I.K. TAIMNI

Založba Bele, Dobletina 6, Nazarje

Veliko razmišljajočih ljudi na Vzhodu in Zahodu resnično zanima joga. To je povsem I.K.Taimnirazumljivo, ker človek, ki se je začel spraševati o življenju in njegovem globjem smislu, želi za svoje duhovne potrebe nekaj bolj določenega in oprijemljivega kakor zgolj obljubo nebeških radosti in “večno življenje” po kratkem in mrzličnem bivanju na tem planetu. Tisti, ki so izgubili vero v ideale ortodoksnih religij, še vedno čutijo, da njihovo življenje ni zgolj nepomemben in prehoden pojav v Naravi, se obračajo k filozofiji joge, da bi rešili probleme v zvezi s svojim “notranjim življenjem”.

Ljudje, ki se odločijo za študij joge zato, da bi uspešneje reševali svoje probleme, bodo po vsej verjetnosti naleteli na resne težave. Filozofija se jim bo nemara zdela zanimiva, celo zelo privlačna, vendar pa vse preveč zavita v skrivnost in nerazumljive besede, da bi lahko imela kakršnokoli praktično vrednost v njihovem življenju. Kajti ni je teme, ki bi bila tako zelo zavita v skrivnost kakor joga in o kateri lahko napišeš, karkoli želiš, ne da bi ti kdo lahko dokazal, da nimaš prav. Do neke mere je sama narava joge razlog za to skrivnost in temačno ozadje, ki jo obdaja. Jogijska filozofija se ukvarja z nekaterimi največjimi skrivnostmi življenja in vesolja, zato je tudi neizogibno povezana s tem vzdušjem globoke skrivnosti. Toda precejšnji del joge se zdi zapleten predvsem zato, ker ni medsebojne povezave med različnimi šolami in nekaterimi dejstvi, s katerimi naj bi bil seznanjen normalno izobražen človek, ne pa zato, ker bi bila snov sama po sebi tako zamotana in težka. Če učenec proučuje nauk joge v luči starega in sodobnega pojmovanja, mu ga bo veliko laže ceniti in razumeti. Odkritja na področju znanosti so učencu še zlasti v pomoč in mu pomagajo razumeti nekatera dejstva jogijskega življenja, kajti med zakoni višjega življenja in tistega na fizični ravni obstaja nek analogen odnos, ki ga ima v mislih znana okultna maksima: “Tako kot zgoraj, tako tudi spodaj.” (str.1-2)

Namen te knjige je resnemu učencu joge dati jasno predstavo osnovnih tehnik joge v jeziku, ki ga bo razumel. Joge ne podaja z nobenega posebnega zornega kota ali na osnovi kake posebne filozofske šole. Tisti, ki bodo preučevali to knjigo, bodo ugotovili, da je ta znanost znanosti po svoji naravi preobsežna in po svojem nauku pregloboka, da bi jo bilo mogoče stlačiti v okvir kakršnekoli stare ali sodobne filozofije. Stoji ločeno od drugih, kot veda, ki sloni na večnih zakonih višjega življenja in ne potrebuje podpore nobene druge znanosti ali filozofskega sistema. Njene resnice slonijo na izkušnjah in poskusih nepretrgane vrste mistikov, okultistov in modrecev, ki so jih sami ugotovili in jim bili priča skozi stoletja. Čeprav so že skušali razložiti učenje joge na bolj racionalni osnovi, zato da bi ga učenci laže dojeli, niso mogli prav ničesar dokazati v praktičnem pogledu. Dejstev višje joge ni mogoče ne dokazati in ne pokazati. Nanašajo se na intuicijo in ne na razum. (str.3)

Na področju osnovne literature o jogi so Patanjdžalijeve Sutre o jogi gotovo najbolj primerno in koristno branje. V svojih 196 sutrah je avtor skrčil osnovno filozofijo in tehniko joge na prečudovito strnjen in sistematičen način. Učencu, ki knjigo prebira prvič ali le površno, se utegne postopek zdeti nekoliko nenavaden in neurejen, toda če bo prebiral bolj natančno in poglobljeno, bo odkril racionalno osnovo celotnega postopka. Naslednji povzetek bo pokazal, da je ves pristop skrajno preudaren. (str.4)

Običajno se podobna razprava v sanskrtu prične s sutro, ki nekako napove obravnavano temo. V tej razpravi gre za razlago, predstavitev joge. Avtor nikakor ne trdi, da je on tisti, ki je odkril to vedo, pač pa tolmač, ki v nekaj sutrah poskuša strniti tisti bistvo znanja te vede, ki ga učenec ali iskalec mora poznati. O Patanjdžaliju je zelo malo znanega. Čeprav o njem nimamo podatkov, ki bi jim lahko rekli zgodovinsko zanesljivi, pa po okultnem izročilu vemo, da je to ista oseba, ki jo poznamo kot Govinda Yogi in ki je vpeljal Šamkaračarjo v jogijsko znanost. Iz mojstrske razlage joge v Sutrah o jogi je popolnoma jasno, da je bil velik jogi, ki je poznal prav vse plati joge vključno z njeno praktično tehniko. (str. 10)

