TKBAK, 23.10.2014

Markus Van Alphen:

»Nasilje je naravni rezultat strahu; izvira iz strahu, da moramo ščititi svojo lastnino, da nam drugi ne bi česa odvzeli in da moramo kontrolirati svoje življenje. Primer religije: druga ideja ogroža, v smislu, da bi drugi lahko imeli prav in ne toliko v fizičnem smislu. Glede na vedenje o agresiji razdelimo človeštvo naravo na dve področji; na površju je fizična, v globini je območje vpliva. S psihološkim vplivom na druge človek dobi tisto, kar potrebuje. Tudi osebno področje delimo na dva nivoja; na vrednote, ki pa niso kulturne, ampak so v bistvu osebne vrednote; če si ogrožen na tem nivoju, močneje odreagiraš, kot če bi bil na fizičnem. Najgloblje področje je človekova ideja o samopodobi – kar misliš, da si, tvoja vrednost.

Soočenje s strahom pripelje do negotovosti, česar ne maramo – radi predvidevamo, kaj se bo zgodilo in to deluje na vseh nivojih. Družbo smo kreirali, da bi se počutili varne. V bistvu je to iluzija, saj ne gre za družbo, ampak za tebe samega in rešitev ni v objektivno varni družbi. Veliko nasilja, za katerega smo sami odgvorni, ne želimo videti. Če si resnično želimo nenasilno družbo, nam v takšni ne bo udobno…

Kako definirati srečo, obstaja povezava? Sreča v veliki meri pomeni odsotnost grožnje ( nasilja).«