Hinduizem
a
Hinduízem ali híndujstvo splošno velja za najstarejšo glavno svetovno 
religijo, ki jo še vedno izpolnjujejo in je prva izmed dharm. Kot lahko sklepamo že po imenu, je hinduizem nastal in se širil v glavnem v Indiji. Danes je na svetu nad 500 milijonov hindujcev. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj, izvajanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedskekulture vsaj do leta 2000 pr. n. št. Hinduizem je tretja najbolj razširjena religija s približno 1,05 milijarde vernikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini. Mogoče je duh hinduizma, ki ga ni navdihnila določena osebnost, najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede, »najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu.«
a
Prepis: Ekam sat vipraaha bahudhaa vadanti
Slovensko: »Resnica je ena, čeprav modreci govorijo o mnogih.«
— Rigveda (Knjiga I, Himna CLXIV, Kitica 46)
a
V bistvu bo vsako duhovno ravnanje, ki mu sledi vera, ljubezen in vztrajnost vodilo do istega skrajnega stanja samouresničitve. Zato se hindujska misel razlikuje z močnim bodrenjem strpnosti za različna verovanja, ker si trenutni sistemi ne morejo lastiti izključnega razumevanja transcendentne resnice.
Za hinduizem je bila ta zamisel tvorna sila pri določitvi ‘večne dharme’. To je enako kakor je božanski jaz Advaite za obstoj, ki ostaja večno nespremenjena in samozadostna luč, usredinjena in predirljiva, neglede na nered in tok okoli nje. Vendar pa beseda hinduizem sama po sebi pomeni samo –izem Indije. Beseda hindu se je prvo uporabljala pri Perzijcih za kazanje »tisti od reke Ind«. Nastanek hinduizma se povezuje s starodavno kulturo, ki je cvetela v dolini Inda med 3500 in 1500 pr. n. š. Ta kultura se je končala približno v času, ko je v Indijo vdrlo nomadsko pleme, imenovano Arijci. Hinduizem se je razvil iz verovanja obeh teh ljudstev. Vse naše vedenje o Arijcih izvira iz zbirke himen, ki se imenujejo Vede. Kar nam je znano o veri ljudstva iz doline Inda, izvira iz najdb v mestih Harappa in Mohendžo-Daro. Hinduizem je zelo raznolika religija, razvijala se je dolgo časa in ni imela enega samega utemeljitelja. To raznolikost ponazarja naslednja zgodba. V Deželi slepih se je pojavila skrivnostna žival. Kralj je poslal svoje dvorjane, da bi jo raziskali. Počakali so, da je zaspala, potem so se je previdno dotaknili. “Kot stena je,” je rekel mož, ki se je dotaknil slonovega trupa. “Kot kopje je,” je rekel tisti, ki se je dotaknil oklov. “Kot pahljača” (uho). “Kot drevo” (noga). “Kot kača” (rilec). “Kot vrv”(rep). Seveda so vsi slepi opisovali dele iste stvari. Prav tako se lahko včasih zdi, da se različne vrste hinduizma toliko ločijo druga od druge, kot da so nekaj čisto različnega. Vendar pa je za mnoge hindujce pod vso to raznolikostjo ena sama nespremenljiva resničnost. Imenuje se brahman. Brahman je popolna, nespremenljiva, končna resničnost, ki po verovanju hindujcev obstaja nad pojavi navadnega sveta. Nekateri hindujci vidijo v brahmanu Boga, drugi brezosebno moč, ki se ne da opisati. Legenda pripoveduje, da je modrec skušal razložiti sinu, kaj je brahman, tako da mu je rekel, naj strese sol v vodo in jo nato spet vzame ven. Seveda se je sol raztopila in sin je ni mogel pobrati. Nato ga je oče poučil, da je navzočnost brahmana na svetu podobna soli v vodi – neviden je, a povsod navzoč.
a
Atman
Hinduizem uči, da ima vsak človek dušo, ki se imenuje atman. Mnogi hindujci imajo atman (svoje notranje bistvo) za del brahmana (Absolutnega). Za nekatere atman ni del brahmana, atman in brahman sta istovetna – sta eno in isto.
a
Rojstvo, smrt in ponovno rojstvo
Hindujci verujejo, da živa bitja nimajo le enega življenja, ampak so vpeti v večni krog življenja, smrti in ponovnega rojstva. Ta krožni tok življenja se imenuje samsara. Tujka za ponovno rojstvo je reinkarnacija. Samsaro imajo za utrudljivo ter nesmiselno in hindujci upajo, da se bodo končno tudi osvobodili.
