I.K. TAIMNI 

The Theosophical Publishing House Ltd., Adyar, Chennai (Madras) 600020 India

London WCIB 3BU, GB; Wheaton, Illinois, USA

 

 

EVOLUCIJA V LUČI OKULTIZMA

 

       Ena najsijajnejših in najplodovitejših idej, ki jih je znanost dala današnjemu svetu, je ideja evolucije. Toda materialistično nagnjenje, ki je znanstveno misel spremljalo od samega začetka, je idejo zadržalo na stopnji polresnice in ji odvzelo pravi smisel in pomen v človeškem življenju. Šele okultna veda prinaša tudi drugo polovico resnice, tako da postane ideja zares dinamična in lahko ogromno pripomore pri razumevanju življenja in njegovih pojavov.

            Temeljna ideja evolucije, kakršno nam daje znanost, je lahko umljiva. Evolucijsko teorijo je najprej postavil Darwin, da bi z njo razložil veliko raznolikost vrst v živalskem svetu, toda kmalu so spoznali njeno uporabnost in jo razširili tudi v druge smeri, saj je lahko osvetlila najrazličnejše pojave. Glavna misel te teorije je, da spremembe, ki so povzročile tako veliko raznovrstnost v živalskem svetu, ne obstajajo naključno, na slepo srečo, ampak so posledica naporov oblike, da bi se postopno prilagodila okolju, v katerega je postavljena. Oblike se še naprej nenehno spreminjajo, da bi se prilagodile posebnim pogojem, ki jih prinaša s seboj spreminjajoče se okolje; večje in temeljitejše spremembe povzročajo nastanek različnih rodov, medtem ko manjše in krajevne spremembe povzročajo veliko raznolikost vrst. Neprekinjeno spreminjanje oblik, ki so ga kot zakonitost odkrili v naravi, so torej razložili z odvisnostjo teh oblik od počasi spreminjajočega se okolja. Tako je evolucijska teorija uvedla v red biološke pojave, s tem ko je pokazala, da številne različne žive oblike med seboj niso povezane, ampak da za spreminjanjem oblik deluje načelo derivacije, ki oblike vse bolj prilagaja okolju, v katerem so se znašle. (str.18-19)

            Zato ni nič čudnega, da je evolucija, kot jo obravnava in razlaga znanost, izredno neprivlačen predmet – stvar suhih dejstev, fosilov, izkopanih iz drobovja zemlje in sestavljenih v skelete –  in da nam daje zelo pristranski, če že ne popačen pogled na dogajanje. Nasprotno pa je evolucija, kakor nam jo prikazuje okultizem, dinamična ideja, in bolj ko jo preučujemo, bolj nas očara. Pride trenutek, ko nam ta ideja da vpogled v vse procese v naravi, ki se dogajajo pred našimi očmi, in zlije v eno samo strnjeno celoto vsa dejstva in življenjske pojave, ki jih poznamo. Ne osvetli samo preteklosti in sedanjosti, ampak nam dopusti tudi bežen pogled v prihodnost, in to ne samo, kar zadeva človeštvo, temveč tudi nas kot posameznike. Pokaže nam popolnost, ki jo bomo nekega dne dosegli, in tudi stopnje na tej lestvi, po kateri se bomo dvigali k popolnosti. Dejansko najpomembnejša značilnost tega okultnega pogleda na evolucijo ni intelektualni vpogled, ki ga dobimo v delovanje narave, ampak gotovost, ki nam jo daje glede naše končne zmage nad našimi težavami, nepopolnostmi in omejitvami. S tem nam je omogočeno, da znanstveno obravnavamo celoten problem samokultiviranja ter razvijemo svoje moči in sposobnosti s prav tolikšnim zaupanjem, kot ga ima znanstvenik, ki dela v laboratoriju. (str.20)

       Drugi temeljni nauk okultizma je, da je naše osončje, ki je prostran oder evolucije, po svoji zgradbi sedmeroplastno – fizični svet (ki ga lahko zaznavamo s čutili) je prepojen s šestimi drugimi svetovi vedno subtilnejše materije. V teozofski literaturi pravimo tem svetovom ravni in smo jim dali čisto posebna imena. Svet, ki je najbližji fizičnemu in pridemo vanj v spanju in po smrti, se imenuje astralna raven in je povezan z našimi občutji, željami in čustvi. Naslednji višji svet, v katerem prebijemo največji del časa med dvema inkarnacijama, se imenuje mentalna ali miselna raven in je povezan z našimi mislimi. Zatem pridejo tele ravni: budična, atmična, anupadaka in adi. Te so povezane z našim duhovnim in večnim bitjem in so vir najvišjega človekovega duhovnega znanja in moči. (str.22)

