a
Zakaj smo včasih tako zelo zaskrbljeni, da ponoči niti spati ne moremo? Navadno je vzrok temu nekaj, kar se je že zgodilo ali – kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti.
a
Težijo nas minule stvari: hudo nam je zaradi neuspehov in obžalujemo svoje napake v preteklosti. Mislimo si: Ko bi bil(a) vsaj ravnal(a) drugače … Če pa si ne delamo skrbi zaradi preteklosti, si jih delamo zaradi prihodnosti: upamo, da bomo dosegli, kar želimo, ali pa se bojimo, kaj bi nam prihodnost lahko prinesla – bolezen, pomanjkanje, skrbi, stres, zavrnitev ali neuspeh.
a
Vse se vrti okoli tega, kaj se nam dogaja, kaj se je nam pripetilo ali kaj se morda nam utegne zgoditi. Z drugimi besedami, zaskrbljeni postanemo, če preveč mislimo nase; zaskrbljenost izvira iz egocentričnosti, sebičnosti. Krišnamurti je dejal, da se vsakdo najbolj zanima ravno za sebe.
a
Seveda bi lahko ugovarjali, češ da smo pogosto zaskrbljeni, kaj bi se utegnilo zgoditi drugim, ki so nam blizu. Mati je na primer zaskrbljena zaradi bolezni svojega otroka ali pa zaradi različnih negativnih vplivov – da ne bi zabredel v kriminal ali se morda vdal mamilom.
a
Prav gotovo naredimo korak v pravo smer od sebičnosti k nesebičnosti, če nas ne skrbi le naša osebna usoda, ampak tudi usoda naše družine, prijateljev, someščanov in sodržavljanov.
a
Vendar bi se morali zamisliti: Ali me usoda posameznika, skupine ali dežele prizadene, ker gre za mojega sorodnika, prijatelja oziroma za skupino ali deželo, ki ji jaz pripadam? Ali me usoda človeštva boli, ker sem tudi jaz človek, in mi torej ni kaj dosti mar, kaj se dogaja z živalmi, z naravo, kakšna bo prihodnost Zemlje?
a
Če pa smo zaskrbljeni zase – ali pa tudi za vse ljudi – mar nas tedaj ne pretrese trditev: ”Ni pomembno, kaj se nam zgodi” ? Ali se misel ne zdi brezčutna?
a
Če bi zares sprejeli tako stališče, bi se rešili vseh skrbi. Toda, ali se jih želimo rešiti?
a
Neradi priznamo, da se ne želimo znebiti vseh skrbi, ampak se jih oklepamo. Rajši si rečemo: ”Če človek nima nobenih skrbi, bo nehal delati.” V tem pogledu imajo skrbi res veliko vlogo. Pa recimo, da nas brezskrbnost ne ohromi, ampak spodbudi k dejavnosti. Zdaj se vprašamo: H kakšni dejavnosti? Ali h kakršni koli in za vsako ceno, samo da se osvobodimo pritiska strahu? Kdor si namreč ne dela skrbi in je kljub temu dejaven, je navadno bolj učinkovit kot prestrašen človek, saj lahko mirno premisli, kaj naj stori, zato vidi jasneje in pogosto deluje pametneje.
a
Mar ne bi lahko rekli, da je dvoje različnih brezskrbnosti – brezskrbnost otroka ter brezskrbnost modrijana? Ustrezata dvema izmed treh lastnosti narave – trem gunam v indijski filozofiji.
a
Tri gune so: lenobna nemarnost, brezbrižnost (lamas); nemirna, strastna gnanost (radzas / rajas); ubranost, uravnoteženost (satva / sattva). Te tri lastnosti se naravno razvijajo po istem vrstnem redu, kot smo jih našteli.
a
Po tem vrstnem redu se razvija tudi človeštvo, lahko pa ga vidimo tudi pri posamezniku:
a
Novorojenček veliko spi; tolažbo in udobje si išče pri materi. Na tej stopnji prevladuje fizično telo. Človek je do neke mere lenobno brezbrižen. Če so okoliščine prijazne, je popolnoma brezskrben.
a
Kmalu pa se zbudijo čustva: oglasijo se želje; želja po hrani, po potešitvi radovednosti, po imetju (otroške igrače), uspehu v šoli, znanju in nato spolnem partnerju, po uspehu v poslovnem življenju in priznanju v družbi, imetju in igračah odraslih. To je čas strastne dejavnosti, gnanosti, ko prevladujejo čustva in s čustvi obarvan razum.
