Carlos Castaneda

Quatro marketing, inženiring, svetovanje in trgovina d.o.o.

 

 

            In tvoja smrt bo sedela tukajle in te gledala. In zahajajoče sonce bo sijalo nate, ne da bi te žgalo, tako kot je sijalo danes. Veter bo mehak in blag in vrh tvojega hriba bo drhtel. Ko boš odplesal zadnji korak, boš pogledal v sonce, zakaj nikdar več ga poslej ne boš videl, ne buden ne sanjajoč, in tedaj bo tvoja smrt pokazala na jug: na prostranstvo.

            Povedal sem mu, da se zanimam za zbiranje in preučevanje zdravilnih zelišč in da me še zlasti zanima raba halucinogenega kaktusa pejotla, o katerem da sem se do podrobnosti poučil na vseučilišču v Los Angelesu. Rekel sem mu, da o pejotlu veliko vem, čeprav o njem nisem vedel malodane ničesar. Mislil sem pač, da ga bom napeljal h govorjenju, če se mu naširokoustim o svojem poznavalstvu. Toda ničesar ni rekel. Potrpežljivo me je poslušal. Potem je počasi pokimal. Njegov molk me je opogumil, zato sem dodal, da bi bilo nedvomno za oba koristno, če bi se dobila in se pogovorila o pejotlu. (str. 15-16)

            Takoj ko sem prišel k njemu, me je odpeljal na sprehod v puščavsko goščo. Še zmenil se ni za vrečko špecerije, ki sem mu jo prinesel. Očitno me je že čakal. Hodila sva ure in ure. Rastlin ni nabiral in tudi pokazal mi ni nobene. Zato pa me je naučil ‘primerno hoditi’. Rekel mi je, naj imam med hojo dlani rahlo skrčene, češ da bom tako lažje usmerjal pozornost na pot in okolico. Dopovedoval mi je, da me moj običajni način hoje izčrpava in da človek nikdar ne sme nositi ničesar v rokah. Če pa že moram kaj nositi, je dejal, naj imam oprtnik ali pa kako mrežo ali malho, da si jo lahko obesim čez ramo. Trdil je namreč, da si človek poveča zdržljivost in razširi zaznavo s tem, da prisili dlani v posebno držo. (str. 31-32)

            Hodila sva in hodila in se naposled le ustavila. Hotel sem sesti k počitku, pa mi je naročil, naj grem nagovarjat zaplato nekakšnih rastlin, ki so rasle kakih dvajset metrov od tam, naglas in razločno. Bilo mi je mučno. Njegove čudaške zahteve so bile zame vseeno malce preveč in še enkrat sem mu povedal, da ne morem govoriti z rastlinami, ker se počutim bedasto. Na to je pripomnil le, da je moj občutek pomembnosti neizmeren. Potem si je na lepem premislil in rekel, naj ne poskušam govoriti z rastlinami, dokler se mi to ne bo zdelo nekaj lahkega in naravnega. (str.39)

            Zgodaj zvečer pa me je vendarle dal na nekakšno preskušnjo; postavil me je namreč pred neko nalogo, ne da bi količkaj namignil, kako naj se je lotim: poiskati sem moral dobrodejno mesto oziroma točko, in sicer prav pred vrati, kamor sva vselej sedala k pomenku, mesto, kjer naj bi se počutil popolnoma zadovoljnega in polnega moči. V teku noči, ko sem se valjal okoli, skušaje odkriti tisto “točko”, sem na omenjenem področju dvakrat zaznal rahlo spremembo v barvi sicer enakomerno temačnih tal.

            Naloga me je tako izčrpala, da sem naposled na enem izmed mest, na katerih sem zaznal tisto rahlo spremembo, zaspal. Don Juan me je zjutraj prebudil in zadovoljno razglasil, da sem preskušnjo opravil nadvse uspešno. Nisem namreč odkril le dobrodejnega mesta, ki sem ga iskal, temveč tudi njegovo nasprotje, se pravi sovražno oziroma negativno točko, in barve, po katerih se eno loči od drugega. (str. 59-60)

            “Biti nedostopen pomeni, da se sveta okrog sebe dotikaš zmerno. Da ne poješ petih prepelic, ampak eno. Da ne uničuješ rastlin samo zato, da bi pripravil jamo za peko. Da se ne izpostavljaš moči vetra, razen če je nujno potrebno. Da se ne okoriščaš z ljudmi in jih ne izžemaš, tako da so nazadnje samo še posušen olupek, še zlasti ne tistih, ki jih imaš rad.” “Nikoli nisem nikogar izrabljal,” sem rekel iskreno. Toda Don Juan je vztrajno zatrjeval, da sem se ljudi nasitil in naveličal. “Biti nerazpoložljiv pomeni, da se načrtno izogibaš izčrpavanju sebe in drugih,” je nadaljeval. “Da nisi sestradan in obupan kot kak sirotek, ki misli, da se ne bo nikdar več najedel, pa zato pomlati vse, kar more, vseh pet prepelic!” (str. 77)

            “Zdaj ga ubij” je zinil suho.

            Segel sem v past in ga zgrabil. Ravno sem ga za uhlje vlekel ven, ko me je na lepem popadla groza; prvič, odkar sem bil v uku pri Don Juanu, mi je prišlo na misel, da me ni nikoli učil, kako naj žival pobijem. Ničkolikokrat sva se že potikala po puščavi, ubila pa sva vsega skupaj enega zajca, dve prepelici in eno kačo klopotačo, pa še to je opravil sam.

            Spustil sem zajca in pogledal Don Juana.

            “Ne morem ga ubiti,” sem odlašal.

            “Kako da ne?”

            “Nikdar nisem tega počel.”

            “Saj si vendar pobil na stotine ptic in drugih živali.”

            “S puško že, ne pa z golimi rokami.”

            “Kakšna pa je razlika? Temu zajcu se je čas iztekel.”

            Don Juanov ton me je presunil; besede je izgovoril s tolikšno gotovostjo in vednostjo, da sploh nisem mogel več podvomiti o tem, da se je zajcu čas zares iztekel. (str.91)

            Strmel sem vanjo v popolni, neskončni grozi. Razum se je upiral. Bil sem kakor hrom. Niti besede nisem mogel spraviti iz ust. Še nikoli v življenju nisem videl česa podobnega. Tam, tik pred mano, je ležalo nekaj neznanskega! Hotel sem reči Don Juanu, naj mi pojasni, za katero žival vendar gre, pa sem samo nekaj zamomljal. Don Juan je strmel vame. Pogledal sem vanj, nato v žival – in tedaj se je nekaj v meni prelomilo, bilo mi je, kot da bi stopil na trdna tla, in pri priči sem vedel, kaj ta žival je. Stopil sem do nje in jo pobral. Bila je velika veja z grma. Bila je ožgana in najbrž je veter napihal vanjo nekaj ožganega smetja, da se je ujelo vanjo in ji dalo podobo velike, usločene, okroglaste živali. Barva ožganega smetja ji je dajala v kontrastu z zelenim rastlinjem svetlo rjav videz. (str. 103)

            “Moč je nekaj čisto posebnega,” je nadaljeval. “Ne moreš je kar tako zgrabiti in reči, to je to. Moč je tisto, kar človek občuti do te ali one reči. Moč je nekaj osebnega. Pripada samo tistemu, ki mu pripada. Moj dobrotnik, na primer, je lahko človeka napravil smrtno bolnega že samo s tem, da ga je pogledal. Ženske so kar ovenele, če jih je pogledal. Seveda ljudje okoli njega niso stalno obolevali, ampak samo tedaj, ko je tako hotela njegova osebna moč. (str. 119)

            Jaz sem ti povedal skoraj vse, kar mora vedeti bojevnik, da odrine v svet in si sam začne nabirati moč. Zdaj vem, da tega ne zmoreš, zato moram biti potrpežljiv s tabo. Zanesljivo namreč vem, da se mora človek vse življenje bojevati za to, da sam preživi v svetu moči.

