Chögyam Trungpa

Založba GNOSTICA d.o.o.

 

             Zanimiva metafora iz tibetanskega budizma, ki opisuje delovanje ega, je tista o »Treh gospodarjih materializma«:

            »Gospodar oblike«, »Gospodar govora« in »Gospodar uma«. V diskusiji o Treh gospodarjih, ki sledi, se besedi »materializem« in »nevrotičen« nanašata na delovanje ega.

            Gospodar forme predstavlja nevrotično iskanje fizičnega udobja, varnosti in užitka. Visoko organizirana in tehnološka družba odseva našo lastno obsedenost z manipuliranjem fizičnega okolja in način, da se zaščitimo pred dražljaji grobih, neprijaznih, nepredvidljivih pojavov življenja. Dvigala na gumb, zapakirano meso, klima naprave, stranišča na odplakovanje, zasebni pogrebi, programi za upokojence, masovna produkcija, vremenski sateliti, buldožerji, fluorescentna razsvetljava, službe od devetih do petih, televizija, vse to so poskusi ustvariti obvladljiv, varen, predvidljiv in prijeten svet.

            Gospodar forme ne pomeni ustvarjanje fizičnega bogastva in varne življenjske situacije. Veliko bolj se nanaša na nevrotično preokupacijo, ki nas sili, da takšen svet ustvarjamo, da poskušamo kontrolirati naravo. Ambicija ega je, da se zavaruje in zabava, da se izogne vsem nepredvidljivim vznemirjenjem.

            Posledica tega je, da se oprijemamo svojih užitkov in lastnine, bojimo se spremembe ali pa jo vsiljujemo, poskušamo ustvariti gnezdo in igrišče.

            Gospodar govora se nanaša na način uporabe intelekta v odnosu do sveta. Privzeli smo niz kategorij, ki nam služijo kot prijemala, kot načini upravljanja s pojavi. Najbolj dodelan izdelek tega so ideologije, sistemi idej, ki racionalizirajo, upravičujejo in sankcionirajo naša življenja. Nacionalizem, komunizem, eksistencializem, krščanstvo, budizem, vsi nas oskrbijo z identitetami, vlogami ter razlagami, kako in zakaj se stvari dogajajo, kot se. (str.11-12)

            Problem je v tem, da ego lahko spreobrne v svojo lastno korist karkoli, celo duhovnost. Ego stalno poskuša pridobiti in uporabiti duhovno učenje za svoje dobro. Učenje obravnavamo kot nekaj zunanjega, zunaj »mene«, kot filozofijo, ki jo poskušamo imitirati. V resnici se nočemo poistovetiti in postati učenje samo. Torej, če naš učitelj govori o odpovedi ega, poskušamo oponašati takšno odpoved. Posnemamo gibe, delamo primerne geste, vendar dejansko nočemo žrtvovati nobenega dela svojega načina življenja. Postanemo spretni igralci in, medtem ko igramo, slepi in gluhi za resnični smisel učenja; odkrijemo določeno udobje v takšnem sprenevedanju.

            Takoj, ko začutimo kakršnokoli neskladnost ali spor med svojimi dejanji in učenjem, interpretiramo situacijo tako, da spor prikrijemo. Razlagalec je ego v vlogi duhovnega svetovalca. Situacija je podobna deželi, kjer sta cerkev in država ločeni. Če je politika države tuja nauku cerkve, je avtomatična reakcija kralja, da gre k poglavarju cerkve, svojemu duhovnemu svetovalcu, in prosi za njegov blagoslov. Cerkveni poglavar zatem najde kakšen izgovor in podeli svoj blagoslov pod pretvezo, da je kralj zaščitnik vere. V posameznikovem umu, kjer je ego obenem kralj in poglavar, je zadeva izpeljana podobno. (str.19)

