a
Po starodavni razlagi ali teoriji se bog, božanstvo, spusti v človeka in mu pomaga rasti, se razvijati in živeti plemenito. To staro izročilo je znano v deželah na Vzhodu, v nekoliko drugačni obliki pa tudi na Zahodu. Verovanje v takšne razlage prinaša veliko tolažbe; daje občutek, da je človek vsaj v nečem varen; da je nekdo, ki na svetu zate skrbi. Toda to je zelo stara teorija in nima sploh nikakršnega pomena. Ta teorija in njeni nauki dajajo nekakšno upanje za neko Utopijo v prihodnosti, kot jo vidi sedanjost; upanje, ki izhaja iz omejitev tistega, kar je človek danes. (Če ne bo korenite transformacije, je taka prihodnost samo preoblikovano nadaljevanje tistega, “kar je”.
a
Človek lahko spozna, da ni nikakršne varnosti, zanesljivosti v stvareh, ki jih je sestavila misel, de se le poglobi in poskuša to ugotoviti z dovolj inteligence, razumno in zdravo; vidi, da v resnici ni nikakršne strukture niti v prihodnosti niti v preteklosti niti v sedanjosti, ne filozofske, verske ali ideološke, ki bi mu lahko dala kakršnokoli varnost, zanesljivost.
a
Človek z lahkoto sprejme pot, ki ga najbolj zadovoljuje, je najudobnejša, najbolj vesela. Zelo lahko je preiti v tak kliše. In oblast diktira, določa – v verskem ali psihološkem sistemu – način, s katerim, tako vam pravijo, boste našli varnost. Toda da človek sprevidi, da ni nikakršne varnosti v kateri koli avtoriteti, potem lahko tudi ugotavlja, ali je možno živeti brez slehernega vodstva, brez nadzora, brez psihološkega napora. Torej, človek začne raziskovati, da bi videl, ali je um lahko prost in najde resnico o tej stvari, tako da se človek ne bi nikoli, pod nobenimi pogoji, podredil kakršnemu koli vzorcu
avtoritete – psihološko.
a
Če se človek prilagodi, podredi nekemu vzorcu – verskemu, psihološkemu ali vzorcu, ki si ga je določil sam – obstaja vedno nasprotje med tem, kar človek v resnici je, in vzorcem. Vedno je konflikt in ta konflikt je neskončen. Ko človek preneha imeti en vzorec, preide k drugemu. Človek je vzgojen, da živi na tem polju konflikta zaradi idealov, vzorcev, sklepov, prepričanj in drugega. Ko se podredi vzorcu, ni nikoli prost; ne ve, kaj je sočutje, vedno se bori in tako daje sebi pomembnost; njegov jaz postane izredno pomemben zaradi ideje samoizpopolnjevanja.
a
Torej, ali je možno živeti brez vzorca? Kako naj posameznik – kot človek, popoln predstavnik vsega človeštva – kako naj odkrije resnico o tem? Ker, da se človekova zavest spremeni korenito, popolno – ne, bolj zrevolucionarizira kot spremeni – potem prizadene zavest vsega človeštva.
a
Kako naj se človek loti tega problema; kakšna je njegova sposobnost raziskovanja? Če naj raziskuje, ne sme imeti motiva. Ko hoče raziskati vprašanje avtoritete, mu takoj nekaj reče: Ubogati moram, se držati pravil; in tako se med potekom vedno nekaj oglaša iz ozadja in kvari raziskovanje. Ali se lahko znebimo glasu iz ozadja, tako da sploh ne moti našega raziskovanja? Človekova sila, da bi našel resnico, njegova nuja, zahteva, ozadje utiša; njegova intenzivnost je lahko tako močna, da ozadje preneha motiti. Čeprav je to ozadje, namreč človekova vzgoja, izobrazba, pogojenost, zelo modno – saj se je nabiralo skozi stoletja; zavestno se človek proti temu ne more boriti, ne more ga potisniti vstran; ni se mogoče bojevati in človek spozna, da tak boj ozadje samo se okrepi – toda ravno človekovo močno hotenje, da bi odkril resnico o avtoriteti, potisne to ozadje mnogo bolj proč; zdaj nič več ne obremenjuje človekovega uma.
