Helena Petrovna Blavatsky

Založba Bogataj, ABC Merkur d.o.o.

 

            “Mojster” v svetišču naše duše je “naš višji Jaz” – božanski duh, čigar zavest ima svoj vzrok (vsekakor v času umrljivega življenja človeka, v katerem je ujet) edinole v razumu, ki ga po navadi imenujemo človeška duša (medtem ko je “spiritualna duša” posoda duha). Prva (duša osebnosti ali človeška duša) je sestavljena iz najvišjih oblik duhovnega prizadevanja, delovanja volje in božanske ljubezni ter v svojem nižjem aspektu iz živalskih želja in zemeljskih strasti, ki ji v povezavi z njenim “vozilom”, njenim sedežem, pripadajo. Tako je človeška duša člen in posrednik med živalsko naravo človeka, ki poskuša obvladati svoj višji razum, in njegovo božansko duhovno naravo, h kateri se neprestano nagiba, kadar je v boju z notranjo živaljo v premoči. To zadnje je instinktivna “živalska duša”, gojišče vseh tistih strasti, ki jih, kakor smo pravkar videli, marsikateri nespametni entuziast uspava in zapre vase, namesto da bi jih uničil. Mar upa, da se bo ta blatni odtok spremenil v kristalno vodo življenja? In kje, na katerih nevtralnih tleh so te strasti tako zaprte, da ne delujejo več na človeka? Divja čustva ljubezni in sle so še živa in dovoljeno jim je, da ostanejo v prostoru, kjer so nastala – v prav tej živalski duši -,  kajti tak višji kot nižji del “človeške duše” ali razuma zavračata take sostanovalce, čeprav se ne moreta izogniti temu, da ju ne bi umazalo njihovo sosedstvo.

            “Višji jaz” oziroma duh ne more sprejeti takih občutkov, tako kot se voda ne more zmešati z oljem ali z nečistim tekočim lojem. Tako je torej razum, edini vezni člen in medij med zemeljskim človekom in višjim Jazom, tisti, ki mora trpeti in je v neprestani nevarnosti, da zaradi teh strasti, ki se lahko vsak trenutek vrnejo, pade v brezno materije. In kako naj se kadar koli uglasi z božansko harmonijo najvišjega principa, če je ta harmonija uničena že s samo navzočnostjo takih živalskih strasti v nastajajočem svetišču? Kako naj harmonija prevlada in zmaga, če je duša zaradi viharja strasti in živalskih želja telesnih čutov ali tudi “astralnega človeka” popacana in speljana? (str. 39-40-41)

            Tisti, ki išče, mora brezpogojno izbrati med življenjem sveta in življenjem okultizma. Nesmiselno in zaman je poskušati združiti oboje, kajti nihče ne more služiti dvema gospodarjema in ustreči obema. Nihče ne more služiti svojemu telesu in višji duši in izpolnjevati dolžnosti do svoje družine in hkrati do družbe, ne da bi eno ali drugo stran prikrajšal pri njenih pravicah; kajti, ali bo svoje uho nastavil “tihemu, šibkemu glasu” in preslišal jok svojih otrok, ali pa bo poslušal le glas zadnjih in ostal gluh za jok človeštva. To bi bil za skoraj vsakega poročenega človeka, ki bi rad prakticiral resnični okultizem, namesto teoretične filozofije, nenehen, krut boj. Kajti vedno znova bi nihal med glasom neosebne božanske ljubezni do človeštva in osebne zemeljske ljubezni. In to bi ga pripeljalo tako daleč, da bi grešil pri eni ali drugi ali pa zanemarjal dolžnosti pri obeh. (str. 44)

            Vstajaj zgodaj in vstani takoj, ko se zbudiš; ne ostajaj v postelji pol buden, na pol v snu. Nato goreče moli za duhovno obnovo celotnega človeštva, naj vse, ki se nahajajo na poti proti modrosti, opogumi tvoja molitev, da bodo delali resneje in uspešneje. Moli, da bi postal močnejši in da ne bi podlegel skušnjavam čutov. Pred duha si prikliči podobo svojega mojstra, kako je zamaknjen v samadhi. Podoba naj bo jasna, opazuj jo v vseh podrobnostih, misli nanj s spoštovanjem in moli, naj se ti odpustijo vse napake zaradi storjenih ali opuščenih dejanj. To ti bo olajšalo koncentracijo, očistilo srce in še veliko več. (str. 53)

