k

RASE IN IZVOR RAS

 

Teozofija uči, da se zgodovina človeštva na našem planetu deli na sedem velikih evolucijskih obdobij, trenutno živimo v petem obdobju. Vsako od teh obdobij se imenuje “korenska rasa”, ker je izvor vseh ras in etničnih skupin svojega časa. Termin “korenska rasa” se ne sme mešati z običajno besedo “rasa”, obe imata namreč zelo malo skupnega.

            Običajno uporabljamo besedo “rasa”, ki se nanaša na genske vezi med ljudmi, podobne anatomskim karakteristikam skupne kulture ali biološke vrste. Tako lahko govorimo o Ainu rasi na Japonskem (genska skupina različna od večine Japoncev), o črni rasi (ljudje s temnejšo kožo, skodranimi lasmi in ostalimi anatomskimi značilnostmi), o zahodni ali evropski rasi (ljudje z enako evropsko kulturo) ali pa o človeški rasi (mi vsi). Očitno beseda rasa pomeni mnogo različnih stvari.

            Termin “korenska rasa” je bolj specifičen. Nanaša se na eno od sedmih velikih evolucijskih period človeškega razvoja, dolgo trajajoče obdobje. Med vsako od teh period, ima človeštvo fizične, socialne, psihične, intelektualne in spiritualne karakteristike, ki to periodo razlikujejo od drugih. In v vsaki od teh razvojnih stopenj človeštvo razvija določene sposobnosti, ki jih potrebuje za svojo zrelost. Nekatere od teh sedmih stopenj so dobile imena iz mitologije, znanosti in lingvistike, toda ta imena so samo praktične oznake in kot termini za te periode, ki se nanašajo na skupine, zelo različne od tistih v mitologiji in znanosti.

KOZMIČNA IN INDIVIDUALNA EVOLUCIJA

 

            Teozofski pogled na izvor ras in na vso človeško zgodovino se lahko razume samo znotraj konteksta skozi ves teozofski svetovni pogled. Bistvena temu pogledu je ideja, da se vesolje razvija skozi velikanske cikle kreacij in uničenj, vsak novi cikel se razvije iz prejšnjih, vendar na novi stopnji. Obdobja naše človeške zgodovine – kot tudi manjši cikli kultur in narodov in večji cikli planetov, solarnih sistemov, galaksij, megagalaksij in celotnega vesolja – so vsi izrazi istega evolucijskega impulza.

            Nič ne biva za vedno, nobena kultura, korenska rasa ali galaksije. Vse prihajajo in odhajajo kot spreminjajoči se vidik prostranega cikličnega razvoja. Nadaljujoča povezava znotraj tega pretoka je individualna božanska iskra, ki se imenuje “romar” ali “monada” (grški termin, ki pomeni enotnost in se nanaša na nedeljiv končen jaz). V tem romarskem potekanju gre monada skozi vsako predstavljivo obliko obstoja, doživljajoč vse načine bitja zmeraj reinkarnirujočega v nove forme. Namen tega velikanskega romanja je pripeljati zavest, ki je monada, k vedno večji realizaciji o njeni notranji naravi, zmožnostmi in resničnostmi. Korenska rasa in vse faze v tem svetovnem procesu, so samo poddivizije tega velikanskega procesa.

            Korenske rase so samo vmesne postaje za monado, na svojem romanju razvijajoče se zavesti skozi neskončen čas in prostor. Za nas smrtnike se je to romanje začelo na drugih svetovih in drugih resničnostih bivanja, zdaj pozabljenih, in bomo skozi potekanje časa zapustili ta planet in tudi to raven resničnosti za druge nepredstavljive polnosti in blaženosti.

            Teozofska poučevanja o korenskih rasah se morajo razumeti znotraj prostrane sheme kozmične evolucije. Te “rase” niso samo biološke forme, ampak obdobja intelektualnega in spiritualnega razvitja. Vsak izmed nas gre skozi korensko raso in skozi vsako podvrsto med našim dolgim romanjem, vsi sodelujemo v njenem razvoju, cvetenju in zatonu. Mi ne pripadamo korenski rasi, samo začasno delamo skozi njo.

