Teozofska Misel – Zakaj se ne spominjamo svojih preteklih življenj
a
Kratek odgovor na vprašanje, zakaj se ne spominjamo svojih preteklih življenj, je: ker je za vsako novo življenje tudi nova osebnost. Ta odgovor se zdi večini ljudi pravilen in pojasnjuje tudi večino inkarnacij. Izčrpen odgovor pa to ni, ker obstajajo izjeme, o katerih bomo govorili pozneje. Ta, ki sprašuje, je vedno na osebnost vezani jaz. Medtem ko se osebnost ne reinkarnira, obstaja individualnost ali višji Jaz (Blavatska uporablja za to izraz Ego, pri nas se udomačuje beseda samost in sebstvo) skozi ves reinkarnacijski proces. Osebnost je tesno povezana s telesom in jo tvorijo izkušnje čutnih vtisov in čustveno pobarvanih misli. Zato se osebnost razvije skupaj z novim telesom. Nobena nova osebnost ne pozna nobenega od preteklih življenj in se ne more ničesar od tega spominjati.
a
V Ključu k Teozofiji se je Helena Petrovna Blavatsky nedvoumno izrazila, da se vsak Ego (višji Jaz ali sebstvo) v vsaki novi inkarnaciji – ne pa umrla osebnost – opremi v novem telesu z novimi možgani in novim spominom. H. P. B. in drugi raziskovalci so prišli do zaključka, da spomin na pretekla življenja sicer obstaja, in da je mogoče stopiti z temi v stik na ravni reinkarnirajoče se individualnosti. Toda ta vrsta spomina doseže zavest osebnosti le priložnostno. To je morda dobro, kajti večina od nas ima dovolj opravka s samim seboj tudi brez bremena zmedenih spominov na mentalne ali emocionalne stvari iz preteklosti.
a
PRETEKLOST JE ŠE V NAS
a
Videli smo torej, da se nova osebnost prilega novemu telesu. Očitno imajo možgani oziroma moč misli pri tem dvojno vlogo, namreč, da se zapomnijo in da pozabijo. Če ne bi mogli pozabiti, bi bilo življenje zelo težko in verjetno nevzdržno. Miselni organ se kaže kot filter, ki samo kratek cas prepušča, kar je za življenje pomembno. Kot otroci smo se naučili hoditi, govoriti, pisati, voziti kolo, toda kako se je to zgodilo, se ne spominjamo.
a
To vse sicer vemo, toda kar smo se morali nekoč zavestno učiti, prihaja zdaj samo od sebe. Prav tako prihaja v naše sedanje bivanje to, kar smo se v preteklem življenju naučili le kot nagnjenje ali nadarjenost, ne pa kot zavesten spomin. Jinarajadasa (prejšnji predsednik TD) misli, da naš um lahko prikliče zelo majhen del preteklosti. Način, kako občutimo in ravnamo, izhaja sicer iz sil preteklosti, ki se stekajo v naši individualnosti (višjemu jazu ali sebstvu).
a
Naš edini spomin na ta čas so, medtem ko spimo, sanje, ki pogosto zmedeno in brezpomembno zdrsijo mimo. Vendar pa teozofski raziskovalci zagotavljajo, da se med spanjem odpira mnogo širše zavestno področje. Toda prav tako, kot v procesu reinkarnacije, se te izkušnje morejo le stežka priklicati v budno zavest, kajti pravkar smo prekoračili tok Lethe. (V grški mitologiji predstavlja reka Lethe v podzemlju tok, ki odvzame spomine in povzroča pozabljenje preteklosti.)
a
LETHE – REKA POZABLJENJA
a
V posmrtnem prehodu bodo izkušnje preteklega življenja absorbirane ali ’’zažgane” in končno izločene iz toka zavesti, ki pripada reinkarnirajoči se indvidualnosti (sebstvu). Sčasoma vodi posmrtna pot nazaj k novemu rojstvu, da bi si Sebstvo nabralo novih izkušenj. Pri tem ni med obema osebnostima (to je med preteklo in prihodnjo) nobenega zavestnega veznega člena. K temu H. P. B. citira neoplatonika Plotinusa (204-270), ki je rekel, da je fizično telo v resnici reka Lethe, ker pogrezniti se vanjo pomeni popolno pozabo. H. P. B. poleg tega govori, da zavest, ki je v reinkarnirani individualnosti kot ostanek osebnega jaza iz prejšnje inkarnacije, lahko izvira le iz zadnje faze posmrtnega procesa, iz tistega blaženega stanja miru v ’’nebeškem svetu” . Pozneje ta ostanek absorbira najprej individualna, nato kolektivna zavest.
a
SPOMIN SE OBSTAJA
a
Rečeno je, da vse, kar se je kdaj zgodilo, za vedno obstaja v področju kolektivne zavesti, ki se imenuje tudi Akaša, Astralna luč ali preprosto spomin narave.
a
Običajno si razlagamo, da so vsa pretekla življenja, ki so ponovno priklicana v spomin, rezultat povezanosti ali vključitve v celostno VSE univerzalnega spomina. Cloveška zavest je na ravni reinkarnirajoče individualnosti (višjega Jaza), ki je povzročujoče zarišče, nekako v resonanci s tem univerzalnim spominom.
