William Quan Judge
William Q. Judge se je rodil 13. aprila 1851, v Dublinu, na Irskem, Fredericu H. Judgu in Alice Mary Quan. Njegova mati je umrla, med porodom svojega sedmega otroka, zaradi česar se je njegov oče s preostalimi otroci odločil odpotovati v New York. Judge je zbolel in med okrevanjem začel prebirati knjige z mistično vsebino. Kasneje je študiral pravo in pri 21 letih je postal ameriški državljan. Poročil je Ello M. Smith, učiteljico, s katero sta do leta 1893 živela v Brooklynu in se nato preselila v New York City.
a
Zanimanje za misticizem in spiritualizem, je leta 1874, Judga vodilo v prebiranje Olcottovih člankov, kateremu je kasneje pisal in ga prosil, da bi ga predstavil H. P. Blavatsky. Madame Blavatsky je povabilo sprejela in tako je Judge postal soustanovitelj Teozofske skupnosti. Deloval je kot svetovalec in pisal teozofske članke za različne teozofske revije kakor tudi uvod dela Ocean teozofije. Ko sta Olcott in Blavatska leta 1878 odšla v Indijo, je Judge ostal v Ameriki, da je opravljal društvene dejavnosti, medtem ko je delal tudi kot pravnik. Z njima ni odšel zaradi družinskih obveznosti. Da bi preučeval mistiko in teozofijo in hkrati preživljal družino, je sodeloval pri shemiranju rudnikov v venezueli in Mehiki. Ti načrti so se izjalovili, Judge pa je zapadel v dolgove. Poleg tega je zbolel za tako imenovano ameriško tripanosomijo, kar je omajalo njegovo zdravje za nekaj let, njegovo prakticiranje prava pa je propadlo.
a
Leta 1883 je ponovno zagrizel v teozofska dela. Leto kasneje se je odpravil na dolgo želeno pot v Indijo. Le nekaj časa je ostal v Adyaru in vendar pa ni znano kako je podpiral družino, ker je imel še vedno omajan finančni poloćaj. V tem letu je odpotoval tudi Anglijo, kjer je obiskal Sinnetts, Arundales, in druge člane v Londonu, ki so se pridružili H. P. Blavatsky in Olcottu v Parizu. V tem času je vznemirjenje nastalo zaradi para v Adyarju, ki sta širila laži o Blavatsky. Zaradi lažnih obtožb, brez podlage, je Judge podal pravne rešitve, kot pravni zastopnik in pomagal rešiti nastale spore.
a
S prepričanjem, da je v Ameriki potrebna temeljita reorganizacija teozofskega dela, se je vrnil v New York. Predlagal je ustanovitev ameriške sekcije in leta 1886 to tudi uresničil. Izvoljen je bil za stalnega generalnega tajnika. Aprila, leta 1886 sta Arthur Gebhard in Judge ustanovila Revija poti (The Path Magazine). Judge je deloval kot urednik, medtem, ko je Gebhard posloval kot poslovni menedžer. To je kasneje postalo hrbtenica in uradni organ Ameriške sekcije Teozofske skupnosti. Pod Judgovim vodstvom je društvo nastopalo bolj enovito in delovanje bratstva se je začelo širiti po vsej Ameriki. Sam je veliko predaval in poleg tega zaposlil še tri predavatelje, ki so potovali naokoli in širili znanje teozofije, z namenom, da podpre skupine in utrdi centre teozofske skupnosti. Revija Pot je bila kot specializiran, majhen časnik redno razdeljena med člane, zato, da so ostajali v stiku med seboj in z vodji vodilnega centra v new Yorku. Lokalne govornike so na ta način spodbujali k ustanavljanju novih centrov in okoliških skupin ali skupnosti. Do leta 1896 je bilo na ta način ustanovljenih več kot sto skupin, z nekaj različicami v letu 1886.
a
Leta 1887 so ga člani prosili, če bi lahko ezoterično delovanje postalo nekoliko bolj formalno, zaradi česar je pisal H P Blavatsky. Kasneje istega leta ali morda leto kasneje je H P Blavatsky imela pogovor z enim od svojih mojstrov (Mojstrom KH – Vzhodni mojster) o splošnem stanju teozofske skupnosti. Mojster ji je omenil, da četudi Teozofska skupnost, ki jo je ustanovil H S Olcott v Adyarju lepo teče, nima duše; je zgolj brezdušno telo. Teozofska skupnost je dosegla točko, na kateri mojstrovo poseganje v društvo ni več mogoče, zaradi česar je podporo opustili.
a
Odgovor H P Blavatsky na to je bila ustanovitev Ezoterične sekcije, ki je temeljila na izvornih linijah, ki so jih postavili mojstri. Ko je Olcott izvedel o njenih namenih, je nemudoma odpotoval v London, kjer sta skupaj formirala Ezoterično sekcijo. Olcott je nato odpotoval nazaj v Adyar. H P Blavatsky pa je povabila v London Judga, da sta formirala pripravljalen memorandum in pravila Ezoterične sekcije. Judge je kot sekretar H P Blavatsky predal vedenja o Ezoterični sekciji v Ameriki. Tedaj je v pismih H P Blavatsky, ki jih je pošiljala Judgu zaslediti, da ga je imenovala kot ‘srce in duša’ Teozofske skupnosti v Ameriki, saj je zaradi njega skupnost sploh obstajala. Še istega leta ga je Olcott imenoval za podpredsednika Teozofskega društva; leto dni kasneje pa je bil tudi uradno izvoljen na ta položaj. Leta 1889 so člani Aryanove veje Teozofske skupnosti natisnili številne pamflete, majnše revije, kot so Patanjali’s Yoga Aphorisms (1889), Judge’s Echoes from the Orient (1890), Judgovo recenzijo Bhagavad-Gite z uvodom in pripisi (1890), Letters That Have Helped Me (1891) and The Ocean of Theosophy (1893). Leta 1895 je Judge ocenil, da je bilo v tiskarni Aryan natisnjenih okoli pol miljona letakov.
