Potovanje

“… 24. novembra sem se poslovila. Pravzaprav se nisem želela posloviti. Navsezadnje se je veliko lažje prepustiti toku navade; toda nekaj v meni me je sililo, ni bila želja po dogodivščinah, bil je klic zastavljene, neodložljive naloge. Od takrat sem vselej verjela v nekakšno usodo.«

Neustrašna, samosvoja in zelo nadarjena Alma se je na pot okoli sveta podala leta 1919 z malo denarja, pisalnim strojem in slovarjem desetih tujih jezikov, ki ga je pripravila sama.Alma je načrtovala je, da bo potovanje trajalo dve, največ tri leta. V resnici pa je nato trajalo kar dobrih osem let.

S Celjske železniške postaje se je najprej odpeljala proti Trstu. Čas po 1. svetovni vojni seveda ni bil na njeni strani, saj je v svetu vladal odpor do nemško govorečih ljudi, kar je imelo za posledico tudi izredno težko pridobitev vizumov; jugoslovansko državljanstvo ji je vsaj do neke mere olajšalo pridobitev le-teh. Najprej je želela videti Indijo, pa ji angleške oblasti tega niso dovolile. V Trstu ji je denar hitro kopnel, ker je morala pet tednov čakati na ladjo in na vizum. Hotela je na Japonsko, a zaradi neugodnih ladijskih povezav je sklenila, da bo na Japonsko prišla prek Južne Amerike oziroma Havajev.

Dvomesečno potovanje do Peruja je preživela v neznosnih razmerah, ob pičli hrani in v umazaniji. Ko se je 5. aprila tam izkrcala je bila kot belopolta ženska, sama sredi Peruja, ves čas v nevarnosti. Obtožili so jo, da je preoblečeni vohun, večkrat so jo hoteli napasti, zato je spala oblečena, z zastrupljenim bodalom pod blazino, vsak trenutek pripravljena na beg. V Peruju se je srečala s čarovništvom in vraževerji inkovskega naroda. Nato jo je pot vodila v Panamo. Tu je pobližje spoznala vudujske čarovnike in se zaposlila v upravi prekopa kot prva ženska sodna prevajalka. Leto kasneje se je odpravila naprej ob obali Srednje Amerike, naredila krajši postanek v Nikaragvi in Ekvadorju in tako prispela v Združene države Amerike, na zahodno obalo.

»Los Ageles je kraj umirajočih. Ljudje, ki tukaj sklepajo dobre posle, so predvsem pogrebniki. Ponujajo predvsem mrliške sobe, ki jih oddajajo kakor hotelske. Mnogi verjamejo, da lahko v tej ugodni klimi pod večnim soncem ozdravijo, nato po pustijo svoje kosti v mehkem rjavem pesku. Iz istega razloga uspevajo tukaj različne verske sekte, kajti pri tako številnih pokopih postane onstranstvo še bolj zanimivo. Filmske družbe nastopijo šele v tretjem planu«.

Njen prvi daljši postanek je bil na Havajih, kjer se je v Honoluluju zaposlila kot prevajalka v muzeju in si tako prislužila denar za nadaljevanje potovanja.

AA

AA

Odpotovala je v Korejo in nato še v Mandžurijo, na Kitajsko, od tu pa na Tajvan, kjer je obiskala Tajalce, lovce na človeške glave.

AA

AA

Obiskane kraje je Alma zelo podrobno preučila, od njihove zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih posebnosti dežel. Vse kraje, rastlinstvo in živalstvo je tudi natančno skicirala ali naslikala v številnih beležkah in pri tem urejala še herbarij. Ohranjen je herbarij iz Avstralije in Nove Zelandije.

AA

AA

Njen naslednji cilj potovanja je bila Avstralija. Na poti tja se je ustavila v Manili, na Borneu, Bisernih otokih, ter prek Četrtkovih otokov prispela v Sidnej in Adelajdo.

GH

Zanimala se je za šolanje in družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila, magijo, šamanizem, zdravilna zelišča, simbole in mitologijo ter o tem pošiljala prispevke številnim časopisom in revijam po svetu, vendar pa zanje pogosto ni prejela honorarja ali pa je bil ta izjemno skromen.

AA

AA

Na potovanju je zbirala manjše in večje predmete in jih sproti pošiljala z ladijsko pošto v domovino. Ker na potovanju ni imela s seboj fotoaparata, je kupovala razglednice krajev, kjer se je nahajala; kadar pa teh ni bilo je detajl pokrajine, kraja narisala sama. Ohranjen je obsežen album s slikami in ilustracijami rastlinstva in deloma živalstva z eksotičnih južnomorksih otokov.

Ob jezeru Sentani na Novi Gvineji je bila tudi na meji dotlej znanega sveta, saj dlje dotlej ni prišla še nobena ekspedicija. Tam se je celo srečala z ljudožerci, vendar imela srečo, da je ta srečanja srečno preživela.

AA

AA

S potovanja se je vračala preko Indonezije in se ustavila na Javi, Sumatri ter pripotovala v Singapur in nato preko Burme prišla v Indijo. Vseskozi se preživljala z lastnim delom, živela v revščini in hudo zbolela za malarijo.

Alma pri svojih opažanjih ni bila osebna, kar so ji sodobniki očitali, je pa to danes osnova sodobnega raziskovanje; preučevala je stvari, za katere je vedela, da jim bo kos. Ni šla na ekspedicijske odprave, ni odkrivala arheoloških najdb, pač pa je segala po dosegljivem – duhovnem svetu lokalnih ljudi.

Indija je bila njena zadnja daljša postojanka na potovanju. V Indiji je predavala o miru in za to prejela tudi posebno odlikovanje.

AA

AA

Iz Karačija se je nato januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vrnila domov. V Celje je potovala preko Adena, Port Sudana, Sueza, Benetk in Trsta; domov je prispela shujšana, resno bolna in obubožana.

Po vrnitvi domov je imela Alma veliko odmevnih predavanj. Predavala je tudi na različnih evropskih univerzah in v ženskih društvih.Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov. Nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju, kjer je urejena stalna etnografska zbirka Alme Karlin.