a
Ko smrt onesposobi fizično telo, se eterični dvojnik umakne iz fizičnega telesa in s seboj vzame še prano in druge principe – to pomeni, da se celoten človek, razen gostega fizičnega telesa, umakne iz »mesenega tabemaklja«, kot pravilno pravimo zunanjemu telesu.
a
Vse zunanje življenjske energije se povlečejo navznoter, »kjer jih prana zbere«. Njihov odhod se kaže v toposti in slabem delovanju fizičnih čutilnih organov. Ti organi so še vedno nepoškodovani, fizično celi, pripravljeni na delovanje, kot so vedno
bili, toda »notranji vladar« odhaja, On, ki je skozi njih gledal, poslušal, čutil, vonjal, okušal. Organi sami so samo zbrana materija, ki sicer živi, vendar pa nimajo več moči zaznavanja.
a
Gospodar telesa se počasi umika, ovit v vijolično-sivo eterično telo. Popolnoma je potopljen v opazovanje panorame svojega pravkar minulega življenja, ki se ob uri smrti v celoti in do najmanjše podrobnosti odvrti pred njim. V tem filmu se zvrstijo vsi dogodki življenja, majhni in veliki. Vidi svoje ambicije z vsemi njihovimi uspehi ali neuspehi, svoje napore, zmage, poraze, ljubezni in sovraštva. Pokaže se prevladujoča tendenca in vodilna misel vsega življenja ter se globoko vtisne v njegovo dušo. Tako odredi področje, kjer bo preživel glavni del posmrtnega življenja.
a
To je svečan trenutek. Človek stoji iz oči v oči s svojim življenjem in iz ust svoje preteklosti sliši svojo prihodnost. Za kratek čas vidi samega sebe takega, kot v resnici je. Spozna namen svojega življenja, obenem pa tudi, da je zakon trden, pravičen in dober. Nato se magnetna vrvica med gostim telesom in eteričnim dvojnikom pretrga, življenjska tovariša sta razdružena, in razen v izjemnih primerih, se človek potopi v mimo nezavest.
a
Vsi, ki so zbrani okoli umirajočega, bi morali biti tiho in vdani, da bi lahko umirajoči v tej svečani tišini nemoteno pregledal svojo preteklost. Močan jok in glasno tarnanje lahko le motita skoncentrirano pozomost duše. Tarnanje nad osebno izgubo lahko le prekine to tišino, ki duši pomaga in ji daje mir. To je sebično in nesramno. Religija je modro zapovedala molitve za umirajoče, kajti molitve ohranjajo mir in budijo nesebične zelje, da bi se umirajočemu pomagalo. Molitve, kakor vse druge
ljubeče misli, ščitijo in varujejo.
a
Nekaj ur po smrti – rečeno je, da navadno ne več kot 36 – se človek umakne iz eteričnega dvojnika in ga pusti kot truplo, ki je brez občutkov, in ki ostane v bližini umirajočega telesa, s katerim si bo delilo isto usodo. Če fizično telo pokopljemo, eterični dvojnik plava nad grobom in se počasi razgrajuje. Neprijeten občutek, ki ga imajo mnogi na pokopališču, nastane
prav zaradi prisotnosti teh razpadajočih eteričnih trupel. Če gosto telo kremirajo, se eterični dvojnik zelo hitro razgradi,
saj je izgubil svoje staro gnezdo, svoj fizični center privlačnosti. To je eden izmed mnogih razlogov, zakaj je bolje, da fizično telo kremiramo.
a
Ko se človek umika iz eteričnega dvojnika, se istočasno umika tudi prana, ki se sedaj vrača v veliki rezervoar univerzalnega življenja. Človek pa, ki je sedaj pripravljen iti v kamaloko, doživlja prerazporeditev astralnega telesa, kar ga usposobi, da lahko prenese proces čiščenja, ki je potreben za človekovo osvoboditev.
a
Med zemeljskim življenjem se razne vrste astralne materije pri oblikovanju astralnega telesa pomešajo med seboj, tako kot se trdna, tekoča, plinasta in eterična materija v fizičnem telesu. Sprememba, ki nastopi pri urejanju astralnega telesa po smrti, je urejanje materije glede na njeno gostoto. Na ta način se oblikuje niz koncentričnih ovojev, in sicer od najfinejšega, ki je znotraj, do najbolj grobega, ki je zunaj. Vsak posamezen ovoj je sestavljen samo iz materije enega določenega
podnivoja astralnega sveta. Astralno telo sedaj postane skupina sedmih zaporednih ovojev ali sedemslojna prevleka astralne materije, v kateri je človek tako rekoč zaprt, ker ga lahko osvobodi le razgraditev teh ovojev.
a
Sedaj lahko razumemo, kako pomembno je čiščenje astralnega telesa za časa zemeljskega življenja. Človek bo zadržan na vsaki podravni kamaloke toliko časa, dokler se oklep, ki pripada doloćeni ravni, ne bo razgradil in bo lahko šel na višjo podraven. Še več, stopnja, do katere je njegova zavest delovala v vsaki vrsti materije, določa, ali bo buden in zavesten na določenem nivoju ali pa bo šel skozi njo nezavedno, »ovit v rožnate sanje«, in se bo tam zadrževal le toliko časa, kolikor bo to zahteval mehanični proces razpadanja tega ovoja.
a
Duhovno zelo napreden človek, ki je tako oćistil svoje astralno telo, da so njegovi sestavni deli vzeti le iz najfinejše stopnje vsake podravni astralne materije, gre skozi kamaloko brez kakršnegakoli zadrževanja. Astralno telo pri tem zelo hitro razpada, on sam pa hiti dalje k cilju, ki odgovarja stopnji njegovega razvoja.
a
Manj razvit človek, vendar pa tak, katerega življenje je bilo čisto in umirjeno, ki mu je bilo bolj malo mar za zemeljske stvari, ne bo tako hitro prešel skozi kamaloko, ampak bo, nezavedajoč se svoje okolice mirno sanjal, medtem ko se bo njegovo
mentalno telo po vrsti ločevalo od astralnih ovojev in se bo zbudil šele, ko bo dosegel nebesa.
a
Drugi, še manj razviti, se bodo zbudili takoj, ko bodo prešli spodnja področja, in bodo postali zavestni na tistem nivoju, ki je povezan z aktivnim delovanjem zavesti med zemeljskim življenjem. Tu se bodo zbudili, da bi dobivali podobne vtise, čeprav jih bodo sedaj dobivali direktno skozi astralno telo, brez pomoči fizičnega.
a
Tisti pa, ki so se vdajali živalskim strastem, se bodo zbudili v odgovarjajočem predelu, kajti vsak človek gre dobesedno »tja, kamor sodi«.
a
Primer človeka, ki je nenadoma izvržen iz fizičnega življenja zaradi nesreče, samomora, umora ali nenadne smrti zaradi česarkoli že, se razlikuje od tistih oseb, ki umrejo zaradi pomanjkanja življenjske energije, bolezni ali starosti. Če je čist in duhovno naravnan, se takega človeka posebno varuje in srečno spi toliko časa, dokler se mu življenje na zemlji ne bi naravno izteklo.
a
Vendar pa v drugih primerih ostanejo zavestni – pogosto še nekaj časa zaposleni z zadnjim dogodkom zemeljskega življenja in se ne zavedajo, da so izgubili fizično telo – zadržani so v tistem področju, ki odgovarja najbolj zunanjemu ovoju astralnega telesa. Njihovo normalno življenje v kamaloki se ne prične toliko časa, dokler se ne izteče tkivo njihovega zemeljskega življenja. Živo se zavedajo tako astralne kot fizične okolice.
a
Slej ko prej pa za vse – razen tiste peščice, ki med zemeljskim življenjem nikoli ni občutila niti trohice nesebične ljubezni ali intelektualne težnje po spoznanju nečesa ali nekoga višjega, kot je sama – pride čas, ko so vezi astralnega telesa končno odvržene. Duša se potopi v kratko nezavedanje svoje okolice, prav kakor tedaj, ko je odvrgla fizično telo, in se zbudi z
močnim, brezmejnim, nedoumljivim, neslutenim občutkom blaženosti, blaženosti nebeškega sveta, kamor po svoji lastni naravi tudi sodi. Njene strasti so bile lahko nizke in pokvarjene, hrepenenja nečista in banalna, vendar pa je tu in tam doživela preblisk višje narave, svetlikanje iz čistejših območij. To mora zoreti, prav kakor seme, dokler se ga ne požanje. Naj so bila semena še tako redka in skromna, morajo dati pravično povračilo.