a
Po smrti H. P. Blavatsky, leta 1891, sta William Q. Judge in Annie Besant skupaj vodila Ezoterično sekcijo. Kot ameriški generalni sekretar in kasneje tudi kot podpredsednik Teozofske skupnosti, je nadaljeval z delom v Ameriki. Govoril je v Parlamentu religij na čikaškem Svetovnem Sehmu leta 1893 in leto kasneje v Religijskem parlamentu na srednje zimskim sejmom v San Franciscu. Po konvenciji decembra 1891, v Adyarju, je Colonel Olcottovo zdravje postal tako zelo šibko, da ni želel več opravljati svoje funkcije predsednika Teozofske skupnosti 21. januarja 1892. Judge je o tem obvestil Sekcijo in preostale generalne Sekretarje. Zato so se sestali za izvolitev novega predsednika. Čeprav je bil Judge izbran za predsednika, so Olcotta prosily, da premisli o svojem odstopu. G. R. S. Mead, evropski generalni sekretar, je trdil, da se evropski člani skupno strinjajo predsedovanjem Judga, medtem ko naj bi ameriški člani trdili naj Olcott premisli še enkrat o njegovem odstopu. Olcott je 25. maja zatrdil, da se strinja s tem, da Judge postane predsednik. Vendar pa je generalni sekretar v Indiji, Bertram Keightley, poslal pismo, v katerem je navajal složno in entuziastično ravnanje ameriških članov, po katerih naj bi Olcott še enkrat premislil o svojem odstopu. Zaradi tega je v pismu predlgala evropskim članom, da naj potrdijo, če se morda strinjajo z ameriškimi člani. Olcott, je bil močno ganjen z gorečnostjo članov, da bi ostal predsednik še naprej, je sprejel to prošnjo in 17. avgusta 1892, umaknil odstopno izjavo. Predsednik je ostal do svoje smrti leta 1907.
a
Judge, občutljiv za delovanje mojstrov, je trdil, da je prejel njihovo sporočilo. Olcott, Besant in številni drugi člani, so ga leta 1894 obsodili, da so sporočila goljufiva. Zaradi zlorabljanja Mahatmovega imena, ga je Olcott prosily, da se upokoji. Vendar pa je Judge trdil, da so njihove obsodbe napačne. Zato so se zbrali v Londonu in Besantova ga je oprsotila vseh obtožb. Ko je Walter R. Old ponovno odprl, tako imenovan Judgov primer,kjer je zapisal, da mu Olcott ni zaupal, so se napadi na Judga začeli ponovno. Obrekovanja je bil deležen tudi na letni konvenciji v Adyarju, kjer ga je Besantova zopet obsojala. Da bi obvarovali Judga pred nadaljnimi obrekovanji, so delegate leta 1895, na letni konvenciji v ameriške sekcije priznali popolno avtonomijo in izvolili Judga kot predsednika teozofske skupnosti v Ameriki. Olcott je nato preklical vsakršno članstvo in opustil vse listine, ki bi podpirale Judga.
a
Judge je nadaljeval svoje teozofsko delo. Vendar pa so bolezen, obrekovanja in razne nepreijetnosti opravile svoje, zaradi česar je dokaj mlad, v svojem 45 letu , umrl. Njegove zadnje beside, 21. marca, 1896 so bile: Tukaj bi morala biti mirnost. Trdno se drži. Pojdi počasi (There should be calmness. Hold fast. Go slow.) Organizacija, ki jo je upravljal Judge je danes znana pod imenom Teozofsko društvo, vendar pogosto s specifikacijo »mednarodni sedež, Pasadena, Kalifornija«.
a
Njegova dela in internetni viri “A Salute to William Quan Judge” by Grace F. Knoche
“William Quan Judge: A Biographical Sketch” by Kirby Van Mater
“Judge’s Life: A Personal Viewpoint” by Patrick Powell
“‘With Malice toward none, with charity for all’” by Sarah Belle Dougherty (rev. of The Judge Case by Ernest E. Pelletier)
“My First Meeting with W. Q. Judge” by Katherine Tingley
“Duty, the Royal Talisman” by Dara Eklund
“William Q. Judge on Karma” by W. T. S. Thackara
“Letters That Have Helped Me: A Personal View” by Douglas A. Russell
Knjige in članki na spletu:
The Bhagavad-Gita combined with Essays on the Gita
The Yoga Aphorisms of Patanjali
Articles and Speeches of W. Q. Judge (links to over 250 items)
Judge’s Answers to Questions: from
The Theosophical Forum:
First Series: Questions 2 – 99
First Series: Questions 102 – 219
First Series: Questions 220 – 273
First Series: Questions 276 – 345
New Series (May 1895 – Feb 1896)
Fotografije Williama Q. Judga
WQJ (sitting)
WQJ (full face)
WQJ (3/4 face)