Damjan J.Ovsec

Založba DOMUS

 

            Na kratko bi lahko zapisal, da je slovanska mitologija celota mitoloških predstav starih Slovanov (Praslovanov) v času njihove enotnosti (do konca prvega tisočletja našega štetja). Kakor so se Slovani selili s praslovanskega ozemlja (med Vislo in Dnjeprom, predvsem s področja Karpatov) po srednji in vzhodni Evropi od Elbe (Labe) do Dnjepra in od južnih bregov Baltiškega morja do severa Balkanskega polotoka, tako je slovanska mitologija razpadla v ločene krajevne variante, ki so dolgo ohranile osnovne značilnosti obče slovanske mitologije.

            Takšni sta mitologija baltskih Slovanov (zahodnoslovanskih plemen na severu, med rekama Labo in Odro) in mitologija vzhodnih Slovanov (plemenski središči Kijev in Novgorod). Lahko domnevamo, da so obstajale tudi druge različice (posebej južnoslovanske na Balkanu in zahodnoslovanske na poljsko-češko-moravskem področju), in vendar so podatki o tem skopi. (str.23-24)

            Osnove slovanske mitologije, kot sem omenil že v uvodu, lahko zgolj rekonstruiramo na podlagi drugotnih virov, kjer naj bi bili najbolj zanesljivi prvobitni, najstarejši viri. Kasneje je namreč pogosto prihajalo do prirejanj in potvorb. Glavni vir podatkov za zgodnjeslovansko mitologijo oziroma religijo so srednjeveške kronike in anali ali letopisi. Te kronike in anali so razmeroma številni, treba pa je reči, da je njihovo število raslo tudi zato, ker so kronisti pogosto prepisovali drug od drugega, vendar ne povsem slepo, saj so vnašali tudi nove podatke in informacije. Vseeno pa niti ena kronika ali letopis ne prinaša zadostnega števila podatkov in s tem možnosti, da bi dobili popolnejšo ali celo popolno predstavo o celotni podobi slovanske mitologije. Nasprotno. O mitoloških oziroma verskih zadevah starih Slovanov pišejo ti viri le sem in tja in še takrat fragmentarno. Jasno mora biti, da je iz teh drobcev težko izvajati zanesljive sklepe, še posebej zato, ker so viri večinoma lokalni in zato poročajo le o ‘lokalni verski problematiki’, o lokalnih boštvih, obredih in podobnem. Od tu do celote je še daleč. (str.34)

            Osnovno vprašanje stare slovanske religije je gotovo naslednje: Ali so Slovani poznali vrhovnega boga. Na to vprašanje ne moremo z gotovostjo odgovoriti ne pritrdilno in ne nikalno, čeprav so podmene o tem mnogoštevilne in zapeljive. Mnenja o tem se silovito krešejo, pa ne le o tem. Še vedno namreč ne moremo prepričljivo trditi, da so si stari Slovani izposodili določene verske predstave pri Irancih (kot danes trdi večina strokovne literature) ali da vlečejo (vsaj) precej sorodnosti s sanskrtom (kjer jih imajo daleč največ slovanskim najbližji baltski jeziki) ali da gre za določene vplive tako imenovanega arktičnega kulturnega kroga. Na zadnje kažejo določene sorodnosti z nekaterimi sibirskimi ljudstvi, najbolj pa seveda z ugrofinskimi, kjer so sorodnosti tudi dokazane. Četrta možnost bi bila spet do sedaj slabo pojasnjena mešanica vseh naštetih dejstev, raznih vplivov, sprejemanj in podobnega.

