozil kozo, toda trije gospodje so se še vedno pogovarjali o zavedanju – in se niso popolnoma nič zavedali, da so se peljali čez kozo. Ko sem te gospode, ki so poskušali biti zavestni, opozoril na pomanjkljivo pozornost, so bili zelo presenečeni.(28-29)

            Razumeti užitek ne pomeni, da ga zanikamo. Mi ga ne obsojamo ali govorimo, da je to prav ali narobe, toda če ga zasledujemo, ga zasledujemo z odprtimi očmi, zavedajoč se, da mora um, ki ves čas išče užitek, neizogibno najti tudi njegovo senco – bolečino. Ne moreta biti ločena, čeprav se pehamo za užitkom in se poskušamo izogniti bolečini. (str.33)

            Torej, če razumemo, da je iskanje užitka vedno povezano z bolečino, živite na ta način, če želite, vendar v to nikar zgolj ne zdrsnite. Če želite z užitkom, mišljenjem prenehati, kar pomeni konec bolečine, morate biti na celotno zgradbo užitka popolnoma pozorni – ne ga izločiti, kot to delajo menihi ali sanjasiji, ki nikoli ne gledajo ženske, ker mislijo, da je to greh in tako uničujejo vitalnost svojega razumevanja – temveč videti celoten pomen in pomembnost užitka. Potem boste imeli v življenju ogromno radosti. O radosti ne morete razmišljati.  Radost je trenutna stvar in z razmišljanjem o njej jo spremenimo v užitek. Živeti v sedanjosti pomeni neposredno zaznavo lepote in v tem veliko veselja, ne da bi pri tem iskali užitek. (str. 36)

            Vsi smo obremenjeni z neko vrsto strahov v taki pokvarjeni, neumni družbi s tekmovalno izobrazbo,ki povzroča strah. In strah je strašna stvar, ki popači, izkrivi in otopi naše dni.

            Obstaja fizični strah, toda to je odziv, ki smo ga podedovali od živali. Tukaj se ukvarjamo s psihološkimi strahovi, kajti če bi se najprej ukvarjali z živalskimi strahovi, nam to ne bi pomagalo razumeti psihološke strahove. (str. 39)

            Tako vidimo, da mišljenje poraja eno vrsto strahu. Toda, ali strah sploh obstaja ločeno od le-tega? Je strah vedno rezultat mišljenja, in če je, ali obstaja še kakšna druga oblika strahu? Strah nas je smrti – torej nečesa, kar se bo zgodilo jutri ali pojutrišnjem, enkrat. Je interval med resničnostjo in tistim, kar bo. Mišljenje je torej izkusilo to stanje; ob opazovanju smrti: umrl bo. Mišljenje ustvari strah pred smrtjo, in če ne, ali potem sploh obstaja kakšen strah.

            Je strah rezultat mišljenja? Če to drži, je strah vedno star, saj so misli vedno stare. Kot smo rekli, ni novih misli. Če jih prepoznamo, so že stare. Torej, strah nas je ponovitve starega – misli tega, kar je bilo, projicirane v prihodnost. Zato je mišljenje odgovorno za strah. To je tako, to lahko vidite tudi sami. Ko ste z nečim trenutno soočeni, tam ni strahu. Strah preide samo, ko vstopi misel. (str.42)

            Tu imamo zelo zapleten problem. Človek je že stoletja nasilen; povsod po svetu so si ga religije skušale podvreči in nobena od njih ni uspela. Če se lotimo vprašanja, ki se ga, se mi zdi, se ga moramo lotiti zelo resno, ker nas bo to pripeljalo v docela drugačno področje, toda če se želimo s problemom zaradi intelektualne zabave zgolj igrati, ne bomo prišli zelo daleč.

            Mogoče čutite, da vi sami jemljete ta problem zelo resno, toda kaj dobrega lahko storite vi, dokler tako mnogo ljudi po svetu na to ne gleda resno in niso pripravljeni storiti prav nič? Meni ni mar, ali oni to jemljejo resno ali ne. Jaz to jemljem resno in to je dovolj. Jaz nisem varuh svojega brata. Jaz sam kot človeško bitje se zelo močno zavedam tega vprašanja nasilja in poskrbel bom, da v sebi nisem nasilen – toda ne morem reči vam ali komurkoli drugemu: “Ne bodite nasilni”. To je brez pomena – razen, če vi to sami želite. Torej, če vi sami resnično želite razumeti problem nasilja, nadaljujmo naše potovanje skupnega raziskovanja. ( str. 48)