            Pri svojih odnosih do drugih bodi pozoren na naslednja pravila:

  1. Delaj samo tisto, k čemur si obvezan, tj. ne stori nič nepotrebnega. Preden kaj narediš, se prepričaj, ali je tvoja dolžnost, da ukrepaš.
  2. Nikoli ne izreci nepotrebne besede. Preden kaj rečeš, premisli o posledicah, ki jih bodo imele tvoje besede. Nikoli ne poteptaj svojih lastnih načel zaradi okolice.
  3. Nikoli se ne ukvarjaj z nepotrebnimi in nekoristnimi mislimi. To je lažje reči, kot storiti. Res ne moreš vseh nepotrebnih misli takoj pregnati iz glave, lahko pa se začneš izogibati slabim in nekoristnim mislim tako, da razmišljaš o svojih napakah in se miselno zaposliš s popolnostjo svojega Mojstra.
  4. Pri jedi osredotoči svojo voljo na pravilno prebavo, s čimer se tvoje telo lahko harmonizira s tvojim duhovnim prizadevanjem, in slabim mislim ter silnemu poželenju se boš lahko izognil. Jej samo, kadar si lačen, pij samo, kadar si žejen, sicer nikoli. Če se ti pocedijo sline zaradi kakšne poslastice, ne zadovolji te želje s tem, da jo použiješ. Pomisli, da užitek traja samo nekaj sekund, da takoj mine, in da boš zaradi te kratke radosti zaradi pomanjkanja mere trpel. Samo prijeten okus v ustih je. In ko se pustiš speljati in podležeš takim in podobnim užitkom, ki jih je mogoče doseči samo z velikim trudom, obstaja možnost škodljivih dejanj, da prideš do njih. In še pomisli, da je čista norost želeti minljivo, kajti obstajajo stvari, ki ti lahko pomagajo do večne blaženosti. Slo in bolečino mora prenašati tvoje telo in tvoji čuti, tebe samega pa v resnici ne more prizadeti, kajti ti nisi tvoje telo. Takim argumentom prisluhni tudi pri vsaki drugi skušnjavi, zakaj tako boš uspešen tudi ob morebitnih porazih.
  5. Ne beri veliko. Če deset minut bereš, ravno toliko ur premišljuj o prebranem. Navadi se na osamljenost. Nauči se biti sam s svojimi mislimi. Navadi se na misel, da ti ne more pomagati nihče razen tebe samega, in vsem stvarem postopoma odteguj svojo nagnjenost.
  6. Preden zaspiš, moli kot zjutraj. Preglej vsa svoja dejanja tega dne in spoznaj svoje napake. Skleni, da pri enakih stvareh jutri ne boš več odpovedal. (str. 54-55-56)

            “Bog” v nas – tj. duh ljubezni in resnice, pravičnosti in modrosti, dobrote in moči – bi moral biti naša edina resnična in stanovitna ljubezen, edino, na kar se lahko zanesemo v vseh življenjskih položajih, naša edina vera, ki ji lahko zaupamo za vse čase, kajti stoji trdno kot skala, in naše edino upanje, ki nas ne bo nikoli razočaralo, tudi če sicer propadejo vse stvari. To naj bi bil naš edini cilj, ki ga skušamo doseči, in sicer s potrpežljivostjo, s tem ko dobre volje čakamo, da se izčrpa naša slaba karma in se nam razodene božanski odrešenik v naši duši. Vrata, skozi katera vstopa, se imenujejo zadovoljstvo, kajti kdor je nezadovoljen s sabo, je nezadovoljen z zakonom, ki ga je naredil takšnega, kakršen je. In ker je bog sam ta zakon, ne bo prišel k tistim, ki so z NJIM nezadovoljni.  (str.57)

            Naša lastna narava je tako nizka, domišljava in častihlepna, tako polna poželenja, predsodkov in mnenj, da bi bila brez rešitve uničena, če skušnjavam ne bi postavljala meja; izpostavljeni smo skušnjavam, da spoznamo sami sebe in smo ponižni. Vedi, da je največja skušnjava, če skušnjav sploh ne poznaš, in bodi zato vesel, če si jim izpostavljen, in se jim upri odpovedujoče, mirno in trdno.

