a
Pojem karme so sredi devetnajstega stoletja predstavili zahodnemu svetu Emerson in drugi, ki so se poglabljali v vzhodno misel, proti koncu stoletja pa ga je obilno razložila H. P. Blavatsky v svojem delu The Secret Doctrine, ki je še vedno glavni vir sodobnih ezoteričnih študij.
a
Danes je drugače, beseda karma se pojavlja v filmih, popevkah, stripih in vsakdanjih pogovorih, o njej pišejo izobraženi na Vzhodu in Zahodu, psihologi, astrologi, zdravilci, celo sociologi in ekonomisti. Svoje mesto je našla v slovarjih, ki jo  razlagajo kot univerzalni usklajevalni zakon, zakon kompenzacije ali akcije in reakcije, ki vlada vsem naravnim procesom.
a
V zadnjih letih postaja vse bolj očitno, da živimo v medsebojno povezanem, holističnem vesolju, v katerem so vse stvari, kjer koli že so, med seboj soodvisne. Sedanji holistični nazor, ki ga sprejemajo številni znanstveniki, ekologi, filozofi in ezoteriki, vključuje tudi karmo kot preprost, vendar vseobsegajoči zakon, ki nenehno deluje v našem zivljenju in v svetu. Shirley Nicholson jo razume kot organski proces; karma je postala aktivna ”ob prebujenju vesolja, s polarizacijo zavesti in materije. Prvi pojav vzroka in posledice je nastopil, ko je zavest kot Božanski Um začela ustvarjati svet, tako da je vtisnila organizacijo v predkozmično snov.” Podobno je zapisal tudi George E. Linton: ’’Karmo razumemo kot temeljni zakon v naravi, ki deluje tako, da se, kadar je ravnotežje kjerkoli porušeno, prej ali slej začne korektivno dejanje, ki ponovno vzpostavi ravnotežje,” Ker je manifestacija že sama po sebi tako dejanje, ki zmoti ravnotežje materije v pralayi (to je v stanju počitka, v katerem obstaja v obdobjih nedejavnosti), je narava nenehno v procesu obnavljanja ravnotežja, zato lahko rečemo, da je karma delovanje (to je akcija, ki v tem smislu vključuje tudi reakcijo). Zato karma ni neki zunanji zakon, ki deluje od zunaj, ampak je prej nekakšna elastična lastnost kozmosa samega, zaradi katere se vse vrne v stanje harmonije, če je ta bila porušena. V The Secret Doctrine je H. P. B. definirala karmo takole: ’’Karma … je večnost sama; in ker nobeno dejanje ne more biti enako VEČNOSTI, ni mogoče reči, da karma deluje, ker je ona DELOVANJE samo”.
a
Karme ne smemo razumeti kot linearno delovanje vzroka in posledice, saj bi to bil togi determinizem. Karma je nasprotno tekoča in fleksibilna, novo dodajanje nenehno oblikuje posledice. Deluje v medsebojno prepletenem sistemu, v katerem vse vpliva na vse drugo.
a
Karma pa je tudi vpletena v velike cikle življenja; ciklični zakon določa potek v ponavljajočih se vzorcih, medtem ko karma določa posebne dogodke v ciklih. Odraža se v geoloških dobah, v nastajanju in izumiranju raznih vrst rastlin in živali, ras, narodov in civilizacij.
a
Ko je človeštvo prišlo do višjih ravni uma in si je pridobilo sposobnost, da izbira, so posamezniki postali odgovorni za svoja dejanja, česar pri nižjih bitjih še ni bilo mogoče. Poudariti pa je treba, da tudi osebna karma ni fatalizem ali determinizem. Ne moremo izbrisati starih vplivov, ki smo jih povzročili, zasejali v preteklosti, lahko pa v vsakem trenutku znova vplivamo na potek svojega življenja tako, da prilijemo nove energije v nove smeri. Če pogledamo na svoje življenje in ugotovimo ponavljajoče se vzorce, bomo odkrili področja, na katerih moramo delati. Če zatremo škodljiva nagnjenja in se potrudimo odpraviti pomanjkljivosti ter se upremo negativnim lastnostim v sebi, postavljamo s tem nove vzroke, ki spreminjajo karmične posledice iz preteklosti. Pri tem pa so pravi motivi ali vzgibi, čustva in misli pomembnejši kot pravilna dejanja, saj so energije višjih ravni ali polj močnejše od fizičnih energij. Tako sta ljubezen in sovraštvo močna dejavnika pri oblikovanju naše karme. (Namerna krutost – na mentalni, emocionalni ali fizični ravni – je eden najhujših zločinov in ima najhujše karmične posledice.) Ljubezen in sovraštvo sta sili, ki karmično vežeta. Delo, ki je brez želje po uživanju rezultatov, pa naj bi prineslo osvoboditev.
