ZNANOST IN MISTICIZEM

            Geslo Teozofskega združenja je “ni višje religije kot je Resnica”. S tem izrazom se strinjajo tudi znanstveniki. Teozofi in znanstveniki se oboji ukvarjajo z iskanjem Resnice. Vendar znanstveniki iščejo Resnico zunaj fizičnih mej, medtem ko teozofe zanima Resnica v notranjih duhovnih ravneh, tako, kot so jo poučevali veliki mistiki in modreci cela stoletja. Ta globlja resnica se včasih imenuje “starodavna modrost” ali “večna filozofija.”

Znanstvene in mistične metode iskanja Resnice se razlikujejo, so pa dopolnilne in ne protislovne. Znanost ne potrebuje misticizma in misticizem ne potrebuje znanosti, toda mi ljudje potrebujemo oboje. Vendar veliko znanstvenikov, verjetno večina, ne vidi potrebe po nobeni globlji resnici kot tisti, ki so jo objektivne znanstvene metode odkrile. Drugi bi radi imeli nekaj povezanosti z religijo, vendar nimajo poguma zaradi fundamentalističnih religioznih naukov, ki so protislovni z ustaljeno znanostjo. Kljub temu so mnogi veliki znanstveniki, npr. Isaac Newton, Albert Einstein, Erwin Schrödinger in David Bohm, videli potrebo po globljem spiritualnem razumevanju velikih religioznih mislecev in mistikov v vseh stoletjih.

Znanstveniki poskušajo razumeti svet, tako da predlagajo pojasnila (teorije), ki se nanašajo na tisto, kar opažamo v fizičnem okolju okrog nas. Teorija mora biti zadostna tistemu, kar večkrat opažamo v testih. Mora biti tudi notranje dosledna in preprosta, kot je le možno. Znanstvena teorija ni nikdar “dokazana.” Preizkušena je s poskusi in če drži kar kažejo eksperimenti, je teorija podprta. Če si eksperimenti nasprotujejo, teorija še vedno drži, dokler je ne nadomesti boljša razlaga. Tako je vse znanstveno znanje okvirno. Če je bila določena teorija široko testirana, brez resnih nasprotovanj, je sprejeta kot dejstvo narave, dokler je ne zamenja boljša teorija.

Mistične metode iskanja so precej drugačne, čeprav si delijo nekaj značilnosti z znanstvenimi raziskavami. Mistična izkušnja je nekoliko različna od našega ustaljenega zaznavanja stvari. Takšna izkušnja je zunaj navadnega, mističen jezik se ne more razlagati drugim v navadnem jeziku. Znanstveniki imajo tudi težave v izražanju svojih razlag v vsakdanjem jeziku, kar se zdi zmedeno, zato se obračajo k preciznemu jeziku matematike, da lažje izražajo svoje ideje. Mistiki se namesto tega obračajo k metaforam, simbolom in alegorijam, da izrazijo Resnico, ki so jo začutili.

Med značilnostmi, ki si jih delita znanost in misticizem so, da rezultati eksperimentov in mistična doživetja ne smejo biti edinstveni, dostopni morajo biti vsakomur pod enakimi pogoji. Prav tako, kot se mora dobra znanstvena ideja testirati in potrditi od več znanstvenikov, ki delajo neodvisno, tako se mora prepričljivo mistično doživetje deliti med več mistiki v različnih kulturnih tradicijah in izraziti v metaforah, ki se morajo med sabo razlikovati, so pa enakovredne v tem kaj predstavljajo. In kot znanost, je misticizem postopen, dopolnjujoč in razmišljujoče generacije in raziskovalci ga dopolnjujejo in o njem ponovno razmišljajo.

Znanost je bila izjemno uspešna v dvajsetem stoletju v razlaganju fizičnega sveta, v razumevanju narave atoma in raziskovanju vesolja. Raziskali smo planete našega sončnega sistema in ovrgli starejše koncepte, da je vsaj nekaj planetov podobnih Zemlji, ki bi lahko podpirali človeška življenja kot je naše. Sedaj imamo za verjetnost najti inteligentno življenje na planetih, ki krožijo okrog oddaljenih zvezd. Od tega, da nismo vedeli za obstoj galaksij, smo napredovali do odkritja prostranega razvijajočega vesolja galaksij kot je naša Mlečna cesta, vsako z bilijoni zvezd, razvijajočih se bilijone let in še super gruče galaksij. Na mikro ravni smo odkrili DNA in razvili znanost o genetiki daleč preko tega o čem smo upali sanjati stoletje nazaj. S preučevanjem starodavnih kamnin in fosilov v njih, smo razvili detajlno idejo evolucije našega planeta in življenja na njem.

Znanost žanje velike uspehe pri odkrivanju kako delujejo možgani, po drugi strani pa še ne more pojasniti narave zavesti. Znanstveniki pravijo temu pojasnilu “težek problem.” V mističnih tradicijah je ogromno dragocenega blaga o zavesti. Podobno so biologi veliki strokovnjaki pri odkrivanju življenjskih oblik, ne razumejo pa narave življenja samega. Misticizem vidi v življenjskih oblikah z vdihnjeno dušo več kot samo fizično formo, ki jih določa.

Ali obstaja globlji vzrok za zakoni, ki jih odkriva znanost? Za mnoge znanstvenike je takšno vprašanje nepomembno, za nekatere pa je to pomembno vprašanje, ki ga je potrebno raziskati. Ko fizik Paul Davies premišlja o teh vprašanjih, pravi da lahko razmišlja o obliki božanstva, ki ga lahko opiše kot neoseben kreativni princip ali »ground of being«. Mistiki iščejo ta kreativni princip kot končen cilj in kot namen obstoja.