 

 

CELOTNA ZGRADBA ČLOVEKA

 

            Prvo, kar opazimo, če gremo z obrobja proti središču, je to, da postajajo vehikli vse manj materialni, medtem ko zavest vse bolj prevladuje. Po okultni doktrini izhaja ves sončni sistem iz zavesti sončnega Logosa, je na njej osnovan, manifestacija ali izražanje na zapovrstnih ravneh pa pomeni vedno večjo materializacijo njegovega Življenja ter zapiranje njegove zavesti v vedno gostejše koprene. Ko se zavest spušča z ravni na raven, postopno izgublja svoje moči in atribute, in na najzunajnejši fizični ravni so njene omejitve največje. Zato je jasno, da morajo tedaj, ko se proces spuščanja obrne in se zavest začne vračati v notranjost (kot na primer pri jogi), te omejitve druga za drugo odpasti; zavest naj bi bila sposobna delovati vedno svobodneje – približujoč se neomejenemu in nepogojenemu sijaju božanske zavesti. Tako izginjanje omejitev in zameglitve doživlja jogi, ko prenaša središče svoje zavesti z ene ravni na drugo in se približuje viru vse zavesti. Tega se je potrebno zavedati, kajti ko živimo na fizični ravni, zavzeti z njenimi minljivimi in sorazmerno pustimi pojavi, se nam le-ti zdijo zanimivi in živahni, medtem ko se nam resničnost višjih ravni zdi meglena in nestvarna in zato neprivlačna. Bojimo se izgubiti stik s fizično ravnjo, se odreči njenim minljivim radostim, ne zavedajoč se, da je fizična raven najdolgočasnejša od vseh, življenje na njej pa izkrivljen in žalosten odsev nepredstavljivega sijaja višjih območij duha. (str.33-34)

 

            Oglejmo si zdaj te tri sestavne dele komponente naše notranje zgradbe. Osebnost je tista običajna, omejena človeška zavest, ki deluje v fizičnem, astralnem in nižjem mentalnem telesu. Ker so vsi trije vehikli začasni in nastanejo na novo v vsaki inkarnaciji, je osebnost očitno začasna manifestacija ali izraz, ki se razgradi in izgine, ko so med umikanjem zavesti po smrti uničena vsa tri telesa, eno za drugim. Čeprav je zavest, ki deluje v osebnosti, žarek božanske zavesti, se – zaradi omejitev in utvar na nižjih ravneh – spomin na božansko poreklo izgubi in tako nastane entiteta, ki se ima za neodvisno in ločeno od drugih. Ta entiteta se nekaj let giblje na odru sveta, po smrti fizičnega telesa se umakne na subtilnejše ravni, in po daljšem ali krajšem času na teh ravneh se dokončno razgradi in izgine za vedno. Ljudje se istovetijo s to iluzorno entiteto, ostajajo zatopljeni v svoje majhne interese, pozabljajoč svojo večjo usodo in mnogo sijajnejše življenje, ki se skriva za masko osebnosti. Maloštevilni, ki so iluzijo spregledali, se podajo na pot, ki jih pripelje do spoznanja njihove božanske narave in jim omogoči, da uporabijo osebnost kot orodje svojega Višjega Jaza. Velika večina pa se rodi, živi in umre v tej iluziji, vedno znova, ne zavedajoč se svoje resnične narave-kakor rože na polju ali ptice v gozdu. (str.37)

 

 

 

SAMOKULTURA – ZNANOST

 

            Ena izmed značilnih potez današnjega časa je pomanjkanje pravega razumevanja človekove narave. O vesolju skuša človek zvedeti vse. Z gotovostjo lahko pove, iz česa so zvezde, oddaljene milijone kilometrov. Temeljito pozna zgradbo atomov in molekul. Toda o sebi ne ve ničesar, še bolj osupljivo pa je, da je voljan živeti svoje življenje, ne da bi se ubadal z vprašanji, od kod je, kaj v resnici je, zakaj je na tem svetu in kam bo šel po smrti. Res je presunljivo, da velika večina ljudi očitno preživi vse življenje, ne da bi si kdaj zastavila taka naravna vprašanja ali sploh vedela, da obstajajo. (str.44)