            Don Juan se je ozrl po nebu in gorah. Sonce je že legalo na zahodno obzorje in nad gorami so se naglo kopičili deževni oblaki. Nisem vedel, koliko je ura; pozabil sem bil naviti uro. Vprašal sem ga, ali ve, koliko je ura, in bruhnil je v tako silovit krohot, da se je s skalne plošče zavalil v grmovje.

            Potem je vstal, si pretegnil roke in zazehal.

            “Zgodaj je še,”je rekel. “Počakati morava, da se megla zbere na vrhu gore, potem pa boš moral sam stati tule na tejle plošči in se zahvaliti megli za njene darove. Pusti ji, da pride in te ovije. Jaz bom tu blizu, da ti bom pomagal, če bo treba. (str. 131)

            “Osebna moč je občutje,” je razlagal. “Nekaj takšnega, kot če si srečen. Razpoloženje – tudi tako bi se dalo reči. Je nekaj, kar si človek pridobi, ne glede na to, od kod izvira. Povedal sem ti že, da je bojevnik lovec na moč in da te učim, kako jo uloviš in si jo shraniš. Težava pri tebi – in ne le pri tebi, pri nas vseh – je ta, da se ne daš prepričati. Verjeti moraš, da je osebno moč mogoče rabiti in jo shraniti – samo da zaenkrat o tem še nisem prepričan.” (str.150)

            Don Juan je stopal za menoj. Na vsem lepem je zakričal, da mi je zaledenela kri v žilah. Zasmejal se je in mi pojasnil, da nenadni glasovi odganjajo neprijazne duhove. Priprl sem oči in tako kake pol ure taval sem in tja. V tem času se je tista zoprna vročina zmehčala v nadvse prijetno toploto, in ko sem tako korakal gor in dol po vrhu hriba, sem se nenadoma začutil čisto lahkega. Zato pa je bilo toliko večje moje razočaranje: pričakoval sem bil namreč, da bom zaznal takšen ali drugačen vidni pojav, a opazil nisem prav ničesar posebnega, nobenih nenavadnih barv, ali sija, ali temnih senc. (str. 154)

            Tedajci je nekakšna grozovita prikazen pritegnila mojo pozornost. Na levi je dejansko hodilo nekaj živali podobnega in se me malone dotikalo. Nehote sem odskočil in zavil na desno. Od strahu mi je jemalo sapo. Tako neznansko strah me je bilo, da nisem mislil na nič več, samo kolikor sem mogel hitro sem jo cvrl skozi temo. Ta strah je bil očitno čisti telesni strah in ni imel prav nič opraviti z mojimi mislimi. To se mi je zdelo nadvse nenavadno. Kadarkoli sem se v življenju česa bal, vselej je strah izviral iz misli na to, kaj se mi utegne zgoditi v tem ali onem zoprnem življenjskem položaju, za katerega so bili seveda krivi drugi ljudje. Ta strah pa je bil zame nekaj povsem novega. Prihajal je iz neznanega dela sveta in me zadeval v neznani del mene. (str.164)

            “Nedelanje je tako težavno in učinkovito opravilo, da ga sploh ne smeš omenjati,” je nadaljeval. “Vsaj dotlej ne, dokler ne zaustaviš sveta; šele tedaj lahko po mili volji govoriš o njem, seveda če to želiš.”

            Don Juan se je ozrl naokrog in pokazal na neko veliko skalo.

            “Tistale skala tamle je skala zaradi delanja,” je rekel.

            Spogledala sva se, in on se je nasmejal. Čakal sem, da mi pojasni svoje besede, a je kar molčal. Naposled sem moral sam povedati, da ne razumem, kaj s tem misli.

            “To je delanje!”

            “Prosim?”

            “Tudi to je delanje!”

            “O čem pa vendar govoriš, Don Juan?”

            “Delanje je tisto, zaradi česar je tista skala skala in tisti grm grm. Delanje je tisto, kar dela tebe tebe in mene mene.”

            Odvrnil sem, da mi njegova razlaga ničesar ne pojasnjuje. Zasmejal se je in se popraskal po senceh.

            “To, vidiš, pa je težava pri govorjenju,”je rekel. “Človek zmeraj vse pomeša, če govori. Če začneš govoriti o delanju, nazadnje zmeraj govoriš o nečem drugem. Zato je boljše samo delovati. (176)

            Moje pasti so bile brezhibne; nastavil sem jih prav; videl sem zajce, veverice in druge glodalce, prepelico in druge ptice, a v celem dnevu se ni ujelo nič.

