a
S stališča »zunanjega« opazovalca prinaša praksa vašega ansambla izjemno zanimivo, izjemno močno iniciativo v sodobni glasbi – črpati iz celostnega prostora, v katerem se srečata oba »hipotetična« časa: preteklost in prihodnost, fokus pa je vedno na danem trenutku, na intenzivno osredotočenem zvočnem ritualu. Ali lahko poveste kaj o osebnih vzgibih, ki so vas, kot skladatelja, napeljali k snovanju celostnega umetniškega projekta, ki ga svet danes pozna predvsem pod imenom »Orkester tradicijskih glasbil in novih tehnologij«?
a
Svoja prizadevanja v okviru Orkestra usmerjam v združevanje različnih praks, ki jih izvajamo, v  enovito celoto. Za to sta potrebna dva ključna koncepta, povezana s konceptom pojmovanja časa: ritualnost in posvečenost.
a
Cilj obeh je, podobno kot v kvantni fiziki, izničiti element časa in prostora.  Za ta fenomen v predkolumbovski duhovnosti obstaja oznaka: sekundarna pozornost, in ta se razlikuje od primarne pozornosti, torej tiste, v kateri potekajo dogodki običajnega življenja.
a
Koncept enosti potem razširi dani trenutek in nam odstre pogled v okultni pomen tega, čemur v glasbeni kompoziciji pravimo “ekonomija sredstev”. V tem konceptu se razkrije globok teološki in kozmološki pomen, analogen konceptu Alfa in Omega v Génezi in vsemu, kar smo, v skladu s trenutnim nivojem zavesti iz tega izpeljali.
a
Na delo ansambla prenašam temeljni koncept predkolumbovske duhovne tradicije, imenujemo ga “zavestno sanjanje”. To specifično stanje zavesti je mogoče doseči na različne načine, med drugim z umetnostjo. Da bi lahko dobili vsaj droben vpogled v to, se moramo nujno vrniti k “procesu iniciacije”. Iniciacija skozi glasbo je osrednje vodilo našega projekta. Verjamemo, da je to za avantgardno umetnost bistveno, če želimo, da si umetnost povrne svojo mitološko dimenzijo. Na ta način  se lahko množica oblik in izrazov, vtkana v globino naše eksistence, razkrije kot neizčrpen vir. Poleg odkrivanja iniciacijske plati umetnosti se nam zdi pomembno tudi revidirati proces komponiranja, saj je ta povezan s tipiko instrumentov, gest in izvajalskih tehnik. Kajti zgodovinsko gledano ima vzpenjanje po spirali znanja temeljno in nepričakovano posledico: distanciranje od mitičnega jedra, maternice stvarstva. Zato je Prvobitna enost sčasoma razpadla in pojavil se je koncept tehničnih specializacij.
a
Danes je nujno osvoboditi pot in znova vzpostaviti stik z izgubljeno ontološko enostjo. Pri tem nam pomaga konceptualni okvir, ki nam omogoča vnovično povezavo s potjo, ki vodi k njej. Parametre glasbenega ustvarjanja je mogoče preusmeriti v nove odnose s tradicijskimi instrumenti, in sicer skozi tisto,  kar so stari modreci obeh Amerik poimenovali “Pot s srcem”. Naš izziv je ustvarjati organsko telo; Teorija in Praksa v harmoniji s prostorsko-časovnimi koordinatami in poetično matrico duhovne tradicije Amerik.

 

 

Za razliko od sodobne glasbene umetnosti zahodnega tipa, ki je skozi avantgardo skušala presekati vezi s tradicijami, je vaše delo usmerjeno v intenzivno iskanje povezav z lastnimi tradicijami. Kako to spreminja odnos skladateljev in poustvarjalcev do zvoka oz. glasbil … sami pri tem omenjate nadintelektualen, »iniciacijski« proces …  v čem se izvajalec v vašem orkestru razlikuje od »klasičnega« glasbenika v komorni zasedbi oz. simfoničnem orkestru?