a
In človek gre dalje, da bi požel svojo žetev ter jedel in asimiliral njene plodove.
a
Astralno truplo, kakor ga včasih imenujemo, ali »lupina« bitja, ki je odšlo iz njega, je sestavljeno iz delcev sedmih koncentričnih ovojev, kot smo opisali že prej, ki jih drži skupaj preostanek magnetizma duše. Vsak ovoj se razgrajuje, dokler ne doseže tiste točke, ko ostanejo le še njegovi raztreseni delci. Zaradi magnetične privlačnosti visijo le-ti na ostalih ovojih, in ko se ovoji eden za drugim stevilčno zmanjšujejo, dokler ni dosežen sedmi ali najbolj notranji in se tudi ta razgradi, potem se človek osvobodi in pusti za seboj še ta, zadnji ostanek.
a
Ta lupina sedaj tava naokoli po kamaloki in avtomatično ter šibko ponavlja svoje značilne vibracije. Ker se preostanek njenega magnetizma postopoma razpršuje, lupina vedno bolj propada in se nazadnje popolnoma razgradi. Svojo snov vrne v skupno maso astralne materije, prav tako, kot to stori fizično telo v fizičnem svetu.
a
Kakor lahko neumni in lahkomiselni prijatelji ovirajo duše pri njihovem napredovanju, jim prav tako lahko pomagajo z modrimi in pravilno usmeijenimi napori. Zato vse religije, ki so obdržale nekaj sledi skrite modrosti svojih ustanoviteljev, naročajo uporabo »molitev za mrtve«. Te molitve so s svojimi spremljajočimi obredi bolj ali manj koristne, pač glede na znanje, ljubezen in moč volje tega, kar jih navdihuje. Slonijo na univerzalni resnici o vibracijah, s pomočjo katerih se univerzum gradi, preoblikuje in vzdržuje. Izgovorjeni glasovi ustvarijo vibracije, ki razvrstijo astralno materijo v določene oblike, ki jih oživijo misli, ki so v besedah. Te so usmerjene k bitju v kamaloki, in ker udarjajo ob njegovo astralno telo, pospešujejo njegov razpad.
a
Zaradi pozabe tega skritega znanja so ti obredi postali vse manj učinkoviti, dokler ni njihova koristnost skoraj povsem izginila. Vendar pa jih še vedno včasih izvajajo ljudje, ki imajo znanje, in se trudijo za njihov pravi vpliv. Vsak pa lahko pomaga svojim dragim, ki so preminuli tudi tako, da jim pošilja misli ljubezni in miru ter hrepeni po njihovem hitrem napredovanju skozi kamaloko in njihovi osvoboditvi iz astralnih verig.
a
Nihče ne bi smel pustiti svojih »mrtvih«, da nadaljujejo pot zapuščeni, brez spremstva ljubeče množice miselnih oblik – teh angelov varuhov, ki jim pomagajo naprej po poti do radosti.
a
Kamaloka – beseda dobesedno pomeni kraj ali domovino želja. Je del astralne ravni, vendar od nje ni oddaljena kot nek poseben prostor, pač pa je ločena glede na stanje zavesti tistih bitij, ki tja sodijo. To so človeska bitja, ki so izgubila svoje fizično telo in morajo iti skozi določen proces čiščenja, preden lahko pridejo do srečnega in mirnega življenja, ki pripada
pravemu človeku, človeški duši.
a
To področje predstavlja in zajema stanja, ki jih različne religije imenujejo in opisujejo kot pekel, očiščevališče ali vmesno stanje.
a
Hindujci imenujejo to stanje Pretaloka, domovina Pretijev. Preta je človeško bitje, ki je sleklo svoje fizično telo, vendar pa je še vedno oblečeno v oblačilo svoje živalske narave. Tega ne more nesti s seboj in dokler se ne razgradi, je v njem zaprto.
a
Duša je človeški intelekt, zveza med božjim Duhom v človeku in njegovo nižjo osebnostjo. To je Ego, Posameznik, »Jaz«, ki se razvija z evolucijo. Teozofski izraz je Manas, Mislec. Um je njegova energija, ki deluje znotraj omejitev fizičnih možganov, astralnega in mentalnega telesa.
a
(Izbrano iz knjige Prastara modrost.
Prevod: B. Z.)
a