            Don Juan mi je bil namreč navsezgodaj zjutraj, ko sva odhajala od njegovega doma, rekel, da bom ta dan čakal na “dar moči”, na prav posebno žival, ki se utegne ujeti v moje pasti in katere meso bom lahko posušil in uporabil za “hrano moči”.

            Don Juan je bil videti zamišljen. Nobenega nasveta nisem dobil od njega, nobene pripombe. Proti večeru pa je končno odprl usta.

            “Nekdo te ovira pri lovu,” je rekel.

            “Kdo pa?” sem vprašal ves začuden.

            Pogledal me je, se nasmehnil in nejeverno odmajal z glavo.

            “Tako se obnašaš, kot da ne bi vedel,” je rekel. “Pa že ves dan dobro veš, kdo.”

            Hotel sem ugovarjati, a sem vedel, da bi bilo vse bob ob steno. Vedel sem, da bo rekel “la Catalina”, in če je to bilo vedenje, na katero je namigoval, potem je imel prav: ja, vedel sem, kdo.

            Potem, ko si zabijal čas s tistimi Mehičani, si bil seveda šibak, in “la Catalina” je brž pograbila priložnost. In se je postavila na cesto, da te počaka.

            Tvoje telo je vedelo, da nekaj ni v redu, pa si jo vseeno nagovoril. To pa je bila strahotna neumnost. Nasprotniku ne smeš črhniti niti besedice, kadar se srečaš z njim. In kaj si storil potem? Obrnil si ji hrbet! To pa je bilo še hujše. In kaj si napravil potem? Zbežal si od nje, in to je bila od vseh strahot še najstrahotnejša! Očitno je tudi ona štorasta. Vrač, ki je vreden svojega imena, bi te bil že kar tam pri priči potolkel, že kar tedaj, ko si pokazal hrbet in jo ucvrl. (str.210)

            “Nečesa bi se moral doslej že zavedati,” je rekel Don Juan. “Temu pravim kubični centimeter  priložnosti. Vsi mi, pa najsi smo bojevniki ali ne, imamo svoj kubični centimeter priložnosti, ki se nam tu in tam pokaže pred očmi. Razlika med povprečnim človekom in bojevnikom je v tem, da se bojevnik tega zaveda, in ena izmed njegovih nalog je, da je nenehno čuječen in zavestno na preži, tako da je v trenutku, ko mu tisti kubični centimeterček poblisne pred očmi, dovolj hiter in priseben, da ga zgrabi.

            Priložnost, sreča, osebna moč, ali kakorkoli temu že rečeš, je nekakšno posebno stanje stvari. Kakor čisto drobna vejica je, ki se nam prikaže pred nosom in nas vabi, da jo utrgamo. Ponavadi smo preveč zaposleni ali pa smo preveč zabiti in leni, da bi sprevideli, da je ravno to tisti naš kubični centimeter srečne priložnosti. Bojevnik pa je, kot sem že rekel, vselej čuječen in obvladan in ima v sebi vzmet in iznajdljivost, ki mu omogočata, da ga zgrabi. (str.217)

            Dolgo časa sem tako opazoval hrošča, in tedaj sem se zavedel tišine okoli mene. Samo veter je šumel med vejami in listjem puščavskega grmičja. Pogledal sem gor, se naglo in nehote ozrl na levo in bežno opazil nekakšno bledo senco oziroma trepetljavo liso na skali nekaj korakov stran. Sprva nisem bil pozoren nanjo, potem pa sem odkril, da je bila nekje na moji levi. Znova sem se nanagloma ozrl, in tokrat sem lahko povsem jasno videl senco na skali. Imel sem čuden občutek, da je senca, kakor hitro sem jo pogledal, zdrsnila na zemljo in da jo je prst vpila vase, kakor pivnik popije packo črnila. Mrzlo me je spreletelo po hrbtu. Pomislil sem, da naju s hroščkom opazuje smrt. (str.229)