a
V idealnem primeru sledi temu tretje obdobje, obdobje ubranosti, ravnovesja. Ne dosežejo ga vsi. Vendar pa so ljudje, katerih zanimanje se prej ali slej premakne z zunanjih stvari tudi na kaj drugega. Posest in užitki jim sčasoma manj pomenijo. V sebi so odkrili nekaj – zunaj čustev in razuma – kar je dragocenejše od srebra ali zlata. Vedo, da je dajati lepše kot prejemati. Kažejo veliko vedrino. Vedo, da je vse, kar se pripeti njim pa tudi drugim – pomembno le do neke mere. To stopnjo vedre modrosti so dosegli nekateri starejši ljudje, pa tudi mlajši. Sproščeni in brezskrbni so kakor otroci. S svojo brezskrbnostjo lahko včasih pomagajo drugim (če so le-ti za tako pomoč sprejemljivi), da vidijo svoje skrbi v drugačni luči, morda uvidijo celo njihovo nepomembnost.
a
Takšni ljudje so spoznali: Ni pomembno, kaj se nam zgodi…
a
”Ni pomembno, kaj se nam zgodi…” Stavek lahko različno povemo, spremenimo poudarek. Poudarimo lahko besedo ” pomembno” ali pa ”ni”, ”nam” ali ” kaj se zgodi” , morda tudi tišino, ki stavku sledi, označeno v pisavi s tremi pikami, ko morda razmišljamo.
a
Recimo najprej: N i  p o m e m b n o, kaj se nam zgodi… in se vprašajmo: Kaj pa je sploh POMEMBNO – ali NI POMEMBNO?
a
Kaj je pomembno v življenju? Nekateri pravijo: ”Zelo malo je pomembnega – in nič ni zelo pomembnega.” To je en pogled. Gledamo pa lahko tudi drugače. Z drugimi besedami: kar je za nas pomembno ali nepomembno, je relativno in subjektivno:
a
Kadar rečemo, da je nekaj r e l a t i v n o pomembno, mislimo s tem, da ni a b s o 1 u t n o pomembno. Ni pomembno vedno, povsod in na vsak način.
a
Samo Absolutno je vedno, povsod in na vsak način absolutno. Kaj pa je to Absolutno? Po besedah H. P. Blavatsky (Tajni nauk, Proem, 1. osnovna tema) obstaja ”povsod pričujoči, brezmejni, nespremenljivi PRINCIP”, ki pa je ”onstran dosega mišljenja”. Ta Absolutni Princip je včasih označen kot ENO.
a
Ob nastanku vesolja se to absolutno, temeljno ENO izrazi v dveh aspektih. Imenujemo ju pravir, prapočelo ali koren(ina) zavesti in materije. ENO se izrazi kot DVOJE.
a
Ta dvojnost ali dualnost pa preveva vse vesolje – se pravi, da živimo v svetu dvojnosti, v vesolju, v katerem ima vse svoj par, svoje nasprotje, na primer: dan in noč, poletje in zima, visoko in globoko, toplo in mrzlo. Takšni pojmi pa niso absolutni, ampak r e 1 a t i v n i. Nič ne more biti absolutno mrzlo, ampak je bolj ali manj mrzlo v primerjavi z nečim toplim. Če sežemo v roko nekomu, katerega roke so hladne, si mislimo, da imamo sami tople; če pa damo roko nekomu, ki ima zelo tople roke, bomo mislili, da so naše hladne. To je relativnost v vsakdanjem življenju.
a
Tudi ’’pomembno” in ”nepomembno” sta relativna pojma, ne absolutna.
a
Predstavljajmo si, da smo izgubili uro. Hudo nam je: ”Le kako se je to moglo zgoditi… Dobil(a) sem jo od stare mame…” Ali: ”Stala je toliko in toliko…” Izguba je za nas pomembna.
a
Nato zvemo, da je bilo pri nas doma vlomljeno in da so vlomilci odnesli veliko dragocenih predmetov in dokumentov. Izguba ure zdaj ni več tako pomembna, pomembna je tatvina v stanovanju.
a
Nato zvemo, da je nekdo, ki ga imamo.zelo radi – mogoče mož ali žena – neozdravljivo bolan. Zdaj je samo to pomembno, tragično in vir skrbi, vse drugo – vlom, tatvina, izguba ure – pa sploh ni več tako pomembno.