Karma
Sila, ki vrti kolo življenja, se imenuje karma. Nanaša se na dela, ki jih je posameznik opravljal v svojem življenju. Dobro dejanje človeku omogoči boljše ponovno rojstvo, slabemu dejanju pa sledi slabše. Človek se lahko reinkarnira v žival. Potem si bo mnogo težje pridobil modrost, ki je potrebna, da ubeži samsari.
Številni bogovi
Hinduizem pozna več tisoč bogov. Hindujci verujejo, da se v vseh izraža brahman. Vendar je za mnogo hindujcev samo čaščenje bogov bolj pomembno kot težko razumljiva misel o brahmanu. Ključni položaj zavzemajo boginje, vendar ne le kot žene bogov, temveč zaradi lastne veljave. Pogosto jih imajo za ustvarjalno moč in energijo.
Ustvarjanje in ponovno ustvarjanje
Glavna hindujska bogova sta Višnu in Šiva; sta dva od treh bogov, ki naj bi bili odgovorni za ustvarjanje, ohranjanje in uničevanje sveta. Ta krog sprememb naj bi se ponavljal v neskončnost. Višnu ohranja, Šiva uničuje, znan pa je tudi kot osvoboditelj, saj omogoča ponovno ustvarjanje. Brahma je stvaritelj in najmanj pomemben od teh treh bogov (ne smemo ga zamenjati z brahmanom).
Višnu
Višnu ima deset utelešenj ali avatarjev. To je deset oblik, v katerih se pojavlja na Zemlji posebno takrat, kadar grozi nesreča. Najpomembnejša avatarja sta sedmi in osmi, t.j. Rama in Krišna, ki sta bogova, pomembna zaradi lastne veljave. Deseti in zadnji avatar, Kalki, se še ni nojavil. Pravijo, da se bo Višnu pojavil v tej obliki ob koncu naše dobe, da bi uničil zlo in obnovil red. Včasih gledajo hindujci na utemeljitelje drugih ver kot na Višnujeva utelešenja, kar naj bi bili Buda, Jezus in Mohamed.
Rama
Rama in njegova žena Sita sta vzor moškega in ženskega vedenja. Priljubljena zgodba pripoveduje, kako je demonski kralj Ravana ugrabil Sito in jo odpeljal v svojo trdnjavo v Šrilanki. Rama jo je rešil s pomočjo boga opice, imenovanega Hanuman.
Krišna
Krišna je verjetno najbolj priljubljen bog. Številne zgodbe poudarjajo njegovo nagajivo naravo v mladosti, posebno, ko je bil kravji pastir. Krišnova najljubša kravja pastirica se je imenovala Radha. Zgodba o njuni ljubezni je vzor vernikom, kako naj se predajajo svojemu bogu. Po hindujskem verovanju so krave svete in jih človek ne sme ubijati za hrano. Mogoče imajo tak odnos do njih zato, ker so zelo koristne, saj dajejo mleko, maslo in gnoj, ki se uporablja za kurivo.
Šiva
Šiva, uničevalec in osvoboditelj, je pogosto upodobljen v kipih kot bog plesa (Nataradža). Šiva združuje moške in ženske lastnosti.
Ganeša
Ganeša je pomembno vendar manjše božanstvo hinduizma. Je sin Šive in njegove žene Parvati; pogosto se nanj obračajo v začetku kakega novega velikega dejanja; npr. če gredo na potovanje, ker mislijo, da odstranjuje ovire.
Parvati, Durga, Kali
Te tri boginje se povezujejo s Šivo. Parvati je lepa in nežna žena, ki dopolnjuje sočutni del Šivove narave. Durga in še posebno Kali sta divji in mogočni: dopolnjujeta Šivovo bolj uničevalno stran narave. Nedostopna Durga pobija demone z mečem. Kali je znana kot uničevalka zla.