            Predaja prav tako pomeni prepoznanje neotesanih, grobih, okornih in šokantnih kvalitet lastnega ega. Pomeni, da jih prepoznamo in predamo. Običajno ugotovimo, da je zelo težko stopiti ven iz surove, robustne kvalitete lastnega ega. Čeprav se morda sovražimo, imamo istočasno svoje samosovraštvo za nekakšen hobi. Kljub dejstvu, da si morda nismo všeč takšni, kot smo, in boleče obsojamo sami sebe, ugotavljamo, da se temu še vedno ne moremo v celoti odreči. Če se začenjamo odpovedovati svoji samokritiki, lahko začutimo, da nekaj izgubljamo, kot bi nam nekdo jemal naše delo. Če bi se odrekli vsemu, bi ostali brez ukvarjanja s samim seboj. Ostalo ne bi ničesar več, česar bi se lahko še oprijemali. Samoocenjevanje in samokritika so v svoji osnovi nevrotične težnje, ki izhajajo iz pomanjkanja samozaupanja, »zaupanja« v smislu videnja tistega, kar smo, vedenja, da si lahko privoščimo odprtost. Lahko si privoščimo predajo neobdelane in grobe nevrotične kvalitete jaza in stopimo ven iz občudovanja, stopimo iz vnaprej ustvarjenih idej. (str.30)

            Obstaja zanimiva zgodba o skupini ljudi, ki se je odločila, da bo študirala z velikim tibetanskim učiteljem. Predhodno so že študirali z drugimi učitelji, vendar so se odločili, da se posvetijo študiju z omenjeno osebo. Vsi so imeli tremo, postati njegovi učenci. Zato so zaprosili za sprejem, vendar učitelj ni sprejel nikogar od njih. »Sprejel vas bom samo pod enim pogojem,« jim je dejal, »če se odpoveste svojim prejšnjim učiteljem.« Branili so se, mu govorili, kako so mu vdani, kako velika je njegova slava, kako radi bi se učili pri njem. Sprejel ne bo nobenega od njih, če ne sprejmejo njegovih pogojev. Na koncu so se vsi, razen enega, odpovedali svojim predhodnim učiteljem, od katerih so se pravzaprav veliko naučili. Guru je bil dokaj zadovoljen, ko so to storili in jim je dejal, naj se naslednji dan vrnejo. Ko so prišli, pa jim je dejal: »Razumem vašo hinavščino. Naslednjič boste šli k drugemu učitelju in se odrekli meni. Izginite!« Vse je napodil, razen tistega, ki je cenil to, kar se je naučil prej. Oseba, ki jo je sprejel, ni bila pripravljena igrati lažnivih iger, ni bila voljna ugajati guruju s pretvarjanjem, da je nekaj drugega, kar v resnici je. Če navezujete prijateljstvo z duhovnim mojstrom, mora biti vaše prijateljevanje preprosto, odprto, da komunikacija steče med enakimi. Ne smete mojstra pritegniti na svojo stran. (str.41)

            Duhovni prijatelj postane del tebe in je hkrati individualna, zunanja oseba. Na takšen način guru navznoter in navzven igra zelo pomembno vlogo v prediranju in odkrivanju naše hinavščine. Guru je lahko oseba, ki deluje kot ogledalo, ta odseva, ali drugače; lahko je tvoja lastna inteligenca, ki je privzela obliko duhovnega prijatelja. Ko začne delovati notranji guru, nikoli ne moreš pobegniti pred zahtevo po odpiranju. Povsod te spremlja temeljna inteligenca; ne moreš pobegniti lastni senci. »Veliki brat te opazuje.« Ne obstaja zunanja entiteta, ki nas opazuje in nas lovi; lovimo sami sebe. Opazuje nas naša lastna senca. (str.45)

            V: Obstaja Zen izjava, ki pravi: »Prvo so gore, gore in potoki, potoki. Potem gore niso več gore in potoki niso več potoki. Na koncu so gore spet gore in potoki so zopet potoki. Ali nismo vsi na nek način na stopnji, ko gore niso več gore in potoki niso več potoki? Kljub temu poudarjate to vsakdanjo kvaliteto. Kaj nam ni treba skozi to »neobičajno«fazo, preden smo lahko zares običajni?