a
Po požaru ali avtomobilski nesreči slišimo včasih po radiu ali preberemo v časopisu, kolikšna je bila materialna škoda, da pa ni bilo človeških žrtev. Ob tem si večina ljudi oddahne. Življenje jim je pomembnejše kot imetje.
a
Torej pomembnost stvari ni absolutna, ampak je relativna.
a
Tako gledano je vprašanje ”Kaj je pomembno?” nujno subjektivno, torej odvisno od osebnega stališča – kaj se meni ali tebi zdi pomembno, na kaj smo najbolj navezani.
a
Nekega kralja v stari Indiji je pogosto obiskoval svami in ga poučeval. Kralja je med drugim učil, da se na stvari ne sme navezati. Nekega dne, ko je bil svami ravno pri kralju in mu nekaj razlagal, je v palači izbruhnil požar. Kralj se je komaj zmenil za to, da mu ogenj požira imetje. Želel si je pridobiti čim več znanja. Svami pa se je silno prestrašil, panično je pograbil popotno palico in beraško torbo – svojo edino posest – da bi ju rešil pred plameni. Zanj sta bili pomembni. Toda kralj – nasprotno od svamija – je razumel pomen nenavazanosti.
a
Tako je odgovor na vprašanje, kaj je pomembno, relativen in subjektiven.
a
Zdaj pa si ogledajmo drug način, kako lahko izrečemo stavek: ”Ni pomembno, kaj se n a m zgodi…”
a
Kaj mislimo, ko rečemo n a m? Kaj smo m i? Ali vemo? Ali se poznamo? ”Spoznaj sebe” je nauk, ki ga je težko uresničiti. V bistvu – če povemo zelo preprosto – lahko razlikujemo dva pogleda (ali vidika) na človeka, zunanjega in notranjega.
a
Kako spoznamo človeka od zunaj? Ima fizično telo, ki ga vidimo, po njegovem obnašanju in besedah pa sklepamo, kar že vemo: da ima čustva in misli (ki se med seboj večinoma prepletajo). Te zunanje vidike človeka imenujemo v teozofski terminologiji ”osebnost”.
a
Slovenskemu izrazu ”osebnost” ustreza angleška beseda “personality”, ki izhaja iz latinske ”persona” (v slovenščini poznamo pridevnik personalen, npr. personalni oddelek). Persona je bila maska, ki jo je nosil antični igralec in skozi katero se je slišal njegov glas. (Beseda je sestavljena iz predpone per = skozi in glagola sonare = zveneti.) Osebnost je – podobno kot maska – minljiv pojav. Po predstavi je igralec masko odložil. Pri naslednji predstavi je igral drugo vlogo in nosil drugo masko – kakor tudi mi v naših zemeljskih življenjih.
a
Tako je zunanje, tisto, kar vidimo, samo en vidik njegovega bistva – osebnost ali maska.
a
Za masko pa je igralec, ki, kadar se ne istoveti z vlogo, živi svoje lastno življenje.
a
Za masko, za osebnostjo, se skriva p r a v i človek, ki je duhoven ali božanski. O njem ni mogoče reči nič določnega, kakor tudi ne o Absolutnem, ki si ga ne moremo niti predstavljati niti opisati.
a
Resničnemu človeku za masko je pomembno nekaj drugega kot osebnosti, ki se istoveti s svojo vlogo. Kaj pomeni igralcu kot človeku, potem ko je predstava končana, če ga je prej trlo slepo ljubosumje? Ali igralki, če je kot Maria Stuart bila obglavljena? To dogajanje je bilo pomembno, dokler sta bila igralca v svojih vlogah. Toda zaradi tega lahko po predstavi še vedno mirno spita.
a
Kakor se dober igralec (igralka) poistoveti s svojo vlogo v drami, tako se tudi mi poistovetimo s svojo sedanjo osebnostjo. Poistovetimo se – razumljivo – s telesom, če nas boli zob, ali s čustvi, če nas kdo osreči ali razžali, ali pa z razumom, če si izmislimo kaj bistrega.
a
Praviloma mislimo samo na sedanje zemeljsko življenje, četudi verjamemo v reinkarnacijo. Zato so za nas pomembne stvari, kot so prijetno telesno počutje, duševni mir, naklonjenost prijateljev, tisto, kar nam pomeni ustvarjalno samouresničitev in drugo. Pomembno se nam zdi, če nas hvalijo ali grajajo, če smo uspešni, če veliko vemo ali če se nam zdi, da smo strašno nevedni.