            Tisti, ki so pisali te razprave, so bili vodilni duhovi svojega časa, obvladali so snov, o kateri so pisali, kakor tudi jezik, v katerem so napisane. Pri njihovem načinu podajanja ne more biti napake. Toda s časom lahko pride do nekaterih bistvenih sprememb v zvezi s pomenom besed in miselnimi vzorci tistih, ki te razprave proučujejo. In prav zaradi tega lahko pride do preštevilnih nesporazumov in napačnih razlag nekaterih suter. Tam, kjer gre zgolj za razpravo filozofske ali religiozne narave, takšen nesporazum morda niti ne bi toliko pomenil, ko pa gre za besedila čisto tehnične in praktične narave, kot so Sutre o jogi, pa lahko povzroči zelo hude zaplete in celo resne nevarnosti. (str.12)

            Če se povrnemo k bistvenim pogojem za uspeh, je popolnoma očitno, zakaj je treba vaje opravljati nenehno in dolgo časa. Narava sprememb, ki jih je treba izpeljati v našem značaju, umu in vehiklih, je takšna, da ne moremo pričakovati večjih izboljšav, če teh vaj ne bomo opravljali nepretrgoma dalj časa. Naravo je treba popolnoma spremeniti, sprememba pa je tako korenita, da moramo biti pripravljeni nadaljevati toliko časa, da bo izpeljana do konca. Tistega, ki je pripravljen hoditi po tej poti, to očarljivo opravilo tako prevzame in ima v resnici toliko opravka, da ga sploh ne utegne skrbeti, kdaj bo prišel na cilj. Če pa se nam vse to le vleče in se nenehno sprašujemo, kdaj bomo uspeli, je to zanesljiv znak pomanjkanja pravega zanimanja in kaj nevaren znak. (str. 30)

            Mnoge spremembe v našem umu in značaju vključujejo tudi nekatere spremembe v različnih vehiklih in prav te procese, ki so zares snovni, je treba izpeljati skoraj do konca, če naj potlej ostanejo praktično nespremenljivi. Celo v običajnem življenju je takšna kontinuiteta pomembna za večino početij. Deček, ki želi postati močan in mišičast, mora redno vaditi. Če še tako marljivo vadi, a vadbo od časa do časa opušča, ne bo veliko napredoval. Nenehno in vztrajno urjenje je skrivnost uspeha pri vseh takih početjih. Tudi če urjenje prekinemo, dosežemo določen uspeh in to je bolje kot nič, ker s tem ustvarimo ugodne samskare in okrepimo svoje nagnjenje do nečesa. Toda ko se resno pričnemo ukvarjati z jogo, je redno urjenje bistvenega pomena, in vsako novo tehniko, ki se je lotimo, je treba vaditi toliko časa, dokler je popolnoma ne obvladamo. (str. 31)

            Po tem, kar smo povedali, je jasno, da se jogijski ideal povsem razlikuje od ideala ortodoksnih religij. Pri slednjem se predpisuje posebno življenje in obnašanje, in če se pripadnik določene religije obnaša tako, kot to predpisuje njegova vera, pričakuje, da bo po razpadu fizičnega telesa živel v nadfizičnem svetu, kjer bo deležen vseh mogočih radosti in sreče. Nebesa raznih religij se morda med seboj razlikujejo glede na užitke, ki jih obetajo, toda osnovna ideja je ista, tj.  da  bo določen način življenja, kjer je treba upoštevati določene dolžnosti in moralna merila, zagotovil srečno življenje po smrti.

            Jogijska filozofija ne zanika obstoja nebes in pekla, vendar pa pred jogija postavlja dosežek, pri katerem ni prostora za užitke in radosti življenja v nebesih, ker so le začasni in so plod utvare. Radosti nebeškega sveta niso nič v primerjavi z blaženostjo in močmi, ki si jih jogi pridobi, ko njegova zavest preide na še višje ravni obstoja. In ko se približuje končnemu cilju, se mora odpovedati celo tem transcendentnim stanjem. Sleherno moč in užitek, ki se porodita pri stiku s prakriti in ki ju ni v Jazu ter jogiju ne pomagata k samoobvladovanju, prištevamo k anusavrika višaji.

            Poudariti je treba, da ni občutek užitka ob stiku z višajami tisti, ki tvori trišno. V stiku s čutnimi predmeti marsikdaj nujno pride do občutka ugodja. Kadar zavest deluje na višjih ravneh prek finejših vehiklov, je občutek blaženosti naravni neizogibni spremljevalec, vendar pa raga ne vključuje tega občutka ugodja. Privlačnost in njena posledica navezanost sta vzrok našega suženjstva, zato ga je treba uničiti z urjenjem vairagje. (str. 35-36)