Vzroki nasilja in pomen komunikacije

Ključni pojmi: vrstniško nasilje, ustrahovanje, odnos družbe do nasilja, dejavniki, povezani z nasiljem

Definicija nasilja: nespoštovanje meja druge osebe; oblika vedenja, katerega cilj je prizadeti ali raniti drugo osebo.

Nasilje je kršenje pravil varnega in kvalitetnega skupnega bivanja.

Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej

Nasilje je zlorabljanje moči enega v škodo drugega.

Nasilje ni konflikt.

Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo.

Za nasilje je odgovoren povzročitelj nasilja.

Nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči.

Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev.

Nasilje ima več oblik (psihično nasilje, telesno ali fizično nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje).

Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja.

Za prenehanje uporabe nasilje je nujna zavestna osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji.

Srečujemo se z različnimi pojavnimi oblikami nasilja.

Večino nasilja se dogaja na besedni ravni in izhaja iz naših predsodkov in stereotipnih prepričanj, zaradi katerih se do ljudi, na katere navezujemo predsodke in stereotipe, vedemo drugače, kot do drugih. V takih primerih smo do lastnega nasilja tudi manj kritični, saj s svojimi stereotipnimi prepričanji opravičujemo in predvsem racionaliziramo diskriminiranje, poniževanje in drugo krivično ravnanje. Pri preprečevanju nasilja moramo biti pozorni na celoten odnos med povzročiteljem/ico in žrtvijo. Problematični niso le enkratni dogodki, ko povzročitelj/ica uporabi fizično nasilje nad žrtvijo, ampak celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj/ica do žrtve in prepričanja povzročitelja/ice, s katerimi opravičuje uporabo nasilja.

Oblike nasilja: psihično nasilje, verbalno, fizično, spolno, ekonomsko, institucionalno.

Z nasiljem se vsakodnevno srečujemo, saj je prisotno v različnih oblikah vedenja, ki jih pojem zajema in predstavlja velik problem v današnji družbi. Kljub javnemu obsojanju ga s pasivnostjo v vseh pojavnih oblikah nezavedno podpiramo. Pomembno je, da smo pozorni na to, kar se dogaja okrog nas in se zavedamo možnosti svoje vloge.V družbi obstaja veliko dejavnikov, ki so povezani z nasiljem, na katere je mogoče vplivati in tako pripomoči k zmanjšanju pojavnosti nasilja.

Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja

Večino nasilja bi lahko preprečili z drugačnimi sporočili o nasilju, ki jih družba kot širši sistem posreduje svojim pripadnicam in pripadnikom od otroštva naprej. Nujna je nična toleranca do nasilja. Nasilni so ljudje, ki si dovoljujejo, da so nasilni in ki vidijo, da njihovo nasilje in tudi nasilje drugih ni ustavljeno s strani sistema. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da je njihovo ravnanje nedopustno ter hkrati kaznivo dejanje.

Za prenehanje uporabe nasilje je nujna zavestna osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji.

Vsak se lahko nauči drugačnega načina komunikacije in reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da nasilja ne bo uporabljal in ob podpori strokovnjakov in strokovnjakinj preneha povzročati nasilje. Ker ima vsak človek drugačne meje, je pri preprečevanju nasilja bistveno, da se učimo, kje so meje posameznika. S preprečevanjem nasilja je tako nujno povezano tudi učenje komunikacije, da ljudje med seboj lahko govorimo o mejah.

Pomen učinkovite in nenasilne komunikacije

Usklajevanje mnenj, doseganje različnih ciljev, pa tudi vzpostavljanje, vzdrževanje in spreminjanje medosebnih odnosov nam omogoča komunikacija.

Komunikacija, tako verbalna kot neverbalna, je stalnica v naših medsebojnih odnosih. Če jih hočemo vzdrževati in izboljšati, je ključnega pomena prav nenasilna komunikacija, saj pomeni spoštljiv odnos do sogovornice ali sogovornika.

Najbolj običajen izvor težav v medsebojni komunikaciji so poleg pomenskih, mehanskih in ovir pri zaznavanju ravno psihološke ovire, ki so povezane predvsem s stališči, prepričanji in vrednotami. V tem okviru so zlasti močni predsodki in stereotipi o ljudeh, ki vplivajo na kodiranje, pa tudi na dekodiranje. (npr. predsodki bodo vplivali na to, kaj in kako boste komunicirali z novima sošolcema, od katerih je eden temnopolt in drugi ne). Učinkovitost komunikacije lahko izboljšamo z učinkovitejšim pošiljanjem in učinkovitejšim prejemanjem sporočil, pri čemer bi morali biti pozorni predvsem na psihološki in semantični vidik obeh procesov. Za razliko od besednega je nebesedno sporazumevanje vsako sporazumevanje, ki ne vključuje besed ali simbolov, ki te besede nadomeščajo. Nanaša se torej na vse vidike komunikacije, ki so izraženi brez javno izgovorjenega jezika. Mnogi raziskovalci menijo, da jezikovni kanal prenaša vsebino sporočila, nejezikovni pa osebna stališča. Pravzaprav bi bilo pravilneje kot o dveh vrstah komunikacije govoriti o dveh vidikih, elementih komunikacije. V vsaki besedi, ki jo izgovorimo, so namreč tudi »nebesedna sporočila«, opazna skozi govorico telesa (razni izrazi in pogledi, gibi, drža telesa, telesni prostor in bližina, dotik…

Pravila spodobnega vedenja v družbi zajema bontón (iz francoščine, pomeni dober ton). Gre za splošne konvencionalne oblike obnašanja, ki veljajo v določenem okolju. Pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture, časa, družbenega sloja .Človek veliko teh pravil osvoji že tekom odraščanja; učenje spodobnega vedenja je element vzgoje otroka.

Pri komuniciranju moramo upoštevati tudi osebni prostor, ki bi ga v našem socialnem okolju lahko razdelili na: področje intimnosti (bližina v kateri se dobro počutimo s prijatelji, partnerji, bližnjimi sorodniki – do 50 cm), osebno področje (razdalja »rezervirana« za znance, sodelavce, družabna srečanja…od 50 do 150 cm),socialno področje (razdalja s katere komuniciramo z neznanci, npr. s poštarjem, prodajalcem… od 150 do 350 cm) in javno področje (razdalja, ki jo uporabljamo npr. pri javnem nastopanju… nad 350 cm).

Slovenski dokumenti in zakonodaja

Zakon o preprečevanju nasilja v družini

Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini

Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini

Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno – izobraževalne zavode

Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti

Delovno gradivo za smernice strokovne obravnave otroka, ki doživlja zanemarjanje in nasilje

Strokovna izhodišča za delo z odraslimi žrtvami nasilja v družini

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009 – 2014

Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih
Poročilo o nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih

Nacionalni načrt dela proti nasilju nad ženskami

Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja