a
V knjigi »Ob nogah Učitelja« je rečeno, da je od vsega najpomembnejša ljubezen; brez nje bi vse ostalo ne bilo nikdar zadostno. Kadar napolni našo naravo ljubezen, pridejo druge lastnosti same po sebi, da je le ljubezen resnična in ni le osebnostna navezanost. Kadar globoko razmišljamo in živimo katerokoli temeljno vrlino, nas le-ta pripelje k drugi vrlini. To velja morda še bolj za ljubezen, kakor za karkoli drugega. Rečeno je tudi, da moramo našo naravo napolniti z nesebično ljubeznijo, če želimo postati eno z Bogom, kajti On je ljubezen. Bog je le neko drugo ime brezmejne, vrhunske ljubezni, ki je Univerzalna stvamost na ravni, na kateri naše posvetne oči niso sposobne zaznavanja. Ljubezen napolnjuje vesolje, trajno, vseprisotno in v večnosti Božji. Kabir, indijski mistik, pravi:
a
Smejem se, kadar mislim, da so ribe v vodi žejne,
Blodite iz gozda v gozd, resničnost pa ostaja v vašem bivališču.
Iščejo Boga v Meki, Yaranasiju, Jeruzalemu, toda vse to je ničevno,
kajti nikamor ni potrebno hodit in iskat, kajti ljubezen preveva vse življenje in je
edina vsevedna Realnost.
a
Da bi odkrili Boga, je potrebno le dopustiti, da nas preplavi. Dokler ustvarjamo in ohranjamo okoli nas pregrade, je iskanje Boga iluzija, pravo umsko sprenevedanje.
a
Dr. Besantova je dala osvetljujočo potrditev, da je ljubezen oblika spoznanja, ki je višje od intelektualnega. Znanje uma brez ljubezni je zmotno, površno in pristransko in vodi k nesporazumu. Nepopolno znanje more vzbuditi zelo napačne pojme in um lahko prevara samega sebe, misleč, da je njegovo pojmovanje resnica. V zelo dobro poznani povesti o slepcih in slonu reče eden, da je slon steber, drugi, da je vrv, tretji pa, da je stena, česar se pač dotaknejo – noge, repa ali boka. Vsak izmed njih je popolnoma prepričan, da njegova sodba ustreza dejstvom.
a
Intelekt dojema le zunanji videz in obliko ter sodi po tem površnem dojemanju. Ne vidi bistvenega. Zavestnost bistvene narave je drugačno videnje. Je komunikacija brez podob. Slika v umu odseva le, kar je na ravni oblike, značilnosti, ki se jih lahko opiše. Tudi abstraktni pojem ima določene parametre. Nobeden od njih ni resnica. Če vzamemo samo besedo »ljubezen«, ni ljubezen tisto, kar je kot taka opisana. Ljubezen je povezava duha z duhom in resničnosti takega doživetja ni nikoli mogoče opisati.
a
Biti moramo torej pazljivi, da ne bi »ljubezen« razumeli tako, kakor jo označujejo mnoge stvari, ki so običajno povezane s to besedo in s katero nimajo nič opraviti. Ljubezen tudi ne pomeni premišljevanja o ljubezni. Takrat, ko prodrejo misli o ljubezni v razum, je ljubezen v resnici odsotna, saj je misel čisto ustvarjanje podob na neki površni ravni. Prepletena je z osebnimi reakcijami: ta oseba mi ugaja, neke druge ne maram zaradi tega ali onega ali zaradi drugih motivov. Ta miselna navada je med največjimi ovirami pravega spoznanja, ker vedno ločuje. Predsodki, sodbe in posebne nagnjenosti uma so izraz medsebojnega delovanja, ki ločuje »jaz« in »ne-jaz«. Krishnamurti nam v svoji knjigi »Ljubezen: pogovor s samim seboj« svetuje preudarnost, da bi zanikali to nekontrolirano razmišljanje uma in psihične reakcije, ki smo jih navajeni združevati z ljubeznijo. Ko jih zanikamo, ne z besedo, marveč resnično, obstaja drugačen odnos, ki je prava ljubezen. Kadar obstaja ljubezen, lahko tudi običajne intelektualne ali mentalne zaznave odsevajo neko mero resničnosti.
a
Brez ljubezni projicirajo karikaturo, kajti primanjkuje jim jedro. Dandanes je naša nesreča, da imamo več znanja kot ljubezni. Verjamemo staremu reku, da je ljubezen slepa. Vsekakor moramo razumeti, da ljubezen, v pravem pomenu besede, ni slepa, marveč je najvišja oblika znanja.
a
Sedaj pa je nadvse pomembno prebuditi v ljudeh naravo ljubezni, kakor tudi v celotnemu cloveštvu. To pomeni vzbuditi običaje in vrednote, ki so »na strani ljubezni«, kakor ljubeznivost, spoštovanje, plemenitost in simpatijo ter odvračanje neprijetnosti in predsodkov. Kolikor bolj se zaustavljamo pri vidikih ljubezni, toliko bolj bomo občutili njiovo lepoto. Kakor
je rečeno v Upanishadah: »Postanete to, kar mislite.«
a
»O, brat! Tisti, ki je ugledal pravi sijaj ljubezni, je resen!«
(Kabir)
a
Ne morem si predstavljati nekega osebnega boga, ki bi neposredno vplival na pocetje
posameznikov ali pa neposredno sodil bitjem, ki jih je sam ustvaril. … Moja vemost je v
bistvu ponizno obcudovanje neizmerno visjega duha, ki se razodeva v tistem malem, kar
lahko razumemo s svojim sibkim in minljivim dojemanjem realnosti. Moralnost je nadvse
pomembna – toda za nas, ne za Boga.
(Albert Einstein)
a
Premislite, čemu ste se rodili!
Ni vaš namen živeti kot živali,
kreposti, znanju naj bi vi služili!
(Dante, Božnska komedija)