SEDEM KORENSKIH RAS

 

            Skladno s to teorijo, se je prva korenska rasa pojavila na planetu Zemlja v času, ko se je planet šele ustvarjal in je življenje nastajalo v prvinski “juhi”. Ta zgodnja rasa je samo nakazala prihodnji videz in razvoj človeštva. Med tem obdobjem je bilo človeštvo sestavljeno iz bolj rahle, eterične snovi kot trdne, organske, ki jo poznamo sedaj. Ta rasa je obdobje, ki ni bilo v našem smislu odnosov čisto fizično ali čisto človeško.

            Druga korenska rasa se je imenovala arktična, termin iz grške mitologije pomeni »te, ki naseljujejo zemlje nenehnega poletja onkraj severnih vetrov«. Telesa v tem obdobju so bila manj eterična kot v prejšnji korenski rasi, vendar še ne čisto fizična, metaforično opisano kot “vodena”. V času arktičnih ljudi so imele mase ljudi na kopnem čisto drugo konfiguracijo od tiste, ki jo poznamo, s središčem daleč na severu zemeljske krogle.

            Tako kot sodobno teorijo o drsečih kontinentih, si teozofska zgodovina našega planeta predstavlja stalne spremembe v vzorcu zemeljskih mas planeta. Vsaka od korenskih ras je imela drugačno distribucijo kopnega, ki ga imenujemo “kontinent”. Nekatere od kontinentalnih mas so bile nekoč pod gladino oceana in nekatere se bodo v prihodnosti še enkrat potopile. Te spremembe se dogajajo dolgo trajajoča obdobja, sovpadajo pa z evolucijsko zgodovino korenskih ras.

            Tretja korenska rasa, včasih poimenovana polopičja (po danes že zastareli teoriji iz devetnajstega stoletja), je naseljevala kontinent, ki ga poznamo kot Južni Pacifik in Indijski Oceani. V sredini polopičje periode, pred osemnajstimi milijoni let, se je zgodil edinstven dogodek, ki je dramatično spremenil človeška življenja na našem planetu. Tradicija pravi, da so se takrat zgodile tri stvari: 1) človeško telo je postalo polno fizično, da se je lahko začela evolucija goste snovi; 2) zgodila se je seksualna diferenciacija v moški in ženski spol in 3) nekatera velika in spiritualno napredna bitja so se spustila na Zemljo, da bi prebudila človeški um in tako dala zagon za našo intelektualno evolucijo, ki bi se sicer drugače dosegla v dolgih časovnih dobah.

            Četrta korenska rasa se je imenovala Atlantska (po Platonovemu legendarnemu izgubljenemu kontinentu, imenovanemu Atlantida). Tradicija pravi da je to raso in njeno kopno uničila kataklizma ognja in poplav, kar se ponavlja v Genezi in mnogih drugih mitoloških poročilih o človeški zgodovini. Miti in legende o Atlantidi so, od Platonovih časov naprej, vir večne fascinacije in takšni ostajajo tudi danes. Jasno je, da ima Atlantida, mit ali zgodovina (nedvomno je oboje) močan vpliv na človeško domišljijo. Domiselna poročila, ki so sprožena okrog Atlantide, se ne smejo zamenjati za teozofsko poučevanje o četrti korenski rasi. Obstajajo podobnosti (zato je uporabljeno ime atlantski), so pa tudi precejšnje razlike.

            Peta korenska rasa se včasih imenuje arijska. Teozofi so si ta termin sposodili od filologov (študentov antičnih jezikov) v poznem devetnajstem stoletju. Beseda izhaja iz Sanskrta in pomeni plemenit, zase so jo uporabljali zgodnji napadalci Indije in Irana (ime “Iran” je inačica od “arijski”). Filologi uporabljajo termin za jezike in kulture antičnih Perzijcev in Hindujcev ter včasih za celo družino jezikov, vključujoč ta dva in večino jezikov Evrope, ki se danes imenujejo “Indo-Evropski”.  Nacisti so izbrali ta termin od filologov in ga spridili v svojih izkrivljenih rasističnih teorijah.

            Teozofska tradicija pravi, da se je peta korenska rasa začela pred milijonom let, kar približno sovpada z izvorom sodobne veje človeštva, skladno s tem, kar pravijo evolucijski biologi. Tako lahko pravimo peti korenski rasi naša človeška vrsta. Smo tudi dediči prejšnjih korenskih ras v variirajočih proporcih, za vse človeštvo v vseh časih in prostorih, je eno kraljestvo narave.

