Teozofija

Beseda teozofija pomeni božanska modrost (gr. θεοσοφία) in je religijski – filozofski – kozmični – etični sistem. Ker tέως (teos) v grščini pomeni eno izmed božanskih bitij, ne pa boga v smislu, ki ga besedi pripisujemo danes, teozofija dobesedno ne pomeni modrost boga, temveč modrost, ki je lastna bogovom.
a
Ime teozofija prvič najdemo pri grških (aleksandrijskih) filozofih, ki so se imenovali ljubitelji resnice; t.i. filaleteiani. Tako je kot prvi so ime uporabljali Ammonius Saccas in njegovi  učenci, ki so osnovali eklektični teozofski sistem v tretjem stoletju našega štetja. Cilj tega sistema je bilo posredovanje določenih moralnih resnic, zaradi česar so teozofska društva prevzela geslo: Nobena religija ni nad resnico. Teozof je iskren iskalec resnice, ki seveda ni nujno član teozofskega društva, kot tudi vsak član teozofskega društva ni nujno pravi teozof. S primerjalnim študijem in z analizo želimo kot vsa teozofska društva pokazati, da vsa stara bogočastja kažejo na obstoj ene same teozofije, starejše od vseh bogočastij. »Ključ, ki naj odpre eno, mora odpreti vse; drugače ni pravi ključ.« (Blavatsky, 1994, 21). Ne obstaja noben plodnejši vir sovraštva in sporov, kot so verske razlike. Ko bo človek spoznal, da nobena stran ne pozna vse resnice, ampak da se med seboj dopolnjujejo, da je popolno resnico mogoče najti le v povezavi različnih pogledov vseh, potem ko so odstranili vse, kar je bilo v njih odvečnega, tedaj bo mogoče osnovati pravo bratstvo v veri. Delati moramo pravično zaradi pravičnosti same, ne zaradi koristi, ki bi jo od tega imeli. Poskušati doseči politične reforme preden bi reformirali človeško naravo, bi bilo kot vlivati novo vino v stare sode. Prava molitev je molitev volje, ki postane aktivna ali ustvarjalna sila, ki doseže rezultate, ki si jih želimo. Toda gorje okultistom in teozofom, ki oddajajo močne valove volje za doseganje sebičnih ali nesvetih namenov! Deluj individualno, ne kolektivno. Nikoli ne polagaj hrane v usta lačnih s tujo roko.
a
Poslantvo teozofske skupnosti je ozavestiti ljudi o teozofiji in skozi izobraževanje in informiranje spodbuditi ljudi k strpnost do soljudi. Član teozofskega društva si lahko obeta pomoč iz vzajemnega prizadevanja in medsebojnega razumevanja. Zveza pomeni moč in harmonijo, usmerjeni skupni napori pa delajo čudeže. To je skrivnost vseh organizacij in skupnosti, odkar obstaja svet. Teozofska društva in gibanja so v preteklosti ustanavljali in vodili predvsem duhovno razgledani posamezniki, katerih osnovna prepričanja so bila sledeča:
a
Ustvariti jedro splošnega bratstva med ljudmi brez razlik z ozirom na raso, vero, narodnost, družbeni položaj in spol
a

1. Pospešiti razvoj komparativnih študij različnih religioznih, filozofskih in znanstvenih sistemov.
2. Raziskati še neznane naravoslovne zakone in latentne moči človeka. Člani društva si morajo prizadevati končati razne verski prepire in konflikte ter združujejo ljudi dobre volje, kljub temu da imajo različna verovanja z drugimi delijo sadove svojega študija. Pri tem delovanju jih veže težnja za resnico.

a
Razumevanje teozofije kot takšne in njeno prizadevanje so opisovali številni teozofi:
a
»Teozofija je precej več kot le izbor znanja – je to, na kar kaže to znanje. Teozofija je ocean notranjega življenja tik pod površino obstoja, na kateri si milijoni plavalcev ukvarjajo z obupnim prizadevanjem, da bi obdržali glavo nad vodo.« (Alan E. Donant)
a
»Nobena knjiga ne more vsebovati Teozofije, čeprav mnoge govore o njej. Teozofija tudi ni isto kot njena načela. Da bi lahko ustvarjali umetnost in prepoznavali umetnost drugih, so potrebna načela in tako so nujna tudi teozofska. Ampak tako kot načela umetnosti niso umetnost sama, tudi teozofska načela niso teozofija.« (Alan E. Donant)
a
»…Kdor ukrepa, kadar je čas za ukrepanje, in ukrepa modro, kdor čaka, kadar je čas za čakanje, in čaka potrpežljivo, je usklajen s plimo in oseko dogajanj. Tako lahko, skupaj z naravo in njenimi zakoni ter z resnico in dobrodelnostjo kot sovjima zvezdama vodnicama, dela čudeže. Nepoznavanje teh zakonov vodi k obdobjem nerazumnega entuziazma na eni in potrtosti in celo brezupa na drugi strani. Tako je človek žrtev plimovanja namesto, da bi bil njegov mojster.« (Helena P. Blavatsky, str. 58-59)
a
»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.« (Karlin, A. M., str. 51)