a

Evolucija življenja poteka ciklično
a
Odvija se s ponovnimi življenji na zemlji. Tudi to lahko dokažemo s pomočjo analogije. Vsi verjamemo v napredek, ki si ga nepremišljeno predstavljamo kot  da se giblje  premočrtno. Toda v univerzumu ni ravnih črt. Napredek se odvija v velikih ciklih ali valovih. Oglejte si samo mali cikel dneva. Ima svoje jutro, popoldan in miren večer. Po nočnem počitku se začne življenje spet odvijati tam, kjer smo ga pustili prejšnji večer. Leto ima daljši cikel: pomlad, poletje, jesen  in zimo in spet pomlad. Ali ne bi moglo isto veljati tudi za cikel človekovega življenja? Mladost, zrelost, starost in potem po dolgem počitku – ponovno mladost, ki poveže niti življenja ravno tam, kjer smo jih pustili v prejšnjem življenju.
A
Ko se nam življenje izteka, se pogosto oziramo nazaj in sprašujemo, zakaj nismo dosegli  več? Take ideale smo imeli in kje so zdaj? Morda se oziramo v napačno smer? Na ta svet nismo prišli, da bi si ustvarili premoženje, se povzpeli na družbeni lestvici ali postali slavni. Vse to so »zakladi zemlje«, ki niso dostojni. »Zakladi nebes« pa so namenjeni rasti in razvijanju duše, to je izpopolnjevanju značaja in sposobnosti, modrosti in razumevanja ter ustvarjanju takih vezi z drugimi dušami, ki se ne bodo nikoli pretrgale. Če bomo na koncu življenja ugotovili, da smo tukaj nekaj dosegli, potem resnično nismo živeli zaman. Vrednost življenjskih izkušenj je prav v tem, da nas nekaj naučijo in da v nas prebudijo speče sposobnosti in modrost. Znani francoski filozof je dejal: »Ko bi le mladost vedela in starost zmogla!« Dejansko bomo tedaj, ko se bomo spet vrnili v mladost, znali izvajati v praksi to, kar smo se naučili iz izkušenj in prizadevanj v sedanjem življenju.
A
Evolucija genija
a
Kaj pa genialnost in značajnost? Ne dobi se ju kar tako, v »dar«, po volji nekega božanstva. Predstavljata stopnjo rasti naše duše  ter zmage in poraze iz prejšnjih življenj. Končno ni treba, da odidemo s tega sveta samo kanček bolj bistri ali modri, kot smo prišli nanj. Vse je odvisno od nas samih. Svoje sposobnosti in priložnosti lahko kar najbolje izkoristimo, lahko pa jih zanemarimo. Kot mož v priliki iz svetega pisma, ki je imel le en droben talent, lahko izkopljemo svoje drobne priložnosti ali moči in jih morda nikdar sploh ne opazimo. V tem primeru nam večje zanesljivo ne bodo prišle naproti. Prav tako kot se človeku, ki se uči kake umetnosti ali obrti, postopoma krepita znanje in spretnost, ko opravlja svoje delo dan za dnem, leto za letom, tako se ljudem življenje za življenjem povečujejo sposobnosti in nekega dne se rodijo kot junaki, svetniki ali geniji.
a
Morda boste rekli, da se da vse to lepo razložiti z zakonom o dednosti, vendar pušča ta zakon prav toliko nepojasnjenega  kot pojasnjenega. Ne pove nam, zakaj genij ne prenese svoje genialnosti na otroke ali zakaj se v častivrednih družinah pojavijo »črne ovce«, niti ne pojasni, kako se lahko genij požene iz tal v zaostalem in zanemarljivem okolju. Vse, kar podedujemo od svojih očetov in mater, je samo vrsta telesa in živčnega sistema, ki bosta z večjo ali manjšo lahkoto izrazila določene dušne oziroma psihične značilnosti. Z njima nam je dan dober ali slab klavir, da igramo nanj, a sposobnost, kako ga uporabljati, izvira iz nas samih.

Glede tega smo si sami

svoji lastni predniki.

∞∞∞