a
Človek mora imeti silno energijo, da najde resnico o tem. Večinoma se ta energija razkropi v konfliktu med “kar je” in “kar bi moralo biti”. Človek vidi, da je “kar bi moralo biti” pobeg iz, ali izogibanje, dejstva “kar je”. Ali pa misel, ki se ni sposobna soočiti s “kar je”, projecira “kar bi moralo biti” in uporabi to kot vzvod, s katerim poskuša odstraniti “kar je”. Torej, ali je možno gledati, opazovati “kar je” brez motiva, da bi to spremenili ali transformirali ali da bi to podredili določenemu vzorcu, ki ste si ga postavili vi sami ali kdo drug – pa naj se na koncu zgodi karkoli? Če storimo tako, ozadje zbledi. Če je človek zelo odločen razumeti, pozabi nase, pozabi, da je hindujec, katolik ali budist, pozabi vse svoje ozadje; zato vse izgine, okolje, motiv, vse, ker je prisotna sedanja nuja in sila, da bi odkrili.
a
Intenzivnost, ki je potrebna, se lahko poraja samo, ko ni ne vzroka in ne posledice (učinka) in zato tudi ne odziva (reakcije). To pomeni, da mora biti človek pri svojem raziskovanju popolnoma sam. Biti sam pa ne pomeni izolacije, ne pomeni, da se človek vsemu odmakne in si zgradi zid okoli sebe. Biti sam pomeni, da je on ves on. Potem je človek v celoti človeško bitje, ki predstavlja vse človeštvo, njegova zavest se je spremenila s pomočjo zaznave (percepcije), ki je prebujenje inteligence. Ta inteligenca za vedno opravi s psihološko avtoriteto; popolnoma predrugači človekovo zavest.
a
Ali je mogoče živeti življenje brez vsakršnega vzorca, brez cilja, brez predstave o prihodnosti, Življenje brez konflikta? To je možno samo, de človek živi popolnoma s “kar je”. S “kar je” pomeni s tistim, kar se dejansko dogaja. Živi s tem; ne poskušaj tega preoblikovati, ne poskušaj tega preseči, ne poskušaj tega nadzorovati, ne poskušaj pred tem pobegniti, samo glej, Živi s tem. Če si nevoščljiv, pohlepen, ljubosumen, ali če imaš probleme zaradi spolnosti, strahu ali česar koli, živi s tem brez gibanja misli, ki se hoče od tega oddaljiti. Kaj to pomeni? Da človek ne zapravlja svoje energije za nadzor, za zadušitev, za konflikt, za odpor ali pobeg. Vsa ta energija je bila doslej zapravljana; zdaj jo človek lahko zbere. Ker človek sprevidi absurdnost tega, zlaganost, neresničnost, ima zato zdaj moč, da živi s “kar je”; človek ima to energijo, da lahko opazuje brez gibanja misli. Misel je prej ustvarila ljubosumje in je rekla: “Temu moram uiti, pred tem moram zbežati, to moram potlačiti.” Če pa človek sprevidi zlaganost pobega, odpora, potlačenja, potem se ta energija, ki se je prej porabila za pobeg, odpor in zadušitev, zdaj zbere, da opazuje. In kaj se torej zgodi?
a
Človek ne beži, se ne upira in potem je nevoščljiv, nevoščljivost ali zavist pa je posledica gibanja misii. Zavist izhaja iz primerjave, merjenja – jaz nimam, ti pa imaš. In misel, ker je bila vzgojena, da pobegne, od tega pad pobegne. Zdaj pa, ker človek to zlaganost spregleda, se ustavi in ima moč, da to zavist opazuje. Ravno beseda “zavist” je pogubna. Ko si človek reče “zavidam”, je že nastal občutek, da to odriva. Torej mora biti človek prost, brez vpliva besede, da bi lahko opazoval. In to zahteva ogromno budnost, ogromno pozornost, zavedanje, tako da ne zbeži in da vidi, da je beseda zavist ustvarila čustvo; kajti, brez besede – ali je čustvo? Če ni besede in zato ni gibanja misli, ali potem je zavist?
a
Beseda je ustvarila čustvo, beseda je povezana s čustvom, ga narekuje. Ali človek lahko opazuje brez besede? Torej, besede so gibanje misli, uporabljene za komunikacijo – komunikacijo s seboj – de ni besed, ni komunikacije med dejstvom in opazovalcem. Zato je gibanje misli, kot je zavist, končano; popolnoma končano, ne samo začasno – človek lahko gleda lep avto in opazuje lepoto njegovih linij, in to je vse.
a
Popolnoma živeti s “kar je” ne vključuje nikakršnega konflikta. Zato ni prihodnosti, ki naj bi to preoblikovala v nekaj drugega. Že prenehanje tega pomeni združenje najvišje energije, ki je oblika inteligence.
a