            Naj ti bo jasno, da ne smeš ničesar delati zase, da ti je pa določene dolžnosti, ki jih moraš izpolniti, naložilo božansko. Išči boga samega in ne stvari, ki ti jih lahko da! Kar je treba narediti, mora biti narejeno, vendar ne zato, da bi uživali v plodovih dela. Če delujemo v trdnem prepričanju, da naše ukrepanje za nas same nima nobene vrednosti, temveč, da delamo, ker je delovanje nujno – z drugimi besedami, ker je v naši naravi, da smo aktivni -, takrat bo po-jazu-pohlepna osebnost v nas vedno bolj šibka, dokler ne bo končno za vedno obmirovala in naredila prostor tistemu spoznanju, ki razkrije resnično bistvo, da zasveti v vsem svojem siju. (str.62-63)

            Ne živi niti v sedanjosti niti v prihodnosti, temveč v večnosti. Velikansko rastlinje (zla) se tam ne more razcveteti; že sapica misli na večno izbriše ta madež življenja.

            Čisto srce je nujni pogoj za tistega, ki išče “znanje duha”. Obstajata dve poglavitni sredstvi, s katerima dosežemo to čistost. Prvič: vztrajno spodi vsako slabo misel; in drugič: ohrani ravnodušnost v vseh okoliščinah, naj te nikoli nič ni vznemiri ali razjezi.

            Ugotovil boš, da ti dve sredstvi samoočiščenja najlaže spodbudiš s predanostjo in ljubeznijo. Ne smeš brezdelno sedeti in ne napredovati, ker se ne počutiš dovolj čistega. Vsakdo si mora prizadevati, vendar s pravilno resnostjo in na pravilen način, in prvi korak na poti je očiščenje svojega lastnega srca. Misli je treba očistiti vsakič, ko začutimo jezo ali izgovorimo kaj neresničnega ali ko smo brez potrebe razkrili napako koga drugega; vedno, ko smo kaj rekli ali storili zaradi prilizovanja ali ko smo nekoga zavedli z nepošteno besedo ali dejanjem. (str.64-65)

            Večni zakon pravi, da človeka ne more odrešiti nobena sila, ki bi prihajala izven njega samega. Če bi bilo to možno, bi že pred davnimi časi Zemljo obiskal kakšen angel, razodel nebeške skrivnosti in z manifestacijami duhovnih zmožnosti dokazal zavesti človeštva tisoče stvari, ki so ji neznane.

            Zločin lahko storimo v mislih prav tako kakor z dejanjem. Kdor iz kakršnega koli vzroka sovraži koga drugega, kdor se veseli maščevanja, kdor ne more oprostiti krivice, je poln morilskih strasti, pa čeprav sicer živ krst o tem nič ne ve. Kdor se ukloni napačnim nazorom in zatre svojo vest na ukaz katere koli institucije, bremeni svojo dušo in tako “zlorablja božje ime”, tudi če ni nikoli izrekel prisege. Kdor je poln poželenja in streže zgolj sli čutov, ne glede na to, ali znotraj ali zunaj zakonskega odnosa, je prešuštnik. Kdor kateremu koli svojih soljudi odreka dobroto, pomoč ali podporo, ki bi mu jo po pameti lahko dal, in živi samo za nabiranje materialnih stvari za svoje lastno zadovoljstvo, je pravi tat. In kdor z obrekovanjem ali s kakšnim drugim napačnim prikazovanjem spravi sočloveka ob dober glas, ni nič manjši tat, ampak je lopov najslabše sorte. (str. 73-74)

            Potrudi se, da boš z vso svojo močjo zaprl razum pred vsemi begajočimi mislimi in vanj spustil samo tiste misli, ki ti lahko razkrijejo neresničnost čutnega življenja in mir notranjega sveta. Dan in noč premišljuj o neresničnosti svojega okolja in sebe samega. Nenaden pojav slabih misli je manj škodljiv kakor lene in ravnodušne misli. Kajti glede slabih misli si neprestano na preži, in ker si se odločil, da se boš proti njim boril in jih premagal, ti ta odločenost pomaga, da razviješ moč volje. Ravnodušne misli pa nasprotno pridejo samo zato, da ti zmanjšajo pozornost in zapravljajo moč. (str. 74-75)

