a


Enotnost in božanskost življenja
a
Neki veliki mislec je nekoč dejal, da ima univerzum tako malo pravil, ki se nepretrgoma ponavljajo v večjem ali manjšem obsegu, da lahko, potem ko vidiš delovati eno, preneseš iste zakonitosti na drugo področje. In H. G: Wells je napisal, da so temelji vseh religij isti in da jih je tako malo, da jih je mogoče napisati na dopisnico. Lahko bi jih zapisali v treh Kristusovih izrekih. Prvi bi bil, ko pravi: »En je tvoj oče«. S tem je oznanil to, kar trdijo tudi vsi veliki učitelji, namreč, da je človeška rasa božanskega izvora, saj ima vsakdo v sebi iskrico univerzalnega življenja, ki ga imenujemo Bog. Resnično, vsak »sin človekov«, naj je še tako zapuščen in zapostavljen, je vedno in za vse čase tudi »sin Najvišjega» in te njegove pravice po rojstvu mu ne more nihče odvzeti.
a

Kako da je sin Najvišjega? Na mnogih od nas ni videti nobenega znaka takega nasledstva. Tu moramo poskusiti bolje razumeti sami sebe. Vidimo lahko samo naše zunanje, fizično telo, vemo pa, da v nas nenehno potekajo subjektivni procesi, ki jim pravimo čutenje  in mišljenje. Kje mislimo in čutimo in skozi kateri medij tečejo ti procesi, ki se smrtjo telesa sicer res dozdevno izginejo, čeprav intuitivno čutimo, da še vedno nekje izražajo človeka?
a

Telo, duša in duh
a

Človek je trojno bitje, ki se istočasno izraža na treh različnih ravneh snovi. Sveto pismo pravi, da imamo telo, dušo in duha. Nekateri zadnja izraza, ki sta v stari grščini dve popolnoma različni besedi, zamenjujejo. Beseda »Telo« izhaja iz anglosakson – skega« »bodig« in pomeni stanovanjski prostor. Iz tega je nastala beseda »Abode» ( angleško, bivališče, dom; op. prev.). Naš »kožni plašč», ta delovna obleka našega telesa, se veš čas spreminja in nekega dne ga bomo odvrgli. Dokler ga imamo, smo preko njega s pomočjo njegovih petih čutov v stiku s svetom okoli sebe, kot ga poznamo sedaj skupaj z vsemi nenaštetimi izkušnjami in dogodki, ki jih doživljamo.
a
Vendar mogočni sili mišljenja in čustvovanja, ki iz nas delata prave ljudi, ne izvirata v možganih. Vloga možganov in živcev je podobna vlogi tipk na klaviaturi. Glasbenik nanje igra in če so v primernem stanju, mu dobro služijo. A ko pianist odide, se klavir ne more več oglasiti.
a

Miselni svet duše
a

In nekje se nahaja, ko odide? Takrat deluje skozi bolj subtilen medij in v bolj subtilnem svetu. Vendar ta svet in instrument izražanja nista daleč stran,. Čisto blizu sta, vsenaokrog nas. Ste si kdaj poizkusili predstavljati, kako izgleda vaša duša? Nikakor ni kar nekje privezana na vas. Beseda duša je prevod iz grške besede » psiha », iz katere sta izpeljane tudi izraza »psihičen» in »psihologija». Psihične raziskave so pokazale, da imajo naše duše materialno osnovo, vendar snov, iz katere so sestavljene, ni fizična. Ta snov, ki pronica med atome in molekule fizičnega sveta, hitreje vibrira in je finejša od fizične snovi. Imenovali jo bomo psihična. Podobno kot se spužva v kopeli napoji z vodo, je z njo prežeto celotno fizično vesolje. Naše dušne biti, sestavljene iz te psihične snovi, prodirajo v gostejše fizično telo in ga obkrožajo, ob smrti pa se ločijo od njega in takrat vzamejo s seboj tudi zavest.
a

V psihičnem telesu so misli in čustva bleščeče, vibrirajoče sile, ki s svojim premikanjem skozi naše duše in delovnajem na njihovo okoliško sfero ustvarjajo okrog nas psihični svet, sestavljen iz naših idealov in želja, ki si prizadevajo vplivati na naš zavest pa tudi na druge ljudi in našo okolico.
a

Moč misli
a

Dandanes nam je vsem že bol ali manj znano, da misel je mogočna sila. »Brezžični aparat mišljenja» bo kmalu popolnoma priznan in poznan. Ko na karkoli pomislimo, smo dejansko s tem tudi že v stiku. Med nami in objektom naših misli se takoj vzpostavi povezava. Če je torej prijatelj tisti, na kogar mislimo, smo že z njim. Naša ljubeče misel ga je v trenutku dosegla. To velja tudi takrat, ko je že odšel iz svojega telesa. Nikoli ni izven dosega naših ljubečih misli.
a
Kadar se misel v svojem trenutnem stremljenju dvigne zelo visoko, lahko doseže tudi do najvišjega ideala in odziv bo prav tako takojšen.
a

 

Naj človek pomisli na karkoli,

je s tem še isti hip povezan,

in kar resnično ljubi, tega ne bo

nikoli zares izgubil.

∞∞∞

a

Duša gradi življenje po smrti
a

Subtilni svet, ki nas obdaja, je poln bleščečih se miselnih stvaritev, ki jih ustvarjajo misli neštetih ljudi. Po smrti se v njem zadržujemo kar precej časa, predelujemo lekcije preteklega življenja in uživamo dolgotrajen počitek po prestanih bitkah.  Rezultat tamkajšnjega bivanja je, da se po dolgem času spet vrnemo, ne samo osveženi in močnejši, ampak tudi z izboljšanim značajem in sposobnostmi, ker smo asimilirali izkušnje življenja, ki smo ga pred tem zapustili. Tam tudi ponovno srečamo vse tiste, ki smo jih na zemlji poznali in imeli radi.
a

Človekova duhovna stran
a

In kaj je duh? To je tretji faktor v človeku, k je neumrljiv in ostane ne glede na to, kaj se zgodi s preostalima dvema. Njegovo stanje zavesti je tako globoko in resnično, da ljudje večinoma nikoli ne spoznajo, da ga imajo ali vsaj, da obstaja. A postopoma, ko bo njihova notranja rast napredovala, se bodo le začeli zavedati svoje božanske biti. Ta nikoli ne zazna zla. Je vedno čista in sijoča. Rast ji dajejo naše najboljše in najbolj plemenite tukajšnje izkušnje. Za vedno ostaja del večnega življenja univerzuma, a ker je tako oddaljena od našega sedanjega razumevanja in predstav, jo lahko izrazi le jezik poezije.

a
Kristus je svojim poslušalcem dejal, da so »bogovi« in da so prav vsi »otroci Najvišjega«. Tudi Sv. Pavel je čudovito povedal isto, ko je govoril »o človeku srca, skritem tam, kamor zlo ne seže«. To je »Kristus v tebi, upanje na glorijo«, ki bo nekega dne slehernega od nas odrešil nevednosti in greha, kajti greh je dejansko samo nevednost in zaslepljenost duše.