            O: Marpa je bil zelo potrt, ko se mu je ubil sin. Eden od učencev ga je vprašal: »Včasih si nam govoril, da je vse iluzija. Kaj pa smrt tvojega sina? Ali ni to iluzija? « Marpa je odgovoril: »Res je, toda smrt mojega sina je superiluzija.« (str.47)

            Tukaj je cinizem upravičen. Ljudje bi radi iniciacijo: radi bi se včlanili v klub, pridobili naslov, pridobili modrost. Osebno se ne želim vpletati v igro s človeško šibkostjo, ki želi dobiti kaj nenavadnega. Nekateri ljudje bodo kupili Picassojevo sliko samo zaradi umetnikovega podpisa. Plačali bodo tisoče dolarjev, ne da bi razmislili, ali ima tisto, kar kupujejo, sploh kakšno umetniško vrednost. Kupujejo poverilnico slike. Ime, sloves in govorice jemljejo kot zagotovilo za njeno pravo vrednost. V takšnem početju ni nobene prave inteligence. (str.51)

            Na duhovni poti je problem varanja samega sebe stalno prisoten. Ego vedno poskuša doseči duhovnost. Podobno je, kot bi hoteli biti priča lastnemu pogrebu. Na začetku smo se približali svojemu duhovnemu prijatelju v upanju, da bomo od njega nekaj dobili. Temu se pravi »lov na guruja«. Tradicionalno ga primerjamo z lovom na mošusovega jelena. Lovec zalezuje jelena, ga ubije in mu odstrani mošus. Seveda se lahko približamo guruju in duhovnosti na tak način, vendar bo to varanje samega sebe. Ničesar nima skupnega z resničnim odpiranjem in predajo. (str.59)

            Varanje samega sebe potrebuje ocenjevanje in dolgotrajen spomin. Premišljujemo za nazaj, čutimo nostalgijo, dobimo spodbudo od spomina, obenem pa ne vemo, kje smo v tem trenutku. Spominjamo se »dobrih časov«, »dobrih, starih časov«. Ne dopustimo, da bi se prikazala depresija, zavračamo sum, da smo izgubili stik z nečim. Kadarkoli se pojavijo možnosti za depresijo in občutek izgube, obrambni mehanizem ega kot tolažbo takoj ponudi spomine in besede, ki smo jih slišali v preteklosti. Ego neprestano išče navdih, ki nima korenin v sedanjosti; podobno je nenehnemu uhajanju nazaj. Gre za zapleten način varanja samega sebe; enostavno si ne dovolimo, da bi bili depresivni. »Kako sploh lahko rečem, da sem depresiven, potem ko sem sprejel vse te edinstvene blagoslove in imel srečo, da sem doživel vsa ta čudovita duhovna doživetja? Nemogoče, nobenega razloga za depresijo ni.« (str.63)

            To ne pomeni, da je bistvo težke poti junaštvo. Drža »heroizma« počiva na predpostavki, da smo slabi, nečisti, da nismo vredni in pripravljeni za duhovno razumevanje. Popraviti se moramo, biti moramo drugačni. Na primer: če smo Američani srednjega razreda, moramo pustiti svoje službe ali študij, se izseliti iz svojih predmestnih domov, pustiti rasti lase, morda poskusiti mamila. Če smo hipiji, moramo prenehati z jemanjem mamil, si ostriči lase, zavreči svoje ponošene kavbojke. Domišljamo si, da smo nekaj posebnega, junaškega, da smo se odvrnili od skušnjave. Postanemo vegetarijanci, pa še kaj drugega. Ogromno stvari je, ki jih lahko poskusimo. Domišljamo si, da je naša pot duhovna s tem, kar je zoper tisto, kar smo bili nekoč. A je zgolj pot zmotnega junaštva. Edini, ki je junaški na ta način, je ego. (str.72)

            Ko se odpreš in se odrečeš brez referenc do kriterijev, kot so: »Jaz sem napravil to, jaz sem napravil tisto«, brez referenc do samega sebe, tedaj ostale okoliščine, povezane z ohranjanjem ega, postanejo nepomembne. To je dokončna moralnost, ki še bolj okrepi stanje odprtosti in poguma: ni te strah prizadeti sebe ali koga drugega, ker si popolnoma odprt. Okoliščine te navdihujejo, kar prinese potrpežljivost, kshanti paramito. Potrpljenje privede do energije, virye – navdušenosti. Pride do izjemne radosti, kar da panoramično vizijo odprte meditacije – izkustvo dhyane – odprtosti. Situacijo zunaj sebe nimate več za nekaj ločenega od sebe, ker ste tako zelo povezani s plesom in z igro življenja. (str.90)

