Alma M. Karlin

Založba Mladinska knjiga

a

             Nekaterim bralcem je moje ime že znano, za tiste, ki o meni ničesar ne vedo, pa bi rada na kratko povedala tole: Na svet sem prišla v stari Avstriji kot otrok že ostarelih staršev in dolga leta nisem pokazala nobene tipične dedne lastnosti svojih sorodnikov. Manjkale so mi prav vse ženske kreposti, kot so kuhanje, šivanje in podobno, ne duha ne sluha ni bilo o ženski milini, prav tako nisem nikogar ubogala, moja samostojna, tuhtajoča in vase zaprta osebnost ter popolna neposlušnost pa sta mojo bližnjo okolico spremenili v zagrizene nasprotnike. Ker sem se torej že v svojih najzgodnejših letih urila v pogostih družinskih prepirih, sem seveda pozneje nadvse spretno opravila z ljudožerci in drugimi divjaki. (str. 9)

            Hiše v Andih so zaradi pogostih potresov zgrajene iz nežganih ilovnatih zidakov. Stropovi so obokani, strehe ravne, zgradbe večinoma enonadstropne. Ozek prehod vodi v patio, svetlo notranje dvorišče, kjer poteka vsakdanje življenje. Okna na zunanji strani imajo vedno močne rešetke. Ženske in dekleta se smejo z znanci moškega spola pogovarjati samo izza te zavarovane pregrade. Nasprotno pa na notranjem dvorišču, kjer se druga za drugo vrstijo sobe brez oken, kar mrgoli žensk in otrok, kamor smejo tuji moški samo s posebnim dovoljenjem. Zrak in svetloba lahko v prostore prodreta le skozi vratne odprtine. Vrata zaprejo – če sploh – samo pozno ponoči, drugače lahko nemoteno opazuješ življenje in vrvenje v sobi vsakega posameznika. Seveda ni bilo po njihovem okusu, ko sem si izbrala sobo z oknom, zaprla vrata in jih od znotraj še zapahnila, saj sem s tem kršila njihove običaje. (str.13)

            Neznansko me je vleklo v Tiahuanaco, kjer naj bi ob jezeru Titikaka pred več tisoč leti živelo svojevrstno in visoko razvito ljudstvo, katerega sledi so skoraj že popolnoma zabrisane. Stari portal in nekaj raztresenih kamnov pričajo o tej predinkovski kulturi, o kateri ne moreš izvedeti ničesar. Morda je šlo za indijansko pleme Ajmarov, toda ti živijo danes na zelo nizki razvojni stopnji. Lahko pa, da so bili to predniki Inkov, ki so se – skoraj že izumrli – nenadoma povzpeli do zadnjih moči in do drugega razcveta. Ne ve se. Vsekakor naj bi tam, kjer danes najdemo le nekaj ruševin Tiahuanaca, ležalo sijajno mesto, pred katerim bi se lahko skril celo današnji London. (str. 22-23)

            V primerjavi z bleščečo belino zgradb ob mostu so se mi zdeli topoli črni kot oglje. Bilo je mrzlo, tako mrzlo, da so se na majhnih lužah lesketali ledeni kristali. Vsepovsod je zaudarjalo po mrhovini in gnilobi, kajti preljubi meščani so imeli navado, da so po deveti večerni uri zmetali pred vrata poginule živali, odpadni material in smeti, in kadar potepuški psi, ki so renče rili po odpadu, ter proti jutru njim sledeči smetarji – v zelo skromni zasedbi – niso vsega pospravili, je nesnaga pač obležala do tretjega ali četrtega dne, prava muka za občutljive nosove in velika radost za muhe, črve in mrhovinarje. (str.39)

