a
Kadar pomislimo na človeka kot na ustvarjalca svoje usode, kaj razumemo z besedo “ustvarjalec”? Najprej si prikličimo v spomin nekatere. podrobne navedbe iz Tajnega nauka. V Tajnem nauku izvemo, da je prvobitni izvor vseh variacij v gibanju, ki jih opazujemo v vesolju, aktivnost bistvenega človeškega aspekta, ki tvori človeka kot človeka – monade, Po okultni doktrini prvi Izvir emitira (izžareva) tokove teh nebeških enot. Od tam iztekajo v velikanskem krožnem potovanju in se
vračajo v začetno točko, iz katere so prišli.
a
Kot razumemo, se Monade potapljajo vedno globje in globje v materijo, dokler ne dosežejo najzunajnejši rob ali mejo – mineralno kraljestvo – kjer se potovanje navzven konča. Pri tem potovanju navzven premaga volja Logosa pritisk energetskih nivojev ali ravni sedmernega vesolja. Seveda je volja Logosa, ki premaga odpor globin materije, globin sedmernega vesolja. Na noben drugi način ne more monada stran od svojega izvora, v periferijo krogle objektivnega vesolja. Nam nedoumljiva Logosova volja potisne monado navzven, do meja velikega igrišča manifestacije.
a
Zdi se, da je potovanje nazaj iz mineralnega kraljestva, preko vseh ostalih kraljestev, osvoboditev (sprostitev). Ko se zavest zgane in neha sanjati v mineralnem kraljestvu, se potopi v rastlinsko in živalsko kraljestvo; v vedno hitrejših razmerjih, iz notranjosti oblik, valovijo moč in značilnosti monade.
a
Zavest lastne osvoboditve/odrešitve sili človeka, da premaguje omejevalne pritiske velikega igrišča. Med prehodom skozi človesko kraljestvo se zdi, da monada razvija najhitreje. V človeskem kraljestvu človek-monada spoznava nasprotja (konflikte). Ko spozna naravo teh nasprotij, le-ta izginejo in šele potem je Monada sposobna, da ustvari oziroma razreši svojo usodo. Ta nasprotja so seveda znotraj človeka. Zagotovo ima vsak človek nejasno predstavo, da je za današnjim dnem. ki morda ni preveč zadovoljiv, nov jutri, kjer bo zanj nekaj dobrega in bi želel, da to doseže. Ko človek dobiva izkušnje, živi, izgublja in zmaguje, postajajo ti megleni pojmi bolj precizni. Pri svojem ustvarjanju in delovanju začenja človek občutiti, da more doseči to usodo, ta boljši jutri, v katerem želi biti doma, sproščen in v harmoniji s svetom. Med tem pa je nezadovoljen, napet; čuti pritisk sveta okoli sebe. Iz teozofskega gledišča bi rekli, da bo takega človeka doletelo toliko težav danes, kollkor je včeraj dovolil. da ga obvlada. sedanjost. Dokler bo tako nadaljeval, ne bo tako naglo, kot bi lahko,  napredoval proti jutri ali usodi, za katero prirojeno čuti, da se mora zgoditi, će bi se resnično hotel osamosvojiti.
a
V določeni točki človeškega razvoja je vredno, da človek pozna določene teozofske pojme, namrec široko ozadje razvojnega procesa., izplavljanje in vračanje monad ter njihovo izražanje v človeskem kraljestvu. v katerem imenujemo dve poti, pot izhoda in pot povratka. Vsaka od teh dveh poti, smo se učili, ima posebne lastnosti. Pot izhoda je pot, kjer se Jaz zavije v materijo, jo poskuša nadzorovati, obvladati in si jo prilastiti s posebnim namenon, da bi bolje razumel določen pomen zaimka “jaz”. Človek se zelo resno trudi s tem vprašanjem, skozi mnogo inkarnacij. Razumsko verjame, da izpolnjuje svojo usodo, ko poveličuje sebe. Tako poskuša nadzorovati zunanji svet in z njim ravnati z namenom, da doseže določeno harmonijo med tem, kar misli da je in svetom, ki ga obdaja.