Z

TEOZOFSKI PRISTOP

 Z

            Kako se Teozofija prilega v nasprotje med znanostjo in misticizmom? Beseda Teozofija pomeni “božanska modrost” in je v uporabi že od antičnih časov, uporabljali so jo aleksandrijski neoplatoniki za opis posebnega svetovnega nazora. Izbrali so jo ustanovitelji Teozofskega združenja leta 1875 za izražanje idej, ki so jih želeli promovirati, izpeljanih iz tradicije starodavne modrosti, prenesenih skozi stoletja od modrecev. Glavna soustanoviteljica Teozofskega združenja Helena Blavatsky, ki je vsa svoja dela upravičeno imenovala Skrivna doktrina, pokaže, da ni bilo poučevanje splošno znano, dodala pa je še podnaslov »Sinteza znanosti, religije in filozofije«, prepoznavajoč pomembnost vseh treh strok, ki bi prispevale k velikemu poenotenemu pogledu na vesolje. V svojem delu postavi tri osnovne predloge, ti so:”vseprisoten, večen, brezmejen in nespremenljiv princip – ene absolutne resničnosti, ki je predhodna vsemu razpoznavnemu, pogojevanemu bitju.” Ta izjava je plemenit poskus opisati neopisljivo: neomejeno, neosebno Božanstvo prekašajoč, toda tudi imanentno vsepovsod v vesolju. Ta koncept Božanstva lahko apelira na tiste znanstvenike, ki ne verjamejo v osebnega Boga, so pa nezadovoljni z znanstvenim materializmom, ki zanika obstoj karkoli subtilnejšega kot je gosta snov s katero manipulirajo v znanstvenih poskusih.

Druga postavka Helene Blavatsky temelji na “absolutni univerzalnosti zakona občasnosti…plime in oseke, ki jih je fizična znanost zabeležila v vseh področjih narave.” Ona vidi takšno občasnost ponazorjeno v izmenjavah “noč in dan, spanje in budnost, življenje in smrt.” Še en primer je vreme, ki se zdi kaotično, toda znanstveniki so odkrili, da je vreme zelo kompleksna kombinacija ciklov. Občasnost je redna ponovitev vzorcev, ki označujejo urejenost vesolja. Znanost predpostavlja, da je vesolje urejeno, to je predvidljivo, ker drugače znanost ne bi bila mogoča; in red je v bistvu vzorec ponavljanja, prvovrstni primer so cikli.

Tretja postavka trdi, da obstaja “osnovna identiteta vseh duš z univerzalno naddušo.” To je izhodišče za prvi namen Teozofskega združenja, osnovni enotnosti vseh ljudi skozi njihov koncept univerzalnega bratstva. Osnovno gensko enotnost med vsemi ljudmi je potrdila biološka znanost, identiteta vseh duš z univerzalno naddušo, čeprav gre onkraj ortodoksne znanosti, odmeva subtilna medsebojna povezanost vsega v vesolju, predlagana od kvantnega fizika Davida Bohma, ki je izpeljal svojo idejo iz svojih teoretičnih študijev v kvantni mehaniki. Tako lahko začnemo razmišljati o osnovni enotnosti, ne samo vseh ljudi, ampak o vsem življenju in zares, tudi o planetu Zemlja, kot v Gaia konceptu planeta kot posameznega živega bitja, in še preko tega, enotnost celega prostranega vesolja.

Tretja postavka govori tudi o neprekinjenem procesu sprememb, ki mu je podvržena vsaka duša, evolucijo duha in inteligence in oblike skozi tisočletja. Vsaka duša se spreminja v svoji evolucijski izkušenosti, ki teži v smeri večje samoozaveščenosti. Ta koncept ne ustreza znanstveni eksperimentalni verifikaciji; vključuje namen obstoja, nameni pa znanosti ne zadevajo. Ni pa v nasprotju z ustaljenimi znanstvenimi razlagami vzrokov in zakonov.

Teozofsko združenje promovira svobodo misli in vzpodbuja svoje člane k lastni presoji in izbirčnosti pri vseh zadevah – bodisi znanstvenih, filozofskih ali religioznih. Mnogi znanstveniki so našli inspiracijo in vpogled  v teozofske ideje in člani združenja so vedno vključevali znanstvenike,  nekatere zelo vidne na svojih področjih. Vse od ustanovitve Združenja leta 1875, so mnogi teozofi izrazili svoja mnenja glede znanstvenih zadev. Nekateri teh pogledov se prestali preskus časa in tudi predvidevajo sedanje znanstveno znanje. Ostali pogledi, nepotrjeni od poznejših odkritij, so bili nadomeščeni z današnjim znanjem. Prominentni teozofi, od H. P. Blavatsky naprej, zlasti Annie Besant, so poudarili potrebo po nadaljnjih raziskavah, hkrati pa obdržati žive ideale Temeljnih predlogov, ki so nazorni temelj teozofskega pogleda na svet. Dejstva o svetu okrog nas in svetu znotraj nas se morajo odkrivati s primernimi metodami iskanja in stalno preoblikovati v razumljivejših načinih. Tako si teozofi in znanstveniki enako delijo moto “ni višje religije kot je Resnica.”

Vir: The Theosophical society in America

fsd

ZA NADALJNJE BRANJE

Ancient Wisdom – Modern Insight, Shirley Nicholson

Healing Gaia: Practical Medicine for the Planet, James Lovelock

Intelligence Came First, Lester Smith

The Mind of God: Scientific Basis of a Rational World, Paul Davies

The Rebirth of Nature: The Greening of Science and God, Rupert Sheldrake

Science and the Sacred, Ravi Ravindra

The Spirit of Science: From Experiment to Experience, David Lorimer

The Visionary Window: A Quantum Physicist’s Guide to Enlightenment, Amit Goswami