            Ko sem se zadrževala visoko v Andih, so po naključju odkrili votlino, polno indijanskih mumij. Tamkajšnji duhovniki so bili pripravljeni trupla blagosloviti, niso pa se jih hoteli dotakniti, vstopiti v votlino ali dovoliti, da bi odstranili posmrtne ostanke. Mumij, ki so pokopane v skalnih votlinah, se namreč ne sme na noben način dotikati ali jih kako drugače motiti, saj polnokrvni Indijanci ta sveta mesta branijo s fanatično žilavostjo. Mnogi primeri so dokazali, da vsi, ki se dotaknejo takih huac, kmalu zatem umrejo. To je lahko povezano s hlapi v votlini ali ima magične razloge. Vendar dejstva popolnoma zadostujejo. (str. 43)

            Gostje so sedeli vedno zunaj na dvorišču, ki je hotelo biti vrt, bilo pa ni nič drugega kot perujski pašnik z eno samo gredico vrtnic kapucink. Včasih so se z Mistija spuščali strah vzbujajoči oglarji in v tuhtajočem molku praznili vrče s čičo. Njihovi ponči so bili črni, zamaščeni, smrdeli so po dimu in potu in lamji masti, njihovi pogledi so bili otopeli in vendar znova poželjivi; in kadar so spregovorili, kar se je zgodilo redko, je zven njihovih besed spominjal na kamenje, ki ga je sprožil potres. Čoli ali podeželski Indijanci so bili bolj prijazni, spraševali so me o tisoč in eni stvari ter govorili – zakaj tudi ne, v deželi, kjer je bela ženska lahek plen? – o ljubezni in ljubezenskih užitkih. V malo čičerijo so ženske bolj poredko zašle, če pa že, so bile večinoma mešanke. Naročile so si pečenega morskega prašička, ki je bil potem, ko so ga odrli, srhljivo podoben podgani. Imenitnejši gostje – pretežno lastniki finc, ki jih je med potjo premagala žeja – v čičerijo sploh niso vstopili, ampak so gostilničarkama naročilo arogantno zaklicali in si dali s čičo postreči kar stoje pri konju. Vrček so na dušek izpraznili, potem ko so si ga z obema rokama dvignili visoko k ustom. Kovanec v plačilo so zakotalili v cestni prah, in ko se jim je po čiči spahnilo, si lahko le še v vetru prisluhnil njihovemu milostnemu: »Adios!« Za deset centavov so ti v čičeriji postregli ne samo z velikim kozarcem koruznega piva, marveč tudi s pikantejem, torej z običajnimi prilogami, kot so pečena koruza, chuño ali rdeči in redkeje rumeni rocote, majhna pekoča paprika, ki ti je v grlu zanetila pravi požar. Kruha ali kolačev ni bilo mogoče dobiti. (str. 50-51)

            »Ko se mi je zgodila nesreča s fantom, nisem marala imeti več otrok in zavračala sem svojega moža. Tako je bilo leta in leta, toda bila sem mlada in kri je v meni divjala. Nekega poletnega dne, bilo je sredi nevihtnega obdobja, sem sama delala na polju in vsako orodje se mi je zdelo podobno moškemu. Moje roke so postajale težke in zavidala sem živalim, ki so se lahko ravsale. Potem sem za hrbtom zaslišala glas svojega moža in se obrnila.

            “Sva še vedno dva človeka, vsak sam zase?” je vprašal in me objel. Bilo je vroče, señorita, in on je bil moj mož. Mladost je mladost, narava pa ostaja narava. Vdala sem se mu. Nisva videla oblakov, ki so se bili nakopičili, toda medtem ko sem se spet potapljala v svojo ženskost, je udarila strela. Vse nebo je bilo v ognju, trave so plamenele, bližnja reka se je svetila kot zlato, vse nenadoma, v trenutku. Takoj sem začutila, da sem zanosila. – Po devetih lunah in štirih dneh sem znova delala na polju. Nenadoma sem se zgrudila od bolečine. Postala sem mati. Pred menoj je ležala hči, otrok Strele.« (str.73-74)