a
To je tipično za pot izstopanja. To je obdobje zadolževanja pri naravi, čas svojega, lastnega odkrivanja obstoja zakonov karme. Kasneje v tem obdobju začenja počasi dvomiti v samopoveličevanje, s katerim naj bi dosegel privlačno materialno življenje in začenja rahlo slutiti, da obstaja drugačen pristop, k srečnejsi usodi.
a
V tem središčnem času sprejme človek nekaj sugestij s področja Prastare Modrosti. Nekateri mislijo. da se ravno v tem času začenja človek zavedati konfliktnih (navzkrižnih) interesov. ki jih sv. Pavel imenuje ”boj v mojih udih”. Sedaj človek občuti, da vleče včerajšnja pot navzven za sabo dolgo vrsto dolgov, ki preplavljajo sedanjost in mu ne dovoljujejo, da bi odgovoril na jutrišnje svetlikanje poti povratka, po kateri bo izpolnil svojo usodo.
a
Pot izhajanja lahko imenujemo pot Jeanne, na kateri akumuliramo (kopičimo) karmične obveznosti, medtem ko povratno pot imenujemo pot darme, na kateri poskušamo izpolniti naše karmične obveznosti.
a
Obdobje, v katerem človek čuti vpliv obeh poti, je kritična faza, v kateri zaznavanje prerašča v prepričanje in se porajajo nova načela – kajti pot ovijanja v materijo ni nič več tako zanimiva za ’’Jaz’’. Hkrati je še čutiti prevladovanje tendence, ki na začetku preprečuje človeku, da poskuša in razume, pomen poti povratka.
a
Kot so povedali mistiki, ni velike koristi od direktne borbe proti karmiči zunanji preobleki monade, kajti trojna narava osebnosti zelo trdovratno vztraja. To je težnja. Ni pa naloga povratka. da bi uničila osebnost, ampak da jo spravi pod blagi nadzor pravega človeka in doseže, kot je ugotovil mistik, da se le-ta začne samozatajevati.
a
Dojeti moramo, da nimamo kaj dodajati, ampak da moramo spoznati, kar je znotraj, namreč najvišji del naše narave. To pa se zgodi samo, če se potrudimo dvigniti se nad zunanji, karmo ustvarjajoči jaz, ki je končni produkt, vsega našega eksperimentiranja na naši poti izstopanja. Pride čas, ko začnemo navezovati stike z notranjim Jazom, ki vsebuje jutri. Ko začne človek zaznavati prihodnost, opazi, da mnoge karmične stvari, pritiski v osebnosti, same po sebi odpadejo. Vse delo se zdi v tem, da se podredimo svoji usodi in sprejmemo bodočnost, ne da bi jo poskušali preveč opredeliti, ker verno, da le-ta ni nekaj, kar je zunaj nas.
a
Ko odstranjujemo včerajšnje ruševine, se okoli nas dviga prah s poti navzven. Nato bo ob očiščenju atmosfere v osebnosti naša najbolj dovzetna snov vedno bolj valovala v vse večji in sijajnejši resničnosti monade, ki se bo znova na svoj umetniški način oblikovala v ustrezni substanci osebnosti.
a
Vsakdo mora nekaj prispevati svetu, in to je v njem. Njegova usoda je, da da ta prispevek in to stori na poti povratka. Na poti, kjer je vsak človek enkraten, bo zaprta volja tako rekoč udarila na dan in osvetlila, človekov pravi Jaz, kar pomeni, da to ni izmišljanje ampak sprostitev tega. kar je že prisotno.
a
a
Resnica ni niti stara niti nova.
Približati se ji moramo s svežim in odprtim umom,
umom, ki se želi učiti.

Shri Ram