            Prokopij je vsekakor dobesedno zapisal tole: ‘Sloveni in Antje ….verujejo pa (oboji) v enega Boga, Moža bliska, Stvarnika vsega (sveta) in Edinega gospoda pa mu darujejo goved in druge daritvene živali. Usode niti ne poznajo ne, nikar da bi ji priznavali kak vpliv na človeka; kadar jim stoji smrt za petami, bodi že da jih bolezen popade bodi da se odpravljajo na vojsko, se zaobljubljajo Bogu za ohranitev življenja, češ da mu hočejo, ako uidejo pogubi, takoj zaklati obet; in če jo res uneso, darujejo, kakor so obljubili, pa mislijo, da so si za obete kupili rešitev.’ (Nekaj tega sem že omenil, vendar tu podajam prevod A. Sovreta.) (str.92)

            Po mnenju večine lingvistov je vseslovanski samostalnik bog vzporeden z iranskim bagha, staroindijskim bhaga, kar naj bi prvotno zaznamovalo ‘del, bogastvo, srečo, zemeljsko dobrino, blago’. Za to besedo ni vzporednice v baltski jezikovni skupini. Da Bhogo pomeni povzdignjenje do božanstva nečesa, kar je že prej obstajalo, posredno dokazuje dejstvo, da je ta beseda prvotno pomenila ‘del’. Petar Skok meni, da je prvobitni pridevnik bog že v praslovanski dobi postal predmetni samostalnik v pomenu: božanstvo, ki razdeljuje srečo in zemeljske dobrine (Pisec tudi pravi, da je bila beseda bog lahko tudi slovanska apozicija – pristavek – Perun). Ta sistematični razvoj je vzporeden z arijskimi jeziki. Sanskrtska beseda bhagas (razdeljevalec, gospodar, bogastvo) ustreza vseslovanskemu bog, kar pomeni, da je že slovanska beseda imela oba pomena, abstraktnega in predmetnega. Abstraktni pomen je bil lahko le drugoten, kar ustreza tezi o ‘ločevanju’ nebeškega boga od gospodarja in razdeljevalca zemeljskih dobrin. Na to kaže tudi poljska beseda zbože, kar pomeni ‘žito, setev, hrana’ ali pa lužiškosrbska beseda zbožo, zbože, ki je označevala živino. (str.95-96)

            Perun je prav gotovo med slovanskimi bogovi tisti, o katerem imamo največ pisanih virov. O njem je (med bogovi) tudi največ ostankov v izročilu slovanskih ljudstev, zato ni čudno, da je nekakšen zaščitni znak slovanske mitologije nasploh. To ob skromnem slovanskem panteonu ne more biti nič nenavadnega. Zaradi mnogih težav s slovansko (in tudi slovensko) mitologijo pa lahko brez slabih misli trdim, da je Perun eden od redkih slovanskih bogov, na katerega se spomni skoraj vsak, ki bi ga, postavim, v Sloveniji vprašali kaj o slovanskem Olimpu. Peruna spoznajo, ali pa so vsaj poznali celo mladostniki, kajti slej ali prej slišijo v šoli o njem kakšen stavek, če že nimajo te sreče ali želje, da bi prebrali znani zgodovinski roman Franca S. Finžgarja Pod svobodnim so(l)ncem (Ljubljana 1912). Tega so včasih prebirali vsi, zato je bilo ‘težav’ s Perunom manj. (str.110)

            V mnogih starih virih nastopa, kot smo se že prepričali, skupaj s Perunom, drugi bog ruskega in slovanskega panteona – Veles ali Volos. Kot sem zapisal že v prejšnjem poglavju in drugod, so Rusi prisegali k Perunu in Velesu, kar kaže, da je šlo za pomembno božjo dvojico. Menih Jakob pripoveduje v svojem Življenjepisu sv. Vladimirja iz 11. stoletja, kako se je Vladimir najprej dal krstiti, potem pa je odredil, da kip boga Volosa, ki so ga imeli za boga živine, vržejo v reko Počajno. V Življenju Avrama Rostovskega, ki prav tako izvira iz 11. stoletja je zapisano, kako so v Rostovu uničili kamnitega malika, ki je predstavljal Volosa in ki so ga častili Finci. Zaradi tega je Snegirev napravil prehiter sklep, da so Volosov kult prevzeli Rusi od njih. Kot sem že zapisal, je v Pesnitvi o pohodu Igorjevem, pevec Bojan označen kot Velesov vnuk. (str. 119)

