a
Poglejmo, katere lastnosti so potrebne, preden lahko učenec stopi na Pot. Prva je tista, ki jo je potrebno razviti v precejšnji meri, predno je učeništvo sploh mogoče. Gre za nadzor nad umom in moja prva naloga je, da vam natančno razložim, kaj to sploh pomeni. Kakšen je um, ki je obvladan? Kdo je tisti, ki ga obvladuje? Za večino ljudi pomeni um človeka samega. Kadar kdo govori o ‘sebi’, v resnici misli na svoj um. Kadar reče “jaz”, istoveti ta ‘jaz’ z umom, zavestno inteligenco, ki ve. Če se temeljito poglobite v pomen besed, kadar pravite “jaz mislim, jaz čutim, jaz vem”, ugotovite, da pri tem um ne gre onstran meja svoje zavesti v budnih urah. Tako torej večina pojmuje svoj ‘jaz’. Tisti pa, ki so stvari skrbno preučevali, vedo, daje ta ‘jaz’ iluzoren. Vendar pa to vedo le intelektualno, v praktičnem življenju tega se niso spoznali. Da bi povsem jasno razumeli, kaj obvladovanje uma pravzaprav pomeni in kako ga lahko nadzorujemo, se za trenutek pomudimo pri tako imenovani samokontroli povprečnega človeka. Videli bomo, da je le-ta v primerjavi s samokontrolo, ki je ena izmed kvalifikacij za učeništvo, zelo pomanjkljiva. Kadar rečemo, da se kdo obvladuje, mislimo s tem na njegove strasti. Kaj to pomeni? Če pogledamo nižjo naravo (strasti, čustva), nasproti njej pa postavimo intelektualno naravo (um, voljo, moč razmišljanja in razsojanja), je druga močnejsa kot prva. To pomeni, da je človek v trenutku skušnjave sposoben reči: “Ne, temu ne bom popuščal, ne bom dovolil, da bi me strasti zapeljale, ne bom dovolil, da bi me čuti potegnili za seboj. So le konji, ki vozijo mojo kočijo. Voznik sem jaz in ne bom dovolil, da bi drveli po cesti, ki so si jo izbrali.” Za takega človeka pravimo, da ima oblast nad samim seboj. To pa je le običajna samokontrola, ki je sicer čudovita kvaliteta. To stopnjo mora doseči vsak človek. Neobvladan in neurejen človek, ki je se docela v oblasti čutov, ima resnično se mnogo dela, preden bo dosegel stopnjo te vrste samokontrole.
a
Potrebno pa je mnogo, mnogo več kot to. Kadar govorimo o človeku z močno voljo, večinoma mislimo, da bo človek z močno voljo v običajnih okoliščinah skušnjav in težav izbral svojo pot s pomočjo razuma – presoje. Samega sebe bo vodil na podlagi spomina na preteklost in sklepov, do katerih je prišel na ta način. Človek močne volje ni tisti, ki bi bil na milost in nemilost prepuščen okoliščinam, ni žrtev vsakega impulza, ni kot ladja, ki jo nosijo tokovi reke ali ženejo vetrovi. Je kot ladja, ki jo upravlja kapitan, ki pozna svojo dolžnost in ki uporabi tokove in vetrove v svoj prid in vodi ladjo s krmilom volje v smeri, ki jo je izbral on sam. Resnica je, da se v tej razliki med šibko in močno voljo vidi znamenje rastoče individualnosti. Ko človek raste, ko se individualnost krepi, je prav moč vodenja od znotraj jasen znak te rasti. Spominjam se, da H.P.B. v nekem članku, ko se je ukvarjala z individualnostjo, pravi, da lahko prepoznamo individualnost v človeku in odsotnost le-te pri manj razvitih živalih z opazovanjem načina delovanja v določenih okoliščinah. Če vzamete veliko število divjih živali in jih obdate z enakimi okoliščinami, boste ugotovili, da vse delujejo na enak način. Njihovo delovanje določajo okoliščine, ki jih obdajajo. Nobena žival ne bo delovala tako, da bi preoblikovala okoliščine in si sama izbrala pot. Če poznate naravo ene ali dveh živali in okoliščine, lahko iz njunega delovanja sklepate o delovanju celega razreda. To nam jasno kaže na odsotnost individualnosti. Pri ljudeh pa nikakor ne morete sklepati vnaprej, da bodo vsi delovali na enak način. Glede na njihov razvoj individualnosti bodo v enakih okoliščinah različno delovali. Vsaka individualnost je drugačna od druge, zato tudi deluje drugače. Ima svojo lastno voljo, zato izbira drugače. Človek šibke volje ima manj individualnosti, je manj razvit in na poti evolucije še ni tako napreden.