            Nikjer na svetu se ne stika toliko različnih ras in ljudstev kot v Panami, kjer se srečujeta Pacifik in Atlantik, kjer v globinah pragozda najdemo starodavne sledi Inkov in ostanke vudujskega verovanja, ki so ga iz Afrike prinesli črnski sužnji, in kjer Kitajci, Japonci, Indijci in Arabci s svojim blagom postavljajo na ogled tudi svoje šege in običaje. Tam, v nenavadno mirnem pristanišču, prodajajo Indijanci z nepopisno otožnim pogledom sadje in papige, črni otroci Južnega morja pa na starih jadrnicah prepevajo čudovite otoške pesmi sredi narave, ki v tisoč nevarnih oblikah plenilsko išče svoje žrtve. Najneverjetnejše mešanice ras tu kar najočitneje prikazujejo zakone dednosti, in na podlagi znanih zgodovinskih dejstev vsa ta ljudstva drugo od drugega ne prevzemajo dobrih, marveč večinoma slabe lastnosti, medsebojno pa množijo svoja čarovniška znanja in s tem postajajo vedno bolj nevarna za nič hudega sluteče. (str.97)

            Prvega in najpomembnejša poznanstva v lepi, grešni Panami ne dolgujem svoji službi sodno zapriseženega tolmača, temveč srečnemu naključju. V Panamo sem prispela brez sredstev za preživljanje in oropana ter sem sprva delala v majčkeni pisarni na Avenidi B. Pisarna je bila pravzaprav propadajoča posredovalnica stanovanj, toda postransko je vsem mogočim črncem, Kitajcem, Indijancem in drugim nebelcem brez dela pomagala priskrbeti službo. Moja delovna naloga je bila vnašanje spretnosti, znanj in zahtevkov glede plačila posameznih iskalcev dela v veliko knjigo. Če je kdo iz kanalske cone ali same Paname spraševal po črnski kuharici ali rjavopolti sobarici, smo pošiljali ljudi k njim. Kadar je vsak četrti ali peti dan pritekel kakšen dolar, smo posle imenovali »cvetoče«. (str.101)

            Sprva se je sicer obotavljala, toda zdaj sva bili že stari prijateljici in tako mi je priznala, da gre za krastačja srca. »Zakaj pa? Da bi koga zastrupili?« – Ne, seveda ne, saj madam vendar ne ve, ali se bo sploh kdaj znašla v položaju, da bi morala koga zastrupiti. Kakor koli že, zaloga ni nikoli odveč. Takih krastačjih src pač ne najdeš vsak dan! Živalce moraš najprej pokončati v noči s polno luno, nato pa smeš njihova srca izrezati samo z nožem, ki je bil nabrušen na veliki petek. Zatem ti preostane še sušenje, pri katerem si sonce in luna podajata roke… (str.115)

            Nekega večera je bila madame Louise zelo razburjena. Prosila me je, naj jo pospremim. Na vsak način je hotela kar za cel dolar, in dolarje je resnično težko zaslužila, kupiti molitev svete Helene. Neka Panamčanka jo je prodajala tri ulice naprej v dvoriščni stavbi, ki se je v primerjavi s črnsko zgradbo, kjer je stanovala moja prijateljica z Martiniqua, zdela prava palača, kajti tu si stopal samo po trhlem lesu, razpadajočih cunjah, se spotikal nad otroki in obolelimi psi, srečal najbolj nenavadne pojave in videl veliko neobičajnega, preden si se sploh lahko prerinil do prodajalke čudežne molitve. (str. 121)

            Ko sem naslednjič prišla k madame Louise, mi je povedala zgodbo o najslavnejšem morilcu v Panami.