            Magija ima dvojno moč: nič ni lažjega, kot spremeniti jo v čarovništvo; zadostuje ena sama slaba misel. Medtem ko je teoretični okultizem nenevaren in je lahko dobrodejen, je praktična magija ali sadovi drevesa življenja in spoznanja ali drugače: “spoznanje dobrega in slabega”, polna nevarnosti in zatorej zahteva zavest odgovornosti. Za študij teoretičnega okultizma obstaja nedvomno veliko koristnih del, od znanih knjig, kot so Finer Forces of Nature, Sohar, Sefer Jetzirah, Henohova knjiga, Franksova Kabala, do številnih hermetičnih razprav. V evropskih jezikih so te razprave redke, toda latinski spisi srednjeveških filozofov, znanih kot alkimisti in rožni križarji, so številni. In celo študij teh spisov je lahko za učenca, ki ni voden, nevaren. Če se z njimi ne ukvarjamo s pravilnim ključem in če je učenec mentalno neprimeren za magijo, in tako nesposoben razlikovati levo od desne poti, naj torej sprejme naš nasvet in tak študij opusti, kajti sebi in svoji družini bo nakopal nepričakovane težave in skrbi, ne da bi se sploh zavedal, od kod prihajajo ali kaj pomenijo sile, ki jih je sam zbudil. (str. 83-84)

            Tako ima vsak smrtnik protidel ali bolje svoj arhetip v nebesih. To pomeni, da je prvo z drugim nepretrgljivo združeno, v vsaki svoji inkarnaciji in za celotno trajanje ciklusa rojstev; vendar prek duhovnega in intelektualnega principa v človeku, ki je od nižjega jaza popolnoma drugačen, nikoli pa prek zemeljske osebnosti. Le-ta lahko to povezanost popolnoma prekine, namreč tedaj, kadar v moralnem individuumu manjka vez (duhovne vezi). Resnično, kakor se je v svojem malo okornem načinu izrazil Paracelsus, človeka z njegovimi tremi (stikajočimi se) duhovi premetuje kot fetus v tkivu makrokozmosa. Vrvica, s katero je povezan (z nebeškim arhetipom), je “vrvica duše”, sutratma in taijasa (sijaj) vedantistov. Tako je človek prek svojega duhovnega in intelektualnega principa, prek taijasa (ki sveti, “ker ima za družabnika svetleči se, notranji organ”), združen s svojim nebeškim prototipom – torej nikoli s svojim nižjim, notranjim jazom ali astralnim telesom, ki mu v največ primerih ne ostane nič drugega kakor da se počasi razblini. (str. 113-114)

            Predvsem je treba spoznati svoj lastni neumrljivi princip in šele takrat lahko zmagamo ali s silo osvojimo nebeško kraljestvo. Ampak to lahko izpelje samo višji, ne srednji in ne tretji človek, kajti zadnji je poln strahu. Tudi drugi človek – “Sin” na tej ravni, kakor je njegov “Oče” zopet “Sin” na neki višji ravni – ne more storiti ničesar brez podpore prvega, “Očeta”. Vendar, kdor hoče uspeti, se mora poistiti s svojim božanskim Očetom. (str. 121-122)

            Človek je zgolj tempelj, “stavba” svojega boga; in seveda tempelj ni on, pač pa njegov “prebivalec” – posoda “boga”, ki je v eni prejšnjih inkarnacij grešil in tako prinesel karmo slepote v to novo stavbo. Tako je Jezus govoril resnico; vendar so se njegovi nasledniki do današnjega dne upirali, da bi razumeli besede Modrosti. Po pojasnjevanju njegovih privržencev se zdi, da je Zveličar s svojimi besedami in razlagami utrl pot vnaprej določenemu programu, ki naj bi peljal do namernega čudeža. Resnično, veliki Mučenec je od tedaj in osemnajst stoletij dolgo ostal žrtev, ki ga njegovi klerikalni učenci in laični privrženci vsak dan križajo veliko bolj kruto, kakor bi ga kdaj koli lahko križal sovražnik. Kajti to je resnični pomen besed “da se na njem izpolnijo božja dejanja” v luči teološke razlage in je zelo neplemenit, če zavržemo ezoterično podajanje. (str. 128-129)