            Danes se je ta peta od sedmih evolucijskih faz razširila čez vso zemeljsko oblo in se še razvija. Vsaka od sedmih korenskih ras ali evolucijskih faz ima sedem podras ali podfaz, čez katere prehaja in se razpira monada. Nova podfaza naše pete korenske rase se zdaj začenja razvijati v Ameriki in Avstraloaziji, kjer se bo čez čas razvil novi fizični tip, novi intelektualni pogled in nova spiritualna dovzetnost.

            Čez nekaj časa bo naša peta korenska rasa zaključila svojo evolucijo in bo zamenjana z drugimi obdobji človeškega razvoja, s šesto in kasneje s sedmo korensko raso. Imeli bosta svoje kontinente in karakteristike, ki si jih danes težko predstavljamo. Skupaj z vsemi variantami, teh sedem korenskih ras tvori evolucijski cilj našega planeta. V oddaljeni prihodnosti, po poteku teh ras, bo val človeškega življenja odšel s tega planeta na druge svetove, kar si lahko le medlo predstavljamo.

ČLOVEŠKA RAZNOLIKOST IN ENOTNOST

            Čeprav te evolucijske faze, imenovane korenske rase, uspevajo v času, se pa tudi v svojem pojavljanju veliko prekrivajo.Vsaka faza izvira iz prejšnje, toda starši in naraščaj eksistirajo eden ob drugem zelo dolgo časa – celo tisočletje. Današnje človeštvo je v peti fazi človeške evolucije, toda vse prejšnje faze še vedno eksistirajo v dveh načinih. Prvič, zgodnje faze so vstavljene v vsakem od nas, mi smo njihov produkt in njihove dosežke nosimo znotraj nas. Drugič, nekatere današnje populacije in kulture so bolj ohranile značilnosti četrte in tretje korenske rase in so v nekem smislu njihovi preživeli.

            Vsi ljudje na planetu so mešanica večih vrst; čista rasa ne obstaja. Mi vsi smo mešani in smo si nenavadno blizu – genetsko, kulturno, intelektualno in spiritualno. Korenske rase se nadrobno lahko vidijo kot paradigme človeške družbe – arhetipi različnih načinov bitja in vedenja, bolj kot vrste, o katerih nas uči zgodovina ali etnografija.

            Neznansko zapleteni vzorci evolucije se ne zgodijo neorganizirano. So produkt zavestnega inteligentnega vodstva. Pravijo, da ima vsaka od sedmih korenskih ras manu (prednika ali arhetipskega človeka), bodhisatvo (budo, ki šele bo, ali prihodnje razsvetljenega) in mahachohana ( tradicionalno podeljen naziv glavnemu ali temeljnemu notranjemu kulturnemu in spiritualnemu razvoju rase). To so mentorji korenskih ras v notranjih svetovih, ki vodijo njeno biološko, intelektualno, spiritualno in kulturno življenje med njenimi dobami obstoja.

            Nekaj dejstev o korenskih rasah in njihovih potapljajočih se kontinentih ima lahko bolj simboličen kot zgodovinski ali geološki pomen, toda bistvo je jasno: cikli človeške zgodovine napredujejo naprej in narobe bi bilo absolutizirati katerokoli deželo, kulturo ali nacijo kot mojstrovino naših vrst. Vse bodo na koncu umrle in bodo zamenjane z novim valom človeškega razvoja. V Skrivni doktrini H.P.Blavatsky pravi: »Če bi jutri evropski kontinent izginil in bi se namesto njega pojavile druga ozemlja in če bi se afriška plemena ločila in razkropila po planetu, bi ti, sto tisoč let od zdaj, formirali glavnino civiliziranih nacij. In potomci naših visoko kultiviranih nacij, ki bi lahko preživeli na kakšnem otoku, brez želje, da bi prečkali morje, bi potonili nazaj v stanje relativne surovosti. Tako bi razlog, če bi napovedali človeštvu superiorno ali inferiorno raso, postal zmota.«

            Razlike med rasami so razlike zgodovinskih namenov in nimajo nič z neločljivo povezanostjo superiornostjo in inferiornostjo. Teozofija vidi evolucijo kot impulz zavestnega življenja, ki prejema oblike, ki izpolnjuje njegove potrebe. Osnovna ideja je, da je človeštvo, tako kot vesolje, v procesu razvijanja skozi vzajemno delovanje med enotnostjo in različnostjo, proti celoti, ki je večja kot njegovi deli.