a
Ali je vse to enako pomembno tudi za človeka, ki se skriva za osebnostjo? Mislim, da ne. Morda z njegovega vidika različna razočaranja, neuspehi in žalitve, ki jih prenaša osebnost, sploh niso tako hude. Prebudijo nas iz naše sanjske vloge, šokirajo. Včasih šele čez leta spoznamo koristnost takih šokov. Včasih se nam kakšno doživetje v mladosti zdi katastrofa, kasneje pa spoznamo, da je bilo zdravilno, celo potrebno. Ali pa si, nasprotno, kaj zelo močno želimo, na primer uspeh na nekem področju ali poroko z ljubljeno osebo, in to dosežemo. Vendar smo razočarani: uspeh nam prinese stres in napetost, naš zakon se konča z ločitvijo ali – kar je morda še hujše – je le še bedno životarjenje.
a
Z drugimi besedami: kaj je za n a s pomembno, je odvisno od tega, koga z besedo n a s mislimo.
a
”N a m” kot osebnosti se v resnici lahko pripeti veliko neprijetnega. Toda, ali se veliki kipar ne trudi odstraniti odvečni material z marmornega bloka, da se pokaže pravi, popoln človek? Boleče je, ko neprestano izgubljamo odvečne kose, ko klešemo sebe. Zelo hudo je, če neozdravljivo zbolimo. Toda, kaj meni o tem notranji človek?
a
V Bhagavadgiti beremo:
a
’’Žaluješ za tistimi, za katerimi ne bi smel žalovati… Modri ne žalujejo niti za živimi niti za mrtvimi… Ni rojen in nikoli ne umre; ker pa je, ne bo nikoli nehal biti. Je nerojen, večen, trajen in prastar. Ni ubit, ko je telo ubito… Ne poseka ga meč, ne sežge ga ogenj, ne odplavi ga voda in ne izsuši ga veter…” (II. 11, 20,23)
a
Nič, kar smo omenili, ne more prizadeti našega pravega bistva. V tem smislu se nam ne more nič zgoditi.
a
Oglejmo si zdaj izraz “zgoditi se”: Ni pomembno, kaj se nam z g o d i .
a
Kaj so dogodki? Lahko bi rekli, da so to stvari, ki nas prizadenejo od zunaj. Seveda so dogodki, ki jih ne moremo spremeniti in jih moramo sprejeti. Toda dogodek ni samo nekaj zunanjega, kar se nam pripeti; ustvari namreč situacijo, v kateri nismo le pasivni, ampak igramo tudi aktivno vlogo. Z reakcijo vplivamo na potek dogajanja. Brez nas dogajanja sploh ne bi bilo. Lahko ga sprejmemo – in to aktivno ali pasivno – ali pa ga zavrnemo. V vsakem primeru pa se iz njega lahko učimo. Kako se učimo, je odvisno od nas. Nihče nam tega ne more ukazati, niti sami niti kdo drug tega ne more predvideti. Vsaka situacija in vsaka oseba je enkratna.
a
Dva primera: Pri rokoborbi (judo) poskuša tekmovalec obrniti nasprotnikov udarec sebi v prid, tako da ta zadene nasprotnika. Torej ima korist iz očitno negativnega dogajanja. To lahko dosežemo tudi drugače, tako da nastavimo še drugo lice. ( ”Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo.” Mt. V, 39 )
a
Morda nam pomaga, če udarcev usode ne jemljemo osebno. Če pridejo naravnost od koga, si lahko rečemo, da je napadalec le instrument.
a
Predvsem pa se ni pomembno vprašati: ”Kdo mi je to storil?”, ampak: ”Kaj se lahko iz tega naučim? Kaj mi dogodek sporoča?”
a
Lahko se tudi vprašamo: ”Kaj sem storil(a), da sem si to zaslužil(a)?” Kajti vse, kar se nam pripeti, smo si nekako zaslužili. Če gledamo tako, ne pride nič od zunaj, udarce usode si zadajamo sami. To je zakon karme ali popolne pravičnosti. Zakon karme pa ni nekaj togega, ampak nam omogoča, da svojo usodo stalno spreminjamo. Zelo veliko je odvisno od tega, kako ujamemo žogo, ki smo jo vrgli ob steno in ki se odbije proti nam.