            Zato, da razumemo in se osvobodimo vseh problemov, potrebujemo veliko količino strastne in nepretrgane energije, ne samo fizične in intelektualne, temveč energije, ki ni odvisna od nobenega motiva, nobenega psihološkega poživila ali mamila. Če smo odvisni od katere koli spodbude, prav ta spodbuda povzroči, da postane naš um top in neobčutljiv. Z jemanjem kakšnega mamila bomo začasno dobili dovolj energije, da bomo stvari videli zelo jasno, toda vrnili se bomo v naše prejšnje stanje in zato postali čedalje bolj odvisni od tega mamila. Tako bodo vse spodbude, najsi bodo cerkvene, alkoholne ali od mamil ali od govorjene ali pisane besede neizogibno povzročile odvisnost in ta zasvojenost nas ovira pri našem lastnem jasnem videnju in zato tudi pri  tem, da bi imeli vitalno energijo. (str. 59)

            Toda, ali me bo odkritje vzroka osvobodilo odvisnosti? Odkritje vzroka je samo intelektualno, ker očitno ne osvobodi uma od odvisnosti. Zgolj intelektualno sprejemanje ideje ali čustvena privolitev v ideologijo ne more osvoboditi uma odvisnosti od nečesa, kar mu dalo spodbudo. To, kar osvobodi uma od odvisnosti, je videnje celotne zgradbe in narave spodbude  in odvisnosti, in kako ta odvisnost dela um neumen, omejen in neaktiven. Samo videnje celokupnosti tega um osvobodi.

            Torej moram raziskati, kaj pomeni popolno videti. Tako dolgo, ko gledam na življenje iz določenega stališča, ali iz določene izkušnje, ki jo cenim, ali iz določenega znanja, ki sem ga pridobil, ki je moje družbeno okolje, ki je “jaz”, ne morem videti popolno. Intelektualno, verbalno, z analiziranjem sem odkril vzrok svoje odvisnosti, toda vse, kar mišljenje raziskuje, mora biti neizogibno nepopolno, torej celokupnost nečesa lahko vidim samo, ko ni vpleten miselni proces.

            Potem vidim resnico svoje odvisnosti; dejansko vidim to, kar je. To vidim brez kakršnekoli naklonjenosti ali odpora; ne želim se rešiti te odvisnosti, ali se osvoboditi vzroke le te. To opazujem, in ko obstaja opazovanje te vrste, vidim celotno sliko, ne samo del slike, in ko um vidi celotno sliko, ne samo del slike, in ko um vidi celotno sliko, obstaja svoboda. Odkril sem torej, da z razdrobljenostjo zapravljamo energijo. Odkril sem sam izvor zapravljanja energije. (str. 60-61)

            Čas je interval med opazovancem in opazovanim. Opazovalec, vi, se boji srečati to stvar, ki ji pravimo smrt. Ne veste, kaj to pomeni; o njej gojite razne vrste upanj in teorij; verjamete v reinkarnacijo ali vstajenje ali v nekaj, čemur pravimo duša, duh, v duhovno entiteto, ki je brezčasna in jo imenujete z različnimi imeni. Torej, ali ste sami odkrili, ali duša obstaja? Ali pa je to ideja, ki vam jo je nekdo predal? Ali obstaja nekaj trajnega, nepretrganega, kar je nad mišljenjem? Če mišljenje lahko o tem razmišlja, je to znotraj polja mišljenja in zato ne more biti trajno, kajti v polju mišljenja ni ničesar stalnega. Zelo pomembno je, da odkrijemo, da ni nič stalnega, ker je le potem um svoboden, potem lahko gledate in v tem je velika radost. (str. 73)

            Mislimo, da je življenje vedno v sedanjosti, in da je umiranje nekaj, kar nas nekoč daleč čaka. Toda nikoli ne vprašamo, ali je ta boj vsakdanjega življenja sploh življenje. Želimo poznati resnico o reinkarnaciji, želimo dokaz, da duša preživi, poslušamo izjave jasnovidcev in zaključke psiholoških raziskav, toda nikoli ne vprašamo, nikoli, kako živeti – živeti vsak dan z veseljem, z navdušenjem, z lepoto. Sprejeli smo življenje takšno, kot je, z vso njegovo agonijo in obupom in se nanj navadili in o smrti razmišljamo kot o nečem, česar se moramo skrbno izogibati. Toda smrt je nenavadno podobna življenju, ko vemo, kako naj živimo. Ne morete živeti brez umiranja. Ne morete živeti, če vsako minuto psihološko ne umrete. To ni intelektualni paradoks. Da bi živeli popolno, celostno, kot če bi bil vsak dan nova milina, je potrebno umreti vsemu včerajšnjemu, sicer živimo mehanično in mehanični um ne more nikoli vedeti, kaj je ljubezen ali kaj je svoboda. (str. 74-75)

            Po vsem svetu, t.i. sveti možje trdijo, da je nekaj popolno napačnega gledati žensko: pravijo, da se ne moreš približati bogu, če se vdajaš spolnosti, zato to odrivajo, čeprav jih želja notranje razžira. Toda z zanikanjem spolnosti ugasnejo svoje oči, izrežejo svoje jezike, kajti zanikajo celotno lepoto zemlje. Izstradajo svoje srca in ume: ker je lepota povezana z žensko, so dehidrirana ljudska bitja; pregnali so lepoto. (str. 77)