 

Vse od začetka civilizacije kulture širom sveta vpletajo v umetniško izražanje mite, na katerih temelji njihova zgodovinska percepcija. Iz tega sčasoma nastane zbir vedenja, vektor notranjih vizij. V tej mreži tradicionalnega védenja je imela glasba vedno posebno vlogo. Deluje namreč kot sinapsa, most med različnimi komponentami. Njena vloga je ustvarjati (s pomočjo  glasu  in glasbil) zvočni diskurz, ki povezuje mitiko s plesom, masko z gledališčem, poezijo z vizualno umetnostjo. Ta hipostatična konfiguracija predstavlja samo bistvo specifičnosti vsake kulture.
a
Za Šamane obeh Amerik (kot tudi za Orkester) je izdelava glasbil v ritualističnem smislu enako pomembna kot igranje nanje. Vsako glasbilo je ritualen objekt, osebno orodje.  Šaman se loti izdelovanja instrumenta na posebej izbrano noč. Nabere les, nanj napne živalsko kožo in s pomočjo ritmičnega udarjanja hipno preide na “drugo stran”. Ta druga stran je terra incognita preroških vizij, prostor umetniškega povzdiga, kraj kjer je mogoče čudežno zdravljenje.

Druga tema, ki smo jo morali vključiti v naš projekt, je povezana z dekolonialnostjo. S tem mislim da moramo tradicijskim glasbilom povrniti enako ontološko dostojanstvo kot ga imajo glasbila, ki smo jih prevzeli iz evropske tradicije in tista, ki jih je razvila digitalna tehnologija.
a
Ob vsem tem je Orkester razvil paradigmo interdisciplinarnega delovanja, ki vključuje raziskovalno delo na področjih kompozicije, interpretacije in izdelave glasbil ter raziskovanje in izdelava mask. Na ta način skušamo preseči (za današnjo glasbeno umetnost tako značilno!) parcialno pojmovanje, ki ga je prinesla industrijska revolucija.  Ali drugače: vračamo se k viziji, ki so jo začutili že utemeljitelji sodobne umetnostne glasbe: zvočna arhitektura v neprestani evoluciji… gre seveda za izjemno dediščino evropske srednjeveške misli, princip, ki se prilagaja posebnostim človeške duše skozi čas in razvoj kultur. Ta misel je zaznamovala že prve univerze, tako kot Platonov Timaeus ali pitagorejska Harmonija sfer (ki jo, mimogrede, vse od začetka širijo tudi Šamani obeh Amerik).
a
V tem smislu vsi člani Orkestra:

  • ustvarjamo in izvajamo lastne skladbe
  • izdelujemo glasbila; ne samo tista, ki so še danes v uporabi, pač pa tudi taka, ki so že pred stoletji utonila v pozabo, denimo dvojne, trojne in četvorne okarine, različne piščalke, pojoče steklenice ipd… Rekonstruirati jih je mogoče na podlagi predkolumbovskih zapisov.
  • Izdelujemo maske, ki so prav tako del koncertnega rituala, njihova uporaba pa temelji na ohranjenem védenju o ikonografskih tradicijah obeh Amerik.

 

Koliko pravzaprav danes vemo o tem, kakšna je bila glasba starih južnoameriških ljudstev?

Zelo malo. Razen če / kadar  je človek sposoben stopiti v intuitivni stik s koreninami starega védenja obeh Amerik. Redko, toda ne nemogoče.

 

Poleg tradicijskih instrumentov vaša praksa vključuje tudi druge ritualne objekte…

Predkolumbovska duhovna tradicija pojmuje ikonografske podobe v obliki mask in instrumentov kot “umetnost evociranja nevidnega skozi transfiguracijo vidnega”. Okvir te umetnosti temelji na sposobnosti kontemplacije – vsakdo, ki je tega sposoben, se lahko ob ritualu potopi v nevidno arhetipsko resničnost. Edino s pomočjo simbolov je namreč mogoče preiti okvire racionalnega in ponovno obuditi duhovne čute. Človeško bitje – simbol ki zaobjema celotno stvarstvo – je sinteza in prototip univerzuma, tempelj, skozi katerega je mogoče doseči okultno resničnost in njeno najgloblje tkanje.  To sobivanje, to povezanost med človekom in stvarstvom je mogoče raziskovati skozi organsko povezovanje, usklajevanje telesnih gibov. Prav slednje je značilno za ritualno instrumentalno prakso, ki jo izvajamo v povezavi z dramaturgijo mask, svetih plesov, ob prisotnosti ritualnih kipov, slikarij in vsebine starih kodeksov.
a
Zavedati se moramo, da naše iskanje ne temelji zgolj na približevanju zunanjemu védenju o vsebini vseh teh podob in artikulacij. Brez neposrednega notranjega odnosa s tem živim spominom, enovito sfero, ki so nam jo zapustili predniki, je nemogoče prodreti v misterij ritualne glasbene prakse. Na tej poti se, skozi svete kanone barvitosti, razmerij, geometrije, inverzne perspektive in celo oblike in podobe same po sebi,  znova razkrijejo vsi sloji zgodovine. Ikonografija za nas pomeni pristno “šolo zrenja”. Njen končni cilj je potovanje onkraj vrat percepcije, potovanje k subjektu, arhetipu. Učiti se branja “nevidnega v vidnem, prisotnosti v videzu”.