            »Ne ve se. Francoz ni bil, kajti naš jezik mu je bil neznan. Bil naj bi s Haitija, toda sam je trdil, da prihaja iz Združenih držav, z obrežij neke velike reke. Po smrti mojega dragega belca sem se preselila v te kraje in sem pogosto slišala, da so v sobi našli zoglenelega človeka. Nismo mogli ugotoviti, kako je prišlo do tega. Pri nekom drugem je iz zaklenjenega kovčka kaj izginilo, spet pri tretjem je sama od sebe začela goreti skrinja. Če si o tem spregovoril, so ti imenovali določeno ime. Ne bi ga rada izgovorila. Ni dobro klicati duhov. In njegov duh mora biti nemiren in zelo zelo močan.« Utišala je svoj glas in preplašeno pogledala v vse vogale, tako da sem se že pošteno ustrašila, da zgodbe ne bo več pripovedovala naprej. Po kratkem premoru pa je nadaljevala: »Policija je iskala Toma, tako ga želim imenovati, toda bil je tako prebrisan, da mu nikoli niso mogli ničesar dokazati. Če je kdo umrl zaradi zastrupitve, se nikoli ni vedelo, kako je umrli prišel do strupa, in Tom seveda nikoli ni bil v tisti hiši. Zagotovo ne! – Nekega dne so pod njegovo hišo našli ostanke neke ženske. Prišla je policija in ga zaprla. Tom se ni ničesar spominjal, sodniki pa so se mu smejali. Zdaj ga imamo! In govorilo se je o “gamboi”, morišču.” (str.133-134)

            V tem času sem prenočevala pri svoji znanki v kanalski coni, toda na Avenidi Central sem imela najeto sobico, v kateri sem med opoldanskim odmorom od dvanajstih do dveh lahko opravljala najnujnejše prevode. Moja soba je bila predzadnja v dolgi vrsti. Ležala je na zadnji strani hotela, do nje je bilo mogoče priti, če si šel vzdolž prvega hodnika naprej do drugega, nepokritega, nato zavil na levo in se ustavil pred prečno stavbo. Moj desni sosed je bil trobentač, črnec s Trinidada, ki je podnevi približno štiri ure vadil, ponoči pa skoraj tako glasno, kot je čez dan trobil, tudi smrčal. Na moji levi je stanovala neka Poljakinja, ki je imela mnogo čudnih navad. Od njih je bila najbolj nenavadna ta, da je vsepovsod naokrog nosila s seboj pepel svojega umrlega otroka. Njeni pogledi na lastninsko pravico pa so bili zelo raztegljivi. (str.159-160)

            Moje izkušnje z vseh koncev sveta so me naučile, da se ženska od moškega, ki jo je prvi posedoval, duševno le težko osvobodi ali pa se od njega ločiti sploh ne more. Pri vseh rasah sem opazila, da je ženska globoko v svojem srcu monogamna in da jo resnično osrečuje samo trajna zveza z enim in istim moškim. Moški ljubijo večinoma s čuti, ženske pa z dušo. Strašanska neosredotočenost večine teh mešank, ki danes živijo z enim in jutri že spet z drugim moškim, je v presenetljivem nasprotju z vedro mirnostjo azijatke, ki svojega moškega obdrži, čeprav ga mora deliti z drugimi ženskami. (str.177)

            Za dolgim drevoredom kraljevskih palm, ki je spominjal na hodnik z razkošnimi sivobelimi stebri, je stala rjava stavba na koleh. Oken ni imela, in kadar se je odprla lina, ki naj bi preprečevala dostop svetlobe in zraka – vsa tropska ljudstva pač obožujejo temačnost v prostorih -, si imel občutek, kot da imaš pred seboj past za miši. Sveže zelena trata, po kateri so veslati repkarji racaje iskali hrano, tamarindovec s svojim perju podobnim listjem in rjavimi stroki, trajne grasinije z belimi in svetlozelenimi črtami, na katerih so se na koncih listov pozibavali kolibriji, ter topla rdečina čašic hibiskusa sploh niso vzbujali občutka tragike. In vendarle se je tam pred več kot petnajstimi leti zgodil nadvse skrivnosten umor. (str.191)