            Svarog in Dažbog predstavljata v slovanski mitologiji še mnogo hujši problem kot Perun in Volos. Čeprav so okrog Dažboga še vedno spori, tako glede etimologije, kot njegove funkcije, vemo, da je gotovo obstajal. To pa nikakor ne moremo reči za Svaroga. Njegovo ime se pojavlja kot sestavni del slovanskega mitološkega panteona še danes, kajti skupaj s prepisovanjem se širijo še nekateri fantomi, med katerimi najdemo bolj ali manj nedolžne. Svarog spada med zadnje. Omenjen v enem samem viru, neznan med Slovani, je bil s pomočjo raznih jezikoslovcev razglašen za boga sonca, z njim pa naj bi si vsa slovanska mitologija in obredje zagotovila solarni značaj. Ta naj bi bil podkrepljen še z dejstvom, da naj bi bila solarna boga tudi Dažbog in Hors. (str.123)

            Hors je spet eden od problematičnih slovanskih bogov, vendar ima pred nekaterimi drugimi vsaj to prednost, da je dokazano stal, metaforično in v resnici, v Vladimirjevem kijevskem panteonu, torej je moral eksistirati. Težave se pojavljajo že pri zapisovanju njegovega imena, nerešljive pa so, ko se začnemo spraševati o njegovi vlogi. Razen v Kijevskem letopisu ali kroniki omenjajo Horsa nekateri apokrifni spisi in cerkveni teksti, vendar iz teh virov ne moremo zvedeti ničesar o naravi in funkcijah tega boga. (str.128)

            Edina boginja v Vladimirjevem panteonu, ki jo vir omenja na zadnjem mestu, je Mokoš (Makos, Moško, Mocosch). Tudi zanjo ne manjka jezikovnih razlag, vendar je res, da o njej tako v virih kot ljudskem izročilu zvemo vsaj toliko, da nam je precej jasno, za kakšno boginjo gre in kakšna je njena vloga.

            Mokoš živi v ruskem ljudskem verovanju kot bitje, ki v času velikega posta vznemirja predice in tkalke, varuje in striže ovce. Če je pri severnih Rusih zaškripalo vreteno, so rekli, da Mokoš prede. Če je kakšno še neostriženo jagnje izgubilo volno, so dejali, da ga je ostrigla Mokoš. Ob škarjah so ponoči puščali pramen volne, kot dar Mokoši.  Žrtvovali pa so ji tudi snope lanu in prtičke. (str.132-133)

            O verovanju baltskih in polabskih Slovanov ter o njihovih bogovih nam poročajo številni viri. Iz njih razberemo podrobnosti o razvitem čaščenju višjih in nižjih bogov oziroma demonov, o njihovih kipih, veličastnih hramih, svečenikih, žrtvenih obredih, prerokovanjih in še o čem. Če je bil Perun velik bog kijevske in novgorodske Rusije, potem je bil Svantevit (ki se v slovenščini in srbohrvaščini pojavlja tudi kot Svetovid) veliki bog baltskih Slovanov na otoku Rujnu. (str.135)

            ‘Zlega boga (Slovani) imenujejo v svojem jeziku hudič (diabol) ali Crnobog’, pravi Helmold in nadaljuje, da imajo Slovani čudno šego. Na gostijah se vsi po vrsti gostijo z nekakšno kupo, ob kateri izgovarjajo neke besede, rekel bi, ne zaradi molitve, ampak zaradi zaklinjanja k svojim bogovom, bogovom dobrega in zla; verjamejo, da vse dobro izvira iz dobrega, slabo pa od zlega boga. In tako tudi imenujejo v svojem jeziku tega boga Crnobog. Zgodovina Dancev, popisana v Knytlingsagi, navaja med slovanskimi maliki, ki jih je danski Valdemar požgal v Arkoni, tudi Črnoglava. Ta bog, zapisan kot Tiarnaglofi, je imel srebrne brke in naj bi v boju spremljal vojščake. Unbegaun meni, da se v imenu Črnobog morda skriva korupcija imena Triglav. Pisani piše, da ime Črnoglav – Thiarnaglofus ustreza poljskemu czarnoglowy in sklepa, da je nastalo zaradi neke lastnosti samega malika, podobno kot naj bi se to zgodilo s Triglavom. Po njegovem mnenju je barva glave bolj naključna, saj je sčasoma utegnila potemneti. Ta ocena gotovo ne drži, saj prav ta črna barva govori o tem, za kakšnega boga naj bi šlo. (str.148-149)