 

… in pa seveda elektroniko. Glasbena elektronika sama po sebi nima zgodovinskih ali duhovnih konotacij … kako jo, v umetniškem smislu, obravnava vaš ansambel?

 

Poetično vesolje, ki se nam razkriva z uporabo elektronske glasbe, je odlično vodilo za doseganje sekundarne pozornosti, ki sem jo omenil v začetku pogovora. Po izročilu Šamanov je vsako znanje, ki ga je spočelo človeštvo, v svojem bistvu sveto. Če torej potegnemo vzporednico in se zavemo, da so sredstva digitalne transformacije prav tako sveto orodje, se pred nami pojavi neizmerljivo vesolje možnosti. Vse te možnosti je mogoče uporabiti za povečanje intenzitete tradicijskih načinov izražanja.

 

 


Osrednje vodilo delovanja Orkestra je ustvariti holističen proces: odkrivanje starih tradicijskih niti, postavljanje teh niti v sodoben kontekst, izobraževanje, akademski študij. Kakšen pomen pripisujete tej drugi, torej izobraževalni plati svojega dela … mislim predvsem na vaše delo z otroki in mladino…

 

 

Orkester deli svojo izkušnjo obujanja starih glasbil ter izvajalskih in ustvarjalnih praks s širšo skupnostjo v formalnem okviru (svobodne državne) Nacionalne univerze Tres de Febrero. Na ta način povezuje raziskovanje dediščine z akademskim študijem. S pomočjo potujočih tečajev (sploh v krajih, kjer je glasbeno izobraževanje šibko), neformalnih univerzitetnih tečajev (ki so odprti za splošno javnost), delavnic izdelovanja instrumentov ter poučnih koncertov v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, se naše delovanje dotika vseh slojev glasbenega življenja v deželi. Znanje, ki ga posredujemo, je v enaki meri namenjeno otrokom in odraslim. Možnost, zavesti se korenin lastne kulture, tako nudimo slehernemu prebivalcu naše dežele.

 

Ali lahko na kratko opišete dosedanje svetovne turneje – v katerih delih sveta se je Orkester v preteklosti že predstavil?

 

Orkester je nastopal na vseh pêtih celinah – od saharske puščave, do aleksandrijske knjižnice v Egiptu. Igral je med Maori na Novi Zelandiji, na Sončnem otoku jezera Titikaka, v Parizu, Hong Kongu, na Kubi in v Južni Afriki.
a
Naj naštejem nekaj prizorišč:  Festival de L’Imaginaire Hiše svetovnih kultur v Parizu, Nacionalni muzej Te Papa Tongarewa na Novi Zelandiji, festival Djoua v Alžiriji, festival Svetovni glasbeni dnevi v Hong Kongu, mednarodni festival Lea Brouwerja na Kubi, Indonezijsko glasbeno srečanje v Jakarti, Pariški nacionalni konservatorij za glasbo in ples, litovski mednarodni festival Is Arti, Teatro Colon v Buenos Airesu, Egiptovski center kulture in umetnosti v Kairu, festival Reflections v Singapurju in še marsikje drugje.

 

Bodo koncerti v Sloveniji v čem posebni?

 

Na koncertu 23. avgusta bomo, prvič v zgodovini naše zasedbe izven domačega okolja, predstavili repertoar, napisan za simfonični orkester in tradicijska glasbila obeh Amerik. Dan pozneje bomo usmerili pozornost v intimno doživetje zvoka tradicijskih glasbil in o njih (ter seveda njihovem duhovnem pomenu) tudi kaj povedali. Predstavitev nadaljujemo v nedeljo, 26. avgusta v Celju. Tam še posebej računamo na občinstvo, ki ga specifično zanima duhovna plat našega dela.

