»PRIMERJALNI ŠTUDIJ MED ZNANOSTJO, RELIGIJO IN FILOZOFIJO«

a

Naši tokratni gostje so bili:

Mag Markus Van Alphen, strokovnjak za restorativne metode, terapevt klinične psihologije z Univerze v Leidenu na Nizozemskem; Barbara Trnovec, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja iz Pokrajinskega muzeja Celje; izr. Prof. Aleš Črnič, FDV; publicist in član regiološke sekcije SSD in G. Aristid Havliček – Tili, ustanovni član Teozofskega društva Jivatma, ki je v uvodu pozdravil prisotne.

Poudaril je povezavo med temeljnimi cilji Teozofskega društva in osvetlil zgodovinosko ozadje z njegovo ustanovitvijo v New Yorku in prvim ciljem, oblikovanjem univerzalnega bratstva, ki se je zasnoval v Indiji ter doživel nasprotovanje kast. Drugi cilj, z naslovno temo tokratnega simpozija, spodbujanje komparativnega študija, pomeni zlato nit za iskanje odgovorov.

G.Markus Van Alphen je predstavil svoje družinsko okolje, saj je bil rojen v teozofski družini in zrasel s teozofskimi principi. Na vprašanje, kaj je prinesel komparativni študij religije, vidi odgovor v tem, da se je potrebno znebiti etiketiranj. Na primeru vrline, kot je «ljubiti bližnjega«, ki obstaja tako v krščanstvu kot ostalih religijah, dokazuje, da imajo religije v osnovi več skupnega kot različnega; zakaj potem imamo toliko religij? Odgovor je v pasivnosti ljudi, ki ne želijo razmišljati, ampak želijo, da jim to nekdo pove, iz potrebe po varnosti hočejo predvideno okolje – kar je poznano, je predvidljivo; enako velja za religije – ljudje želijo pravila, ki jim sledijo in dobijo nagrado, ki pa je v bistvu nejasna, je le občutek varnosti. Pojavlja se vprašanje, zakaj religije ne marajo ena druge in se zopet vrnemu k neznanemu, ki je nepredvidljivo, ne pomeni varnosti; v bistvu gre za etikete,; če razumeš vrednote, ki se nahjajo v različnih religijah, razumeš sporočilo. Voditelji religioznih institucij pa si opolnomočenja ljudi ne želijo, saj s tem sami izgubljajo avtoriteto in moč.

Ga. Barbara Trnovec se raziskovalno ukvarja z življenjem in delom Alme M.Karlin in jo je v svojem prispevku skušala umestiti v kontekst ljubezni do znanja in zavezanosti k resnici.

Pri tem se je navezala na njeno vzgojo v otroštvu, ki je vplivala na njen kasnejši razvoj in neodvisnost; že pri trinajstih letih si je namreč želela oditi iz meščanskega okolja in materinega nezadovoljstva z njenim videzom. Odkrila je nadarjenost za jezike, katerih učenje in kasnejše poučevanje ji je omogočilo samostojnost. V Londonu je že pri dvajsetih  prišla v stik s teozofijo, teozofom se je pridružila, ko je med prvo svetovno vojno kot pacifistka bivala na Norveškem. Tam se je tudi odločila, da bo postala pisateljica in da gre na pot okoli sveta. Vseskozi je širila svoje znanje, njen odnos do znanja razberemo iz številnih citatov: » Uživam v učenju, znanje mi pomeni tolažbo. Biti jaz v popolni svobodi«. V Celje se je vrnila 1918.leta in se pripravila na veliko popotovanje, ki je kontinuirano trajalo osem let. Alma Karlin sodi med največje popotnike vseh časov. S potopisi je kot raziskovalka dosegla zaslužen uspeh, predvsem v Nemčiji. Vendar jo njena zavezanost k resnici in javni protest proti okupaciji , ko jo gestapo označi za nenaklonjeno nacizmu, ogrozi in poskuša s pomočjo partizanov v tujino, kar pa ji ni uspelo. Po vojni ji zaplenijo premoženje in kljub pomoči teozofskih družin iz Celja l.1950 zelo bolna umre v revščini. Alma M.Karlin je sama sebe označila kot večno iskalko :« Nič me ni navdajalo z večjim zadoščenjem kot pridobivanje novega znanja.«

G. Aleš Črnič se je predstavil kot regiolog, pri čemer njegov študij religij poteka tako, kot so se zgodovinsko oblikovale; predvsem ga zanimajo novi tokovi in religije kot fenomen, kako se  spreminjajo skozi čas ter odnosi med religijami. Razsežnosti religije kažejo na njeno kompleksnost; pomeni pomoč pri odgovorih na temeljna vprašanja našega bivanja, ki si jih ljudje delimo skozi vse čase, razlikujejo pa se načini. V ta namen obstajajo javnomnenjske raziskave, katerih reultati pa so odvisni od kultur, v katerih smo rojeni. Temeljni konflikti se dogajajo med močnimi religijami s tradicijo in manjšinskimi; na zahodu sicer religije počasi izgubljajo svoj dominanten vpliv. Potekajo konflikti, kjer se s strani novo nastalih skupnosti izpostavlja legitimno vprašanje, kaj je religija, saj točni kriteriji ne obstajajo ter gre za interpretacijo. Gre za razumevanje drugih religij in religije kot institucije, ki ima strukturo totalne narave – človeku pojasnjuje vse oblike in ne dopušča stvari odprtih. Na bistvena vprašanja obstajajo dokončni odgovori. V tem smislu ima religija kot institucija težave pri komuniciranju in zato obstaja skeptičnost do medverskega dialoga. Zelo redko je prišlo do pogovora o vsebinah, kar bi pomenilo prvi korak k primerjalnem študiju med religijami; ta pa je v svoji osnovi kritičen. Še danes smo zato ujetniki nasprotij. Metodološko se v distanciranem sistemu religijo obravnava kot družbeno kulturni fenomen.

Na okrogli mizi so gostje s strokovno in laično publiko še poglobili izpostavljene teme.

G. Aleš Črnič je še posebej pohvalil prizadevanje Teozofskega društva Jivatma v smeri raziskovanja in samo izvedbo simpozija kot hvalevredno početje.