            Zato oblikovanje značaja, in to v najširšem pomenu besede, ni nič drugega kot spravljanje na dan iz najbolj skritih globin naše božanske narave vseh tistih lastnosti, ki že obstajajo v latentni obliki, in vztrajno približevanje naše nepopolne narave k tisti božanski popolnosti, ki vsebuje vse te lastnosti v harmonični in uravnoteženi celovitosti. Če je oblikovanje značaja znanost, bi ga gotovo mogli izvajati sistematično in znanstveno. Sistematično lahko delamo, ker vemo, kaj moramo storiti in kako, saj so nam potrebno znanje posredovali adepti okultizma. Tudi znanstvene metode lahko uporabimo, ker je razvoj lastnosti naravni proces, ki mu vladajo zakoni, prav tako nespremenljivi kot so zakoni, ki vladajo fizičnemu svetu. (str.50)

 

            Med aspiranti v Indiji vlada velika zmeda glede nalog in delovanja fizičnega telesa ter vprašanja, kako z njim pravilno ravnati. Medtem ko mu nekateri posvečajo preveč pozornosti in napihujejo nepomembne stvari, ga drugi povsem zapostavljajo zaradi zmotnega mnenja, da je življenje na fizični ravni maja (maya) in zato naj ne bi bilo pomembno, kako živimo in s telesom ravnamo. Pravilen odnos do fizičnega telesa je, da ga imamo za orodje duše, s katerim deluje na fizični ravni. To je živo orodje ali inštrument in ne nekakšen nečuteč stroj, in ima zato svoje določene težnje. Orodje, ki ga uporabljamo za kakršno koli delo, mora biti vedno v dobrem stanju, zanj je treba skrbeti in ga izboljševati, razvijati, tako da je sposobno najučinkoviteje opravljati posebne naloge. Glasbenik, ki zanemarja svojo violino in jo pusti razglašeno, je ravno tako nespameten kot tisti, ki se po nepotrebnem pretirano vznemirja in zapravlja čas in energijo, da bi jo polepšal. (str. 58-59)

            Iz povedanega sledi, da je človek, ki je dovolj močan, da ostane v tem pomenu neprizadet in neodvisen, čeprav živi sredi stvari, ki povzročajo ugodje ali neugodje, pravi vairagi; vairagi ni tisti, ki se boji zaplesti v zanke želja in se vzvišeno drži ob strani. Prej ali slej bo tudi tak človek moral stopiti na plan in se sredi skušnjav naučiti, da jim bo kos. Vendar je takšna šola primerna le za tiste, ki so si že pridobili dovolj moči in znajo željo obvladati. Za začetnika, ki se bori proti določeni želji oziroma slabosti, pa bo lažje, če odide iz okolja, ki je polno skušnjave, dokler ne bo dovolj močan, da se ji upre. Pijanec, ki je v družbi ljudi, vdanih pijači, bo zelo težko opustil slabo navado, zato je prav, če se na začetku preseli v čisto in trezno okolje. Toda svoje želje še ni premagal, dokler se ne more neprizadeto sprehajati med pivci sredi privlačnosti današnjih točilnic. (str. 74-75)

            Bistveno istost moči želje in moči volje nam pokažeta dve dejstvi. Prvič, obe nosita v sebi moč uresničitve. Karkoli si želimo, lahko dobimo, čeprav ne vedno takoj. V trenutku, ko se srečamo z nekim objektom in si ga zaželimo, se nam ta začne približevati, privlačnost pa je sorazmerna moči želje. Če je želja dovolj močna in so okoliščine ugodne, lahko predmet takoj dobimo. Toda celo tedaj, če so okoliščine neugodne ali če je predmet takšne narave, da ga je mogoče dobiti le z dolgotrajnimi napori, se privlačevanje začne v trenutku, ko začnemo želeti, in samo vprašanje časa je, kdaj se nam bo želja izpolnila. Poglejmo si nekaj primerov. Recimo, da želim poslušati dobro glasbo. Samo radio moram vključiti in želja je izpolnjena. Toda recimo, da želim postati zelo bogat. Tedaj bom moral prijeti za delo, žrtvovati lagodje in zabavo, varčno gospodariti – in če imam za to kaj sposobnosti, si bom sčasoma nakopičil bogastvo in uresničil svojo ambicijo v tem življenju. Če pa umrem ali mi je kako drugače onemogočeno, da bi izpolnil ambicijo, se bom v naslednjem življenju rodil z večjo sposobnostjo v tej smeri ter v ugodnejših okoliščinah, tako da bom dosegel želeni cilj. Toda denimo, da si namesto takih minljivih stvari želim spoznanje, razsvetljenje. Seveda, to ni želja, ki bi si jo bilo mogoče takoj izpolniti. Truditi se bom moral več življenj, si postopno izdelati čist in močan značaj, podrediti svojo nižjo naravo, počasi, življenje za življenjem odpirati vse svoje božanske zmožnosti, in če bom imel potrebno moč želje in vztrajnosti, se bom nekega dne znašel na vrhu gore – razsvetljen in svoboden. Tako vidimo, da je v želji enaka neustavljiva moč uresničitve, kot jo pripisujejo človekovi volji. (str. 76)