 

Kaj pripravljate za prihodnost?

 

Naslednji projekt snujem skupaj z dolgoletnim prijateljem, maestrom Leom Brouwerjem. Priredili smo nekaj njegovih skladb za kitaro in orkester, tako da jih bo mogoče slišati v bolj “tradicijski” zvočni podobi. Leo Brouwer bo tudi sam dirigiral,  sodeloval bo tudi Filharmonični orkester Patagonije. Koncert bo še posebej zanimiv, ker bodo nekatere od skladb zazvenele prvič. Načrtujemo ga v novembru v argentinskih Andih.

 

Za svoje delo ste pred nekaj leti prejeli tudi ugledno nagrado Mednarodnega glasbenega svèta… morda za konec še beseda o tem, kako vaše delo sprejemajo svetovni forumi, ki skrbijo za ohranjanje in zaščito kulturnih dediščin…

 

Ko nam je leta 2013 Mednarodni glasbeni svèt na Svetovnem glasbenem forumu v Avstraliji podelil nagrado “Music Rights Award”, jo je Susana Ferreres, ki v okviru naše zasedbe vodi del, posvečen raziskovanju vizualnih umetnosti, sprejela z naslednjimi besedami:

“Skozi te roke prejema nagrado sleherni član našega kolektiva. Vsi delujemo noč in dan s popolno predanostjo in požrtvovalnostjo. Skupaj z vsemi nami jo prejema tudi nepregledna množica nevidnih bitij, ki vse od starih časov naseljujejo naša ozemlja.

Ta ozemlja – od Amazonke in teritorijev ljudstev Ona, Mapučo in Guarani, do teritorijev starodavnega inkovskega kraljestva Tawantisuyu, Siouxov in Navajov, ter Eskimov na severu –  so oplenili in opustošili kolonizatorji. Silen holokavst celotnih kultur, ki je obsegal tudi uničenje celotnih živalskih vrst in naravnih habitatov, naravnega ravnovesja in specifičnih naravnih sil, s katerimi so stara ljudstva tisočletja živela v duhovnem odnosu. 

V današnjem času, ko človeštvu grozi razpad, morajo kulture ponovno najti svoje korenine.  Svét drvi v globalizacijo, izvirnost pa se raztaplja v hegemoničnih družbenih modelih. Vsaka oseba, vsak narod, vsaka kultura bi morala danes, bolj kot kdajkoli, stopati po svoji lastni poti.

Naše prvobitno poslanstvo – poslanstvo glasbenikov – je neupogljiva zaveza po ohranjanju človeških vrednot, izraženih v večoblični različnosti Tradicijskih kultur pêtih celin in ohranjanju duhovnega znanja naše Matere Zemlje, Zemlje nas vseh.”

 
Avtor Pogovora: Gregor Pirš / program Ars / RTV Slovenija, 2018



Na sliki: Susana Fererres

Mediji o Orkestru tradicijskih glasbil in novih tehnologij:
a
“Orkester združuje prastaro duhovnost s sodobno občutljivostjo. Čudovita meditacija o možni usodi Tradicij in tehnoloških napredkov. Z Orkestrom tradicijskih glasbil in novih tehnologij je Alejandro Iglesias Rossi ustvaril hvalevreden glasbeni medij, kjer se v miru in lepoti soočita preteklost in prihodnost (Jakarta Post, Indonezija; November 2007)”

“Ritualnost in ekstaza v latinskoameriški umetnostni glasbi: Alejandro Iglesias Rossi usmerja in osredotoča glasbeno energijo ansambla iz meditacije v ekstazo. Po njegovem mnenju sta temeljna kamna procesa ustvarjanja glasbe občutenje povezave z dediščino prednikov in stremljenje k popolnosti.” (Posttimes, Estonija; 2006)

“Če bi bili vsi glasbeniki sposobni invocirati zvok s tako zavestjo, globokim zavedanjem in koncentracijo, kot ta argentinski ansambel, bi se morda zmanjšalo število koncertov na svetu, vsekakor pa bi se močno povečalo umetniško zadovoljstvo” (Latvijski nacionalni radio, 2006)

“Izjemna izvedba … nikakor zgolj orkestrski koncert, to je bil ritual.” (Garuda, Indonezija; 2007)