            Obstaja tibetanska zgodba o menihu, ki se je odrekel svojemu samsaričnemu, zmedenemu življenju in se odločil, da bo živel v votlini, kjer bo ves čas meditiral. Pred tem je nenehno razmišljal o bolečini in trpljenju. Njegovo ime je bilo Ngonagpa iz Langurja. Bil je človek črnega obraza iz Langurja, ker se ni nikoli smejal, ampak je v življenju vse videl kot bolečino. Mnogo let je vztrajal v osami, zelo resen in smrtno pošten, dokler nekega dne ni na oltarju ugledal kepo turkiza, ki mu jo je nekdo prinesel za darilo. Ko si ga je ogledoval, je opazil miš, ki se je hotela priplaziti v bližino in mu ukrasti turkiz. Miš sama tega ni zmogla in je odšla v luknjo po drugo miš. Skupaj sta hoteli odnesti turkiz, pa nista mogli. Cvilili sta, dokler nista priklicali še osem drugih miši, ki so skupaj odnesle cel kos v svojo luknjo. Ngonagpo se je takrat začel prvič smejati in veseliti. To je bil njegov prvi uvod v odprtost, nenaden preblisk razsvetljenja. (str.101-102)

            Zavedanje položaja v majhnem obsegu prinese tudi njegovo zavedanje širše. Iz tega nastane panoramsko zavedanje, mahavipashyana meditacija, se pravi zavedanje celotnega vzorca, ne samo usmerjanje pozornosti na podrobnosti. Začenjamo videti vzorce svojih fantazij namesto da bi bili popolnoma preplavljeni z njimi. Odkrijemo, da se nam ni treba otepati z lastnimi projekcijami, da je zid, ki nas ločuje od njih, naša lastna stvaritev. Uvid v nestvarno naravo ega je prajna, transcendentalno vedenje. Ko bežno ugledamo prajno, se sprostimo, ker spoznamo, da nam ni več treba ohranjati obstoja ega. Lahko si privoščimo odprtost in velikodušnost. Spoznanje, da obstaja tudi drugačen način obravnavanja projekcij, prinese veliko radost. To je dosežek prvega duhovnega nivoja bodhisattve, prvega bhumija. Stopili smo na pot Bodhisattve, pot Mahajane, odprte poti, poti topline in odprtosti. (str.145-146)

            Praznina je tudi forma, kar pomeni, da na tem nivoju razumevanja dajemo preveč poudarka videnju forme gole predsodkov. Radi bi izkusili takšne vrste uvida, kot bi bilo videnje prazne forme stanje, v katerega lahko prisilimo svoj um. Težimo za praznino in tako tudi ona postane stvar, forma namesto resnične praznine. To je problem prevelikih ambicij.

            Naš naslednji korak je opustiti ambicije, da bi videli formo prazno. Na tej točki se forma dejansko pojavi izza vela naših predsodkov. Forma je forma, gola, brez vsakršnih filozofskih implikacij v ozadju. Podobno je praznina praznina; ničesar ni, na kar bi se obesili. Odkrili smo izkustvo nedualnosti.

            Kljub temu da smo spoznali, da je forma forma in praznina praznina, cenimo svoj uvid v nedualnost. Tako še vedno obstaja vedež, tisti, ki doživlja uvid. Obstaja zavedanje, da je bilo nekaj odstranjeno, da nekaj manjka. Subtilno bivamo na nedualnosti. S tem vstopamo v prehodno fazo med Mahajano in Tantro, kjer je prajna neprekinjeno izkustvo in sočutje ni več namerno. (str.177-178)

            Medtem ko se osnovno učenje Mahajana budizma ukvarja s prajno, transcendentalnim vedenjem, je temeljno učenje Tantre povezano z delom z energijami. V Kriyajoga Tantra Vajramali je energija, opisana kot »tisto, kar prebiva v srcu vseh bitij, samoobstoječa preprostost, ki ohranja modrost. To neuničljivo bistvo je energija velike radosti; je vseprežemajoča kot prostor. To je telo dharme ne-bivanja. «Po tej tantri» ta energija podpira prvobitno inteligenco, ki zaznava pojavni svet. To je energija, ki daje zagon tako razsvetljenim kot zmedenim stanjem uma. Je neuničljiva v smislu, da se nenehno obnavlja. Je gonilna sila čustev in misli v zmedenem stanju ter sočutja in modrosti v razsvetljenosti. (str.186)