a
Toda vprašanje: ”Kaj sem storil(a), da sem si to zaslužil(a)?” je lahko nekoristno, brezplodno, ker nas pahne v preteklost, o kateri nato razglabljamo. Bolje se je vprašati: ” Kaj sem storil(a) narobe?” – in to s pozitivnim odnosom, pripravljeni, da se česa naučimo.
a
Če smo se pripravljeni učiti, se vprašamo, zakaj se vedno znova znajdemo v podobnem, za nas neugodnem položaju. Ali morda tako stanje ne izziva v nas lastnosti, ki še ni dovolj razvita? Na primer, videti je, da imamo vedno opravka z enakim tipom ljudi. Morda si rečemo: ”Moj oče mi je vedno pokroviteljsko ukazoval, nato moj bivši mož, zdaj pa je to vlogo prevzel moj novi šef.” Toda če se nazadnje iz okoliščin česa naučimo in znamo brez prevelikega hrupa uveljaviti svojo voljo, ugotovimo, da se ne srečujemo več s takimi Ijudmi, ki radi ukazujejo – ali pa zdaj tega ne poskušajo zaradi našega drugačnega obnašanja.
a
Ko postanemo vegetarijanci, nam prijatelji in drugi morda prigovarjajo: ”Naredi izjemo, pojej malo klobase” in podobno. Če popustimo enkrat, nas ne bodo več resno jemali. Če pa uživanje mesa za nas sploh ne pride v poštev – in pri tem nimamo drugih pretiranih zahtev – bodo to navadno sprejeli brez posebnih težav.
a
Kdor se želi česa naučiti, si morda celo namenoma postavlja ovire. Atlet razvija mišice pogosto ob premagovanju bolečine. Spomin si lahko izboljšamo z učenjem na pamet, to pa je tudi naporno in dolgočasno. Razum razvijamo z reševanjem težkih problemov – matematičnih, pa tudi življenjskih.
a
Navidezne neprijetnosti, ki se nam dogajajo – težave, odpor, boleče izkušnje – lahko delujejo celo kot terapija. Poznamo terapijo preživetja za asocialne otroke, narkomane in druge. Z izkušeno osebo gredo npr. v samoten gozd, kjer se naučijo – delno po svoji pobudi – preživeti ob tistem, kar nudi gozd. Ali pa gredo z ladjo na morje in morajo vse opraviti sami.
a
Podobno se danes dogaja tudi na vojnih območjih, kjer nekateri ljudje doživijo pravo preobrazbo, saj nenadoma spoznajo, kaj je pomembno in kaj ni ter kako malo je potrebno za preživetje.
aa
Življenjskih preizkušenj nas je strah. Bojimo se, kaj nam bo prinesla prihodnost. Poznam neko astrološko revijo, ki napove za vsak dan v letu, kaj se bo zgodilo. Nekateri ljudje (med njimi tudi člani TD!) se po tem ravnajo. O tem si lahko vsakdo misli svoje. Vendar jaz rajši ne bi vedela, kaj se bo zgodilo, in bi reagirala spontano, čeprav dozdevno napačno. Kako monotono bi bilo življenje, če bi vselej vedeli, kaj nas čaka!
a
Želja, da bi vedeli, kaj nas čaka v prihodnosti, izvira iz potrebe po varnosti naše osebnosti (to je zunanjega človeka), iz želje po preživetju. Toda osebnost se bo tako in tako razkrojila nekaj časa po fizični smrti. To je dharma osebnosti. Osebnost je bila samo instrument. Za seboj pusti samo svoj ”vonj” , katerega esenca postane del resničnega, notranjega človeka.
a
Zdaj pa si poglejmo še skrivnost treh pikic na koncu stavka: ”Ni pomembno, kaj se nam zgodi…” Kako bi lahko stavek nadaljevali? Ne bi bilo zanimivo, če bi že vedeli. Vsakdo izmed nas naj ga sam poskuši dopolniti.
a
Lahko pa podam nekaj predlogov. Lahko si izberete katerega, ki vam je bolj všeč, ali pa jih vse zavrnete ali samo pogojno sprejmete in iščete naprej, kajti teozofija je samostojno, neustavljivo, nikoli končano iskanje.