Dolžnost
Hindujci skušajo živeti v skladu z dharmo, moralnim zakonom, ki vodi človekovo življenje. Njegove dolžnosti so določene s položajem posameznika v družbi in njegovim življenjskim obdobjem.
Položaj v družbi
Hindujske svete knjige poznajo štiri družbene skupine, imenovane varne. Prva skupina: duhovniki in učitelji, ki se imenujejo brahmani; druga skupina: vladarji in vojaki; tretja skupina: trgovci; četrta skupina: delavci. Vsaka skupina ima svoja pravila vedenja. V preteklosti je bilo nekaj nejasnosti med verskim pojmovanjem varn in političnim pojmovanjem sistema kast. Sistem kast je delil ljudi na tisoče različnih skupin; nekatere od njih so bile zapostavljene. To je zdaj v Indiji nezakonito.
Štiri življenjska obdobja
Štiri stopnje življenja, ki so opisane v svetih knjigah, so: učno, družinsko, puščavniško in končno obdobje potujočega svetega moža, ki se je osvobodil družinskega življenja in lastnine ter živi samo od beračenja. Zadnje obdobje je usmerjeno le k enemu cilju, iskanju združitve z brahmanom. Ta štiri obdobja so zgled za človekovo življenje, ki pa ni vedno uresničljiv.
Joga
V hinduizmu so štiri glavne vrste joge. Vsakdo si izbere tisto, ki najbolj ustreza njegovi starosti in značaju. Karma joga je joga dela. Izvajajo jo osebe, ki si prizadevajo za izpolnitev dharme. Bhakti joga je joga ljubezni. Pomeni popolno predanost v ljubezni in molitvi svojemu bogu. Džnana joga je joga spoznanja in vključuje učenje. Radža joga je joga razuma in je najvišja, kraljevska joga. Vključuje uporabo tehnik duševnega samoobvladovanja in meditacijo.
Templji
Čeprav je v Indiji mnogo templjev, jih hindujci obiskujejo le ob praznikih in slavnostih. Drugače se udeležujejo obredov le po lastni želji. Za hindujce, ki živijo v zahodnih državah, so templji postali pomembnejši, saj se tam sestajajo in skupaj molijo.
Molitev
Molitev poteka v glavnem doma in združuje vso družino. Središče čaščenja je oltar, kot je prikazan na spodnji sliki. Vsak posameznik se sam odloča, kateri bog ali boginja je zanj pomemben, to pa je odvisno od družinskega okolja in kraja odraščanja pa tudi od osebne izbire. Nekateri hindujci uporabljajo podobe bogov, da lažje osredotočijo svoje misli od individualnega boga na brahmana. Na oltarju so predmeti, ki ustrezajo petim čutom: vidu, sluhu, vonju, okusu in tipu. Z njihovo pomočjo naj bi se vernik popolnoma predal molitvi.
Reka Ganges
Ganges je sveta reka in prav tako še mnogo drugih rek v Indiji. Po upepelitvi trupla pogosto raztresejo pepel po reki, ki je tudi pomemben romarski kraj.
Svete knjige
Vse knjige, ki bodo tu omenjene, so pisane v sanskrtu, jeziku starodavne Indije. Ker je od tedaj preteklo že veliko časa, nihče ne ve natančno, kdaj so nastale. Vse pa so bile napisane pr. n. š.; pisanje nekaterih je trajalo več stoletij. Preden so bile Vede zapisane, so se stolet a širile z ustnim izročilom. Najstarejša in najsvetejša Veda je Rigveda, ki vsebuje več kot tisoč slavospevov. Upanišade sestojijo iz filozofskih naukov o brahmanu in boju za dosego mokše. Dogodivščine Rame in Site so opisane v Ramajani, to pomeni v zgodbi Ramovega življenja. Mahabharata z več kot 100 000 verzi je verjetno najdaljša pesnitev na svetu. Pripoveduje zgodbo o dveh vojskujočih se vladarskih družinah. Najbolj znan in priljubljen del te epske pesnitve je Bhagavadgita.