            Ali ste kdaj poskusili gledati stvarno stvar, kot je drevo, brez kakršnih asociacij, brez znanja, ki ste ga o njej pridobili, brez vsakega predsodka, vsake sodbe, vsake besede, ki bi ustvarila  zaslon med vami in tem drevesom in vam preprečila, da bi ga videli takšnega, kot dejansko je? Poskusite in videli boste, kaj se dejansko zgodi, ko opazujete to drevo z vsem svojim bitjem, z vašo celokupno energijo. V tej intenzivnosti boste odkrili, da sploh ni opazovalca; je samo pozornost. Ko obstaja nepozornost, obstajata opazovalec in opazovano. Ko nekaj gledate s popolno pozornostjo, ni prostora za predstavo, formulo ali spomin. Zelo pomembno je, da to razumemo, kajti lotili se bomo nečesa, kar zahteva skrbno raziskavo. (str. 88)

            Mišljenje je tako prekanjeno, tako premeteno, da vse izkrivi v svojo lastno korist. V svoji zahtevi po užitku ustvari svojo lastno odvisnost. V vseh naših odnosih mišljenje goji dvojnost; v nas obstaja nasilje, ki nam daje užitek, toda to je tudi želja po miru, želja, da bi bili prijazni in blagi. To je tisto, kar se v vseh naših življenjih ves čas dogaja. Mišljenje v nas ne goji le dvojnost, to protislovje, temveč tudi akumulira neštete spomine, ki jih imamo na užitek in bolečino, in iz teh spominov se na novo rodi. Zaradi tega je, kot sem že rekel, mišljenje preteklost, je vedno staro. (str. 100)

            Nove resničnosti ne moremo videti z mišljenjem. Lahko jo kasneje z mišljenjem verbalno razumemo, toda razumevanje nove resničnosti ni realnost za mišljenje. Mišljenje nikoli ne more rešiti nobenega psihološkega problema. Ne glede na to, kako je prekanjeno, kako je izobraženo, ne glede na zgradbo, ki jo je ustvarilo s pomočjo znanosti, s pomočjo računalništva, z nasiljem ali zaradi potrebe, mišljenje ni nikoli novo in zato ne more odgovoriti na nobeno izredno težko vprašanje. Ti stari možgani ne morejo rešiti ogromnega problema življenja. (str. 101)

            Vsi si želimo razne vrste izkušenj – mistično izkušnjo, religiozno izkušnjo, spolno izkušnjo, izkušnjo, ki jo dobimo, če imamo veliko denarja, moči, položaj, prevlado. Ko se staramo, je mogoče  konec naših fizičnih apetitov, toda potem zahtevamo širše, globlje in bolj pomembne izkušnje in jih poskušamo z različnimi sredstvi pridobiti – razširjanje naše zavesti, na primer, kar je precejšnja umetnost, ali jemanje različnih vrst mamil. To je star trik, ki obstaja že od nekdaj – da bi dosegli začasno spremembo v zgradbi možganskih celic, večjo občutljivost in videz resničnosti, žvečimo košček  lista ali eksperimentiramo z najnovejšimi kemikalijami. Ta zahteva po vedno več in več izkušnjah kaže notranjo revščino človeka. Mislimo, da lahko s pomočjo izkušenj pobegnemo pred sabo, toda te izkušnje so pogojene s tem, kar ste. Če je um neznaten, zavisten, zaskrbljen, lahko dobi najnovejše mamilo, toda še vedno bo videl samo svojo lastno majhno stvaritev, svoje lastne majhne projekcije iz svojega lastnega pogojenega okolja. (str. 110)

            Energija je delovanje in gibanje. Vse delovanje je gibanje in vse delovanje je energija. Vse hrepenenje je energija. Vse čustvovanje je energija. Vse mišljenje je energija. Vse živo je energija. Celotno življenje je energija. Celotno življenje je energija. Če dovolimo tej energiji, da teče brez vsakega protislovja, brez vsakega trenja, brez vsakega konflikta, potem je ta energija neomejena, neskončna. Ko ni trenja, za energijo ni meja. Trenje je tisto, ki omejuje energijo. Ko potemtakem  enkrat to vidimo, zakaj torej človeško bitje v energijo vedno prinaša trenje? Zakaj v tem gibanju, ki ga imenujemo življenje, ustvarja trenje? Ali je čista energija, energija brez omejitev za njega zgolj ideja? Ali ni to stvarno?

            Energijo ne potrebujemo samo zato, da bi v sebi izpeljali totalno revolucijo, temveč tudi zato, da bi raziskali, gledali, delovali. In kakor dolgo v kakršnihkoli odnosih, najsi med možem in ženo, med dvema človekoma, med eno ali drugo skupnostjo ali deželo, med eno ali drugo ideologijo, obstaja neko notranje trenje ali nek zunanji konflikt v katerikoli obliki, pa najsi bo še tako subtilen – pride do zapravljanja energije. (str. 119)