Judovstvo

a
Júdovstvo, žídovstvo ali judaízem je abrahamska religija; vera in kultura Judov. Je prvo izpričano monoteistično verstvo. Velikokrat se zmotno razlaga, da se judovski bog imenuje Jahve (tudi Jehova), čeprav se v judaizmu božjega imena nikoli ne izgovarja. Znana je le označba JHVH, katere izgovorjava se je skozi stoletja izgubila. Judovska vera predstavlja deloma tudi osnovo za nekatere druge vere, denimo krščanstvo in islam. Za prvega Juda velja Abraham, s katerim naj bi bog sklenil zavezo in izvoljeni judovski narod (Hebrejci) popeljal iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo. Judje verujejo, da jih je Bog izbral za posebno ljudstvo in sklenil z Abrahamom zavezo. Abraham in njegova žena Sara sta se žalostila, ker nista imela otrok. Neke noči je Abraham slišal Boga, ki mu je govoril, naj se ne žalosti: imel bo toliko potomcev, kot je zvezd na nebu, in živeli bodo v svoji obljubljeni deželi. Kmalu po tem se mu je rodil sin Izak. Izakov sin se je imenoval Jakob ali Izrael in Abrahamovi potomci so postali znani kot Izraelci. (Judovska navada obrezovanja izvira iz Abrahamovih časov in je znamenje, da je deček njegov potomec.) Po zavezi je Bog obljubil, da bo skrbel za Izraelce, oni pa mu morajo biti pokorni. Ko so se Izraelci že ustalili v Kanaanu, se niso vedno zvesto držali postave (zakonov). Preroki so bili ljudje, ki so opominjali Izraelce na odgovornosti, izhajajoče iz zaveze, in jih svarili pred posledicami neposlušnosti. Pogosto so se zavzemali za reveže in ljudi v stiski ter trdili, da imajo Izraelci kot od Boga izvoljeno ljudstvo tudi odgovornost do drugih. Od sredine 8. st. pr. n. š. dalje so Kanaanu, sedanjemu Izraelu, vladali različni narodi, tudi Asirci, Babilonci in Rimljani. Leta 587 pr. n. š. so Babilonci v Jeruzalemu porušili tempelj in mnogo Izraelcev odgnali v suženjstvo v Babilon. Jeruzalemsko kraljestvo se je imenovalo tudi Juda, izgnani Izraelci pa so postali znani kot Judje. Judje so začeli izpolnjevati zapovedi, ki jih je dobil Mojzes, še bolj strogo, zato da bi ohranili svojo istovetnost. Zelo so bili npr. strogi glede praznovanja šabata (sobote) in zakonov, ki so prepovedovali uživanje posameznih vrst hrane. Tujci so bili nezaupljivi do Judov zaradi tega drugačnega izročila, saj ga niso niti priznali niti razumeli. Do 1. st. pr. n. š. je bil Izrael pod rimsko nadvlado. Zaradi upora so Rimljani leta 70 n. š. porušili drugi tempelj, ki je bil sezidan v Jeruzalemu; judovsko izobraževanje je postalo nezakonito in ubit je bil vsak Jud, ki je skušal poučevati. Že drugič je bilo veliko Judov izgnanih iz Izraela. Izgnanci so se pridružili judovskim skupnostim ob Sredozemskem morju, ki so se razširile v Španijo in na Portugalsko, pozneje pa tudi v vzhodno in srednjo Evropo. Ta razpršitev ali razseljenost Judov je znana kot diaspora. Danes se beseda uporablja za vse Jude, ki ne živijo v Izraelu. V stoletjih po diaspori so Judje trpeli zaradi nadaljnjega preganjanja, še posebno so jih preganjali krščanski vladarji. Krščanski svet je imel proti Judom predsodke, ki so izhajali iz verskih in ekonomskih dejstev. Judje v nasprotju s kristjani ne priznavajo Jezusa za Božjega Sina. Judom so očitali, tudi da so obogateli na račun dolgov drugih ljudi. Do tega je prišlo za ker je kristjanom vera prepovedovala posojanje denarja in zaračunavanje obresti, torej so to storitev prevzeli Judje, ki niso smeli opravljati mnogih drugih poklicev. Z Judi so dolgo časa slabo ravnali, končno pa so jih v poznem srednjem veku izgnali iz Anglije, Francije in celo iz Španije, kjer so bili do takra zelo uspešni. V deželah, kjer jih ni; izgnali, so bili pogosto prisiljeni živeti v ločenih in slabših mestnih četrtih, imenovanih geto. Predsodek proti Judom, ki se imenuje antisemitizem, se je nadaljeval iz srednjega veka prav v 20. st. V letih 1871- 1907 so bili Judje v Rusiji žrtve velikih pokolov, ki so znani kot pogromi. Mnogo jih je zbežalo v ZDA in v Palestino. (Rimljani so starodavno deželo Izrael preimenovali v Palestino.)

Skozi vso preganjanje preko zgodovine so morali ponekod živeti v njim namenjenem zaprtem območju, imenovanem geto. Judje so razseljeni po vsem svetu, pri čemer se je veliko Judov asimiliralo z lokalnim prebivalstvom; pogosto so prevzeli lokalni jezik in navade, razen verovanja. Preganjanje pripadnikov judovske veroizpovedi je doseglo svoj vrhunec z nacističnim holokavstom med drugo svetovno vojno. Po njej so tudi uradno dovolili razglasitev judovske države, kjer so si Judje iz vsega sveta ustvarili svojo lastno državo Izrael.