 

 

OBVLADOVANJE, ČIŠČENJE IN KULTIVIRANJE ČUSTEV

 

            Pri pridobivanju nadzora nad astralnim telesom nam bo zelo pomagalo, če bomo razumeli nekaj dejstev. Najprej je treba poudariti, da si nadzor nad svojo čustveno naravo lahko pridobimo le v okoliščinah, iz katerih bi sicer radi pobegnili. Samo v pogojih stresa in pritiska si lahko pridobimo tisto zavestno premoč nad svojo nižjo naravo, ki je predpogoj za duhovni razvoj. Samo če živimo sredi objektov, ki privlačijo, lahko razvijemo vairagjo (vairagyo). Samo če moramo živeti z ljudmi, ki nas ne marajo, nas zavirajo ali celo sovražijo, lahko razvijemo tisto plemenito, vzvišeno potrpežljivost in mirnost, ki je znak obvladanja nižjega jaza. Lahko je biti miren in obvladan, če smo v okoliščinah, kjer naše potrpljenje ni na preizkušnji. Toda samo tisti, ki lahko ostane miren in nedotaknjen v najtežjih okoliščinah, je lahko gospodar svoje nižje narave. (str. 84-85)

            Ko obravnavamo splošna načela za obvladovanje astralnega telesa, je potrebno opozoriti tudi na nevarnosti zatiranja. Novejše raziskave v psihoanalizi so pokazale škodljive učinke zatiranja čustev in želja, zato je prav, da se tisti, ki bi radi imeli nadzor nad njimi, seznanijo z glavnimi izsledki teh raziskav. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, ampak bomo le na kratko podali osnovne pojme o nevarnosti zatiranja čustev in želja.

            Rezultati, ki so jih dobili raziskovalci na tem področju kažejo, da gre sleherna zatrta želja in čustvo v podzavestni del uma, kjer poraja in hrani nekatere patološke simptome, ki na zunaj niso videti, da bi imeli kakršno koli zvezo z zatrtim čustvom. Takšnim simptomom ali skupini simptomov pravimo “kompleksi”. Ti kompleksi so pomemben dejavnik v čustvenem, miselnem in celo fizičnem življenju osebe ter močno vplivajo na njeno vedenje in ravnanje, ne da bi se oseba tega zavedala. Psihoanalitiki so našli metodo, s katero razrešujejo take komplekse, in ko iz psihe odstranijo nenaravne napetosti, jo vrnejo v normalno in zdravo stanje.

            S teorijami psihoanalitikov se lahko strinjamo ali ne, toda vedeti moramo, da so čustva in želje psihična energija;  po zakonu o ohranitvi energije pa energije ni moč uničiti, lahko jo samo pretvarjamo iz oblike v obliko. Energije, ki smo jo ustvarili, torej ne moremo uničiti, lahko pa ji določimo obliko. Ko željo in čustvo zatremo, ostane pritok energije nedotaknjen, le preusmeri se v podzavestni um, kjer lahko dobi različne nezaželene oblike, ki nazadnje privrejo na dan. Če imamo vodovodno cev brez pipe in hočemo zaustaviti pritok vode, nam ne bo kaj prida koristilo, če bomo konec cevi potisnili v zemljo. Voda bo še naprej pritekala in prej ali slej kaotično, z blatom in umazanijo, dosegla površje. Cev moramo ali zamašiti in s tem vodo zaustaviti ali pa vodo koristno uporabimo – speljemo jo, na primer, na vrt, da pospeši rast. (str.86-87)