a
Geoffry Hodson je jasno povedal: ’’Popolni spomin na prejšnje življenje ni ohranjen v možganih vsakega naslednjega telesa, temveč v možganih individualnosti v nesmrtnem trajanju notranjega Sebe. Da bi ta spomin prinesli v področje možganov, se je treba mentalno potruditi. Očitno je pri tem treba doseči spremenjeno stanje zavesti, ki je popolno, in zavestno ločeno od navadne fizične, čustvene in mentalne osebnosti. Če kdo doseže moč, da to stori, potem se bo mogel spomniti
preteklega življenja. Toda take osebe so redke.
a
IZKUŠNJE PRETEKLEGA ZIVLJENJA
a
Na splošno vzeto bi morala biti zavest koncentrirana na področje višjega uma, da bi popolnoma razumeli preteklo življenje, še verjetneje pa je, da se pod določenimi pogoji delno prikliče preteklo zivljenje s kontaktom z najnižjimi ravnimi kolektivne zavesti – mogoce z čustvi. Nekateri raziskovalci so zatrdili, da spremlja izkušnje te vrste občutek drsenja iz telesa in da se znajdejo v popolnoma drugem zaporedju prostora in časa. Psiholog Frederik Lenz, ki ga citira John Algeo, meni, da je pri odraslem tako spontano vstopanje spominov na preteklo življenje hitro in zelo živo, toda kratkotrajno.
a
Izkušnje spremljajo močna čustvena valovanja, kakor da bi to situacijo nekoč ze doživel. Spomin bi se lahko razrešil s srečanjem z določeno osebo, z obiskom določenega kraja, tudi s poslušanjem določene melodije, glasbe in podobno. Včasih pride spomin tudi v sanjah, če so te posebno žive, v globoki meditaciji, narkozi ali nezavesti. To naznanja, da bi lahko imele te vrste izkušnje opraviti z nečim bolečim in nevarnim iz tistega življenja, v katerega smo lahko pokukali. Te izkušnje so še posebej verjetne, če je nekdo v mlajših letih, mogoce v nesreči, izgubil življenje. Kadar se življenjska nit pred normalnim iztekom življenja pretrga, se pogosto zgodi, da se individuum zelo kmalu zatem ponovno rodi, mogoče že po nekaj letih. V teh okoliščinah se zdi, da je prenos osebnosti na naslednjo osebnost možna. Priklicanje preteklega življenja je potem lažje. Dr. Jan Stewenson je ob tem ugotovil, da se pri otrocih med tretjim in šestim letom prejšnje zivljenje pogosteje prikliče v spomin. To se zdi tem bolj verjetno, ker je v tej starosti osebnost nova in sorazmerno brez tujih vplivov.
a
VRNITEV NAZAJ V HIPNOZI
a
Nekaterim psihologom je v preteklih letih med hipnotičnim vodenjem, da bi pomagali pacientom, uspel povratek v preteklost in pacienti so spoznali svoje tedanje življenje. Težko je reči, ali je bilo to, kar so doživeli zares iz preteklega življenja prav tega pacienta in ne iz kolektivne zavesti. Statistika, ki jo je izpeljala dr. Helena Wambach na osnovi 1100 hipnotičnih preiskav, od tega 50 % pri moških in 50 % pri ženskah, resno opozarja, da je izvor vrnitve nazaj v
preteklo življenje nadvse vprašljiv.
a
H. Wambach daje tudi nekatere potrebne informacije, kako so spomini na preteklo življenje začeli. Seveda je znano, da velja desna polovica možganov za sedež emocionalne, umetniške in ustvarjalne aktivnosti; toda ona gre naprej in opisuje desno hemisfero možgan kot področje zavedanja, ki je odprto za vse izkušnje in čustva, ki prehajajo skozi nas. Očitno se Ego (višji jaz) pod hipnozo strinja, da upošteva začasno kontrolo ”gumba za nastavitev” desnih možganov. Če se je to zgodilo, je pri nekaterih pacientih prišla na dan telepatija – videli so ”vzor (vzgled)” , predno jim je H. Wambach zastavila vprašanje, ki bi ta vzor priklicalo.
a
Naj citiram nekaj besed H. Wemblachove:
a
’’Predno sem hipnotizirala na stotine ljudi in opazovala, kako so prehodili polja svojih desnih možganov, sem videla to področje kot polnilno cono – vizualizirala sem spomine, ki so uspešno prišli v ospredje zavesti, potem ko so se iz polnilnih celic, kot jih ima računalnik, z mojimi hipotetičnimi ukazi prebudili. Ampak vse kaže, da desna polovica ne deluje tako. Namesto tega delujejo desni možgani kot ojačevalnik ali sprejemnik. Vprašala bi po nekem vtisu in desni možgani bi iskali. Dostikrat so prišli vtisi zabrisani in neostri, dokler jih niso desni možgani ostro sestavili. Dostikrat so se moji pacienti pogreznili še globlje in signal jih je prebudil v stanje, podobno sanjam ali simboličnim slikam. To mi je pokazalo, da gredo pacienti v področja, kamor jim njihov ego ne more slediti, zato začnejo spati. ”Mogoče so vsa nekoč živeta življenja, vsi doživeti občutki, še vedno ’’zunaj” v vesolju. Mogoče so desni možgani orodje, v katero se ti valovi ujamejo in niso
polnilniki za spomine.
Comments are closed.