a
Pravilno razumevanje zakona vzroka in posledice na vseh ravneh bivanja bi torej človeku moralo omogočiti, da si uredi življenje tako, da bodo rezultati zagotovljeni. Toda le malo ljudi razmišlja na ta način, zvečine pripisujejo stvari okoliščinam, sreči ali usodi. ”Niso pripravljeni priznati, da živijo in delujejo znotraj etičnega in duhovnega energijskega polja, v katerem vladajo zakoni, ki so prav tako nezmotljivi, neosebni in predvidljivi, kot so zakoni gravitacije in elektromagnetnega polja” (G. E. Linton). Priznanje obstoja takih naravnih, etičnih zakonov in iskanje ter prizadevanje, kako bi kar najbolj živeli z njimi v soglasju, bi olajšalo življenje in človeštvu pospešilo pot evolucije. (Primer zmotnega ravnanja: Povečamo davek na alkoholne pijače in cigarete, da beremo sredstva za zdravljenje aikoholikov in tistih, ki so bolni zaradi kajenja, medtem ko hkrati dajemo milijone za reklamo in spodbujamo ljudi k pitju in kajenju.
a
Misel univerzalnega zakona ravnotežja (pravičnosti) je načeloma preprosta. Toda tedaj, ko ga poskušamo uporabiti v določenih situacijah, njegovo delovanje težko opazimo. Da bi ga mogli razumeti, moramo vedeti, da je človek predvsem duhovno bitje, ki se izraža na mentalni, emocionalni in fizični ravni; narava pa ima zakone, ki delujejo ne le na fizični, temveč tudi na vseh višjih ravneh.
a
Posebne inteligentne sile (imenovane Lipike) naj bi posamezniku za čas njegovega življenja določile in prisodile del iz njegove v preteklosti nabrane karme. Zdi se, da je posebna naloga teh sil ohranjanje integralnega ravnotežja v vesolju in s tem vseh njegovih posameznih delov in delcev. Metode, s katerimi se to doseže, je težko razumeti; morda so laže  razumljive tistim, ki te sile poosebljajo v pomočnike nekega antropomorfnega boga. Budizem pripisuje skandam pomembno vlogo pri prenašanju ’’nedokončanega posla” iz ene inkarnacije v drugo. Bilo naj bi jih pet in sestavljajo osebni jaz z občutkom ločene eksistence. Toda na ravni zavesti duhovnega (ali višjega) jaza se posameznik nedvomno zaveda vzrokov za sedanje okoliščine. Skande lahko razumemo kot semena značaja ali ’’psihomentalni vezni mehanizem. … Ustrezajo DNK, razporeditvi šifriranih navodil (= genov) za prenašanje dednih lastnosti fizičnih teles.” (Leslie-Smith) Vendar se zdaj pogosto govori o mreži (ali spletu) življenja, stkani iz vzrokov in posledic (razlaga jo tudi H. P. B. v The Secret Doctrine); vzroke ustvarja ego, posledice pa so odvisne od načina, kako jih ta sprejema. To pomeni, da je ego popolnoma odgovoren za svoja dejanja in za odnose, ki jih ustvarja. In za odnose, za razmerja ravno gre! Zato je ego, ko zavest doseže določeno stopnjo razvoja, vse manj ali ni več odvisen od neznanih zunanjih sil (Lipik), ampak le od neosebnega principa, naravnega zakona. ’’Karmo bomo vse bolj sprejemali kot filozofijo popolne samoodgovornosti, tako zelo popolne, da bomo morali sami sprejemati vse potrebne popravne ukrepe,” je zapisal C. R. Pedersen, ki tudi meni, da bomo sami vodili našo evolucijo, saj so nam vselej na voljo božje moči – te so bistveni aspekt naše lastne narave, niso del življenja zunaj nas. Ali kakor je zapisal C. G. Jung: ”Svet bogov in duhov je v resnici le kolektivno nezavedno v meni.”
