a
V knjigi Tretje uho je zanimivo poglavje, ki govori o meditaciji v zen-budizmu. Po uvodnih besedah, kjer je beseda o pravilni, zravnani drži med meditacijo, o ritmičnem, mirnem in tekočem dihanju, navaja, da je treba dihanje zavestno opazovati, pustiti, da nas nosi in mu slediti. Meditacija je v obliki Mondo, kar predstavlja dvogovor med učencem in učiteljem.

a
“Slišiš šumenje reke?” – vpraša učitelj učenca.
“Da, Mojster” – odgovori učenec. “To je Pot” – doda Mojster.
a
Meditacija o reki, ko sedimo na kamnih ob gorskem potoku, pod slapom, ob bregu hudournika, na morski obali, daje globoko izkušnjo. Toda reka je povsod. Tudi v tvojem stanovanju. Potrebno si je samo postaviti to vprašanje – in začel bo šumeti notranji tok Nada. Meditiranje o reki ima lepo  tradicijo.  Ni naključje,  da je  reka priljubljen motiv kitajskih in japonskih slikarjev s tušem. To je zen – umetnost. Umetniki so večinoma ljudje, ki meditirajo. Najraje slikajo reko, o kateri sami meditirajo. Slikanje je meditacija.
a
Pogosto so na Zen-slikah slapovi in mostovi. Slap predstavlja preskok časa – v smislu science-fiction. Še si v eni dimenziji, toda v hipu preskočiš v drugo – in kljub temu ostaneš v isti reki, “vehiklu” tvojega poto­vanja. Most pripravno simbolizira rezultat: meditirajoči je prisel na drugi breg. Lao-Tse je bil “prestopil reko”, preden je Zollnerju diktiral svojo Tao-The King. Bodhidarma se je napotil po reki proti severu. V zen – zgodbah se ta motiv vedno znova ponavlja. Nekoč prestopi nekdo TO reko. Reka je zato tako dober vehikel (vozilo), ker je brez časa in prostora. Pri svojem izviru, v sredini, ob ustju; kot potok, hudournik, tok – vedno je TA reka. Ne samo v kitajski in japonski – tudi v naši kulturi, od Heraklita do Hermana Hesseja – obstaja ta motiv: Nikdar ne stopiš dvakrat v isto reko – in vendar je vedno ista. Neprestano si na poti in vendar
varno v toku. V enem Mondu je receno: “Most se premika, medtem ko reka stoji”.
a
Krishnamurti pravi: “Tvegati moraš skok v reko, ne da bi vedel, kako boš lahko plaval. Lepota meditacije je v tem, da nikoli na veš, kje si, kam greš in kateri je cilj”. Skoči, plavaj meditiraj, bodi reka; pusti to knjigo! Beri naprej pozneje, če hočeš, tako ali tako je že vse povedano, kar naj bi bilo pomembno. Meditiraj vsak dan trideset minut.
a
“Slisis šumenje reke?”
“Da Mojster.”
“To je Pot”
a
Meditiraj samo to. Meditirati pomeni biti pozoren. Pozornost pomeni: ne delati ničesar drugega kot sedeti, dihati, biti vzravnan – slišati tekst, poslušati ga, biti ta tekst, dokler ne postane zvok – postati ta zvok. Tekst se potem nič več ne začne s “slišiš” in ne konča s “pot”. Vse besede so v reki in reka šumi in to je en Šum. Krishnamurti pravi: “Meditacija je kot reka. Ne more biti ukročena, teče in teče in prestopi bregove. Je glasba brez zvoka. Je tišina, v kateri opazovalec, kakor hitro se vanjo potopi, neha obstajati”.
a
Za razumevanje, kaj v Zenu pomeni pozornost, je naslednja zgodba:
a
Po sedmih letih meditiranja je učenec prišel k mojstru Eko. Lilo je kot iz
škafa. Čakal je, da mu bo Mojster povedal vse glede njegove duhovne
poti. Upal je na poglobljeno analizo in zaključke. Toda Eko je vprašal:
“Kje si odložil dežnik, desno ali levo od svojih čevljev?” Učenec se tega ni
mogel spomniti. K Eku je prišel zelo vznemirjen, šlo mu je za mnogo
važnejše stvari kot je dežnik.
a
Zen mojster je rekel: “Meditiraj še naslednjih sedem let”. Učenec pa: “Zaradi tako majhne pomote?” “Če ne veš, kam si odložil dežnik, to ni majhna pomota.”
a
Reka ne šumi kar tako. Sestavljajo jo milijoni vodnih kapljic. Poslušaj vsako posamezno kapljo. Kaplje, ki pršijo in se bleščijo v vrtincu ali v slapu, so od reke tako različne, kot posamezniki, iz katerih je človeštvo. Bodi pozoren. Poslušaj individualnost vsake kaplje.
a
