a
Človeško srce je lačno višjih reči, kot mu jih zmore nuditi vsakdanjost,  lačno je Resnice in vzvišenosti, a si lakote ne more potešiti, kajti ona  je  božansko domotožje   človekovega  duha.  Ta  vir  hrepenenja   ustreza   brezdomnosti spomina  duše  na  našo  duhovno domovino, iz katere  smo  prišli  in  katero neprestano  išče hrepeneče srce. Kako žgoče je v nas domotožje  po neopisljivem,  po  nesmrtnosti,  po  miru  in ljubezni.  Ta  občutek  je  v vsakem človeku, v vsakem človeškem srcu. Ta sila nas navdaja z upanjem, ki vzbuja stremljenje po višjem, ki prižiga Luč spoznanja, po katerem se bo duša dvig­nila tja, kjer je nekoč že bila.
a

Ondi je cesta in pot;

‘Pot svetosti’ se imenuje;

nečisti po njej ne hodi;

vešči ne zablodijo na njej.

Izaija 35/8
a

Obstaja  Pot, neka vzvišena Pot, prastara Pot svetosti, ki se enkrat prične  za vsakega  človeka na tej zemlji in potem vodi v njega samega, na  Goro razsvetljenja.  To  je  strma  in  trnova Pot k Bogovom na  Olimp  in  težko  jo je prehoditi.  Pa  vendar je to tisto najlepše, kar se lahko dogodi človeku.  To  je Pot  samo-premagovanja,  predanosti vesolju, Pot, na  kateri  postane  človek neosebni  Budha,  neosebni Kristus; Pot na kateri romar  odvrže  samoljubje, življenje pa napolni z ljubeznijo do vseh stvari, velikih in malih. Pot svetosti je naporna,  ker  je  to Pot posvečenja. To je strma in trnova  Pot  k  Bogovom. Kajti  kdor se hoče povzpeti k velikim na Olimp, mora iti po Poti, ki leži  pred njim.   Lepa je ta Pot,   dana   le   izbranim,   Pot   velikih   modrecev   in najplemenitejših delov človeštva. Vzvišen je cilj in urne so noge tistih, ki sledi­jo tihemu nežnemu ‘notranjemu glasu’. Pot svetosti pelje na Goro  razsvetljen­ja, k srcu univerzuma. To je jedro velikih starodavnih sporočil – zlitje  preprostih človeških bitij z božanskim izvorom, zakoreninjenim v njem samem, ki  je vesolje samo; kajti to jedro je iskra središčnega ognja, božja iskra; in ta  iskra je v vsakem izmed nas. V tvojem srcu prebiva božanskost. To je tvoja kore­nina. To je najgloblje jedro tvojega bistva. Romar se na Poti svetosti  vzpenja vedno višje v kraljestvo duše in duha, puščajoč za seboj tančico za tančico v temo  ovitega  Jaza in  se končno zlije z božanskostjo  svojega  bitja.  To  je najveličastnejše doživetje, ki  je  človeku  poznano  –   spoznanje   lastnega božanskega Jaza.
a
Na  tej  Poti,  na  Poti samospoznanja, se ne boš  povzpel  le  do  Parnasa  ali Olimpa,  temveč  bo Luč v tebi postajala vse svetlejša in ti bo  razodela  širna duhovna  razmerja ter najsvetejšo, najlepšo in zato najveličastnejšo brezmejnega kozmosa.
a
Prvi  korak  na  Poti svetosti, k srcu univerzuma, je spoznanje  Resnice,  a  to spoznanje  je  v tebi samem. Inspiracije genijev, velike misli, ki  so  gradile  in uničevale  civilizacije, vsa čudovita sporočila, katera so Veliki  starejši  bratje dali svojim  bratom  na  Zemlji, vse je prišlo iz  človeka.  V  prizadevanju  po združitvi  z  vsem, kar  te obdaja, s stopitvijo s  tvojim  notranjim  Bogom,  si prehodil že pol Poti, ko si spoznal to Resnico.
a
In  že se ti Pot kaže v vsem svojem sijaju. Kako je lepa in veličastna.  Vedno dlje in globlje pelje v notranjost Biti – lahko bi ravno tako rekli kvišku –  vedno višje in višje – dokler ne boš Eno s svojim lastnim pokolenjem – z božanstvom, ki je voditelj in gospodar univerzuma, in katerega otroci so ljudje.
a

To,  kar  prebiva  v tvoji najgloblji notranjosti, je Bog, živo  božanstvo;  in  iz tega  božjega  izvora  pritekajo v tvojo dušo vse  stvari,  ki  človeka  naredijo velikega,  vse,  kar prebuja ljubezen in silno upanje, hrepenenje  in  navdih  in najplemenitejše od vsega, samožrtvovanje.
a

V tebi samem so vse skrivnosti univerzuma. Pot svetosti je v tvojem  lastnem Jazu,  v svoji duhovni naravi. Ko boš šel še dalje po tej Poti, ki vodi  v  bistvo vsega,  ko  boš  že  lahko šel v samega sebe,  ko  boš  pred  Jazom  odkrival tančico  za  tančico,  ko boš lahko vedno globlje prodiral  vase,  boš  obenem tudi vedno globlje in globlje v čudovitem misteriju univerzuma.
a

Ko  boš  spoznal samega sebe, bodo tvoji koraki bistri kakor  vesoljni  tok,  ki žene  evolucijo h končnemu cilju. Ko je hitrost največja, takrat  je  doseženo posvečenje,  iniciacija.  Deležni  so  je le tisti,  ki  so  primerni  in  pripravljeni premagati ‘čuvarja praga’ in stopiti preko praga v Dvorano modrosti.
a

Pot  svetosti  je ključ, ki odpira človeško srce – ne fizično srce,  temveč  srce človekovega bistva, esenco človeštva, ali drugače rečeno, rojstvo in  nadalj­njo rast njegovih duhovnih, intelektualnih in telesnih moči in sposobnosti.  To je nauk srca, zato ni nauk fizičnega sveta.
a

To je nauk misteričnih šol vseh časov in prostorov. Tisti, katerih intuicija nosi v  sebi  nekaj velikega, sijajnega in vzvišenega, nekaj, kar se iz  srca  in  duše odpira kakor cvetni popki, oni so tisti, ki bodo videli več, oni so  posvečenci, ki  bodo postali vidci in modreci. Narava ne daje prednosti ničemer  in  niko­mur. Staro pravilo pravi: Človek prejme le tisto, kar lahko sam doseže – kar je on sam. Človek je neločljiv del univerzuma, v njem on živi in deluje. Človek in univerzum rasteta iz skupnih korenin; med njima ni vmesnega prostora.
a

Skozi vse, kar obstaja, teče tok istega univerzalnega življenja. Isti tok  zaves­ti,  ki prešinja  mogočno  celoto  univerzuma,  teče  zaradi  tega  tudi   skozi človeka, tudi skozi tebe, ki si neločljiv del univerzuma. Pot svetosti, ki vodi k cilju, v srce univerzuma, si ti sam, tvoje bistvo, tvoja narava, tvoj Jaz. Ne  jaz običajnega človeka, katerega jaz je medel odsev blišča notranje Luči,  ampak tisti  notranji Jaz, nosilec tvoje čiste zavesti, posoda čiste ljubezni do  vsega, neomadeževan od vsega zemeljskega – tvoje duhovno bistvo.

 
Avtor: Aristid Havliček