a
Niti naše osebne karme se tesno prepletajo s karmo naših bližnjih, skupin, ki jim pripadamo, naroda in vsega sveta. V tem smislu imajo naša dejanja vpliv na vse človeštvo. Kolektivno karmo je še teže prepoznati in razumeti kot osebno. Večja ko je posameznikova osebna svoboda, njegova izobrazba in njegovo zavedanje, toliko bolj je povezan z večjimi skupinami družbe in doprinaša h kolektivni karmi skupine in naroda. Etično vedenje naroda postaja vse bolj odgovornost njegovih posameznih pripadnikov. Zato se zdi, da bi se posamezniki morali enako zanimati za integriteto in poštenje svoje države kakor za svoje življenje, kajti konec koncev so (in smo) odgovorni za vse. Videti je, da je ravno zavedanje in odgovornost tisto, s čimer se mora človek zdaj srečati na poti evolucije, osebno in skupinsko. ”Ker smo svobodni, lahko na življenjska vprašanja odgovarjamo dobro ali slabo. Če se nanje odzivamo slabo, si bomo nakopali lastno poneumljenje. Tako samoponeumljenje si bo največkrat nadelo pretanjene in zato ne takoj zaznavne oblike, ko nam, na primer, na nepravilni odgovor ne bo onemogočil spoznati višjih sposobnosti svojega bitja. Včasih pa se, nasprotno, samoponeumljanje pokaže na fizični ravni in ne zajame samo posameznikov, ampak celotno družbo, ki se katastrofalno uniči ali pa se počasi pogreza v propad. Pravilno odzivanje je nagrajeno predvsem z duhovno rastjo in vse večjim spoznavanjem latentnih potencialov, in dalje, če okoliščine dovoljujejo, z dodajanjem vsega ostalega uresničenemu božjemu kraljestvu. Karma obstaja, toda njena izenačitev dejanja in nagrade ni vedno očitna in materialna,” pravi A. Huxley in poudarja, da samo človek s čistim srcem lahko pogleda v globine božje pravičnosti in vsaj nekoliko ujame pogled na princip in naravo kozmičnih procesov. Po njem je cilj in namen človeškega življenja združevalno znanje Boga. Med nepogrešljivimi sredstvi za dosego tega je pravilno ravnanje; znanje ali spoznanje, ki osvobaja, pa je merjeno in vrednoteno s stopnjo in vrsto dosežene kreposti. Huxley ugotavlja, da Boga ni mogoče prevarati in da Bog ni razumljen. Tudi Spinoza pravi: ”Tisti, ki ne zna brzdati svojih strasti, niti jih ne obvladuje iz spoštovanja do zakona, čeprav mu morda ni zameriti zaradi njegove slabosti, ne more uživati skladnosti duha in znanja in božje ljubezni; in je neizogibno izgubljen.”
a
Karmo nekateri tesno povezujejo z dharmo, dolžnostjo. Že v Bhagavad Giti se Arjuna sprašuje, kako bi opravil svojo dolžnost (dharmo), ne da bi se karmično vezal. Krišna postavlja delovanje nad nedelovanje in mu svetuje, naj dela brez navezanosti na osebne cilje – za dobro vsega sveta; tako delo osvobaja. Tega pa ne smemo razumeti poenostavljeno, da gre le za nekak ”moralni zakon”. Dharma vsebuje poslušnost, toda poslušnost višji odgovornosti, in to je njena moralna dimenzija. Toda ta poslušnost izhaja predvsem iz človekove notranjosti, ne obstaja zaradi zunanje avtoritete.
a
William Metzger razmišlja z vidika karme in dharme o dveh pomembnih problemih, o katerih se mora posameznik in vse človeštvo danes odločati, o nadzoru nad rojstvi in o medicinski intervenciji, umetnem ohranjanju pri življenju. Kaj bomo storili, kakšno pot si bomo izbrali? Splava ne zagovarja, vendar zapiše, da tisti, ki menijo, da se s splavom dela krivico “reinkarnirajočemu se egu”, postavljajo pravico tega ega do njegove nove fizične eksistence nad pravico onega, ki fizično že obstaja in želi nosečnost prekiniti. Vprašuje se, kaj bi bilo s svetovnim prebivalstvom, će bi vsem neinkarniranim egom, ki se ’’morajo” inkarnirati, ugodili. Ljudje lahko prosto izbiramo, zato moramo izbrati, se odločiti.
a
Tudi Anna F. Lemkow povezuje razumevanje karme s sodobnim holističnim nazorom: ’’Začuda, bolj ko človek uboga zakone svoje višje narave – bolj ko se istoveti z drugimi – svobodnejši in ustvarjalnejši postaja.”