Reka je Pot. Veš, bral si: Pot je važnejša od konca poti. Ne moreš vedeti, kje in kam se reka izliva. Tudi reka tega ne ve. Nihče ne pride do konca. Kdor misli, da bi ga lahko dosegel, se moti. Tudi veliki Razsvetljenci so vedno vedeli – in spoznali: kakor daleč bodo že prišli, pot vodi še vedno naprej. Tudi Buddhova in Jezusova pot se nadaljuje. Izgubljaš svoj čas, če premišljuješ, kam pelje – kako neskončno daleč je, tvoje misli ne nesejo. Ne moreš meditirati, ne moreš niti prav živeti – in ljubiti še posebno ne – če se ukvarjas s prihodnostjo. Bodi torej tukaj, kjer si zdaj: na Poti. Na tem delu Poti, kjer si prav zdaj. Ne bodi nikjer drugje. Bodi tukaj na Poti.
a
“Slisis šumenje reke”?
“Ja”.
“To je Pot”.
a
Meditiraj o tem nekaj mesecev, vsak dan trideset minut, še bolje je dvakrat po dvajset minut (zjutraj in zvečer).
a
Kmalu, mogoče že po nekaj tednih, boš čutil, da se je nekaj spremenilo. Postal si jasnejši, natančnejši, zbranejši. Opažaš, da si bolj redko frustriran, manj agresiven; bolj si odprt, toleranten, komunikativen. Najprej boš to ugotovil v razmerju do drugih ljudi. Imaš manj težav z njimi; hitreje skleneš znanstva, si pridobiš prijatelje; si bolj veder, pogosteje se smeješ. Občutiš: povezan sem s svojimi soljudmi. Zavedal se boš: vsi so moji soljudje. To je, najprej še bolj plah, začetek tvojih izkušenj: VSE JE ENO.
a
Če izvzameš občutek in ton, kaj potem slišiš? To je zen-koan iz 11. stoletja. Koani so meditativne oblike, čisto primerljive z matematiko. Ko nekaj časa z njimi delaš, si prepričan, da držijo. S temi koani so zen-meditirajoči delali osemsto let. Japonci so praktični ljudje, obrnjeni na to stran. Formulo, ki ni uporabna, enostavno pozabijo. Da je ne pozabiš, moraš biti prepričan. Zdaj delaš z vse večjim duhovnim potencialom, ki ga je preizkusilo že tisoče ljudi.
a
Meditirati je nekaj drugega kot verjeti. Meditirati pomeni izkusiti sam. Koan ni verski izrek. Je samo tehnika za tvojo zavest. Izdelali so jo ljudje, ki so bili genialni tehniki zavesti. Nikoli se ne bo od tebe pričakovali, da moraš verjeti to, do česar nisi sam prišel. Ne pravijo: verjemi, rečejo: izkusi.
a
Izločiš nogo, njen ton. Njen pomen. Vsak pomen. Tudi tega, kar sem glede tega povedal. Izločiš vse – in: Kaj slišiš potem?
Kaj slišiš potem? V bistvu je zdaj enostavnejše. Postaviš si samo to vprašanje. Reko si slišal z obema ušesoma. Zdaj jo prekoračiš. Slišiš jo s tretjim ušesom s svojim “pravim ušesom”. Odkriješ pra-zvok. Slišiš samo še tega. Veš, da ga je mogoče slišati. Bili so navadni ljudje, ki so ga slišali. Torej ga lahko tudi ti slišiš, v tebi je prostor, ki ga že dolgo sliši.
a
Kaj slišiš potem? Šumenje je preseženo. Slišiš drugi glas – zvok zemlje… Zvok zemlje je odmev neba. Zemlja je uglašena na odmev neba. Nekoč to zaslišiš. Prvič morda samo za nekaj sekund. Potem vedno pogosteje in trajneje. Vsakič, ko to zaslišiš, izkusiš enost. Ti misliš in vidiš – Enost. Zaznaš jo, kot je nikoli ne moreš zaznati z normalnimi čutili. Toda tudi ta čut je “normalen”. Sicer ga ne bi imeli. Le zakrneti smo ga pustili. Spoznaš ga kot: resničnost – kot bi bil predmet: tu je.
a
Slišiš, vidiš, izkusiš, okusiš, duhaš, veš: Uni-versum si ti. On je v tebi. Ti si v njem. Vse je v tebi. Spremenil si se v enost.
a
Vedno znova vam bodo govorili o smehu zen-menihov. Zdaj veš, zakaj se smejejo. Zakaj imajo ta glasen, zveneč, doneč, zmagoslaven, neprimerljiv smeh. Misliš, menihi morajo biti tihi in neslišni. Toda njihov smeh zveni kot grom. Najsijajnejši smeh na svetu. Mogoče je, da se boš tudi ti kdaj tako smejal. Imel boš tudi razlog za to.

a

To, kar svet najbolj potrebuje, je prijaznost.
Bodimo prijazni do vsakogar; do rastlin in živali, do naše družine in prijateljev, do naših soljudi.
Veliko učiteljev, kot sta bila Buddha in Krist, so vedno utelešali prijaznost.
Mnogo stvari je koristnih in potrebnih, toda najbolj potrebno izmed vsega je univerzalno udejanjanje posameznikove prijaznosti.
a
(Rukmini Devi Arundel)