            Ob nazivih trebište in žrtvenik so uporabljali tudi stari slovanski naziv kapišče. Stara legenda o sv. Vaclavu, omenja na Češkem ‘idolsko kapišče’, kar je bil najverjetneje kraj, kamor so prinašali žrtve. Kijevski metropolit Hilarion je sredi 11. stoletja v neki epistuli hvalil ruski narod, ker ne gradi več ‘kapišč’, ampak Kristusove cerkve in ker podira ‘kapišča’ ter zida cerkve. Neki otoček poleg Lastova se imenuje Kapište, v neki čakavski darilni listi iz Povlja na otoku Braču iz 12. stoletja pa je navedena ‘vas v kapišču cerkve sv. Marije’, kjer pa naj bi po Mažuranovićevemu mnenju kapišče pomenilo krščanski oltar. Tudi neki zaliv na istem otoku se imenuje Kapište. Filipović navaja, da je v Makedoniji veliko število kultnih mest in predmetov: dreves, izvirov, skal. Na južni periferiji Skopja so trije kultni izviri, od katerih se eno imenuje Kapištec. Ta kraj je tudi potem, ko so se idoli umaknili, ostal kultno mesto. Sem so še med obema vojnama hodili kristjani in muslimani, prižigali sveče in darovali novce. V Srbiji in Makedoniji je na primer več krajev s tem imenom, ki spominjajo na nekdanja poganska mesta: Kapeš, Kapež, Kapešnica. (str.195)

            V izročilu slovanskih ljudstev je prerokovanje in vedeževanje pripadalo v glavnem ženskam, ki so imele posebno vlogo že v starejših časih. To seveda ni le slovanska posebnost, kajti podobne stvari zasledimo tudi pri drugih narodih. Naj se v dandanašnjih časih spomnimo vsaj cigank oziroma Rominj. V Arkoni so prerokovale ženske. Latinski viri pogosto omenjajo, kako so pri Baltskih Slovanih vedeževale ženske in navajajo vrsto sinonimov za to dejavnost (vetulae, phitonissae, sortilegae, maleficae, mulieres). (str.205)

            Čaščenje prednikov je imelo v staroslovanskem verovanju posebno važno vlogo. Mnogo poganskih šeg, pomešanih s krščanskimi naziranji, se je v zvezi s to problematiko ohranilo do danes, posebno med balkanskimi Slovani. V praslovanskem verovanju o rajnkih in posmrtnem življenju je bilo med ljudstvom več pojmovanj. Unbegaun poudarja zlasti dvoje med njimi. Po nekih predstavah naj bi si mrtveca zamišljali kot ‘živo truplo’, ki so se ga ljudje zelo bali in so zato uporabljali vse mogoče načine, da bi se pred njim zaščitili. Drugo naziranje pa je bilo povezano s pojmovanjem o pokojnikovi duši. Obe predstavi se največkrat med seboj tako prepletata, da je osnovne elemente med obema prav težko razlikovati. Po mnenju omenjenega avtorja naj bi med Slovani prevladovalo zlasti verovanje v ‘telesno dušo’, ki se bolj ali manj veže na telesne ostanke. (str.215)

            Po smrti je vse narobe. Mrtvemu človeku pravijo pri nas mrtvec, mrtvak, mrtvac, mruc (Bela krajina). Od zdaj naprej je pokojnik, pokojnica, rajnik, rajnica (prebivalec raja). Smrt navda domače s strahom, zaradi česar ukrenejo vse potrebno, da se izognejo škodljivim posledicam. Mrliču takoj po smrti zatisnejo oči, da ne bo z očmi katerega povlekel nase ali ga poklical za seboj. Kajti, če mrlič gleda, bo pri hiši kmalu umrl še kdo drug. Za nekaj časa so tudi odprli okna, da bi duša rajnkega mogla oditi iz sobe. V Beli krajini so pometli smeti, da bi dušo spravili iz hiše, če se je morda skrila v kak kot. Na Gorenjskem in Dolenjskem so zmočili ali oprali rjuho, na kateri je umrl pokojnik. V Cerkljah so tako povsem neožeto rjuho nekam obesili, da je voda z nje sama odtekla. Pravili so, da rešijo toliko duš iz vic, kolikor vode odteče iz rjuhe. Šega je mnogo starejša od krščanskih pojmovanj. Prvotno so z obešanjem pokojnikove rjuhe hoteli umrli duši olajšati prost izhod iz hiše. (str.239)