OSNOVNA NAČELA

            Osnovna načela, ki so osnova teozofskemu učenju o korenskih rasah in njihovih povrstah, lahko strnemo:

  1. Človeštvo je eno ljudstvo, ena vrsta, ena družina. Teozofska korenska rasa in rase kot jih običajno razumemo, so zgolj variacije znotraj osnovne enotnosti. To načelo je utelešeno v prvem cilju Teozofskega društva: oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva, ne glede na raso, veroizpoved, spol, kasto ali barvo.
  2. Vsaka korenska rasa ima posebno vlogo v človeški zgodovini in evoluciji. Vse rase, civilizacije in kulture so nujne za evolucijo naše vrste in razvoj celega človeškega bitja.
  3. Evolucija ni naključna, ni pa tudi popolnoma vnaprej določena. Je zunanji izraz notranjega impulza, ki sledi notranjemu planu. Inteligenca jo informira in v njenih zgodnjih fazah jo vodijo tisti, ki so razvojno bolj napredni.
  4. Evolucija je neomajna in njen namen je razviti oblike, ki bi bile še bolj dovzetne do okolja, ume, ki se bolj zavedajo okolja in spiritualno zavest, ki prepozna osnovno enotnost vsega življenja.
  5. Zemlja je naš dolgoleten dom in dolgujemo ji ljubezen in skrb. Vendar prihajamo od drugod in čez nekaj časa bomo drugam tudi šli. Evolucija naše fizične narave izhaja iz tega planeta, toda naša intelektualna in spiritualna narava, naše trenutno fizično eksistiranje pa je samo epizoda v neskončnem romanju proti vedno širši univerzalnosti.
  6. Nobeno učenje, ki je očitno kontradiktorno duhu znanosti ni teozofsko; za teozofijo je predvsem posvečeno iskanju resnice. Moderna znanost, predvsem fizika, kreira pogled na svet bližji teozofskemu pogledu kot pa determinističnemu vesolju, ki so ga predpostavljali znanstveniki v devetnajstem stoletju. In napredek v geologiji in evolucijski biologiji je pripeljal znanost k večji harmoniji s teozofsko tradicijo.
  7. Razhajanja, ki ostajajo med znanostjo in teozofijo se kažejo v principu relativnosti resnice, ki smo jo začutili. Znanstveno in teozofsko razumevanje se spreminjata, ko znanje raste. Resnica in dejstvo nista vedno sopomenska: kot pravi fizik Niels Bohr, nasprotno resnici je lahko neresnica, lahko pa je tudi nova in drugačna resnica.

            V pogledu na relativnost človeškega znanja, ne moremo zavreči izjav iz prejšnjih časov, ki so samo produkt nevednosti, ker vsebujejo vpoglede, ki ležijo v neznanstvenem, alegoričnem ali mitološkem jeziku. Vse izjave o zgodovini (še posebej o prazgodovini) so interpretacije poznejših študentov glede dogodkov, o katerih niso imeli podatkov iz prve roke in so zato predmet različnih napak.

            Teozofski pisci so v preteklosti nujno uporabljali jezik, izpeljan in reflektirajoč ideje lastnega časa – jezik, ki vsebuje domneve, ki so zdaj zastarele. Kakorkoli, isto opazovanje se lahko pridobi od znanstvenega ali kateregakoli pisanja iz te periode. Ko naši pogledi na vesolje izčrpno rastejo in se naše razumevanje poglablja, se načini, s katerimi izjavljamo svoje poglede, tudi morajo spremeniti.

            Brezčasna esenca teozofskega pogleda je, da nobena korenska rasa – in nobena navadna rasa, kultura ali religija – ni boljša od drugih, ker so vse del enega nepretrganega procesa. Človeštvo je kot cvetoče drevo, ki ima sedem vej, vsaka veja ima svoje cvetenje, ki so izrazi živega organizma. Če bi katera od cvetlic manjkala, bi bila celotna harmonija in ravnotežje oškodovana. Vsaka veja je značilna in edinstveno pomembna.

ZA NADALJNJE BRANJE

The Peopling of the Earth, Geoffrey Barborka

The Pilgrim and the Pilgrimage, Emily Sellon

The Secret Doctrine, H.P.Blavatsky