a
Lahko bi rekli: ”Ni pomembno, kaj se nam zgodi, ampak gre za naše stališče do doživetega.” Kot smo že omenili, imamo na tisto, kar se nam zgodi, le omejen vpliv; toda naše stališče, naš odnos do tega lahko spremenimo, čeprav je to zelo težko. Najprej se moramo zavedati, kakšno je naše stališče zdaj. Ko bomo to spoznali, bomo verjetno osupnili nad lastno neumnostjo. Začudenje nad lastno neumnostjo pa lahko deluje kot šok in učinkuje tako, da resnično spremenimo svoj odnos.
a
V tem smislu bi lahko stavek dopolnili takole: ”Ni pomembno, kaj se nam zgodi, ampak, kaj iz tega naredimo.” Ali: ”…kaj se iz tega naučimo.” O tem pa smo že govorili.
a
Takšno stališče nas reši preteklosti in prihodnosti ter nas pripelje spet v – sedanjost. Kot smo ugotovili na začetku, nam predvsem preteklost in prihodnost jemljeta mirno spanje.
a
Stavek pa bi lahko dopolnili tudi takole: ”Ni pomembno, kaj se n a m zgodi, ampak, kaj se zgodi v s e m.”
a
Toda ljudje smo zaskrbljeni predvsem zase. Če smo širokosrčnejši, razširimo svojo skrb tudi na svojce, na družino, someščane in sodržavljane; ni nam vseeno, kaj bi se jim morda zgodilo. Naša širokosrčnost je toliko večja, če nas skrbi, kaj bo s človeštvom… pa ne samo s človeštvom, ampak tudi, kaj čaka živali, naravo, planet Zemljo…
a
Seveda taka zaskrbljenost lahko spodbudi pomembna dejanja. Kar smo ljudje prizadejali okolju ter posledice našega početja, ki jih doživljamo in jih še bomo doživljali – to je izrazit primer karme. Kot človeštvo – človeštvo pa sestavljamo posamezniki – lahko poskusimo spričo sprememb v okolju dognati, kaj smo delali narobe in kako lahko napake popravimo v prihodnje.
a
Slika je žalostna. Vendar kljub temu vidim razloge za optimizem. Življenje na Zemlji je šola za vsa bitja. Vse se giblje. Vse, kar se nam dogaja, nas poganja in nam daje priložnosti za učenje. Česa naj bi se naučili, zdaj še ne moremo vedeti; vedeli bomo šele, ko se bomo naučili.
a
Dogajanja na našem planetu nas spravljajo v negotovost, hkrati pa kljub temu občutimo globoko zakoreninjeno zaupanje. Kar vidimo je kakor hrbtna stran vezenine: vidimo vozličke in niti, ne prepoznamo pa vzorca. Če bi mogli razpoznati vzorec – to pa je odvisno od nas – bi imeli vse razloge za optimizem. Vendar pa lahko vzorec, ki presega naše sedanje razumevanje, nekako slutimo. Iz takih slutenj in pobliskov so veliki sveti ljudje črpali svojo mirno uravnoteženost in radost.
a
Tako radost, sproščenost lahko črpamo tudi iz vse večjega slutenja, dojemanja tiste enosti, ki je osnova dvojnosti (dualnosti) in čudoviti raznolikosti našega sveta.
a
Ali si lahko predstavljamo najhujše, kar bi se lahko pripetilo nam ali svetu, nato pa prepoznamo v tem pozitivno, vidimo, kako je vse relativno, ter postavimo svoje ustrezne prioritete?
a
To je mogoče zaradi globoko vkoreninjenega zaupanja v stvari, v dogajanja, v nas same. Tako prazaupanje lahko vznikne iz občutka enosti – pa če je ta še tako šibak. Za dvojnostjo in čudovito raznolikostjo vsega vesolja v njegovi relativnosti in neprestanem preobražanju je ENOST, Absolutno, tisto, kar je povsod pričujoče, večno, brezmejno in nespremenljivo.
a
a
”Ne poseka ga meč, ne sežge ga ogenj, ne odplavi ga voda in ne izsuši ga
veter… Večen je, povsod pričujoč, nespremenljiv. nepremakljiv, od nekdaj.”
(Bhagavadgita, II. 23, 24)
a
a
In ”TO si ti”. Mi smo TO. Kaj se nam torej lahko zgodi?
Nič Takega se ti/nam ne nore zgoditi, kar ne bi bilo že v tebi/nas.
(Lama Govinda)