            Iz omenjenega ne moremo sklepati o tem, da je obstajal kakšen višji kult ali božanstvo ognja, gora, dreves ali voda. Tu je najverjetneje šlo za tako imenovani ‘živi ogenj’, ki so ga netili na primitiven, po izvoru prazgodovinski način. Slovanska ljudstva netijo živi ogenj ob raznih praznikih in drugih posebnih prilikah. Izrazi ‘živi ogenj’, plamen ‘liže, pogoltne’ kažejo na to, da so včasih imeli ogenj za živo bitje. To je vsekakor potrjeno pri drugih ljudstvih. Iz mitičnega porekla ognja na vsak način izvira njegova mistična moč in obredni značaj. Ogenj so zato častili, oboževali, spoštovali, vendar ni šlo za poseben (višji) kult. Za ogenj so verjeli, da ima nadnaravne lastnosti, podobno kot kraj, na katerem je gorel; nadnaravne lastnosti naj bi imeli tudi predmeti, ki so povezani z ognjem. (str.257)

            Ljudstvo veruje, da pokojniki potrebujejo vodo na drugem svetu, ker tam vlada neznosna žeja. Neka srbska ljudska kletev se zato glasi takole: ‘Naj ne najde vode na onem svetu’. V vzhodni Srbiji dajejo mrtvaku v rakev bučo z vodo, zlasti pa to velja za tiste, ki so umrli z visoko temperaturo. Tam čez sedem ali čez petdeset dni nosijo k sosedom vodo za pokojnikovo dušo. Na kraju, kjer je pokojnik izdihnil, postavljajo spet za sedem ali petdeset dni posodo z vodo. Na omenjenem kraju ali na grobu ponekod tudi razbijejo posodo z vodo. Ko nekdo v hiši umre, zlijejo vso vodo, kar je kje je in natočijo novo. Vodo zlijejo tudi sosedje. Kadar umre gospodar, zlijejo vodo na ognjišče in pogasijo ogenj. Po verovanju jo zlivajo zato, ker je vanjo stopila rajnikova duša. V vaseh vzhodne Srbije zlijejo vodo, kadar nesejo mrtveca iz hiše, ker je tudi voda ‘umrla’. Vodo zlivajo tudi po hišah, mimo katerih nosijo mrtveca, potem pa na posodo, ki so jo obrnili narobe, položijo kamenje. Ta šega nam je znana že iz opisovanja pogrebnih obredov. (str.283)

 

            Po ljudskem verovanju naj bi bilo na nebu toliko zvezd, kolikor je ljudi na zemlji ljudi. Ko se človek rodi, se prižge na nebu ‘njegova’ zvezda, ko pa umre, ta zvezda ugasne. Kot raste otrok, tako naj bi rasla tudi njegova zvezda. Srbi menijo, da kadar ljudje potujejo, potujejo z njimi tudi njihove zvezde, ko pa spijo, zvezde stojijo in gledajo nanje. Zvezde stalno opazujejo ljudi in jih spremljajo skozi vse življenjske spremembe. Če je zvezda močna, bo močan tudi tisti, ki se je ‘pod njo rodil’ in obratno. Ker naj bi bila od zvezde odvisna človekova sreča, še danes poznamo reklo ‘pod srečno zvezdo se je rodil’. V folklori se zvezde pojavljajo kot mitična bitja, ki so antropomorfizirana. Tako predstavljajo Sončeve in Mesečeve sestre, se med seboj poročajo, plešejo in se kopajo v izvirih. (str.297)